Next stop: nowhere

Oh, kako sovražim imeti vedno prav! V prihodnje bo seveda potrebno začeti temeljit razmislek o naši prihodnosti - ki je danes še bolj brezupna kot včeraj.

V vmesnem času predlagam v branje odličen komentar mladega intelektualca, s katerim delim le malo pogledov, a ki je eden redkih na levici, ki je zmožen jasne kritike jankovićevstva. Preberimo, kaj nam pravi:

»Zmagala je torej lista, ki ni klasična stranka. V programu že ima grandiozne gradbene projekte, dvomim pa, da bodo oživili gospodarstvo, prej javno-privatno partnerstvo oziroma korupcijo. Poskušali bodo omogočiti potrošnjo na kredit, kar pomeni zadolževanje, poglabljanje krize. Sem zelo pesimističen. Glavno mesto in država bosta šla po poti eksotičnih diktatorjev, ki izvajajo potrošnjo na kredit po principu igre in kruha, vendar brez kruha in na kredit. Ne bo blagostanja, niti dolgoročno. Računa se na potrošnike, ki ne obstajajo, ker nimajo kupne moči. Sodeč po predvolilnem programu iz krize še ne bomo prišli.«

Primož Kraševec, avtor teh vrstic, sicer dodaja pogojni razen (razen če se ne prebudi levica in ponudi alternativo menedžerskemu diskuzu). Nedvomno bo ponovno oblikovanje levice ena izmed nalog, ki čaka Slovence v težkih letih, ki so pred nami. Kajti je Janković je Frankenstein, ki ga je ustvarila prav ta levica (in tu ne mislim le na znamenito Ropovo "točno polit'ka te je nastav'la, jez sem te nastavil!"). Toda vsak bo moral delati iz svoje pozicije.

Volilni poziv

Že dolgo nisem objavil nobenega zapisa na tem blogu in ta molk se je razširil tudi na čas predvolilne kampanje, za katero sem - mislim, da je to jasno - zelo zadovoljen, da je prišlo. Ta moj dolgi volilni molk se bo morda komu zdel presenetljiv, a ni naključen. Tudi na socialnih omrežjih, na katerih sem bil v zadnjem času bolj aktiven (predvsem na twitterju), sem svoje komentarje omejil na kritično (pogosto ironično, mestoma sarkastično) spremljanje volilne kampanje in z njo povezanih kolobocij. Namenoma pa sem vzdržal kakršnegakoli agitiranja za določeno politično stranko. Tudi zato, ker so bile ob letošnjih volitvah moje simpatije enakomerno razdeljene med različne politične stranke (oh, nesrečna slovenščina, tvoja dvojina mi onemogoča, da bi bil povsem iskren in hkrati ohranil dvoumnost!) in sem se tudi sam precej časa odločal, kateri izmed njih (nazadnje sem se odločil za dvoumnost na škodo iskrenosti) naj zaupam svoj glas. Priznam, da sem v tej prednosti državljanske izbire, za katero sem bil ob vseh dosedanjih državnozborskih volitvah prikrajšan, zelo užival.

Dvoumnost ohranjam tudi v pričujočem zapisu. Ne želim agitirati za nobeno konkretno stranko. Kljub temu pa čutim, da se moram pred volitvami jasno izreči. S tistimi, ki dajo nekaj na moje mnenje, bi zato rad delil svojo zadnjo refleksijo pred začetkom volilnega molka. Bolj kot za refleksijo gre za skrb.

Mislim, da so v Sloveniji potrebne spremembe. Mislim, da je potrebna zamenjava na političnem vrhu. Zato upam, dragi prijatelji in drugi bralci, da boste tako kot jaz v nedeljo oddal glas za katero izmed strank, ki v zadnjih 3 letih niso bile v vladni koaliciji.

Seveda z dvema izjemama. O prvi (SNS) ne gre izgubljati besed; drugi pa jih je nekaj (žal) treba.

Menim, da bi morebitna relativna zmaga Zorana Jankovića na teh volitvah pomenila katastrofo za našo državo. Tudi kdor (za razliko od mene) ne dvomi o njegovih dobrih namenih, mora priznati, da gre za politika, ki ni dorasel vlogi predsednika vlade. Pri tem želim poudariti, da moja ocena ne temelji na a priori osebni antipatiji do njegove osebe ali na kritiki njegovih značajskih potezah ali drugih osebnih okoliščin (navsezadnje sem tudi sam večkrat pohvalil njegovo županovanje v Ljubljani).

Prepričan sem, da bi pomanjkanje konsistentne gospodarske in politične vizije, kadrovska šibkost njegove stranke in njena organska povezanost z vplivnimi skupinami, ki so v veliki meri sokrive za klavrno stanje slovenske stvarnosti, v teh kriznih časih pomenila zastoj vsakršnih resnih in premišljenih reformnih politik, ki jih potrebujemo za postopen izhod iz krize. Avtokratstvo, ekonomski populizem in nepotizem, ki ga je pokazal v upravljanju Ljubljane - skupaj z njegovim pomanjkanjem vsakršne evropske vizije (pri čemer je pomanjkljivo znanje tujih jezikov več kot le nevšečna osebna okoliščina!) so razlogi, na podlagi katerih ocenjujem njegov morebitni uspeh za nevarnega.

Glede na dosedanje izjave predsednika republike je jasno, da bi relativna zmaga Pozitivne Slovenije pomenila imenovanje Jankovića za mandatarja. S tem bi namesto razrešitve troletne politične agonije dobili samo še poslabšano verzijo t.i. "levega trojčka". Poslabšano, v kolikor bi ji bil dodan neodgovorni in programsko nekonsistentni avtokratski populizem. V trenutku, v katerem smo zdaj, si takšne zaostritev politične nestabilnosti ne moremo privoščiti.

Po zadnji anketi javnega mnenja, ki jo je danes objavila revija Mladina, se je razlika med obema največjima strankama zmanjšala na vsega 4%. Obenem je podpora dosedanji največji vladni stranki (verjetno zaradi pohvalne bojevitosti njenega predsednika ter njeni odločni in konsistentni obrambi svojih programskih izhodišč) znatno povečala. To pomeni, da je še vedno mogoče, da se sedanja politična elita, ki smo jo v preteklih mesecih imeli že za odpisano, znova vrne na oblast - čeprav v drugačni (po mojem mnenju mnogo slabši) preobleki.

