Zmagovalci in poraženci

Velázquez je eden tistih slikarjev, čigar dela je potrebno videti v živo, da lahko pravilno ceniš njegov genij. Predaja Brede oziroma Las lanzas je mojstrovina, ki v sebi skriva mnogo več od zgolj klasicistične in tehnične dovršenosti, zaradi katere si je utrla pot v šolske kurikulume. Ko sem pred dobrimi tremi leti obiskal madridski Prado, sem se vsedel na klop pred to velikansko sliko in si vzel čas, da sem si podrobno ogledal njene detajle, ne da bi se pustil motiti od valov turistov, ki so se v ne prepogostih intervalih ustavljali pred njo.

Kot je znano, Predaja Brede upodablja zmago španskih sil nad holandskimi uporniki v nizozemski vojni za neodvisnost leta 1590. Jan Morris jo je označila za »eno najbolj španskih slik vseh časov« in v veliki meri jo lahko razumemo kot sad politične propagande: nastala je namreč sredi tridesetletne vojne (slabega pol stoletja po dogodkih, ki jih upodablja), da bi uvekovečila špansko slavo in zlato dobo španskega imperija, ki je bila tedaj že v zatonu. Velázquez je v njej z naivnostjo, ki si jo lahko privošči le velik umetnik, upodobil španske in katoliške ideale: viteštvo, pogum, milostnost.

A Velázquezova slika ni le upodobitev zmagoslavja. V njej je nekaj, kar presega politično propagando 17. stoletja, nekaj, kar ima občečloveško sporočilo. Predaja Brede je slika o zmagovalcih in poražencih. To je, kot zna povedati že vsak srednješolski učitelj likovne vzgoje, očitno že iz kompozicije. A tudi – in to nas na tem mestu najbolj zanima – iz upodobitve posameznih likov. Poleg obeh glavnih figur, nizozemskega voditelja vojvode Nassauskega in španskega vojskovodje markiza Spinole, o katerih bi lahko napisali celo razpravo, imamo celo vrsto drugih likov, ki skupaj ustvarjajo eno najbolj vseobsežnih in psihološko dognanih upodobitev dveh univerzalnih skupin, ki sta obstajali od stvaritve sveta in bosta obstajali do konca časov: zmagovalcev in poražencev. Iz prve gledajo zmagoslavni, zadovljni, samovšečni obrazi; iz druge potrta, zaprepadena, zmedena obličja.

Ko sem imel priložnost sliko videti v živo, sem kmalu opazil, da poleg obeh vojskovodij izrazito izstopa en sam lik in sicer na strani poražencev. To je lik mladeniča v beli opravi in sklonjeno glavo, ki nekaj vneto razlaga. Že tedaj mi je bilo takoj jasno, kdo je ta mladenič: on je tisti, ki strastno išče vzroke za poraz, je svojemu taboru zvesti, a neizprosni iskalec razlogov, ki so pripeljali do neželenega izida. Je pravzaprav intelektualec med vojaki.

V liku belega mladeniča iz poraženega tabora mi ni bilo težko prepoznati velikih sodobnih španskih in katalonskih avtorjev, ki sem jih ravno tedaj prebiral. Mislim recimo na Joana Fusterja ali Javiera Tusella, torej na ljudi, ki so izhajali iz demokratičnih okolij in so kot mladi morali trpeti posledice zmage frankizma v španski državljanski vojni. Prav ta izkušnja poraza in posledične izločenosti iz glavnega toka splošnih mnenj in prepričanj, izkušnja potisnjenosti na intelektuano obrobje jih je spodbudila k temeljitemu intelektualnemu in političnemu delu, iz katerega so v končni fazi izšli kot zmagovalci.

Veliki zgodovinar in politični teoretik Reinhart Koselleck, ki je kot Nemec o porazu nekaj vedel, je nekoč zapisal:

»Osnovna izkušnja poražencev je, da se je vse zgodilo drugače kakor so upali ali
načrtovali. Zato imajo večjo potrebo, da razložijo, zakaj se je vse izteklo v
nekaj drugega od tega, kar so upali, da se bo zgodilo. To lahko spodbudi iskanje
srednje in dolgoročnih razlogov, ki bi razložili nepričakovan razvoj dogodkov,
in s tem ustvari trajnejše uvide, ki imajo močnejšo razlagalno moč kot razlage
zmagovalcev, ki so pogosto le interpretacija kratkoročnih uspehov skozi optiko
dolgoročne vzvratne teleologije.«

Velázquez je kot intelektualec in strastni bralec Cervantesa nedvomno slutil resnico, ki jo je dobrih tristo let kasneje formuliral Koselleck. Predvsem pa se je kot dober in iskren opazovalec zavedal absolutne intelektualne, umetniške, gospodarske in sploh vsakršne premoči male in vitalne Nizozemske nad veliko in okorno Španijo njegovega časa. Videl je, kako se je v tistih nekaj desetletjih, ki so minila od bitke pri Bredi, španska monarhija zadušila v lastnih nerešenih protislovjih. Naslikal je idealizirano hvalnico aristokratskim vrednotam, a se je moral zavedati, da so prav tiste prednosti, ki so izbojevale špansko zmago pri Bredi – izropano bogastvo ameriških rudnikov zlata, plemiški privilegiji, zapletena družinska zavezništva habsburške dinastije – postajale iz dneva v dan bolj nemočne proti republikanskemu zanosu in protestantski gorečnosti Nizozemcev.

Predaja Brede je bila naslikana le slabo desetletje pred popolnim in dokončnim bankrotom taiste imperialne in aristokratske Španije, ki naj bi jo slika slavila. Kdo ve, če ni Velázquez morda hotel v belem mladeniču upodobiti mladostne izkušnje tistih izkušenih voditeljev, ki so prav v času, ko je slika nastajala v madridskem ateljeju, na bojnih poljih severne in srednje Evrope zadajali smrtne udarce španski armadi? Kot globok kristjan je vedel, da se lahko samo iz poraza rodi končna zmaga. Morda je uvidel, da se je začetek konca španskega imperialnega gospostva začel prav v tisti težko izbojevani zmagi pri Bredi, ko se je zmagovita stran zazibala v sladko zmagoslavje, razboriti poraženci pa so v naporu zbrali dovolj moči za nov vzpon. In kot kristjan je razumel, da vsaka premoč v sredstvih prinese kvečjemu začasno zmago, da je edina prava moč moč duha in da se je z njeno pomočjo mogoče, kot je zapisal katalonski pesnik, »naučiti boriti brez vsakršnega orodja«.

Navsezadnje je bila bitka pri Bredi zadnji pomembni spopad, v katerem je špansko orožje slavilo zmago.

Guernica in estetika vojne

Danes mineva 69 let od bombardiranja Gernike. Ob tej priliki objavljam razmišljanja, ki so se mi vtisnila ob umetniški inštalaciji »Guernica«, ki je lansko poletje otvorila ljubljanski festival uličnega gledališča Ana Desetnica.

Letošnji ljubljanski festival uličnega gledališča »Ana Desetnica« je otvoril performans alternativne italijanske gledališke skupine Theatre en vol s pomenljivim naslovom »Guernica«. Šlo je za vizualno adaptacijo znamenite kubistične slike, s katero se je Picasso odzval na zločinsko bombardiranje baskovske Gernike aprila 1937. Na ploščadi pred Cankarjevem domom so italijanski gledališčniki uprizorili enourni spektakel, v katerem so z zvočnimi efekti, z igrami senc, ki so jih projecirali na bližnja nebotičnika, in z uporabo premičnih kulis postopno ustvarili apokaliptično vzdušje. Performans se je zaključil s pirotehničnim šovom in zažigom kulis, ki so predstavljale posamezne elemente iz Picassove slike (grozljiva lika bika in konja, kričeči ženski obraz, itd.), vse skupaj ob Mozartovi Dies irae, ki je odmevala od visokih zidov. In za nameček, kot da bi še narava priskočila umetnikom na pomoč, je na koncu večerne predstave začelo bliskati in grmeti… rezultat je bilo resnično veličastno ekstatično vzdušje.

In prav tu, se mi zdi, nastopi težava. Predstava je bila, kot je pisalo tudi v spremnem programu, zamišljena kot pacifistični in antifašistični manifest, ki naj bi v gledalcu živo vzbudil živi občutek grozote vojne in uničenja. Mislim pa, da so snovalci popolnoma zgrešili Picassovo poanto.

Angleško-irski mislec Edmund Burke si je sredi 18. stoletja prvi postavil vprašanje o, kot bi rekli danes, estetiki grdega. Kako to, da stvari, ki niso lepe (vsaj ne v klasičnem pomenu besede) v nas kljub temu vzbudijo vzvišena, katarzična čustva? Zato je v svojem delu A Philosophical Enquiry into the Origin of our Ideas of the Sublime and Beautiful uvedel razlikovanje med »lepim« in »sublimnim«: lepo je tisto, kar ustreza klasičnim estetskim normam (lepo grajeno telo, skladno zgrajena stavba, cvetoči travnik, zlati rez, itd.). Dočim je sublimno po Burku tisto, kar nas pritegne, tako rekoč prilepi nase, s pomočjo občutkov groze in tesnobe. S teoretizacijo te razlike je Burke v dobi klasicizma odprl vrata romantiki in britanski gothic literaturi, ki je izkoriščala ravno to, »temno« plat estetike. Njegovo delo je imelo velikanski vpliv na sodobnike, ker je predstavil in opisal tisto občutje, ki so ga znali vsi evropski umetniki od renesanse dalje znali izrabljati, a ga do tedaj nihče ni resno premislil. Zakaj je goreče mesto bolj estetsko od zelenega travnika? Zakaj vzbuja gruča shiranih in umirjajočih ljudi, ki se na tesnem splavu pehajo za brezupno preživetje, bolj katarzična občutja od skladne vizije raja? Nemara je prav iz takih vzgibov Kant čutil, da mora posebej opozoriti na sicer precej banalno dejstvo: »dobro je res vedno lepo, a ni vsako lepo tudi nujno dobro.« Prizor krvave bitke je vsekakor bolj estetski od urejenih in dolgočasnih mirodobnih dejavnosti. Prav na to »estetiko vojne« so se radi sklicevali razni proto- in psevdo- fašistični misleci z začetka prejšnjega stoletja, od italijanskih futuristov do Ernesta Jüngerja, očeta besedne zveze »totalna vojna«.

Ko se je Picasso odločil, da bo za španski paviljon na pariški svetovni razstavi leta 1937 naslikal delo v poklon žrtvam iz Gernike, se je soočil s težko dilemo. Kako naj ustvari delo, ki bo neizprosen protest proti fašističnemu barbarstvu, a bo obenem prosto vsakršne propagandne patetike? Kako naj pokaže vso grozo moderne vojne, a se obenem izogne staremu romantičnemu triku sublimnosti? Kako naj prikaže grozoto ognja, vojne, krikov, a se obenem izogne tistemu sprevrženemu šarmu, ki ga le-ta vedno vzbuja v človeku in s katerim se je v zadnjih desetletjih nemara najbolje poigral Francis Ford Coppola v svoji Apocalypse Now.

Nastala je Guernica. Vrhunska umetnina, ki se je izognila pasti sublimizacije. Je monumentalna, a obenem kljub vsemu ognju in trpljenju nekako hladna, kljub vsej napolnjenosti figur nekako prazna. Kot je bila prazna žrtev prebivalcev Gernike, kot je bil hladno zveden njihov masaker. Groza je v sliki prikazana brez katarzične estetike. Zato je Guernica simptomatično pacifistično delo za vse čase; prvi odločni protest proti grozotam moderne vojne, podan z neizprosno umetniško rigoroznostjo. Avtorji omenjene ulične instalacije so, kar se mene tiče, povsem zgrešili smer. Njihova predstava je zatajila izvorno Picassovo sporočilo in se zatekla prav v tisto estetiko vojne, ki jo Guernica pobija. Namesto pirotehnično-glasbene ekstaze, ob kateri bi lahko še vsak fašist doživljal orgazme, bi se stvari morali lotiti radikalno drugače. Recimo, da bi med publiko pripeljali živa konja in bika in ju nato, vpričo radovedne in zijalaste javnosti, v belih veterinarskih haljah in s hladno profesionalnostjo začeli razkosevati pri živem telesu. Mar ne bi to bil pravo soočenje z resničnim obrazom moderne vojne? Mučno ječanje povsem nemočnega bitja, ki je žrtvovano interesom, ki jih ne razume in jih ne more razumeti. Nobenega Mozartovega Requiema, nobenih Wagnerjevih valkir, zgolj trpljenje brez sountracka in brez smisla, zadano s premišljeno teroristično preračunljivostjo.

To je sporočilo Guernice. Nobene sublimnosti več. Romantike je konec. Začenja se nova doba. Doba Gernik.

Nacionalna vizija ali provincialna luknja

Spomini iz Španije, maj 2005

Marsikdaj ko grem v tujino, se vrnem jezen na našo stvarnost. Zgodilo se mi je, ko sem se vrnil iz Irske in ponovno, ko sem bil na Finskem. To so majhne države, ki imajo zgodovinsko izkušnjo, zelo podobno naši. Zato se krčevito trudijo, da na tem svetu ustvarijo prostor zase.

Zadnje dneve svojega bivanja v Španiji sem izkoristil za potovanje po baskovskih deželah. In tam sem videl podobno: gre za narod, ki je skozinskoz prepričan, da je na tem svetu z nekim razlogom in mora zato na njem pustiti svoj neizbrisni pečat. Ne gre za abstrakcije: to se vidi na vsakem koraku, predvsem ko gre za zadeve javnega značaja.

Večina je najbrž že slišala za muzej Guggenheim v Bilbau. Ta prestižna mednarodna ustanova domuje v veličastni moderni stavbi, ki daje pečat vsemu mestu. Osebno mi sicer ni pretirano všeč (ne stavba muzeja, ne njegova stalna zbirka), ne morem pa zanikati njegove prvovrstne arhitekturne kakovosti. Čeprav lahko delujejo le skozi instrumente, ki jim jih nudi avtonomija znotraj španske države, Baski skušajo v vseh pogledih spraviti v realnost samozavestni slogan njihove avtonomne vlade, ki sem ga srečeval povsod: »Un país en marcha«, kar bi lahko grobo prevedli kot »Dežela v polnem teku«. In res: odličen sistem javnih prevozov, domiselni urbanistični ukrepi, obnovljeni zgodovinski spomeniki. In še: živahno kulturno življenje, visoka zavest o narodni identiteti. Ne glede na razlike, vse prežema enotno prepričanje: Baski nočejo živeti le kot posamezniki v poplitvenju množične družbe, hočejo živeti tudi kot skupnost. In zato posvečajo veliko pozornost vsem raznolikim vidikom, ki tvorijo svet, znotraj katerega poteka javno življenje.

