Zmagovalci in poraženci

Velázquez je eden tistih slikarjev, čigar dela je potrebno videti v živo, da lahko pravilno ceniš njegov genij. Predaja Brede oziroma Las lanzas je mojstrovina, ki v sebi skriva mnogo več od zgolj klasicistične in tehnične dovršenosti, zaradi katere si je utrla pot v šolske kurikulume. Ko sem pred dobrimi tremi leti obiskal madridski Prado, sem se vsedel na klop pred to velikansko sliko in si vzel čas, da sem si podrobno ogledal njene detajle, ne da bi se pustil motiti od valov turistov, ki so se v ne prepogostih intervalih ustavljali pred njo.

Kot je znano, Predaja Brede upodablja zmago španskih sil nad holandskimi uporniki v nizozemski vojni za neodvisnost leta 1590. Jan Morris jo je označila za »eno najbolj španskih slik vseh časov« in v veliki meri jo lahko razumemo kot sad politične propagande: nastala je namreč sredi tridesetletne vojne (slabega pol stoletja po dogodkih, ki jih upodablja), da bi uvekovečila špansko slavo in zlato dobo španskega imperija, ki je bila tedaj že v zatonu. Velázquez je v njej z naivnostjo, ki si jo lahko privošči le velik umetnik, upodobil španske in katoliške ideale: viteštvo, pogum, milostnost.

A Velázquezova slika ni le upodobitev zmagoslavja. V njej je nekaj, kar presega politično propagando 17. stoletja, nekaj, kar ima občečloveško sporočilo. Predaja Brede je slika o zmagovalcih in poražencih. To je, kot zna povedati že vsak srednješolski učitelj likovne vzgoje, očitno že iz kompozicije. A tudi – in to nas na tem mestu najbolj zanima – iz upodobitve posameznih likov. Poleg obeh glavnih figur, nizozemskega voditelja vojvode Nassauskega in španskega vojskovodje markiza Spinole, o katerih bi lahko napisali celo razpravo, imamo celo vrsto drugih likov, ki skupaj ustvarjajo eno najbolj vseobsežnih in psihološko dognanih upodobitev dveh univerzalnih skupin, ki sta obstajali od stvaritve sveta in bosta obstajali do konca časov: zmagovalcev in poražencev. Iz prve gledajo zmagoslavni, zadovljni, samovšečni obrazi; iz druge potrta, zaprepadena, zmedena obličja.

Ko sem imel priložnost sliko videti v živo, sem kmalu opazil, da poleg obeh vojskovodij izrazito izstopa en sam lik in sicer na strani poražencev. To je lik mladeniča v beli opravi in sklonjeno glavo, ki nekaj vneto razlaga. Že tedaj mi je bilo takoj jasno, kdo je ta mladenič: on je tisti, ki strastno išče vzroke za poraz, je svojemu taboru zvesti, a neizprosni iskalec razlogov, ki so pripeljali do neželenega izida. Je pravzaprav intelektualec med vojaki.

V liku belega mladeniča iz poraženega tabora mi ni bilo težko prepoznati velikih sodobnih španskih in katalonskih avtorjev, ki sem jih ravno tedaj prebiral. Mislim recimo na Joana Fusterja ali Javiera Tusella, torej na ljudi, ki so izhajali iz demokratičnih okolij in so kot mladi morali trpeti posledice zmage frankizma v španski državljanski vojni. Prav ta izkušnja poraza in posledične izločenosti iz glavnega toka splošnih mnenj in prepričanj, izkušnja potisnjenosti na intelektuano obrobje jih je spodbudila k temeljitemu intelektualnemu in političnemu delu, iz katerega so v končni fazi izšli kot zmagovalci.

Veliki zgodovinar in politični teoretik Reinhart Koselleck, ki je kot Nemec o porazu nekaj vedel, je nekoč zapisal:

»Osnovna izkušnja poražencev je, da se je vse zgodilo drugače kakor so upali ali
načrtovali. Zato imajo večjo potrebo, da razložijo, zakaj se je vse izteklo v
nekaj drugega od tega, kar so upali, da se bo zgodilo. To lahko spodbudi iskanje
srednje in dolgoročnih razlogov, ki bi razložili nepričakovan razvoj dogodkov,
in s tem ustvari trajnejše uvide, ki imajo močnejšo razlagalno moč kot razlage
zmagovalcev, ki so pogosto le interpretacija kratkoročnih uspehov skozi optiko
dolgoročne vzvratne teleologije.«

Velázquez je kot intelektualec in strastni bralec Cervantesa nedvomno slutil resnico, ki jo je dobrih tristo let kasneje formuliral Koselleck. Predvsem pa se je kot dober in iskren opazovalec zavedal absolutne intelektualne, umetniške, gospodarske in sploh vsakršne premoči male in vitalne Nizozemske nad veliko in okorno Španijo njegovega časa. Videl je, kako se je v tistih nekaj desetletjih, ki so minila od bitke pri Bredi, španska monarhija zadušila v lastnih nerešenih protislovjih. Naslikal je idealizirano hvalnico aristokratskim vrednotam, a se je moral zavedati, da so prav tiste prednosti, ki so izbojevale špansko zmago pri Bredi – izropano bogastvo ameriških rudnikov zlata, plemiški privilegiji, zapletena družinska zavezništva habsburške dinastije – postajale iz dneva v dan bolj nemočne proti republikanskemu zanosu in protestantski gorečnosti Nizozemcev.

Predaja Brede je bila naslikana le slabo desetletje pred popolnim in dokončnim bankrotom taiste imperialne in aristokratske Španije, ki naj bi jo slika slavila. Kdo ve, če ni Velázquez morda hotel v belem mladeniču upodobiti mladostne izkušnje tistih izkušenih voditeljev, ki so prav v času, ko je slika nastajala v madridskem ateljeju, na bojnih poljih severne in srednje Evrope zadajali smrtne udarce španski armadi? Kot globok kristjan je vedel, da se lahko samo iz poraza rodi končna zmaga. Morda je uvidel, da se je začetek konca španskega imperialnega gospostva začel prav v tisti težko izbojevani zmagi pri Bredi, ko se je zmagovita stran zazibala v sladko zmagoslavje, razboriti poraženci pa so v naporu zbrali dovolj moči za nov vzpon. In kot kristjan je razumel, da vsaka premoč v sredstvih prinese kvečjemu začasno zmago, da je edina prava moč moč duha in da se je z njeno pomočjo mogoče, kot je zapisal katalonski pesnik, »naučiti boriti brez vsakršnega orodja«.

Navsezadnje je bila bitka pri Bredi zadnji pomembni spopad, v katerem je špansko orožje slavilo zmago.

Velikonočno razmišljanje (pt. 2)

Είναι μια λέξη που με έχει σακατέψει
είναι μια λέξη που παντού μ' ακολουθεί
και μου ζητάει λογαριασμό βράδυ πρωί
γιατί, δεν τη θέλω άλλο πια την έχω βαρεθεί
(Πάνος Κατσιμίχας)

V madridskem Pradu je razstavljena izjemna Velázquezova slika križanega Jezusa, znana preprosto pod imenom El Cristo de Velázquez, »Velázquezov Kristus«. Slika je v svoji preprostosti in skrivnostnosti vedno znova navdihnila generacije in generacije umetnikov; znana je Dalíjeva fascinacija do te slike, ki ga je gnala, da se je znova in znova s posnetki in interpretacijami vračal k Velázquezovemu originalu; špansko-baskovski mislec Unamuno je v letih po prvi svetovni vojni napisal celo knjigo z Naslovom El Cristo de Velázquez, ki ni nič drugega kot izbor pesmi, ki opisujejo avtorjeva doživljanja in razmišljanja ob posameznih, tudi najmanjših podrobnsotih te slike, in predstavlja eno najbolj zanimivih in nenavadnih stvaritev španske moderne literature (mimogrede, dostopna je tudi v odličnem slovenskem prevodu).

Skoraj natanko pred enim letom sem imel priložnost to znamenito umetnino videti tudi v živo. Šele v razstavnem prostoru, kjer slika visi skupaj z drugimi deli iz tega obdobja (govorimo o sredini 17. stoletja), sem se zavedal, kako strašansko nenavadna se je morala zdeti sodobnikom. Ni čudno, da se je moderna likovna umetnost, tako v slikarstvu kot v arhitekturi, rodila prav v Španiji in ne kje drugje: če so tvoji klasiki Velázquez, El Greco in Goya, potem imaš modernizem tako rekoč v krvi. To, kar pri Velázquezovemu Kristusu še danes presuni opazovalca, je popolna nekontekstualnost te slike. In to sredi razcveta baročne umetnosti, kjer je bistvo prav kontesktualnost (in sam Velázquez je bil mojster te sposobnosti, kako s prikazom enega samega iztrganega, zamrznjenega trenutka pričarati za oči opazovalca cel dogodek, celo zgodbo: pomislimo na znamenito Predajo Brede, da o Las Meninas niti ne govorim). In vendar je njegov Kristus popolnoma drugačen: iz njega ni mogoče razbrati ničesar. Imamo križanega človeka na črni podlagi in to je bolj ali manj tudi vse. Nobene zgodbe, slika nam ne zna ničesar povedati o tem, kdo je ta mladenič, kaj pomeni. Predstavljajmo si, da ne poznamo evropske kulture in njene krščanske substance: pred sabo imamo skrivnostno figuro, ki se zdi kot bi prosto lebdela sredi niča, kot bi pravkar izstopila iz brezbrižnosti teme. Takoj nam prevzame pozornost, približamo se ji in naenkrat se zazdi, da smo pravzaprav mi, ki stojimo na drugi strani platna, kontekst te slike. Začnemo jo opazovati in tedaj vidimo vse tiste majhne detajle, iz katerih je Unamuno sestavil celo pesniško zbirko. Ampak kljub temu slika ostaja nekako nedomačno tuja; dobesedno nas vleče vase, nas sili k fiksiranju v podrobnosti, a celota nam ostaja neznana, tuja; slutimo, da mora s tem človekom dogajati nekaj pomembnega, a ne moremo razumeti, kaj.

Pred kakšnimi tremi leti je slovenska televizija predvajala kratko, tridelno angleško nanizanko z naslovom »Tales from the Madhouse«. V bistvu gre za zbirko (naravnost odlično odigranih) monodram, vsaka traja kakih deset minut. Zgodbe naj bi se odvijale, kot je razvidno iz naslova, v neki norišnici iz viktorijanskega obdobja; vendar pa je to le marginalni podatek, ki zgolj dodaja napetost posameznim zgodbam: dejansko bi se lahko dogajale kjerkoli. Kamera nas vedno znova popelje v določeno sobo, kjer je neka oseba, ki je oblečena v maniri konca 19. stoletja in na tak način tudi govori. Vendar, ko nam začne oseba pripovedovati svojo zgodbo, ugotovimo, da gre za like iz Nove zaveze. Imamo Pilatovo ženo, vojaka, ki je prijel Jezusa v vrtu Getsemane, bogataša, ki mu je Jezus povedal tisto znamenito metaforo o kameli in šivankinem ušesu, Barabo, ki je prikazan kot bivši revolucionar, Judo Iškarijota (tik pred samomorom), ki je prikazan kot tajni agent; pa anonimno žensko, ki je poslušala Jezusov govor na gori itd. Njihove pripovedi so izjemno sugestivne, čeprav v bistvu – ne povejo ničesar. Ne gre za pričevanje očividcev. Govorijo svojo zgodbo, za vsakega se zdi, da hoče izraziti svojo stisko, ki sploh ni nujno povezana z Jezusovo osebo. Vendar vstopa on vedno znova v zgodbo. Kot nekšna prikazen; trenutek, ko so ga srečali, je spremenil njihovo življenje in ga dokončno vrgel iz tira. Od takrat ne počnejo drugega kot da se vračajo k temu trenutku in ga hočejo razumeti, racionalizirati; a jim nikakor ne uspeva. Oziroma: včasih se zdi, kot da so vse razumeli. Baraba ve: ta človek je bil norec, zguba, idealist. Žena, ki ga je poslušala na gori, tudi ve: bil je prevarant, zaslužil si je smrt. A vendar razlaga, čeprav je logična, ne pomaga. Vedno znova se vračajo k njegovi osebi in je ne morejo in ne morejo izbrisati iz spomina, kar jih spravlja v obup. Najbolje to pove Pilatova žena: »najbrž je res bil bog«, racionalno ugotovi; »pa kaj, Rimljani imamo itak že ogromno bogov; a ti so drugačni, daruješ jim za praznike in te pustijo pri miru;« ta pa ne pusti pri miru, že stoletja jo preganja v njenih sanjah ...

Protagonistom »Zgodb iz norišnice« njihovo srečanje s Kristusom vedno znova uhaja iz konteksta, iz logične zgodbe, v katero so organizirali dogodke svojega življenja. Bolj kot se trudijo, da bi se znebili tega travmatičnega srečanja, bolj se to vedno znova vrača v spomin. Kakšno pa je lahko srečanje z živim Bogom, če ne travmatično? Sploh pa, če je tak Bog kot je Jezus, ki postavlja nemogoče zahteve, ki se jih nikoli ni mogoče držati, in sprevrača vse logične postulate, ki jih je družba postavila, da bi zagotovila stabilno ureditev medčloveških odnosov.

Danes smo tudi soočeni s ponavljajočimi se in obupnimi poskusi, da bi Jezusovo zgodbo, ki je vedno spodmikajoči se temelj naše civilizacije, spravili v nek kontekst. Navsezadnje je velikanski uspeh »Da Vincijeve šifre« mogoče razumeti tudi kot še en poskus, da bi Jezusa prikazali kot »normalno« osebo, ki je konec koncev, vsej svoji izjemnosti navkljub, le človek kot smo mi. In obenem – kot smo mi – zgolj otrok svojega časa. Kot da bi nujno potrebovali neko logično razlago, da bi ga »udomačili«, da bi ga vključili v nek sprejemljiv kontekst. In vendar se ne pusti udomačiti, vedno znova uhaja iz kontekstov, na katere ga skušajo prikleniti, in ostaja skrivnosten, strašljiv, nedomač. Bog, ki ga kljub vsej njegovi preprostosti, priljudnosti in izpričani človeškosti ne bi mogli povabiti k sebi na kosilo, kot so to počeli s svojimi božanstvi stari Etruščani, a ga tudi ne moremo zapreti v tempelj in ga razkazovati le za velike praznike, kot so to počeli Sumerci. Kot v Velázquezovi sliki (ali še bolj v njeni Dalíjevih reinterpretacijah) neprestano lebdi tukaj nekje med nami, brezčasen, molčeč kot v zgodbi o Velikem inkvizitorju, in iz nas samih ustvarja kontekst svojega dejanja.

http://hit-country-music-lyrics.com/johnnycashlyrics-mancomesaround.html