V reviji so ta trend pospremili s komentarjem, da ne gre izključiti totalnega preobrata. Mišljen je seveda preobrat volilnega trenda zadnjih mesecev. Le kratkovidno politikantstvo, ki postavlja osebnostno antipatijo in malenkostne politične zamere nad resen premislek o tem, kaj je dobro za državo, se lahko takšnega preobrata veseli. Tudi tisti, ki se identificirajo z levo politično tradicijo in zagovarjajo progresivne vrednote, si takšnega preobrata ne morejo želeti - jasno je namreč, da tiste stranke, ki v Sloveniji predstavljajo politično levico, iz različnih razlogov niso zmožne konsistentne reformne politike. To nezmožnost so dodobra pokazale v zadnjih letih in zaradi te nezmožnosti bomo pojutrišnjem odšli na prve predčasne volitve pri nas.

Z nečem pa se z Mladininimi uredniki strinjam. Totalni preobrat ni nemogoč. Priča smo mu bili tako leta 2004 kot leta 2008, ko so o zmagovalcu volitev odločili zadnji dnevi in se je sprememba zgodila tako hitro, da so jo ankete komajda zaznale.

Zato pozivam vse tiste, ki razmišljajo podobno kot jaz in delijo podobne upe in bojazni o prihodnosti Slovenije, da se v nedeljo odpravijo na volitve ter glasujejo razumno in odgovorno. To pomeni bodisi za eno od treh strank "slovenske pomladi" (SDS, SLS, N.Si), za Državljansko listo Gregorja Viranta ali za stranko Trajnostni razvoj Slovenije. To so po mojem prepričanju edine politične sile, ki lahko (vsaka iz svojega programskega in vrednostnega vidika) pozitivno pripomorejo k razvoju Slovenije v naslednjih letih. Bodisi na vladi ali v opoziciji.

Predvsem pa naj se nihče - nihče! - ne vzdrži glasovanja z izgovorom, da je že vse odločeno ali da je zmagovalec že znan. Nič še ni odločeno. Kot je ob prvih demokratičnih volitvah v post-frankistični Španiji zapisal znani katalonski pesnik: Vse je za postoriti - in vse je mogoče!

O grabežljivosti konservativne ideologije

Pustimo se torej o grabežljivosti poučiti nekomu, ki se na to dobro spozna:

Znova o pokrajinah

Pred dnevi je Društvo humanistov Goriške na svojem blogu objavilo odgovor na anketo tednika Demokracija o zadnjem vladnem predlogu glede regionalizacije Slovenije. Društvo se je v preteklih letih že večkrat javno oglasilo glede te teme. Prejšnji teden je DHG na pobudo Foruma za Goriško in skupaj z drugimi sedmimi društvi, ki delujejo na območju Goriške, že drugič poslal odprto pismo predsedniku vlade, v katerem smo protestirali proti novemu predlogu ministrice za lokalno samoupravo Duše Trobec Bučan in proti načinu, kako je vlada zastavila projekt regionalizacije Slovenije.
Zaradi aktivnosti društva glede problematike regionalizacije je vodstvo društva kontaktirala novinarka Demokracije in zaprosila in zaprosila za sodelovanje pri anketi o tem vprašanju. S predsednico društva Marijano Koren sva oblikovala odgovore na vprašanja, ki jih je na društvo naslovil omenjeni tednik. Zdaj jih na svojem blogu objavljam še jaz.

1.)    Kaj bi predlagana rešitev ministrstva glede pokrajin konkretno pomenila za Goriško?

Predlagana rešitev bi bila zelo slaba tako za Goriško kot za celotno Primorsko. Enotna primorska pokrajina s sedežem v Kopru bi težko zaživela. Gre za dve precej različni geografski enoti. Obstaja sicer skupna primorska identiteta, a prometno, gospodarsko in tudi politično gre za bolj različni enoti kot sta recimo savinjski in podravski del Štajerske, ki bosta po tem predlogu tvorili vsaka svojo pokrajino. Ne moremo razumeti, zakaj vlada vsem argumentom navkljub vztraja pri enotni Primorski. Argumentov v prid tej rešitvi do sedaj še nismo slišali, zgolj nekatere čustvene izlive: iz izkušnje pa vemo, da se za spodbujanjem emocij pri tako praktičnih vprašanjih, kot je regionalizacija, po navadi skrivajo parcialni interesi. 

Za Goriško bi takšna predlagana pokrajina ne pomenila izboljšave, temveč kvečjemu poslabšanje položaja. Nova Gorica bi izgubila svojo naravno in zgodovinsko funkcijo regijskega središča; Koper pa to nikakor ne bi mogel postati, ker za to nima nikakršnih pogojev. Noben del Goriške nikoli ni in nikoli ne bo mogel gravitirati proti Kopru, poleg tega pa je v Kopru poznavanje goriških problematik še slabše kot v Ljubljani. To bo zato mrtvorojena pokrajina. Jasno nam mora biti, da se Novogoričani v nobenem primeru ne bodo sprijaznili s takšno pokrajino, zato se bo takoj po njeni morebitni ustanovitvi oblikoval nekakšen goriški »separatizem«, ki bo najbrž zbral dovolj moči, da bo blokiral učinkovito sprejemanje političnih odločitev. To bo v končni fazi škodovalo tako Obali kot Goriški.

Poudariti moramo, da bo ustanovitev enotne pokrajine privedla k neučinkovitim regijskim politikam na Goriškem: ker gre za strateško izjemno pomembno obmejno pokrajino, ima to lahko globoke daljnoročne posledice za celotno državo.

2.)    Katere rešitve zastopate in kaj naj bi doprinesle ljudem?

Zavzemamo se za takšno oblikovanje pokrajin, kjer se bo upoštevalo predvsem ekonomske, zgodovinske in prometne dejavnike, pri čemer je seveda zelo pomembna tudi identiteta prebivalstva. Pokrajina bo lahko zaživela in opravljala svojo institucionalno vlogo le, če se bodo državljani z njo identificirali.  V nasprotnem primeru bo mrtvorojena tvorba, ki bo prinesla samo dodatne težave. Način razprave o pokrajinah, kjer se išče nekakšno magično številko (šest, osem, dvanajst, štirinajst pokrajin), se nam zdi povsem brezpredmetna: o številu pokrajin lahko govorimo šele na koncu, po tehtni analizi na samem terenu. Zadnje čase pa izgleda, kot da vsi želijo iz klobuka potegniti številko, ki bo sama po sebi rešila vprašanje. Takšna ruleta ni samo neumna, temveč tudi škodljiva, ker nas odvrača od resničnih vprašanj pri regionalizaciji, ki je zapleten projekt. Pri oblikovanju pokrajin je potrebno izhajati iz konkretnih dejavnikov in interesov.

Poleg tega je potrebno skrbno pretehtati stroške dodatne birokracije, ki bi se vzpostavili pri regionalizaciji, in jih primerjati s koristmi, ki bi jih doprinesla decentralizacija Slovenije. Izogniti bi se morali situaciji, ko bi regionalni uradi prinesli preveč dodatnih delovnih mest v javnem sektorju, ki je v Sloveniji že tako preveč razraščen. Regionalizacija ima smisel, če jo bo spremljala reorganizacija javne uprave, kjer se bo del državnih uslužbencev »preselilo« na pokrajinske uprave. Skrben premislek o koristih in stroških utegne dvigniti debato o regijah iz dnevnopolitičnega kramljanja v trezen premislek o nacionalnem interesu.

Marsikateri državljani ne čutijo potrebe po ustanovitvi pokrajin, ker vprašanja regionalne politike ne občutijo kot pomembnega dejavnika v svojem vsakodnevnem življenju. Kljub temu pa se pomanjkanje učinkovite in konsistentne regionalne politike v Slovenije kaže na številnih področjih, ki posredno vplivajo na življenje ljudi, čeprav se tega mnogi ne povsem zavedajo. Tisti, ki delujemo v kulturni in društveni dejavnosti, smo dnevno soočeni s paradoksi, ki so posledica zastoja v procesu regionalizacije. Obstajajo številne institucije regionalnega značaja (gledališča, muzeji, knjižnice itd.), ki nimajo učinkovito urejenega financiranja. Ker nimamo pokrajin, ki bi bile ustrezne vmesne enote, ki bi se ukvarjale z ustanovami regionalnega značaja, so te institucije odvisne bodisi od oddaljenega centra bodisi bremenijo proračune občin: po navadi ene same občine, tiste, v kateri imajo te institucije sedež. Kot primer lahko vzamemo kar naše društvo: čeprav smo društvo regionalnega značaja in so naši projekti namenjeni prebivalcem celotne pokrajine, se naše financiranje napaja skoraj izključno iz sredstev, ki nam jih precej velikodušno namenja mestna občina Nova Gorica. Širše gledano to pomeni dvoje: da na številnih področjih sploh nimamo regionalne politike (ne obstaja regionalna politika za področje kulture, mladinskih dejavnosti, pa tudi turizma, prometa itd.) in da zato mestna občina prostovoljno prevzema nase nekatere obveznosti, ki bi jih po vsej logiki morale izvajati pokrajina. Njen proračun je zaradi tega neprimerljivo bolj obremenjen kot proračun drugih občin, ker poleg svojih občanov servisira tudi prebivalce širše regije. Za zdaj se lahko tolažimo, da to velja tudi za vsa ostala regijska središča. Če bo pa prišlo do ustanovitve pokrajin v skladu z vladnim predlogom, bomo priča nedopustni situaciji: mestna občina Nova Gorica bo še skoraj gotovo naprej vzdrževala večji del svoje regijske infrastrukture (preprosto zato, ker je in bo ostala regionalno središče: to je družbeno in geografsko dejstvo, ki ga noben zakon ne more spremeniti), nekatere druge mestne občine pa bodo tega razbremenjene, ker bo njihove pristojnosti prevzela pokrajina. To bo Novo Gorico (pa tudi Kranj, Slovenj Gradec in mogoče še kakšno drugo središče) postavilo v slabši položaj od ostalih mestnih občin in oslabilo njeno konkurenčnost in učinkovitost. Jasno je, da je za Novo Gorico in za celotno regijo takšna situacija dolgoročno pogubna.

3.)    Kako so Vaše pobude sprejeli na Vladi RS  in kako poteka dialog?

Kolikor nam je znano, se na vladi na našo pobudo do sedaj še niso odzvali.

4.)    Na predsednika vlade ste naslovili odprto pismo. Za kašne rešitve se v njem zavzemate? Kaj želite z odprtim pismom doseči?

V Društvu humanistov Goriške smo se pridružili odprtemu pismu, ki ga je oblikoval Forum za Goriško. V njem smo pozvali predsednika vlade, naj se aktivneje vključi v projekt regionalizacije in naj ga ne prepusti neodgovornim politikantom. Jasno smo se zavzeli za ustanovitev Goriške pokrajine: prepričani smo, da predsednik vlade kot domačin razume potrebo in smiselnost njene ustanovitve. Od njega pričakujemo, da se bo izpostavil za nekaj, za kar sam dobro ve, da je nujna in racionalna rešitev. Če tega ne bo storil, tega žal ne bomo mogli razumeti drugače, kot da je popustil lobijem in parcialnim interesom ali se uklonil kratkoročnim političnim kalkulacijam. S pismom smo ga hoteli opomniti, kaj velikanska večina ljudi, institucij in civilne družbe v njegovi regiji, ne glede na politično pripadnost, pričakuje od njega.

5.)    Se je predsednik vlade že odzval na Vaše odprto pismo in kaj od odziva pričakujete?

Zaenkrat odziva, kolikor nam je znano, ni bilo. Upamo, da bomo lahko s pismom končno spodbudili široko, poglobljeno in temeljito razpravo. Vemo, da so argumenti na naši strani, zato ne zahtevamo ničesar drugega od resne in utemeljene debate s tistimi, ki odločajo o regionalnih politikah.

6.)    Je možno, da se oblikovanje pokrajin spelje že v letošnjem letu, kot si to želi ministrica? Bodo pristojni dosegli konsenz z lokalno skupnostjo?

Predsednik vlade je pred kratkim dejal, da oblikovanje pokrajin ni prioriteta te vlade. Če upoštevamo hitrost, s katero vlada sprejema ukrepe, ki jih je označila za svojo prioriteto, mislimo, da regionalizacije v tem mandatu ni pričakovati. Poleg tega je za sprejetje pokrajinske zakonodaje potrebna dvotretjinska večina, do česar najbrž ne bo prišlo. V zadnjih dveh letih je projekt – tako se nam vsaj zdi – povsem zastal: težko je pričakovati, da bodo v naslednjem letu in pol uspeli nadomestiti zamujeni čas. Tako, kot je nova ministrica zastavila projekt, mislimo, da konsenz z lokalnimi skupnostmi ne bo mogoč. Predlog, ki smo ga videli, ne more biti izhodišče za resno razpravo. Mislimo, da ne govorimo samo v svojem imenu, ko rečemo, da se nam je za tistim, ki se ukvarjamo z vprašanjem regionalizacije, zadnji predlog ministrice Trobec Bučan zdel nesramno norčevanje iz zdrave pameti. Ne vemo, če smemo tolažiti z dejstvom, da ga nihče ni vzel resno: očitno tudi sama ministrica ne, saj se je od njega po nekaj tednih distancirala. Razumeli bi, če bi se vlada odločila, da projekt regionalizacije začasno zamrzne: tako pa enostavno in preprosto ne vemo, pri čem smo. Ne vemo, kateri predlog je mišljen resno in kateri je namenjen zgolj tolaženju javnosti, da projekt ni zastal in da ministrstvo dejansko nekaj počne. To ustvarja mnoge frustracije in oddaljuje možnost racionalnega soočenja mnenj. Nesprejemljivo pa se nam zdi, da se je k tako pomembnemu projektu pristopilo s takšno površnostjo in nonšalanco. Od vladajoče politike bi pričakovali več resnosti. 

Nevarna igra užaljenosti

Od stvari, ki mi gredo pri sonarodnjakih najbolj na živce, je to, kako zlahka Slovenca užališ. To velja, če se smem poslužiti malo Völkerpsychologie, zlasti za slovenska plemena na drugi, jugoslovanski strani nekdanje rapalske meje. Vsaj med nami, Goričani, se je težje delati užaljenega: neznosno mora biti živeti med Goričani, če se ne moreš privaditi grobega in neusmiljenega humorja, ki vlada v teh krajih in ki dela naše ozračje krepkejše in znosnejše kot marsikje drugod. Od lastnosti svojega sodeželana Boruta Pahorja najbolj cenim ravno to, da ni v njem niti kančka kranjske zamerljivosti in užaljenosti.

To žal ne velja ne za našega predsednika republike, ki se večkrat obnaša kot navadna mila jera, ne za vodjo opozicije, čigar zamerljivost je že pregovorna in jo lahko upravičeno imamo za eno izmed zgodovinskih silnic sodobne slovenske politične zgodovine. Kot Ahilova jeza, je Janezova zamerljivost junaška lastnost epskih razsežnosti, vredna - morda ne ravno opevanja, gotovo pa upoštevanja ob razmišljanju o toku slovenske politične zgodovine v zadnjih petindvajsetih letih. In tega ne mislim nujno slabo in sploh ne sarkastično.

V zadnjih dnevih se je med največjo opozicijsko stranko in predsednikom republike vnel nov spor (pravilneje bi se mu reklo obračunavanje), o katerem bomo nemara še spregovorili. Na vrhuncu polemike se je oglasil predsednik Türk in v intervjuju za Mladino predsednika največje opozicijske stranke razglasil za "premetenca, čigar politiko je potrebno odločno zavrniti", saj da gre za nekaj podobnega ameriški Tea Party. V plemeniti skrbi, da bi to globoko sporočilo doseglo vesoljno slovensko progresivno javnost, je uredništvo Mladine (tega vztrajnega in častivrednega trobila sodobnega slovenskega naprednjaštva, čigar zvestoba sedanji oblasti je že skoraj ganljiva) te Turkove izjave z mastnimi črkami objavilo na naslovnici.

Janšizem in türkizem

Že dlje časa pozorno spremljam izjave predsednika Türka. Kot zgodovinarja politične misli me zanimajo ideološke in strateške motivacije, ki se skrivajo za pragmatičnimi in taktičnimi potezami političnih akterjev. Türkovega nasprotnika v tej tretjerazredni telenoveli, ki smo ji priča zadnje dni, sem že spregledal. Po letih temeljitega razmišljanja, branja in študiranja, mislim, da sem zapopadel - ne osebne mentalitete, temveč prav politično misel Janeza Janše. Mislim, da lahko govorimo o janšizmu kot o koherentem sistemu politične misli; ob priliki bom napisal kratko študijo o tem, a to bo na drugem času in kraju in v drugačnem registru. Za zdaj preizkušam svoj model tako, da napovedujem njegove reakcije: zaenkrat se še nisem zmotil in če me kdaj nekoliko preseneti (kot pri celotni zgodbi okoli druge republike), se kmalu izkaže, da je stvar mnogo bližja mojim začetnim napovedim. 

Predsednika Türka še nisem povsem zapopadel. Zdi pa se mi, da sem razumel njegovo pojmovanje inštitucij: izhajajoč iz govorov, omemb, pripomb, intervjujev, ki jih je podal v zadnjih dveh letih. In moram priznati, da mi slika, ki se mi izrisuje pred očmi, ni niti malo všeč. 

Türk kot slovenski Viktor Orbán?

V zadnjih tednih je postalo priljubljeno, med zadnjimi preživelimi na levičarskem medijskem in intelektualnem Titaniku, Janšo in njegovo stranko primerjati z madžarskim Fidesz-om. Takšna manipulacija se mi zdi povsem legitimna in se nad njo ne mislim zgražati: v trenutnih razmerah se mi zdi razumljivo, da skuša levica v strahu pred svojo usodo nasprotnika prikazati kot nekoga, ki utegne v primeru zmage prevzeti vse vzvode oblasti in tako ogroziti politično pluralnost v državi, kot je to storila (tako gre levo-liberalna mantra, ki tokrat ni daleč od resnice) madžarska desnica po zadnjih volitvah. Vsekakor je bolje, da SDS primerjajo s Fideszom (ki je navsezadnje prav tako član Evropske ljudske stranke) kot z nacisti (kot si je pred dobrim letom prvi privoščil minister za visoko šolstvo, pred dvema tednoma pa še ministrica za notranje zadeve). Toda če dejansko obstaja politik v Sloveniji, ki po svojem miselnem ustroju spominja na madžarski Fidesz, je to prav Danilo Türk. 

