Tokrat se moram strinjati z varuhom človekovih pravic, ki je izjavil, da v "Sloveniji manjka etika javne besede".V Sloveniji smo že dolgo, predolgo priča splošni razširjenosti verbalnega nasilja, zaradi katerega lahko uživamo v neobičajnem privilegiju, da imamo med vsemi deželami na svetu najbrž največjo gostoto osebnih žaljivk na kvadratni meter. Pomembna vprašanja, ki bi zahtevala poglobljen premislek in argumentirano debato, naši »mnenjski voditelji« odpravijo s površnimi izjavami, za katere se zdi, da so priplavale iz njihovih ust direktno iz pljuč, ne da bi se za sam trenutek pomudile v možganih. Da ne izgubljam besed o našem psevdonovinarstvu, ki nastavlja nizkotne provokacije, odpira umetne polemike in podžiga neproduktivne konflikte. Diskusije, ki jih beremo in poslušamo v nekaterih medijih, nimajo nobene veze s poslanstvom novinarstva; pač pa imajo dosti veze s sumljivimi interesi, ki bi morali biti tuji pravemu novinarskemu poklicu. Nekateri so žalitve povzdignili v pravcati literarni žanr.
Tudi moj ljubi don José Ortega y Gasset, filozof, novinar in humanist (1883-1955), se je njega dni ukvarjal s podobnimi vprašanji. Glede svojih španskih sodobnikov je zapisal: »Revščina naše intelektualne kulture ni v tem, da bi bila manj sposobna, temveč v splošnem pomanjkanju tiste pazljive in previdne pozornosti do resničnosti, ki bi jo morali kazati tisti, ki govorijo in pišejo. Tu ne gre za pravilnost presoje - resnica pač ni v našem dosegu-, temveč za pomanjkanje tankovestnosti, zaradi katerega ne dosežemo osnovnih kriterijev, nujnih za pravilno presojo. Še vedno smo podobni vaškemu župniku, ki zmagoslavno odgovarja heretiku, ne bi se prej blagovolil pozanimati, kaj heretik pravzaprav zagovarja.«
Se še komu dozdeva, da se te besede nanašajo na Slovenijo leta 2005?
Ni komentarjev:
Objavite komentar