Za to pa je potrebno več kot le inercija vsakodnevne rutine. Potreben je pogum, zanos, včasih s kančkom vizionarske norosti. Kako jim je uspelo, da prav Bilbao gosti megalomanski Guggenheimov muzej, mi ni čisto jasno. Vsekakor je potrebno precej predrznosti, da pristopiš k vodstvu svetovne fundacije in ji takega predlagaš v imenu neke severnošpanske regionalne vlade. Pomislil sem, kako bi izgledalo, če bi kaj takega predlagal kdo v Sloveniji (ki je vendar država, mar ne?). Pri nas se smejejo že tistim modrim ljudem, ki se zavzemajo, da bi uresničili Plečnikov načrt za slovenski parlament.

A to je – naj mi bralec odpusti ostre besede – smeh bebcev. Dokler bo celo za mestne oblasti v slovenski prestolnici, ki krvavo potrebuje sodobno mrežo javnih prevozov, prioritetna naloga izgradnja neke vzpenjače ali kakšna podobna prisrčna neumnost, vsi skupaj ne bomo kaj več od tega, kar so nekoč Baski pravili za Bilbao: »botxo«, kar pomeni »jarek«. Oziroma, v smiselnem prevodu: provincialna luknja.

UPDATE: če se prijavite v Delov sistem, lahko preberete ta izjemno zanimiv članek, ki je izšel nekaj Sobotnih prilog nazaj.

Kaj je res publica?

Štirinajsti april je v Španiji znan kot »dan republike«. Na ta dan je bila pred natanko 75 ustanovljena Španska republika. Seveda to ni uradni praznik; Španija je danes (že spet) monarhija, zato je dan republike nekakšen neuradni praznik, predvsem za levičarje, nostalgike, stare antifašiste, ki so se pod republikansko zastavo borili proti generalu Francu, in radikalno mladino. Barve republikanske zastave imajo med tem delom prebivalstva kulten status in če se vsaj malo zadržuješ v njihovih krogih, je nemogoče, da jih ne bi opazil.

Republika predstavlja za velik del Špancev predvsem nek simbol, neko možnost drugačne, bolj »napredne« Španije. Toda zame je predvsem simbol neke zapravljene možnosti. Ki je lahko v opomin vsem, ne le Špancem.

Španska republika je nastala po dokončnem propadu stare monarhije, ki je temeljila na korupciji in znala rešiti nakopičenih problemov sicer zaostale, vendar ekonomsko, kulturno, znanstveno in intelektualno izjemno vitalne države. Tistega 14. aprila se je republika rodila v splošnem navdušenju, s sodelovanjem vseh slojev. Pri ustanovitvi so sodelovali pripadniki vseh svetovnih nazorov, od nekdanjih monarhičnih konservativcev do socialistov. Kajti vsem je bilo jasno, da je za upe Španije potrebna nova ureditev, ki bo znala nagovoriti duhovno prebujeno ljudstvo. Filozof José Ortega y Gasset, značilni predstavnik te nove generacije, je najbolje povzel ta skupni program:

»Zame republika ne pomeni revolucije ali projekta z določeno programsko vsebino: to je preobrazba javnega življenja naše dežela na način, ki bi se teoretično lahko zgodil tudi znotraj monarhične ureditve.« Vendar, po Ortegovo, se stara burbonska monarhija ni mogla preobraziti v »kronano republiko«, ker je vedno bila le »združenje partikularnih skupin, ki so živele kot paraziti na španskem organizmu, tako da so uporabljale javno oblast za obrambo parcialnih interesov, ki so jih predstavljali«. Monarhija je po Ortegovo zato spodbujala slabe lastnosti španskega ljudstva (brezbrižnost do javnih zadev, lenobo, itd.), da bi se z njimi okoriščala. Republika zato za Ortego ni pomenilo le ustvariti nove ustave in politične ureditve, temveč predvsem zavezo k drugačnemu, bolj odgovornemu odnosu do skupne stvari. Zgolj to in nič več. Ali, kot je sam zapisal, »vzpostavitev polne dostojnosti v javnega življenja.« »In dostojnost v javnem življenju ne pomeni nič drugega kot vsiliti vsem Špancem voljo, da gredo skupaj naprej eden z drugim, ne glede na to, kdo so eni in drugi; da pred in nad vsemi razumljivimi boji, ki so značilni za naravno razdeljenost ljudi, zmaga odločenost živeti skupaj.«

Ko je leta 1930 odstopil general Primo de Rivera, ki je s pomočjo orožja držal skupaj propadajočo monarhijo, je Ortega pozval sodržavljane: »Španci, vaša država ne obstaja več. Obnovite jo!« Vendar je opozarjal: »Ni najtežje vzpostaviti republiko; najtežje jo je ohranjati. To bo zdaj naša naloga.«

Iz zgodovine je znano, da Španci niso bili kos tej nalogi. Republika je dejansko propadla že dosti preden je fašistični vojaški udar generala Franca leta 1936 dokončno zapečatil njeno usodo. Tega, česar Španci niso razumeli, je prav dejstvo, da republika ni bila obljuba raja na zemlji in utopične prihodnosti družbenega sobivanja, temveč poziv k sedanjosti, k neprestanemu iskanju političnega soglasja skozi instrumente političnega boja.

Glede na to, da se od časa do časa razglašam za republikanca, danes tudi jaz praznujem »dan republike«. Vendar za razliko od mnogih mojih španskih prijateljev, ki jim je mešetarjenje z republikanskimi simboli zgolj še ena pretveza, da se v imenu neke idealizirane preteklosti in nejasne vizije prihodnosti, požvižgajo na javne zadeve svoje države, je zame ta dan opomin k pravemu pomenu danes popolnoma razvrednotene besede republika. Ne obljuba krasne nove prihodnosti in ne nostalgično objemanje preteklosti, ampak poziv k razsodnemu pristopu do današnjega trenutka, do aktivne udeležbe v javnem življenju ali vsaj do kritičnega zanimanja do česa več kot zgolj tistega, kar neposredno zadeva naša privatna življejnja.

Ali, kot je zapisal Ortega y Gasset: »La República no es nada más que esa resolución de nacional convivencia.«

Koliko nas je?

Danes je ETA razglasila, da se odpoveduje nasilju. Kaj naj rečem: lepo, ampak dvajset (ali pa vsaj deset) let prepozno. Spomnil sem se krasne pesmi baskovskega kantavtorja Benita Lertxundija. Upam le, da se bo zdaj končno uresničil njen končni verz. Poslušajte jo lahko tukaj.

Zenbat gera?

Zenbat gera?
Lau, bat,
hiru, bost, zazpi?

Zer egin degu?
Ezerrez.
Zer egiten degu?
Alkar jo.
Zer egingo degu?
Alkar hil?

Gure asmoak, esperantzak,
herria, askatasuna,
justizia, pakea,
egia, maitasuna...
mitoak, hitz utsak?

Zenbat gera?
Lau, bat,
hiru, bost, zazpi?

Zer egin degu?
Ezerrez.
Zer egiten degu?
Alkar jo.
Zer egingo degu?
Alkar hil?
Hori ez!, hori ez!, hori ez!


Koliko nas je?

Koliko nas je?
Štiri, eden,
tri, pet, sedem?