Türkov problem je, da demokracije ne razume kot sistema uteži in protiuteži (checks and balances), kjer vsakdor opravlja svojo nalogo v skladu z institucionalno vlogo, ki jo zaseda, temveč razmišlja v kontekstu nekakšne "institucionalne sinergije", kjer bi morali vsi težiti k istemu cilju. Pri tem lahko seveda jasno prepoznamo Kučanov vpliv, a to je obenem natanko tisto, kar Orbánov Fidesz pojmuje pod znamenito krilatico nemzeti együttműködés ali nacionalno sodelovanje. 

Janši lahko očitamo marsikaj; a ne tega, da ne razume vloge institucij v igri uteži in protiuteži. Ko je predsednik vlade, se obnaša kot predsednik vlade; ko je v opoziciji, se povsem identificira z vlogo vodje opozicije; ko je minister, zvesto opravlja vlogo ministra (nič čudnega, če ga je Janez Drnovšek nekoč, tik pred volitvami 2004, označil za "enega najboljših ministrov, kar sem jih imel v svojih vladah"). Lahko bi šli še nazaj: ko je bil v partiji, se je vedel kot zvesti komsomolec; ko je bil disident, je z vso svojo bitjo prevzel vlogo družbenega izobčenca in političnega kritika; ko je pisal članke proti JLA, je bil prepričan pacifist (to so bili časi, ko je Žižek javno hvalil njegove intelektualne sposobnosti, Niko Kavčič pa je v njem videl bodočega rešitelja slovenske reformistične levice); ko je postal minister za obrambo, je zgledno opravil svojo zgodovinsko vlogo. Njegovo "kameleonstvo", ki preseneča mnoge, ni nič drugega kot sposobnost v celoti prevzeti nase družbeno in politično pozicijo, ki jo zaseda. Ta njegova lastnost, iz katere se mnogi tako radi norčujejo, bi v resnici morala postati norma političnega obnašanja! V nasprotnem primeru dobimo predsednika vlade, ki se obnaša kot predsednik republike,  ministra za visoko šolstvo, ki se ima za vodjo opozicijske stranke, predsednika protikorupcijske komisije, ki je prepričan, da je Antonio Di Pietro, ombudsmana, ki misli, da je moralna vest naroda, in predsednika republike, ki misli, da je moralna vest sveta. 

Ko vsak misli, da je nekaj drugega, kot je, se kaj hitro zgodi, da nihče ne dela tistega, kar bi moral. Predsednik vlade se igra velikega državnika in poziva nacijo k enotnosti, namesto, da bi se ukvarjal s stvarnimi problemi v svoji vladi in, navsezadnje, tudi v svoji stranki (ki mu že polzi iz rok). Namesto njega se nato v polemiko z opozicijo spušča predsednik republike, ki bi moral početi in govoriti, kar počne in govori premier.

V čem je sploh problem?

V tem, da nima predsednik republike kaj kritizirati opozicije! Ko to počne, grobo zlorablja svoj položaj.

Vendar, ali je naloga opozicije, da kritizira (da, celo napada) predsednika republike? Načeloma ne. Se pa lahko zgodi. Tako je recimo v devetdesetih letih v Italiji takratna desna opozicija besno napadala predsednika Scalfara, ker se ni strinjala z njegovim posredovanjem v prid medijskega zakona, ki bi omejil Berlusconijevo medijsko premoč. Pred tem je bil njegov predhodnik Cossiga na udaru levice, sedanji predsednik Napolitano pa je pod stalnim napadom proti-berlusconijevske stranke Italija vrednot. Nobenemu od njih ni prišlo na pamet, da bi se lotil kritikom odgovarjati na njihovi ravni. 

Odnos med opozicijo in predsednikom republike je asimetričen; slednji bi smel kvečjemu previdno odgovoriti, če bi ga napadala vladna, ne opozicijska stranka. In še to le, če bi presodil, da gre gre za napad na institucijo kot tako (torej na njegove pristojnosti), ne pa na njegovo osebno vodenje le-te.

Ali morda trdim, da Janša lahko kritizira Türka, ta pa se ne sme braniti!? V bistvu ja, nekaj takega. 

O načinu, kako se je opozicija lotila predsednika, si lahko vsak misli svoje. Ne smemo pa pozabiti - in mislim, da glede tega ne more biti protislovnih interpretacij -, da je spor med sabo in opozicijo začel Türk sam. Najprej s svojimi, milo rečeno, neposrečenimi izjavami glede Hude jame, nato z odlikovanjem Tomaža Ertla in nazadnje z neprimerno reakcijo na ustavno obtožbo (Igor Omerza, do nedavnega eden najvplivnejših članov "desnega" krila LDS, je Türkovo reakcijo na obtožbo označil kot "katastrofo", njegov zagovor v Državnem zboru pa za "enega najslabših političnih govorov v samostojni Sloveniji"). Kot politik bi moral vedeti, v kaj se spušča. Reakcija je bila predvsem predvidljiva in ni mogla biti drugačna. Če je ni predvidel, je kriv politične nevednosti, nevredne predsednika republike; če jo je, je "ustvarjanja izrednega stanja", ki ga očita opoziciji, kriv prav sam. Kot pijani slon je zalomastil na minsko polje najbolj kočljivega političnega vprašanja v post-komunistični Sloveniji - vprašanja kontinuitete s prejšnjim sistemom - in se nato čudil reakciji, ki jo je povzročil. 

Ko je SDS nadaljevala s svojo ofenzivo, ki jo je sam sprožil, je kot užaljena mila jera začel vračati milo za drago, ne da bi pomislil na svojo institucionalno vlogo. 

Nevarna razmerja

Že nekaj časa se predsednik republike ne vede kot predsednik vseh državljanov, temveč kot predsednik vladajoče garniture. S svojimi površnimi kritikami opozicije ni razžalil le opozicijskih politikov, temveč tudi vse državljane, ki smo (in po vsej verjetnosti bomo tudi v prihodnosti, ker kot kaže, nimamo druge izbire) volili za desnosredinske stranke, v tem primeru za SDS. 

Njegova oznaka Janše kot "premetenca" je nemara plod nesporazuma ali površnega znanja angleščine: pojem survivor, na katerega se je bojda nanašal, v ameriškem političnem žargonu pomeni nekaj drugega, predvsem pa nima negativne osebnostne konotacije, ki jo ima slovenska beseda "premetenec". 

Problem je v drugih dveh izjavah: iz katere pozicije govori Türk, ko pravi, da je "treba Janševi politiki reči ne"? Kdo je on, da odloča, komu je treba reči ne in komu je treba reči da? Zadnjič, ko sem bral ustavo, je ta pristojnost bila še v rokah volivcev. Ne izključujem možnosti, da jo kani vlada, v duhu zakonskih sprememb, ki smo jim priča v zadnjih mesecih, v kratkem prenesti na predsednika republike. A dokler je še v rokah volilcev, nima predsednik republike prav nobene moralne in institucionalne pravice, da se izreka o tem, komu dajo volilci podporo! In mogoče bi se lahko tudi spomnil, da sta SDS in njen trenutni predsednik politična akterja, ki sta - za razliko od njega - v slovenskem političnem prostoru prisotna od samih začetkov in da sta - zopet za razliko od njega - ključno pripomogla tako k demokratizaciji kot k osamosvojitvi Slovenije. Ključno sta soustvarjala slovenski politični prostor. Zato bi si upal trditi, da imajo njihova stališča - pa naj se z njimi strinjamo ali ne! - večjo politično težo od stališč nekoga, ki je na politični prostor vstopil šele pred kratkim in se v tem kratkem času izkazal predvsem s spodkopavanjem ugleda politične institucije, ki jo začasno zastopa. 

Zares deplasirana pa se mi zdi njegova oznaka SDS-a kot stranke, podobne ameriškemu Tea Partyju. Naj bo jasno: če bi to izrekel kdorkoli drug, vključno s predsednikom vlade, bi jo lahko imeli za nedolžno (bolj ali manj ponesrečeno) domislico. Iz ust predsednika republike, ki naj bi zastopal vse državljane, pa je to nedopustna diskvalifikacija ene največjih političnih sil v tej državi, ki ima široko družbeno podporo in predstavlja legitimne interese.

"To ni moj predsednik!"

Mislim, da reakcija liberalno-konservativne in krščansko demokratske civilne družbe ne bi smela podaljševati spirale užaljenosti in zamere. Potrebno pa je, po mojem, predsednika republike opomniti na njegovo institucionalno vlogo. Naj se neha obnašati kot dobrohotni dvorni svetovalec trenutne vlade (za kar ga verjetno nihče ni niti prosil) in naj vsaj v času, ki mu ostane do konca mandata, skuša spodobno opravljati vlogo, ki mu pritiče. 

V nasprotnem primeru mnogim ne bo ostalo drugega, kot da javno razglasijo, kar verjetno že dolgo čutijo: "Ne, to ni moj predsednik!"

Vendar se mora Türk zavedati, da kljub temu ostaja predsednik in ima ustavno dolžnost, da do konca predstavlja državljane kot celoto. V španščini bi se reklo, la ciudadanía: državljane kot politično telo. To je pravzaprav edina funkcija, ki mu jo slovenska ustava pripisuje. Spodobilo bi se, da zna vsaj to opraviti.

Za božjo voljo, odidite!

Danes je nova ministrica za lokalno samoupravo Duša Trobec Bučan predstavila svoj novi "predlog" regionalizacije Slovenije, na katerem je trdo delala zadnji mesec. In rezultat tega vnetega razmišljanja? Slovenija naj se razdeli na šest pokrajin, ki naj ustrezajo šestim škofijam Rimokatoliške cerkve. 

Priznam, da sem za trenutek pomislil na prvoaprilsko šalo. Morda me je zavedel nenavadno topel februar; tukaj, ob Plečnikovih vrbah vzdolž Ljubljanice, že posedajo mladi pari in zjutraj lahko slišimo previdno žvrgolenje ptičkov. Nato sem se spomnil, da smo šele včeraj praznovali kulturni praznik in srce mi je zopet napolnil obup nad političnim stanjem pri nas.

Vprašal sem se: zakaj vlada nadaljuje svojo agonijo, ko pa je vsem jasno, njej sami nemara še najbolj, da je vsega konec. Zadnjega pol leta je resigniranost preplavila samo koalicijo: zdi se, da nihče več ne dela resno: ne le, da se skuša zastaviti nobenega resnega političnega projekta, ampak nima niti toliko motivacije, da bi vzdrževala videz normalnosti in uspešnosti. Kot da bi se začelja valjati v blatu svojega lastnega neuspeha in v tem še uživala. Ministri sploh ne več utemeljujejo svojih potez, zakoni in ukrepi se sprejemajo z zdolgočasenim glasovanjem, kjer nimajo levičarski poslanci niti toliko moči, da bi na izviren in duhovit način zaničevali svoje nasprotnike. Ko politična garnitura izgubi celo voljo, da bi si izmišljevala verodostojne laži, je nedvoumen znak, da ji je odklenkalo.

Zakaj ne torej konča agonije? Z njenim podaljševanjem ne dela škode le državi, temveč tudi sama sebi. Kdo ve, kaj bo ostalo od leve politične opcije, če se takšno stanje političnega razsula nadaljuje še dve leti? To nikakor ni nedolžno vprašanje. Na pogorišču post-komunistične levice znajo vznikniti nevarni populizmi: ne le Popovičev Koper in Jankovićeva Ljubljana, tudi Poljska in Madžarska sta nam lahko glede tega v poduk! Obstoj odgovorne leve politične opcije je nujen le za stabilnost političnega sistema, temveč tudi za socialno kohezivnost. Še vedno sem prepričanja, da SD ima potenciale, da postane takšna stranka - mislim, da je njen vzpon na mesto, ki ga je prej zasedala LDS, eden izmed najbolj pozitivnih premikov zadnjih petih let. Toda če je že zdaj, po pičlih dveh letih vladanja, zdrsnila na borih 10% podpore, ji na naslednjih volitvah grozi polom zgodovinskih razsežnosti, primerljiv s porazom madžarskih ali katalonskih socialistov v zadnjem letu. 

