Pesem in svoboda

Pred natanko tridesetimi leti, 17. januarja 1976, se je v Barceloni pričel legendarni trodnevni koncert Lluísa Llacha. To najbrž malokomu kaj pove. Prav zaradi tega sem se v spomin na ta zgodovinski dogodek odločil objaviti ta post, v dveh delih.

Lluís Llach je zunaj Španije še vedno relativno slabo poznan: njegova popularnost seže kvečjemu še v bližnjo Francijo, kjer je več let živel in delal. Kljub relativni anonimnosti na širši evropski sceni, pa je Lluís Llach v Španiji (predvsem pa v svoji Kataloniji) prava legenda. Zaslovel je v poznih šestdesetih letih, ko so njegove oporečniške pesmi postale simbol odpora mladih generacij proti avtoritarnemu režimu generala Franca.

V Španiji je namreč skoraj 40 let vladal avtoritarni režim po fašističnem zgledu. Represija je najhuje prizadela prav narodne in jezikovne manjšine: Baskom in Kataloncem niso le ukinili politične avtonomije, ampak tudi povsem prepovedali javno rabo njihovih jezikov. Vsaki poskusi odpora so bili zatrti. Španija je bila 40 let dežela strahu, mučenj v zaporih, ustrahovanj in izsiljevanj.

20. novembra 1975 je Franco umrl. Začela se je pot k demokraciji in nacionalni emancipaciji Kataloncev. V tem napetem ozračju, ko nihče še ni vedel, kako se bodo stvari obrnile, je imel Lluís Llach svoj prvi legalni koncert, ki pa je bil obenem prva javna demonstracija v katalonskem jeziku po letu 1939. Koncerta se je udeležilo več kot pol milijona ljudi: da bi mu lahko prisostvovali vsi, je Llach nastop razširil na tri dni. Koncert se je razvil v množično miroljubno demonstracijo katalonske enotnosti in želje po svobodi.

Lluís Llach je tedaj imel 27 let. Kariero je začel leta 1968, ko je pridružil skupini kantavtorjev, ki so izvajali uporniške pesmi v katalonščini. Kmalu je postal osrednja figura nenasilnega odpora proti nasilju režima. V svojih pesmih je s preprostimi besedami povzel vso tesnobo in vso upanje svoje generacije.

V spomin na ta koncert bom objavil nekaj prevodov komadov, ki jih je izvedel na tem legendarnem barcelonskem koncertu. V oklepajih so naslovi v katalonščini, s povezavami do besedil v originalu.

Odgovori mi (Respon-me)

Prijatelj, ki tolikokrat mi govoriš,
ko tukaj sediš
s povešenimi očmi,
nikoli nisi znal izreči
prave besede
o našem absurdu.
In danes je moje telo
polno tesnobe,
moja kri,
moje roke,
moje muke
že vsa ta leta
kričijo:
Kdo je zmagal?
Kdo je iz železa, skovanega iz bomb,
ustvaril novo ljudstvo?
Kdo je zmagal?
Kdo je na vseh teh poteptanih truplih
postavil hišo za vse ljudi?
Kdo je zmagal?
Kdo lahko vstane iz postelje
in gre na ulico,
ne da bi ga bilo strah?
Mi lahko poveš ti?
Mi lahko poveš ti?
Dobro veš, da nihče.
Vsi smo premagani;
vsi smo izgubili.
In prijatelj,
z vso močjo boš preklel
to noč,
katere sinovi smo,
to usodo
naše preteklosti,
ki nas je izdala.
Toda, prijatelj,
pomembneje kot iskati odgovore
je pripraviti
ogenj, ognjišče,
povrniti moramo
vsa ta leta,
ki kričijo:
Kdo je zmagal?…

align="justify">

align="justify">

Pesem brez imena (Cançó sense nom)

Kam greš z zastavami in letali
in z vsem tem zborom topov,
ki ga uperjaš proti mojemu ljudstvu?
Kam greš s sramoto na našitkih
in na puškah nosiš strah,
ki ga uperjaš proti mojemu ljudstvu?
Kam greš, ko pa se otrok več noče igrati,
ker je ulica polna krvi
in ti si tisti, ki jo prelivaš.
Kam greš, ko pa otrok ne more več gledati
modrine morja, niti tega jasnega obzorja
in ti si tisti, ki ga zakrivaš.
Kam greš z zastavami,
kam greš z letali,
kam greš, kam greš?
Kam greš s puškami,
kam greš s topovi?
Kam greš, kam greš…

align="justify">

align="justify">

Molk (Silenci)

Če me morate utišati,
me dajte zdaj, me dajte zdaj,
zdaj, ko vam lahko rečem ne
in nimate ničesar, da bi me kupili.
Nočem čakati.
Dajte me zdaj, dajte me zdaj!
Zdaj, ko lahko čutim
težo vse te groze.

In ne bo mi hudo,
če ostanem z zaprtimi usti,
vi ste tisti,
ki ste iz molka ustvarili besede.

Nočem čakati, da od časa zarjavi orožje,
nočem, da ima strah več časa,
da me premaga.
Če me morate utišati,
me dajte zdaj, me dajte zdaj,
zdaj, ko imam roke,
da zamenjam kitaro.

align="justify">

align="justify">

Bob Dylan z obal Mediterana

Skoraj bi pozabil... Te dni Raimon praznuje svoj 65. rojstni dan. "Who the f... is Raimon", boste (upravičeno) vprašali? Eden mojih najljubših izvajalcev. Komur tudi ta informacija ne pove veliko, bi lahko povedal, da je Raimon neke vrste katalonski Bob Dylan. No, pravzaprav bi lahko stvar obrnil in rekel, da je Bob Dylan neke vrste ameriški Raimon. Kako, boste rekli potem, da ga nihče ne pozna? Preprosto: Raimon poje izključno v jeziku, ki ne more prinesti ravno velike slave izven ozkih meja njegove domovine: v valencijski varianti katalonščine.

Raimon (s pravim imenom Ramon Pelegro Sanchis) se je, kot rečeno, rodil v teh dneh pred 65. leti v mestecu Xàtiva v španski provinci València. To so bili grdi časi za tiste, ki so- kot Raimon- izhajali iz katalonsko govorečih družin. Profašistični režim generala Franca je prepovedal jezik in neusmiljeno preganjal kulturo katalonskega ljudstva. V šestdesetih letih so se katalonski študentje začeli postavljati po robu zatiranju. Jasno je, da je postala glasba eden ključnih katalizatorjev upora. Raimon je začel svojo kariero v teh težkih časih. Vsak nastop je pomenil nevarnost: zapor, policijsko nasilje, "sovražnik ljudstva in države". Toda Raimon je- tako kot mnogo drugih- vztrajal. S preprostimi besedami je v še bolj preprostih akordih ubesedil jezo, razočaranje, upanje, tesnobo mlade katalonske generacije. Katalonski Bob Dylan: z manj slave, manj denarja, manj ekscesov. A z več duše in več pristnosti.

Žal večina ljudi izven meja Katalonije nikoli ne bo vedela, kdo je Raimon. Večine najbrž niti ne zanima. Toliko slabše zanje. Za tiste druge, ki radi kdaj pa kdaj zvejo kaj novega, pa še besedilo ene njegovih najbolj znanih pesmi (v originalu in v mojem skromnem in nerodnem prevodu). Poslušate ga lahko tukaj.


T'adones amic? (Se zavedaš, prijatelj?)

T'adones company
que a poc a poc ens van posant del futur
a l'esquena;
t'adones, amic?
T'adones, company
que ens el van robant cada dia que passa;
t'adones, amic?
T'adones company,
que fa ja molts anys que ens amaguen la història
i ens diuen que no en tenim;
que la nostra és la d'ells;
t'adones, amic?
T'adones company,
que ara volen el futur
a poc a poc, dia a dia,
nit a nit;
t'adones, amic?
T'adones company,
no volen arguments, usen la força,
t'adones, amic?
T'adones company,
que hem de sortir al carrer
junts, molts, quants més millor,
si no volem perdre-ho tot,
t'adones, amic!
T'adones, company,
t'adones, amic?

/

Se zavedaš, tovariš,
da počasi puščamo bodočnost za nami;
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
da nam jo kradejo vsak dan znova;
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
da nam že vsa ta leta zakrivajo našo zgodovino
in trdijo, da je nimamo;
da je naša ista kot njihova;
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
da zdaj hočejo od nas prihodnost,
malo po malo, dan za dnem,
noč za nočjo;
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
nočejo argumentov, uporabljajo silo,
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
da moramo na ulico,
skupaj, v mnogih, čim številčnejši,
če nočemo zgubiti vsega,
se zavedaš, prijatelj!
Se zavedaš, tovariš,
se zavedaš, prijatelj?


Bon aniversari, Raimon!

»Po čem je ta dan drugačen od ostalih?«

Ne vem, če veste, kateri dan je danes. Osmi december 2005. Pred natanko 25 leti je umrl John Lennon.

8.12. 1980 se je John Lennon še zadnjič vračal proti svojemu domu v Dakota Building sredi New Yorka. Pred stanovanjem ga je čakal, kot že tolikokrat, Mark David Chapman, njegov samooklicani oboževalec. Počakal je, da je Lennon stopil mimo njega, nato pa zaklical: "Mr. Lennon!..." Ko se je John obrnil, je Chapman povlekel pištolo izpod suknjiča in proti njemu izstrelil pet nabojev. En naboj je zgrešil cilj, a ostali štirje so Lennona zadeli v hrbet in ramena. Eden izmed štirih nabojev ga je zadel v aorto. Kljub temu je premogel še toliko moči, da se je povlekel nekaj stopnic proti vhodu v stanovanjsko hišo in zakričal: "I'm shot, I'm shot!" To so bile njegove zadnje besede.

Chapman je nepremično obstal pred vhodom in iz rok spustil pištolo. Nek mimoidoči jo je takoj odbrcnil proč in Chapmana z grozo nagovoril: "What have you done!?" Chapman je odsotno odgovoril: "I just shot John Lennon.", nato je iz jopiča mirno pobral žepno izdajo Salingerjevega romana "The Catcher in the Rye" in začel brati.

Tako se je končalo življenje enega največji rockovskih legend v zgodovini. Naj si danes zvečer vsak zavrti kakšno pesem iz njegovih plošč. Ni boljšega načina, kako se ga spominjati.

From one of his fans.