Kaj smo naredili?
Nič.
Kaj delamo?
Tepemo se med sabo.
Kaj bomo storili?
Se pobili?

Naši cilji, upi,
narod, svoboda,
pravica, mir,
resnica, ljubezen…
miti, zgolj besede?

Koliko nas je?
Štiri, eden,
tri, pet, sedem?

Kaj smo naredili?
Nič.
Kaj delamo?
Tepemo se med sabo.
Kaj bomo storili?
Se pobili? Tega ne! Tega ne! Tega ne!

Solkanska mulca kot metafora sveta

Pred leti, ko sem bival v Salamanki, sem stanoval pri neki gospe, ki je rada kuhala. In ker jaz rad jem, se je med nama razvila neka posebna simbioza, s katero sva bila oba povsem zadovoljna.

Nekoč mi je postregla z jedjo, a mi nikakor ni hotela razkriti, za kaj gre: »Samo poskusi,« mi je rekla, »in povedal mi boš, ali ti je všeč.« Ko sem le poskusil to skrivnostno leónsko specialiteto, sem v njej takoj prepoznal okus doma: to ni bila nič drugega kot dobra stara solkanska mulca. »Si, si,«, sem ji konspirativno pokimal, »mislim, da točno vem, kaj je to.« Ženska se ni mogla načuditi, ko sem ji pojasnil, da je natanko ista jed ena najbolj značilnih za kraj, od koder prihajam. Jadrno je odhitela do knjižne police in se vrnila z velikim šolskim atlasom, rekoč: »Zdaj pa mi pokaži, kje je ta Slovenija.«

Ni bilo prvič, da sem jo na tak način presenetil. A to, da pri nas poznamo tudi »morcillo« (tako se ji reče po kastiljsko), je bilo preveč: dokončno sem podrl njeno trdno zasidrano vero, da je Slovenija nekje na robu Sibirije. Ko sem ji na starem zemljevidu, na katerem si je Jugoslavija delila pol strani skupaj z ostalimi balkanskimi državami, skušal pokazati, kje živim, je resignirano zavzdihnila: »Pa le ni tako daleč, kot sem mislila. Pa še morje imate. Sredozemlje.«

Res je: gledano iz evropske perspektive smo morda res precej oddaljeni eden od drugega. Toda vzemimo nekoliko večji objektiv in videli bomo, da na svetovnem zemljevidu delimo isti kulturni, civilizacijski in klimatski prostor. V nasprotju z Japonko in Američanko, ki sta skupaj z mano živeli v istem stanovanju in ki so jima bile kulinarične mojstrovine naše gostiteljice res prava »španska vas«, sem jaz lahko vedno znova spoznaval, da pojmi kot so »Evropa« in »Sredozemlje« niso le fikcija v glavah politikov in geografov, temveč imajo svoj konkreten odraz v preprostih vsakodnevnih malenkostih, ki sestavljajo mozaik naše skupne civilizacije.

Zdi se mi, da je prav kulinarična tradicija tista, ki najuspešneje podira politične in geografske meje in s širokimi zamahi riše poteze tiste velike freske, ki bi ji pokojni zgodovinar Braudel rekel »materialna civilizacija«, tržaški pisatelj Magris pa »makrokozmos«. Dodajmo še skupno katoliško tradicijo in spoznali bomo, da naseljujemo isti majhni košček našega planeta in imamo, gledano iz perspektive Tokia ali Houstona, bolj ali manj enake navade in običaje.

Liberalnost

Zapisi iz Španije, februar 2005


Malokdo ve, da so liberalci španskega izvora. No: liberalizem kot politično gibanje ima svoj izvor v Angliji 17. in 18. stoletja in seveda v francoski revoluciji 1789. Toda vsi ti nedvomni predniki modernega političnega liberalizma se izvorno niso tako imenovali. Ime se je rodilo v Španiji na začetku 19. stoletja in se od tod razširilo najprej v Francijo, nato v Anglijo, ostalo Evropo in Ameriko.

Tisti španski domoljubi, ki so se borili proti Napoleonovi okupaciji, a so kljub temu hoteli v svojo domovino prenesti ideale francoske revolucije, so leta 1812 sprejeli t.i. »ustavo iz Cádiza«. Vanjo so zapisali delitev oblasti, človekove pravice in druge principe, ki jih imamo danes za samoumevne: a to je bil prvi primer v zgodovini, da je katera država samostojno in zavestno vnesla dosežke francoske revolucije v svojo ureditev. Kasneje je sledil dolg boj, da bi te principe ubranili pred konservativno politiko španskega kralja. V tem dolgem boju, ki je Španijo prvič v moderni zgodovini razdelil na dvoje, so privrženci ustavne ureditve sami sebe poimenovali z »liberales«. Beseda izhaja iz stare kastiljščine in je sprva označevala plemenite svobodnjake. Kasneje je dobila še drugačen pomen: pridevnik »liberal« je v španščini 18. in 19. stoletja pomenil »plemenit, dobrohoten, širokogruden«.

Danes ima izraz »liberalen« predvsem političen predznak. Tudi med ljudmi, ki se za politiko ne zanimajo, je to eden najbolj znanih političnih izrazov. Zdi se, da beseda vedno znova v valovih izgublja in pridobiva na ugledu. Zjutraj hočejo biti vsi liberalni, popoldne se »liberalizem« uporablja skoraj kot psovka; zvečer, kdo ve.

Ko se je na koncu osemdesetih let v Sloveniji začelo prebujati pravo politično življenje, je pokojni Jože Pučnik predvideval, da se bodo oblikovale štiri velike stranke. Liberalne med njimi ni predvideval, ker - je trdil - morajo v sedanjih časih tako in tako vse stranke biti obenem tudi liberalne in bi zato izključno Liberalna stranka predstavljala nesmiselno istorečje (tako kot, bi lahko dodali, izključno Demokratska stranka).

Zgodovina se na koncu vedno smeje daljnovidnim prerokom, naj so še tako pronicljivi. Toda v nečem je imel Pučnik vendarle prav: v današnjih razmerah bi morali biti vsi politiki liberalni. In če bi to bila liberalnost v izvornem španskem pomenu besede, bi bila politika gotovo prijaznejše okolje in države srečnejše, kot so v resnici.

Med mitom in preteklostjo

Tokratni Spomini iz Španije so nekoliko posebni. Spomim se, da se je že takoj ob mojem odhodu februarja 2005 v domovini razvnel kulturni boj okoli nekega italijanskega filma, na katerega pa sem se veselo požvižgal (jaz sem o tem že povedal svoje in se zato sploh nisem imel namena spuščati v nove debate iz daljne dežele). A glej, kulturni boj se ni in ni polegel in nekega dne me je dosegla ta neprijetna novica. V koš sem vrgel članek, ki sem ga že bil napisal za lokalni dnevnik in napisal novega: tega zdaj ponovno objavljam. Niti z besedico nisem omenil ne Slovenije ne hriba nad mojim mestom: a kdor je v tisti vroči pomladi hotel razumeti analogijo, jo je razumel.


Med mitom in preteklostjo

Toledo je majhno mesto in malokdo, ki ga obišče, ve, da je bil dolga stoletja prestolnica španskega kraljestva. Čeprav je že zdavnaj izgubil na pomembnosti, je s svojim starim jedrom, strnjenim na grebenu griča, s svojimi gotskimi cerkvami in ozkimi uličicami pravi umetniški biser. Ni čudno, da je pod zaščito UNESCA.