Če bi Pahor, ki ga še vedno imam za častnega človeka, ki se je (ne povsem po svoji volji) znašel na mestu, ki mu kar najmanj pristoji, zbral pogum in storil to, kar mu svetuje mama, bi dokazal politično zrelost, kakršne v tej državi nismo videli vse od samo-razpusta DEMOS-a decembra leta 1991 na Dolskem pri Ljubljani. 

Kajti alternativa je zaskrbljujoča: nadaljevala se bo vampirska prilastitev vseh inštitucij s strani najbolj neprimernih nstavljencev vladajoče garniture, okrepil se bo verbalni napad na opozicijo in vse, ki mislijo drugače. V še zadnjih ostankih nekdaj mogočnega levičarskega medijskega aparata si skorajda ne morejo več izmisliti uspešnih metod za edino taktiko, ki jim še ostane: ustrahovanje pred desnico. Zdaj je postalo priljubljeno govoriti o "madžarskem scenariju", po katerem bo ena stranka prevzela totalni nadzor nad državo. Intonacijo za novo harmonijo kolektivne histerije je priskrbela notranja ministrica, ki si je privoščila ogabno manipulacijo, ko je dan spomina na holokavst izkoristila za ceneno strašenje pred "janševističnim" prevzemom države. Sledili so ji še zadnji intelektualni zavezniki te vlade, ki so preventivno opozorili na bližajočo se lustracijo. Strah pred Janšo je ostal edini zaveznik levice na oblasti. Leta 2008 je opravil svojo vlogo; na naslednjih volitvah je ne bo.

Ko so zahodni zavezniki leta 1940 izgubili bitko za Norveško, je poslanec Winston Churchill v enem svojih znamenitih govorov nesposobnega premiera Nevilla Chamberlaina rotil, naj odstopi in omogoči oblikovanje nove koalicijske vlade, ki bo kos vojnim razmeram. Ognjeviti govor je zaključil z znamenitim citatom, ki ga je leta 1653 Oliver Cromwell zabrusil nekdanjim zaveznikom, ki niso hoteli dopustiti razpustitve parlamenta:

You have sat too long here for any good you have been doing. Depart, I say, and let us have done with you. In the name of God, go!

Chamberlain ga ni poslušal. Vztrajal je na svojem položaju in skušal braniti nebranljivo delovanje svoje vlade z neuspešnimi dovtipi. Kmalu zatem so ga k odstopu prisilili nezadovoljni člani lastne stranke (ki so nato izbrali Churchilla za svojega voditelja). Tudi ni moglo biti drugače. Chamberlain, "pošteni mož iz Birminghama", je tako izgubil še zadnjo priložnost, da bi se v zgodovino zapisal še kako drugače kot najbolj neuspešni ministrski predsednik Velike Britanije.

Egiptovska revolucija

Seveda gledam s simpatijo na protirežimske demonstracije v Egiptu. Z srcem in umom sem na strani protestnikov. A kljub temu sem skeptičen in nekoliko zaskrbljen. Egipt ni Tunizija, kjer je sekularizem globoko zakoreninjen (ali se je vsaj tako zdelo do zdaj): poleg tega pa niti za tunizijsko jasminovo revolucijo še ne vemo, kako se bo končala. Smo v trenutku, ko so vse možnosti odprte in to daje celotnemu dogajanju tisto intenzivnost, ki je značilna za prevrate. A tudi negotovost. Spomnimo se: tudi iranska revolucija (tista l. 1979) se je začela na podoben način in se iztekla v masovno tiranijo islamske republike.

Kar me skrbi glede Egipta, je, da se bo v obdobju brazvladja, ki utegne slediti Mubarakovemu padcu, izkazalo, da je edina organizirana politična sila, zmožna obvladovati položaj, islamistična Muslimanska bratovščina, ki je že desetletja največji trn v peti laično-avtokratskega režima. Prav lahko se zgodi, da bodo Muslimanski bratje edini pravi zmagovalci revolucije, pri kateri sami, kot vse kaže, niso odločilno sodelovali.

Možen je tudi tretji scenarij, da se bodo demonstracije končale enako kot iranska zelena revolucija pred dobrim letom: da bodo torej zatrte v krvi, režim pa se bo otresel še zadnjih demokratičnih kulis. Ampak kot kažejo zadnje novice, se je vojska postavila na stran ljudstva in zdi se, da je padec sedanjega režima neizogiben. Prihodnost je zato izjemno negotova. Ne pozabimo, da je Mubarak legitimni naslednik Sadata, ta pa Naserja: to pomeni, da je njegov režim zadnji člen v nepretrgani verigi, ki jo je vzpostavila revolucija 1952. Če bo Mubarak zares padel, bo s tem konec tiste politične kontinuitete, ki - ob številnih spremembah - traja vse od vzpostavitve republike pred šestdesetimi leti. Smo torej pred velikimi spremembami. Egipt namreč ni le najštevilčnejša, temveč v marsičem še vedno najpomembnejša arabska država, kljub gospodarski moči Savdske Arabije in zalivskih emiratov. Kar se zgodi v Egiptu, ima posledice v celotni regiji in odmeva tudi onkraj nje. Ne smemo pozabiti, da se je prav v Egiptu rodil tako arabski nacionalizem kot tudi moderni islamizem.

So trenutki v zgodovini, ko se zdi, da se čas razpre. Deterministično razumevanje, ki vidi zgodovino kot konglomerat neštetih socialnih procesov, se zlomi. Razpre se polje neštetih možnosti. V patosu revolucije se zdi vse mogoče. 

Analogije, ki se ponujajo, niso spodbudne. Upam, da se ne bo ponovil iranski scenarij iz leta 1979, niti tisti iz 2009-10. Ravno tako upam, da se ne bo zgodilo kaj podobnega, kot v Alžiriji po letu 1991: permanentna državljanska vojna med skrajnimi skupinami in vojaškim režimom brez demokratične legitimacije. Toda v zadnjih dnevih mi prihaja na misel še ena, pozitivnejša analogija. Portugalska nageljna revolucija 1974: tedaj se je vojska postavila na stran ljudstva in strmoglavila avtoritarni režim, ki mu je dolgo služila kot glavni steber. Tistega daljnega aprila so se mnogi na Zahodu, vključno s State Departmentom in Belo hišo, bali, da se bo portugalski prevrat sprevrgel bodisi v revolucionarni kaos ali v komunistično diktaturo. A nič od tega se ni zgodilo: odprl je pot v uspešno demokratično tranzicijo.

