Spomini iz Španije, januar-februar 2005
Včasih so govorili, da se Evropa konča na Pirenejih. Filozof Hegel je pred dvema stoletjema pisal, da je špansko pristanišče Cádiz v vseh pogledih bliže Ameriki kot osrednji Evropi. To so seveda pretiravanja: Španija je seveda tako geografsko kot kulturno evropska država. Kljub temu pa ni mogoče spregledati njene osupljive drugačnosti, ki jo radikalno loči od ostale celine.
Že prvi pogled iz letala na deželo, ki leži pod njim, tujca največkrat osupne: gola, siva, nedostopna pokrajina spominja bolj na severno Afriko ali na izsušene poljane bližnjega Vzhoda kot pa na to, kar si ponavadi predstavljamo pod označevalcem »Evropa«. Sam sem Španijo spoznal že pred leti in biblijska mogočnost kastiljske pokrajine me je povsem prevzela. A ko sem se tistega zadnjega januarskega dne natanko eno leto nazaj z vlakom peljal iz Madrida proti Ciudad Realu, kjer mi je bilo prihodnje štiri mesece študirati in živeti, si nisem mogel kaj, da ne bi vseeno pomislil: morda pa je imel prav Hegel in vsi tisti, ki so nekoč Španijo postavljali izven Evrope. Pusta zimska pokrajina, ki je bežala pred mojimi očmi, je namreč še najbolj spominjala na avstralske planjave ali na prizore iz ameriškega srednjega zahoda, kot smo jih vajeni iz filmov o kavbojih in Indijancih. Kako tudi ne: Ciudad Real je neuradna prestolnica Manče (La Mancha), pokrajine, ki je postala znana po prismuknjenemu vitezu iz Cervantesovega romana. Ime je arabskega izvora in pomeni nekaj takega kot (glej, kakšno presenečenje!) »suha zemlja brez vode«.
V slabi uri me je pregovorno hitra in udobna španska železnica iz Madrida pripeljala v Ciudad Real. To nikakor ni mišljeno ironično, če je kdo morda tako razumel. Marsikateri evropski železniški sistem se lahko skrije pred španskim (vključno, seveda, s slovenskim: o tem skorajda ne gre izgubljati besed). Poleg tega železniške postaje v Španiji niso le prehodna postajališča za turiste in dnevne migrante, temveč tudi kulturna in zabavna središča, ki v manjših mestih predstavljajo pravi motor družabnega življenja lokalne skupnosti. Ni čudno, da so se arabski teroristi odločili Španijo udariti prav na železniški postaji. Tudi če so to storili le iz »praktičnih« razlogov (tam je ob konicah pač največ ljudi), so dejansko udarili naravnost v simbol postfrankistične Španije: v simbol notranje moči, s katero se je španska nacija iz zaspanosti bebave provincialne diktature podala na pot modernizacije.
Zvečer sem bil že tam, kjer mi je v prihodnjem četrtletju bilo usojeno živeti. Sonce je ravnokar zašlo in ulice so osvetljevale le še neonske žarnice mestne razsvetljave. Ko sem se razgledoval po modernih predmestnih stavbah, za katere se je zdelo, kot bi rasle iz roba puščave, sem sam pri sebi sarkastično zamrmral: »Welcome to Oklahoma City«. Pobral sem svojo prtljago, kupil mestni zemljevid in se odpravil v noč.
Že prvi pogled iz letala na deželo, ki leži pod njim, tujca največkrat osupne: gola, siva, nedostopna pokrajina spominja bolj na severno Afriko ali na izsušene poljane bližnjega Vzhoda kot pa na to, kar si ponavadi predstavljamo pod označevalcem »Evropa«. Sam sem Španijo spoznal že pred leti in biblijska mogočnost kastiljske pokrajine me je povsem prevzela. A ko sem se tistega zadnjega januarskega dne natanko eno leto nazaj z vlakom peljal iz Madrida proti Ciudad Realu, kjer mi je bilo prihodnje štiri mesece študirati in živeti, si nisem mogel kaj, da ne bi vseeno pomislil: morda pa je imel prav Hegel in vsi tisti, ki so nekoč Španijo postavljali izven Evrope. Pusta zimska pokrajina, ki je bežala pred mojimi očmi, je namreč še najbolj spominjala na avstralske planjave ali na prizore iz ameriškega srednjega zahoda, kot smo jih vajeni iz filmov o kavbojih in Indijancih. Kako tudi ne: Ciudad Real je neuradna prestolnica Manče (La Mancha), pokrajine, ki je postala znana po prismuknjenemu vitezu iz Cervantesovega romana. Ime je arabskega izvora in pomeni nekaj takega kot (glej, kakšno presenečenje!) »suha zemlja brez vode«.
V slabi uri me je pregovorno hitra in udobna španska železnica iz Madrida pripeljala v Ciudad Real. To nikakor ni mišljeno ironično, če je kdo morda tako razumel. Marsikateri evropski železniški sistem se lahko skrije pred španskim (vključno, seveda, s slovenskim: o tem skorajda ne gre izgubljati besed). Poleg tega železniške postaje v Španiji niso le prehodna postajališča za turiste in dnevne migrante, temveč tudi kulturna in zabavna središča, ki v manjših mestih predstavljajo pravi motor družabnega življenja lokalne skupnosti. Ni čudno, da so se arabski teroristi odločili Španijo udariti prav na železniški postaji. Tudi če so to storili le iz »praktičnih« razlogov (tam je ob konicah pač največ ljudi), so dejansko udarili naravnost v simbol postfrankistične Španije: v simbol notranje moči, s katero se je španska nacija iz zaspanosti bebave provincialne diktature podala na pot modernizacije.
Zvečer sem bil že tam, kjer mi je v prihodnjem četrtletju bilo usojeno živeti. Sonce je ravnokar zašlo in ulice so osvetljevale le še neonske žarnice mestne razsvetljave. Ko sem se razgledoval po modernih predmestnih stavbah, za katere se je zdelo, kot bi rasle iz roba puščave, sem sam pri sebi sarkastično zamrmral: »Welcome to Oklahoma City«. Pobral sem svojo prtljago, kupil mestni zemljevid in se odpravil v noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar