Kaj je res publica?

Štirinajsti april je v Španiji znan kot »dan republike«. Na ta dan je bila pred natanko 75 ustanovljena Španska republika. Seveda to ni uradni praznik; Španija je danes (že spet) monarhija, zato je dan republike nekakšen neuradni praznik, predvsem za levičarje, nostalgike, stare antifašiste, ki so se pod republikansko zastavo borili proti generalu Francu, in radikalno mladino. Barve republikanske zastave imajo med tem delom prebivalstva kulten status in če se vsaj malo zadržuješ v njihovih krogih, je nemogoče, da jih ne bi opazil.

Republika predstavlja za velik del Špancev predvsem nek simbol, neko možnost drugačne, bolj »napredne« Španije. Toda zame je predvsem simbol neke zapravljene možnosti. Ki je lahko v opomin vsem, ne le Špancem.

Španska republika je nastala po dokončnem propadu stare monarhije, ki je temeljila na korupciji in znala rešiti nakopičenih problemov sicer zaostale, vendar ekonomsko, kulturno, znanstveno in intelektualno izjemno vitalne države. Tistega 14. aprila se je republika rodila v splošnem navdušenju, s sodelovanjem vseh slojev. Pri ustanovitvi so sodelovali pripadniki vseh svetovnih nazorov, od nekdanjih monarhičnih konservativcev do socialistov. Kajti vsem je bilo jasno, da je za upe Španije potrebna nova ureditev, ki bo znala nagovoriti duhovno prebujeno ljudstvo. Filozof José Ortega y Gasset, značilni predstavnik te nove generacije, je najbolje povzel ta skupni program:

»Zame republika ne pomeni revolucije ali projekta z določeno programsko vsebino: to je preobrazba javnega življenja naše dežela na način, ki bi se teoretično lahko zgodil tudi znotraj monarhične ureditve.« Vendar, po Ortegovo, se stara burbonska monarhija ni mogla preobraziti v »kronano republiko«, ker je vedno bila le »združenje partikularnih skupin, ki so živele kot paraziti na španskem organizmu, tako da so uporabljale javno oblast za obrambo parcialnih interesov, ki so jih predstavljali«. Monarhija je po Ortegovo zato spodbujala slabe lastnosti španskega ljudstva (brezbrižnost do javnih zadev, lenobo, itd.), da bi se z njimi okoriščala. Republika zato za Ortego ni pomenilo le ustvariti nove ustave in politične ureditve, temveč predvsem zavezo k drugačnemu, bolj odgovornemu odnosu do skupne stvari. Zgolj to in nič več. Ali, kot je sam zapisal, »vzpostavitev polne dostojnosti v javnega življenja.« »In dostojnost v javnem življenju ne pomeni nič drugega kot vsiliti vsem Špancem voljo, da gredo skupaj naprej eden z drugim, ne glede na to, kdo so eni in drugi; da pred in nad vsemi razumljivimi boji, ki so značilni za naravno razdeljenost ljudi, zmaga odločenost živeti skupaj.«

Ko je leta 1930 odstopil general Primo de Rivera, ki je s pomočjo orožja držal skupaj propadajočo monarhijo, je Ortega pozval sodržavljane: »Španci, vaša država ne obstaja več. Obnovite jo!« Vendar je opozarjal: »Ni najtežje vzpostaviti republiko; najtežje jo je ohranjati. To bo zdaj naša naloga.«

Iz zgodovine je znano, da Španci niso bili kos tej nalogi. Republika je dejansko propadla že dosti preden je fašistični vojaški udar generala Franca leta 1936 dokončno zapečatil njeno usodo. Tega, česar Španci niso razumeli, je prav dejstvo, da republika ni bila obljuba raja na zemlji in utopične prihodnosti družbenega sobivanja, temveč poziv k sedanjosti, k neprestanemu iskanju političnega soglasja skozi instrumente političnega boja.

Glede na to, da se od časa do časa razglašam za republikanca, danes tudi jaz praznujem »dan republike«. Vendar za razliko od mnogih mojih španskih prijateljev, ki jim je mešetarjenje z republikanskimi simboli zgolj še ena pretveza, da se v imenu neke idealizirane preteklosti in nejasne vizije prihodnosti, požvižgajo na javne zadeve svoje države, je zame ta dan opomin k pravemu pomenu danes popolnoma razvrednotene besede republika. Ne obljuba krasne nove prihodnosti in ne nostalgično objemanje preteklosti, ampak poziv k razsodnemu pristopu do današnjega trenutka, do aktivne udeležbe v javnem življenju ali vsaj do kritičnega zanimanja do česa več kot zgolj tistega, kar neposredno zadeva naša privatna življejnja.