Toledo je simbol španske srednjeveške preteklosti: rekonkviste, katolicizma in zlatega obdobja španskega baročnega slikarstva in renesančne književnosti. Žal pa je tudi simbol nečesa drugega, kar sicer ni več sedanjost, a ne more postati preteklost.

Sredi Toleda kraljuje mogočni Alcázar. Tako domačini imenujejo renesančno trdnjavo, ki je bila porušena med državljansko vojno. Takoj po fašističnem državnem udaru leta 1936 so trdnjavo namreč zasedli uporniki, medtem ko je mesto ostalo zvesto republiki. Republikanci so več kot dva meseca obkoljevali Alcázar, dokler niso iz Maroka prispele Francove pomožne čete in rešile tiste branilce, ki so preživeli zagrizeno obstreljevanje in zaporedne naskoke.

Obiskovalec, ki vstopi v Alcázar, odkrije nekaj osupljivega: gre za najbrž zadnji še obstoječi spomenik fašizmu v Evropi. Po zmagi je diktator Franco dal Alcázar obnoviti in iz njega ustvaril enega glavnih spomenikov svojega avtoritarnega režima. Obdal ga je s kipi, ki pričajo o junaštvu njegovih vojakov, notranjost pa opremil tako, da služi spominu na mučenike njegove fašistične vstaje proti demokratično izvoljeni republikanski vladi. Presunljivo pa je, da se je vse to bolj ali manj nespremenjeno ohranilo do danes.

Kdor obišče Alcázar v upanju, da bo bolje razumel neko tragično poglavje španske preteklosti, da si bo lahko ogledal spomenik zanimivega, čeprav krutega obdobja, je razočaran. Kar vidi, ni spomenik nekega obdobja, temveč spomenik nekemu obdobju. To pomeni: mešanico zgodovinske resnice, manipulacije in nostalgičnega spomina. Na kratko, proslavljanje nekega mita. Z miti pa je dvojni križ: ovirajo (oziroma celo prepovedujejo) razumevanje in, kar je še huje, preteklosti onemogočajo, da bi zares postala preteklost, saj jo ciklično obnavljajo in tako iz nje ustvarjajo večno sedanjost. S tem uničujejo tisti nujni vmesni prostor, ki je potreben za razmislek.

Prijatelj, ki je pred nedavnim obiskal Toledo, mi je povedal, da Alcázar trenutno obnavljajo. Jaz pa upam, da ne bodo popravili le njegovih zidov, temveč bodo zmogli dovolj poguma in posegli tudi v vsebino njegovih »spominskih soban«.

Glasnost ali puščoba

Spomini iz Španije, februar 2005


Pravijo, da je Španija dežela barv. Morda to velja za njen sredozemski pas, a bojim se, da kastiljsko notranjost prežema le ena barva, neka nedoločna mešanica sive in rumene. Prav gotovo pa velja drugi stereotip o Španiji: ja, res je glasna!

Že pred leti, ko sem prišel v Salamako, sem se moral navaditi na dejstvo, da so kategorije »normalne« glasnosti v Španiji precej drugačne kot pri nas. Hrup na cestah, kriki ljudi in predvsem: glasne zabave na obljudenih ulicah pozno v noč. Dodajmo, da so stene stanovanj nenormalno tanke, in dobili smo recept, kako spraviti v obup nekoga iz tihe podalpske deželice. Prve tri noči od vsega hrupa skorajda nisem mogel spati: a potem sem se navadil in se- tako kot domačini- nisem več vznemirjal. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem od same tišine skoraj začel bolehati za »postibersko« depresijo.

Očitno imajo ljudje v Španiji višji tolerančni prag glede hrupa. To je stvar navad: zdi se mi, da so tamkajšnje bolj primerne za sobivanje v urbanem okolju. Mesta so vedno bila kraj hrupa, otroškega vriskanja na ulicah, glasnih prepirov skozi okna, vpitja na tržnici… in seveda: praznikov, zabave, nočnega razvrata. Kdor je hotel živeti v mestu, se je moral privaditi na njegov ritem, na njegovo neustavljivo vitalnost.

Sprememba se je zgodila šele pred kratkim. Gledano - kot bi rekel francoski zgodovinar Braudel - skozi optiko dolgega trajanja, so se tako rekoč šele včeraj mesta spremenila v dolgočasna spalna naselja, iz katerih se prebivalci zjutraj selijo v okoliške tovarne ali pisarne v visokih nebotičnikih, popoldne pa v nakupovalna središča na robu mesta. In zvečer hočejo predvsem mirno spanje, da bodo lahko naslednjega dne nadaljevali z dolgočasnim ritmom svojega življenja.

So pa mesta, ki se tradiciji nočejo odpovedati. Med njimi - kakopak - večina španskih. Čeprav je Ciudad Real moderno mesto, je zgrajen v pravcati srednjeveški maniri, z ozkimi in prepletenimi ulicami, v katerih nočni lokali sobivajo z družinskim življenjem, ki se odvija nad njimi. Si je kaj takega mogoče misliti v Sloveniji?

V Novi Gorici, od koder prihajam, je za tistih nekaj redkih (v glavnem poletnih) zabav, ki bi morale narekovati utrip mesta, vedno toliko težav, da skoraj ne gre verjeti: v glavnem gre seveda za pritoževanje sosedov, ki ne prenesejo hrupa.

Pri nas marsikdo zavida Španiji njeno vitalnost, pa tudi njeno neupogljivo vztrajanje pri tradicijah. Vprašanje za nas Slovence je: smo pripravljeni vsaj malo popustiti pri naših togih ruralnih navadah, tvegati kakšno uro spanca ali par sto tolarjev za ušesne zamaške? V nasprotnem primeru bomo obsojeni na turobna, dolgočasna in pusta mesta brez hrupa in brez duše.

»Upornost sužnja, krutost osvajača«

Spomini iz Španije, februar 2005


Spomnim se, kako smo vsi, ki smo prišli v Španijo, opazili kaj novega, za nas nenavadnega, kar nas je osupnilo ali le vzbudilo naše zanimanje. Nismo pa vsi opazili istih stvari. Slovencem se je morda zdelo čudno, kar je bilo za Italijane povsem vsakdanje in obratno. Seveda so razlike bile tudi med posamezniki. Vsak pač vidi okolje, v katerega se mora vključiti, s svojimi očmi, stvari opazuje glede na svoje interese in v skladu s svojim darom za opazovanje.

A prav vse Slovence, ki smo študirali v Ciudad Realu, je takoj začudilo isto: neverjetna strpnost tamkajšnjih voznikov! Še po več tednov življenja v Španiji nisem niti enkrat slišal trobila, niti videl voznika, ki bi se razburjal, kaj šele da bi izgubil potrpljenje in na vehementen način obelodanil svoje mnenje glede sposobnosti, osebnosti, družine ali spolnih navad drugih voznikov.

Poleg tega imajo ljudje v Španiji sila čudne navade: v naselju vozijo po omejitvah in takoj, ko vidijo pešca, ki čaka na prehodu, se ustavijo. Lahko si predstavljate, kakšne komične situacije so nastajale, ko nas je, vajene na zakon močnejšega, to doletelo prvič. Dejstva, da je vse Slovence začudilo, da se ljudje na cestah ne vedejo kot popolne živali, ne moremo pripisati le stereotipom, ki se pripisujejo Špancem in jih je realna izkušnja postavila na laž. To zgovorno priča predvsem o nas samih, o stanju duha, ki ga poznamo iz domače izkušnje.

Zakaj Slovenci, ki veljajo za vljudne in miroljubne osebe, izgubijo razsodnost takoj, ko se usedejo v avto, večji od fička? Zakaj čutijo nezadržno potrebo, da s svojo vožnjo celemu svetu razkrijejo, kako so spretnejši, sposobnejši, hitrejši in močnejši od soudeležencev v prometu? Katera potlačena želja je na delu, da so sicer izjemno dolgočasne črne kronike v slovenskih časnikih polne zgodb o prometnih nesrečah z najbolj noro dinamiko?

Zdi se, da Španci ne čutijo nobene potrebe, da bi se potrjevali za volanom. V avtomobilu se obnašajo enako kot v osebnih stikih z ljudmi. Nekateri so bolj, drugi manj uvidevni, norcev in fanatikov je tako malo kot v vsakdanjem življenju. In Slovenci? Kot bi v izoliranosti vozniškega sedeža, fizično ločeni od soljudi, iz pradavnine privrel nek potlačen gnev, ki samo čaka, da izginejo vezi intersubjektivne povezanosti: tedaj pride najmočneje do izraza tista »upornost sužnja, krutost osvajača«, ki jo je Gradnik nekoč ob sredozemski sončnosti pripisal svojemu briškemu značaju.

»Welcome to Oklahoma City«

Spomini iz Španije, januar-februar 2005

Včasih so govorili, da se Evropa konča na Pirenejih. Filozof Hegel je pred dvema stoletjema pisal, da je špansko pristanišče Cádiz v vseh pogledih bliže Ameriki kot osrednji Evropi. To so seveda pretiravanja: Španija je seveda tako geografsko kot kulturno evropska država. Kljub temu pa ni mogoče spregledati njene osupljive drugačnosti, ki jo radikalno loči od ostale celine.

Že prvi pogled iz letala na deželo, ki leži pod njim, tujca največkrat osupne: gola, siva, nedostopna pokrajina spominja bolj na severno Afriko ali na izsušene poljane bližnjega Vzhoda kot pa na to, kar si ponavadi predstavljamo pod označevalcem »Evropa«. Sam sem Španijo spoznal že pred leti in biblijska mogočnost kastiljske pokrajine me je povsem prevzela. A ko sem se tistega zadnjega januarskega dne natanko eno leto nazaj z vlakom peljal iz Madrida proti Ciudad Realu, kjer mi je bilo prihodnje štiri mesece študirati in živeti, si nisem mogel kaj, da ne bi vseeno pomislil: morda pa je imel prav Hegel in vsi tisti, ki so nekoč Španijo postavljali izven Evrope. Pusta zimska pokrajina, ki je bežala pred mojimi očmi, je namreč še najbolj spominjala na avstralske planjave ali na prizore iz ameriškega srednjega zahoda, kot smo jih vajeni iz filmov o kavbojih in Indijancih. Kako tudi ne: Ciudad Real je neuradna prestolnica Manče (La Mancha), pokrajine, ki je postala znana po prismuknjenemu vitezu iz Cervantesovega romana. Ime je arabskega izvora in pomeni nekaj takega kot (glej, kakšno presenečenje!) »suha zemlja brez vode«.

V slabi uri me je pregovorno hitra in udobna španska železnica iz Madrida pripeljala v Ciudad Real. To nikakor ni mišljeno ironično, če je kdo morda tako razumel. Marsikateri evropski železniški sistem se lahko skrije pred španskim (vključno, seveda, s slovenskim: o tem skorajda ne gre izgubljati besed). Poleg tega železniške postaje v Španiji niso le prehodna postajališča za turiste in dnevne migrante, temveč tudi kulturna in zabavna središča, ki v manjših mestih predstavljajo pravi motor družabnega življenja lokalne skupnosti. Ni čudno, da so se arabski teroristi odločili Španijo udariti prav na železniški postaji. Tudi če so to storili le iz »praktičnih« razlogov (tam je ob konicah pač največ ljudi), so dejansko udarili naravnost v simbol postfrankistične Španije: v simbol notranje moči, s katero se je španska nacija iz zaspanosti bebave provincialne diktature podala na pot modernizacije.

Zvečer sem bil že tam, kjer mi je v prihodnjem četrtletju bilo usojeno živeti. Sonce je ravnokar zašlo in ulice so osvetljevale le še neonske žarnice mestne razsvetljave. Ko sem se razgledoval po modernih predmestnih stavbah, za katere se je zdelo, kot bi rasle iz roba puščave, sem sam pri sebi sarkastično zamrmral: »Welcome to Oklahoma City«. Pobral sem svojo prtljago, kupil mestni zemljevid in se odpravil v noč.

Pesem in svoboda

Pred natanko tridesetimi leti, 17. januarja 1976, se je v Barceloni pričel legendarni trodnevni koncert Lluísa Llacha. To najbrž malokomu kaj pove. Prav zaradi tega sem se v spomin na ta zgodovinski dogodek odločil objaviti ta post, v dveh delih.

Lluís Llach je zunaj Španije še vedno relativno slabo poznan: njegova popularnost seže kvečjemu še v bližnjo Francijo, kjer je več let živel in delal. Kljub relativni anonimnosti na širši evropski sceni, pa je Lluís Llach v Španiji (predvsem pa v svoji Kataloniji) prava legenda. Zaslovel je v poznih šestdesetih letih, ko so njegove oporečniške pesmi postale simbol odpora mladih generacij proti avtoritarnemu režimu generala Franca.

V Španiji je namreč skoraj 40 let vladal avtoritarni režim po fašističnem zgledu. Represija je najhuje prizadela prav narodne in jezikovne manjšine: Baskom in Kataloncem niso le ukinili politične avtonomije, ampak tudi povsem prepovedali javno rabo njihovih jezikov. Vsaki poskusi odpora so bili zatrti. Španija je bila 40 let dežela strahu, mučenj v zaporih, ustrahovanj in izsiljevanj.

20. novembra 1975 je Franco umrl. Začela se je pot k demokraciji in nacionalni emancipaciji Kataloncev. V tem napetem ozračju, ko nihče še ni vedel, kako se bodo stvari obrnile, je imel Lluís Llach svoj prvi legalni koncert, ki pa je bil obenem prva javna demonstracija v katalonskem jeziku po letu 1939. Koncerta se je udeležilo več kot pol milijona ljudi: da bi mu lahko prisostvovali vsi, je Llach nastop razširil na tri dni. Koncert se je razvil v množično miroljubno demonstracijo katalonske enotnosti in želje po svobodi.

Lluís Llach je tedaj imel 27 let. Kariero je začel leta 1968, ko je pridružil skupini kantavtorjev, ki so izvajali uporniške pesmi v katalonščini. Kmalu je postal osrednja figura nenasilnega odpora proti nasilju režima. V svojih pesmih je s preprostimi besedami povzel vso tesnobo in vso upanje svoje generacije.

V spomin na ta koncert bom objavil nekaj prevodov komadov, ki jih je izvedel na tem legendarnem barcelonskem koncertu. V oklepajih so naslovi v katalonščini, s povezavami do besedil v originalu.