Ali, kot je zapisal Ortega y Gasset: »La República no es nada más que esa resolución de nacional convivencia.«

Žižek in res publica

Zadnjič sem po čistem naključju ugotovil, da LDS na svoji spletni strani gosti tudi bloge nekaterih svojih eminentnih članov. Med njimi je (bil, saj je očitno že usahnil) tudi blog poluradnega ideologa naše največje opozicijske stranke (God, do I love saying that!). Mislim seveda na Slavoja Žižka.

Pravzaprav sem na Žižkovem eldeesovskem blogu prebral en sam post. Star je skoraj natanko eno leto, v njem pa veliki filozof (to sem zapisal brez najmanjše ironije, da bo jasno!) analizira rezultat oktobrskih volitev, na katerih je »njegova« stranka doživela svoj prvi poraz v zgodovini.

Vedno se strašno zabavam, kadar se Žižek brani. Takrat poskuša vzpostaviti neko moralistično držo, njegove besede pa se napolnijo s svečano patetiko: ker tega stila ni ravno vešč, izpade vse skupaj neznansko smešno. Najbolj pa je zabaven, kadar hoče igrati užaljenost. Tako je tudi v omenjenem postu. Če mu smemo verjeti, ga je prizadel Janšev govor na Kongresnem trgu; takratni vodja opozicije se je namreč na sklepnem zborovanju Zbora za republiko obregnil ob Žižkovo izjavo, da mu »tri minute dobrega filma pomenijo več kot usoda Slovenije«.

Ta izjava (ki jo je, resnici na ljubo, filozof kasneje preklical), je pojasnil Žižek, ne pomeni nič drugega kot afirmacijo normalnosti: »Živeti hočem v državi, kjer se lahko ukvarjam z minutami dobrega filma, ne z usodo Naroda – in v državi, za katero bom več naredil tako, da se bom ukvarjal z dobrimi filmi, kot pa tako, da se grem poceni predvolilnega patriota. V tujini sem za prepoznavnost Slovenije naredil več kot Janša…« (itd., itd.; sledi daljša lajna v tistem patetičnem slogu, ki se mu tako slabo poda).

Stvar je v resnici še bolj preprosta. Nobeno poglobljeno razumevanje heglovske dialektike ni potrebno, da bi videli, kako zelo preprosta je.

Vsak državljan ima pravico, da se požvižga za svojo državo in reče, da mu »tri (pardon: dve) minuti dobrega filma pomenijo več od usode Domovine«. To pravzaprav spada v okvir zadnje od tistih treh znamenitih »neodtujljivih pravic«, s katerimi je po preambuli ameriške ustave Stvarnik obdaril slehernega človeka: »Life, Liberty and the Pursuit of Hapiness«. Vendar pa s tako izjavo (in z ravnanjem, ki izhaja iz nje) pač izgubi pravico, da se njegov glas o javnih zadevah jemlje resno. Kakšno težo ima lahko v politiki mnenje nekoga, ki trdi, da mu ni mar za usodo države? Najbrž ne ravno velike.

Stvar je, kot rečeno, nadvse preprosta. O njej skoraj ne bi imelo smisla izgubljati besed, če ne bi marsikoga tako pogosto zmedla. Stari Grki so se ujeli v isti precep: ljubili so umetnost in modrost, obenem pa so (kot veliki prijatelji politike) sovražili prezir, ki so ga umetniki in filozofi tako pogosto namenjali političnim vprašanjem.

Seveda ni nobene potrebe, da bi Žižka zaničevali zaradi te nedolžne in simpatične izjave. Še manj, da bi mu (kot to počno nekateri) zaradi nje odrekali veljavo kot mislecu. Le preslišati se ga bomo morali naučiti, vsakič ko bo svojo pozornost od načelnih vprašanj resnice preusmeril h konkretnim dilemam naše skupne prihodnosti. V takih primerih je namreč ključna prav lastnost, v kateri se veliki filozof iz Ljubljane v svoji karieri ni ravno najbolj proslavil: to pa ni nič drugega kot »zanimanje za usodo Naroda«, če si smem sposoditi njegove lastne sarkastične besede.