Odgovori mi (Respon-me)

Prijatelj, ki tolikokrat mi govoriš,
ko tukaj sediš
s povešenimi očmi,
nikoli nisi znal izreči
prave besede
o našem absurdu.
In danes je moje telo
polno tesnobe,
moja kri,
moje roke,
moje muke
že vsa ta leta
kričijo:
Kdo je zmagal?
Kdo je iz železa, skovanega iz bomb,
ustvaril novo ljudstvo?
Kdo je zmagal?
Kdo je na vseh teh poteptanih truplih
postavil hišo za vse ljudi?
Kdo je zmagal?
Kdo lahko vstane iz postelje
in gre na ulico,
ne da bi ga bilo strah?
Mi lahko poveš ti?
Mi lahko poveš ti?
Dobro veš, da nihče.
Vsi smo premagani;
vsi smo izgubili.
In prijatelj,
z vso močjo boš preklel
to noč,
katere sinovi smo,
to usodo
naše preteklosti,
ki nas je izdala.
Toda, prijatelj,
pomembneje kot iskati odgovore
je pripraviti
ogenj, ognjišče,
povrniti moramo
vsa ta leta,
ki kričijo:
Kdo je zmagal?…

align="justify">

align="justify">

Pesem brez imena (Cançó sense nom)

Kam greš z zastavami in letali
in z vsem tem zborom topov,
ki ga uperjaš proti mojemu ljudstvu?
Kam greš s sramoto na našitkih
in na puškah nosiš strah,
ki ga uperjaš proti mojemu ljudstvu?
Kam greš, ko pa se otrok več noče igrati,
ker je ulica polna krvi
in ti si tisti, ki jo prelivaš.
Kam greš, ko pa otrok ne more več gledati
modrine morja, niti tega jasnega obzorja
in ti si tisti, ki ga zakrivaš.
Kam greš z zastavami,
kam greš z letali,
kam greš, kam greš?
Kam greš s puškami,
kam greš s topovi?
Kam greš, kam greš…

align="justify">

align="justify">

Molk (Silenci)

Če me morate utišati,
me dajte zdaj, me dajte zdaj,
zdaj, ko vam lahko rečem ne
in nimate ničesar, da bi me kupili.
Nočem čakati.
Dajte me zdaj, dajte me zdaj!
Zdaj, ko lahko čutim
težo vse te groze.

In ne bo mi hudo,
če ostanem z zaprtimi usti,
vi ste tisti,
ki ste iz molka ustvarili besede.

Nočem čakati, da od časa zarjavi orožje,
nočem, da ima strah več časa,
da me premaga.
Če me morate utišati,
me dajte zdaj, me dajte zdaj,
zdaj, ko imam roke,
da zamenjam kitaro.

align="justify">

align="justify">

»Ich bin ein ... Katalane«

Danes sem pri obrednem »predspalnem« surfanju naletel na spletno akcijo, ki me je nasmejala do solz. Gre za internetno stran, ki so jo postavili mladi katalonski aktivisti.

Potrebna bo kratka razlaga: že pred lanskimi španskimi volitvami (marca 2004) je socialist Zapatero Kataloncem obljubil, da bo sprejel vsakršen predlog za povečanje katalonske avtonomije, če bo za njim stala vsaj dvotretjinska večina v katalonskem parlamentu. Katalonci so Zapatera vzeli zares in pred nekaj meseci sprejeli reformo avtonomnega statuta. Če bo Zapatero držal obljubo in bo parlament v Madridu potrdil to reformo, bo Španija dejansko postala neke vrste »asimetrična konfederacija«. V Barceloni bodo odločali tako rekoč o vsem: o davkih, sodnem sistemu, celo o zunanji politiki. Le vojska bi ostala skupna. Poleg tega dopušča nov statut tudi rešitve nekaterih prestižnih vprašanj: če bodo hoteli, bodo Katalonci lahko dobili svojo lastno reprezentanco (podobno kot Škotska, Wales ali Ferski otoki) in celo lastno internetno domeno. Poleg tega bi taka »reforma avtonomije«, kot pravijo v Španiji, odprla možnost za dokončno odcepitev, saj bo Katalonija po novem definirana kot »nacija« (to pa je status, ki je po ustavi do zdaj pripadal le španski državi).

Razumljivo je, da so se španski centralisti močno razpizdili. Skrajni desničarski krogi so pozvali k bojkotu katalonskih proizvodov in se akcije lotili z vso resnostjo in vnemo. Tu pa nastopi naša zgodba. Katalonci namreč niso ostali križem rok. Tako so se lotili nenavadne akcije – samobojkota.

Kaj to pomeni: postavili so spletno stran, ki služi kot »prostovoljna pomoč španskim centralistom«: vsak, ki čuti, da si zasluži bojkot, se vpiše na »črno listo katalonskih nacionalistov in secesionistov«. Pristopijo lahko podjetja, spletne strani in posamezniki. Vsak napiše, zakaj čuti, da si zasluži bojkot: »Smo podjetje iz Barcelone. Poslujemo v katalonščini, samo zato da bi jezili naše španske komitente. V nobeni pisarni nimamo portreta španskega kralja. Nekoč je nekdo prišel na delo oblečen v katalonsko zastavo in nismo ga odpustili.«. Ali pa: »Mislim, da sem katalonski nacionalist. Nekoč sem navijal proti španski reprezentanci.« In še: »Prepričan sem, da si zaslužim, da me bojkotirajo. Imam baskovski priimek. Prebral sem predlog statuta in ne zdi se mi popolnoma slab.« Na spletni strani je tudi rubrika »prijateljske spletne strani«: v njej pa je le povezava na stran, ki se zavzema za bojkot. S pripisom: »naša stran je nastala z namenom, da vam pomaga pri zbiranju podatkov za vašo plemenito pobudo.«

Že ko sem prvič obiskal Barcelono, sem vzljubil domoljubje Kataloncev. Spomnim se, da je bilo 23. aprila in zvečer sem šel na koncert katalonskega rocka v Palau San Jordi. Nisem mogel verjeti svojim očem: polno je bilo mladine, ki je ponosno mahala s katalonskimi zastavami. Na rock koncertu! Kaj takega verjetno doživiš redkokje v Evropi. No, mogoče na koncertu kakšnega hrvaškega Tomsona. Ampak ravno tu je razlika: mladi, ki v Barceloni ponosno mahajo s svojimi »senyerami« in »esteladami« niso nobeni šovinisti. So pravi domoljubi, ki svojega patriotizma ne izkazujejo tako, da posedajo pred televizijo, poslušajo turbo folk ali v zakotnih ulicah pretepajo »čefurje«.

Neverjetno so dejavni, polni pozitivnega entuziazma: ne hodijo le na rock koncerte oblečeni v katalonsko zastavo, temveč- to mi je bilo pri njih najbolj všeč- privrženost domovini izkazujejo predvsem s političnim udejstvovanjem. Ne le, da so v zadnjih letih zasedli spletni prostor z najrazličnejšimi akcijami; ogromno je organizacij civilne družbe, ki se ukvarjajo z vsakovrstnimi aktualnimi vprašanji. Neverjetno je videti, koliko mladine je vključeno v aktivno politiko: podmladki političnih strank so izjemno močne organizacije- mladi demokrati, socialisti, republikanci in krščanski demokrati med sabo naravnost tekmujejo, kdo bo z originalno akcijo bolj izkazal svojo ljubezen do domovine. Da ne govorim o vseh peticijah, protestih in demonstracijah. Od varstva okolja pa do pobud za obnovo zgodovinskih spomenikov, ena sama vodilna beseda: delovanje, delovanje, delovanje… Prav nedavno sem se pogovarjal z neko svojo znanko, ki je bila dolgo aktivna na novogoriški študentski sceni. Tudi ona je nekaj časa preživela v Barceloni in bila je naravnost ganjena nad to »katalonskostjo«. Čeprav ni vedela, kako bi to imenovala, je zaslutila, da gre za natanko isto stvar, ki nam Slovencem tako krvavo manjka. Jaz bi to poimenoval »državljanska zavest«. Ali pa »republikanski duh«. Mogoče to niti ni pravi izraz; navsezadnje to ni pomembno. Pomembno je, da se katalonska mladina z vsem svojim srcem zaveda, da je prihodnost njihove domovine odvisna od njih samih.

Stvar je najbolj preprosto povzel John F. Kennedy: »Ask not what your country can do for you, but what you can do for your country.« Zdi se mi, da so Katalonci razumeli smisel teh besed. Tako kot mnogo drugih malih narodov. Upam, da bomo te besede enkrat razumeli tudi Slovenci. Čeprav nisem prevelik optimist. Pa vendar: najlažje se je zaviti v pesimistično objokovanje naše stvarnosti (češ »itak se nič ne da spremeniti«); s tem se najlažje izogneš odgovornosti za skupno stvar.

Prav Kennedy je sredi zasužnjene vzhodne Evrope izustil tisti znameniti stavek, »vsi svobodni ljudje- ne glede na to, kje živijo- so meščani Berlina«. Tako se meni zdi, da smo vsi tisti, ki gojimo to, recimo tako, »civilno ljubezen« do svoje domovine, po duhu Katalonci. Če naj parafraziram znameniti Kennedyjev krik: »I take pride in the words: Jo sóc català!«

Jasno je torej, da sem začutil, da si tudi jaz zaslužim bojkot in zato spokorno vpisal naslov tega bloga na črno listo »catalan-loversov«.

Za skrajneže in nostalgike vseh barv

20. november je poseben dan za španske nostalgike. Stari gospodi (doni in doñe) se pražnje oblečejo in se po kosilu odpravijo na madridski Plaza de Oriente. Tam vihrajo z zastavami in trasparenti, ki jim pomaga nositi tudi vedno več vnukov. Letos je še posebej živahno. Danes mineva namreč 30 let, odkar je umrl španski fašistični diktator Franco.

Saj jih razumem, po eni strani. Enkrat v letu imajo možnost, da se srečajo, obudijo stare čase, ko so skupaj hodili na sindikalne izlete, ko ni bilo brezposelnosti in črnuhov po ulicah. Skupaj pojamrajo nad sedanjimi časi, nad kriminalom, spolno razuzdanostjo, nad Katalonci in Baski. Potem v čustvenem navalu zapojejo kakšno staro in se vrnejo domov.

Razumem jih, da ne marajo poslušati o mučenjih v frankističnih zaporih, o nesvobodi, o lomljenju hrbtenic in o tistem ozračju pritlehne servilnosti, ki tako značilno zaznamuje vse tiranije. Tega morajo že čez leto preveč poslušati, vsakič ko izide kaka nova zgodovinska knjiga, ko ob gradnji železnice naletijo na novo množično grobišče, vsakič ko katalonska avtonomna vlada (ah, ti Katalonci) zahteva vrnitev kakšnega ukradenega arhiva. Enkrat na leto imajo priložnost, da se skupaj zgražajo nad odstranjevanjem spomenikov iz fašističnega obdobja, da izrečejo tisto, kar se zaradi politične korektnosti ne sme več izreči, a mnogi, premnogi v Španiji potiho še vedno verjamejo.

Vse to razumem. Manj pa razumem njihove vnuke. Te mlade obritoglavce, ali še huje, te mlade ugledne profesionalce s kravatami, ki znajo v modernem slogu povedati, da »sicer poznajo zgodovinska dejstva«, ampak da je »potrebno pokazati tudi na pozitivne plati generalisima Franca«. »To je del naše zgodovine«, pravijo. In ko jih vprašaš, zakaj so prišli na to manifestacijo, to bodo odgovorili: »Iz spoštovanja do tradicije, do zgodovinskega izročila.«

Očitno so prepričani, da je zgodovino mogoče tehtati kot krompir na tržnici. Reči: preganjanja so res slaba, ampak vsaj vlaki so prihajali točno. In če pustimo ob strani dejstvo, da so vlaki v resnici zamujali, še bolj kot zdaj, se postavi vprašanje, kak sistem vrednot ima človek, ki si upa vozni red primerjati s človeškim življenjem, šolsko disciplino s človekovim dostojanstvom, in navsezadnje: stopnjo brezposelnosti in gospodarske rasti s svobodo nekega ljudstva?

A gospodje na madridski Plaza de Oriente se s tem ne ubadajo, kot se s tem ne ubadajo nobeni nostalgiki, ne v Španiji, ne v Čilu, ne v Rusiji in ne pri nas. Mladi pa so očitno najbolj zadovoljni, ko lahko vihrajo zastave in si mislijo, da so »drugačni«, »pogumni«, »uporni«, da »imajo ideje«. Toda v resnici imajo le prazno glavo, ki jo nosijo okoli v upanju, da jim jo bo kdo napolnil s tujimi mislimi in tujimi besedami.

Španski aristokrat in slovensko smetišče besed

Tokrat se moram strinjati z varuhom človekovih pravic, ki je izjavil, da v "Sloveniji manjka etika javne besede".

V Sloveniji smo že dolgo, predolgo priča splošni razširjenosti verbalnega nasilja, zaradi katerega lahko uživamo v neobičajnem privilegiju, da imamo med vsemi deželami na svetu najbrž največjo gostoto osebnih žaljivk na kvadratni meter. Pomembna vprašanja, ki bi zahtevala poglobljen premislek in argumentirano debato, naši »mnenjski voditelji« odpravijo s površnimi izjavami, za katere se zdi, da so priplavale iz njihovih ust direktno iz pljuč, ne da bi se za sam trenutek pomudile v možganih. Da ne izgubljam besed o našem psevdonovinarstvu, ki nastavlja nizkotne provokacije, odpira umetne polemike in podžiga neproduktivne konflikte. Diskusije, ki jih beremo in poslušamo v nekaterih medijih, nimajo nobene veze s poslanstvom novinarstva; pač pa imajo dosti veze s sumljivimi interesi, ki bi morali biti tuji pravemu novinarskemu poklicu. Nekateri so žalitve povzdignili v pravcati literarni žanr.

Tudi moj ljubi don José Ortega y Gasset, filozof, novinar in humanist (1883-1955), se je njega dni ukvarjal s podobnimi vprašanji. Glede svojih španskih sodobnikov je zapisal: »Revščina naše intelektualne kulture ni v tem, da bi bila manj sposobna, temveč v splošnem pomanjkanju tiste pazljive in previdne pozornosti do resničnosti, ki bi jo morali kazati tisti, ki govorijo in pišejo. Tu ne gre za pravilnost presoje - resnica pač ni v našem dosegu-, temveč za pomanjkanje tankovestnosti, zaradi katerega ne dosežemo osnovnih kriterijev, nujnih za pravilno presojo. Še vedno smo podobni vaškemu župniku, ki zmagoslavno odgovarja heretiku, ne bi se prej blagovolil pozanimati, kaj heretik pravzaprav zagovarja.«

Se še komu dozdeva, da se te besede nanašajo na Slovenijo leta 2005?