Portugalska nageljna revolucija se je začela, ko je državni radio v zgodnjih jutranjih urah 25.4. 1974 predvajal prepovedano pesem kantavtorja Zece Afonsa Grândola, vila morena: to je bil dogovorjeni znak, da je vojska zasedla ulice in izvedla osvobodilni državni udar proti vladajočemu režimu. Izbira ne bi bila mogla biti bolj posrečena, njeno besedilo opisuje občutje vseh političnih revolucij: 

Em cada esquina um amigo,

Em cada rosto igualdade, 

O povo é quem mais ordena 

Dentro de ti, ó cidade.

Na vsakem vogalu prijatelj,

na vsakem obrazu enakost,

ljudstvo najbolj ukazuje

v tebi, o mesto. 

Grândola, vila morena
Terra da fraternidade
O povo é quem mais ordena
Dentro de ti, ó cidade
Dentro de ti, ó cidade
O povo é quem mais ordena
Terra da fraternidade
Grândola, vila morena
Em cada esquina um amigo
Em cada rosto igualdade
Grândola, vila morena
Terra da fraternidade
Terra da fraternidade
Grândola, vila morena
Em cada rosto igualdade
O povo é quem mais ordena
À sombra duma azinheira
Que já não sabia a idade
Jurei ter por companheira
Grândola a tua vontade
Grândola a tua vontade
Jurei ter por companheira
À sombra duma azinheira
Que já não sabia a idade

Grandola, zamorsko mesto,
dežela bratstva.
Ljudstvo je tisto, ki vlada
v tebi, o mesto.
V tebi, o mesto,
ljudstvo vlada,
dežela bratstva,
Grandola, zamorsko mesto.
Na vsakem vogalu prijatelj,
na vsakem obrazu enakost.
Grandola, zamorsko mesto,
dežela bratstva.
Dežela bratstva!
Grandola, zamorsko mesto,
na vsakem obrazu enakost,
ljudstvo tukaj vlada.
V senci mogočnega hrasta,
ki mu nihče ne ve starosti,
sem prisegel, Grandola,
zvestobo tvoji volji.
Grandola, tvoji volji
sem prisegel zvestobo.
V senci mogočnega hrasta,
ki mu nihče ne ve starosti.

Izjava tedna

Direktor Urada za verske skupnosti Aleš Gulič se je odzval na pobudo Zavoda Svetega Stanislava, da bi v šolah  več pozornosti posvetili učenju o religijah. Izrazil je prepričanje, da tema ni zapostavljena, obenem pa izrekel cvetko, ki bo šla v anale:

»Sam sem se izobraževal v prejšnjem sistemu, pa sem lahko o tem dovolj zvedel.«

Moram priznati, da me je izjava tako prisrčno nasmejala, da mu je nikakor nisem mogel zameriti. Nato pa sem pomislil, čisto resno: ali je res nujno, da imamo vlado, ki se tako ignorantsko vede do vprašanja religije in verskih skupnosti? Ali je prav nujno, da mora razprava na to temo pri nas vedno pasti na raven antiklerikalizma 19. stoletja?

Mogoče pa ne: minister Lukšič se je na pobudo odzval malo bolj človeško oziroma vsaj na malo manj idiotski način izrazil svoje pomisleke glede pobude. Med drugim je priznal, da predmet etika in religija v šolah nikoli ni zaživel in da je znanje slovenskih otrok (in ne samo otrok, dodajmo) o svetovnih religijah (milo rečeno) pomanjkljivo. »Z različnimi verskimi tradicijami bi morali biti otroci bolj seznanjeni – tako, da jim to odpira glave za razumevanje tega sveta.« Ah, priljubljena progresistična metafora o odpiranju glav ...

Pahor & Obama: nadaljevanje

Po 24-ih urah so se slovenski mediji le zbudili in končno začeli poročati o dejanski verziji dogodkov okoli kupčkanja z guantanamovskimi ujetniki. Včeraj, ko je bila originalna depeša že dostopna in smo v tem blogu že  razmišljali o dejanski verziji dogodkov, so slovenski mediji še vedno povzemali napačne interpretacije evropskih dnevnikov (predvsem Guardiana in El Paísa) in vlado spraševali, ali je res, da so ZDA pritiskale na Slovenijo in srečanje z Obamo pogojevale s sprejemom zapornikov. Vlada je seveda z veseljem odgovorila po resnici: ne, ni res.

Med tem tudi El País spremenil svoje stališče in o zgodbi začel poročati v dejanski luči: da torej niso ZDA izsiljevale Slovenije, ampak da je bila Slovenija - natančneje, njen premier - tista, ki je kupčkala s tem vprašanjem. Šele to je iz spanca prebudilo naše medije, da so vendarle šli prebrat originalno depešo. Posledice so jasne.

Napovedujmo prihodnost: premier Pahor se bo zagovarjal a) z lažjo: vztrajal bo, da se to ni zgodilo oziroma da je bila dinamika dogodkov drugačna, kot piše v dokumentu ("Dokument je zgolj drobec, vzet iz konteksta itd."); b) s sprenevedanjem: pozornost bo skušal preusmeriti na afero wikileaks kot tako ("Katastrofa za svetovno diplomacijo, glede tega moramo biti zelo previdni, da ne škodimo državi itd" "Opozicija je neodgovorna, ker to izpostavlja ..."); c) najslabša možnost, ki pa se je najbolj bojim: trditi bo začel, da je bilo srečanje z Obamo ključno zaradi bogve kakšnih slovenskih strateških interesov in da se je bilo zaradi tega "plemenitega cilja" vredno iti nekaj diplomatskih igric. Skratka: bojim se, da bo skušal prodati verzijo, po kateri smo bolj zviti in daljnovidni od Američanov.

Obstaja seveda še četrta možnost, ki je med vsemi morda še najbolj modra: trdil bi lahko, da ga je odpravnik poslov napačno razumel. Mislim, da bi bila - četudi je verjetno neresnična - za javnost še najbolj verodostojna. In če je tako, naj to služi kot opomin njemu in vsem na zunanjem ministrstvu: naj se za božjo voljo neha po nepotrebnem vmeševati v diplomatske zadeve!

Pahor, Obama in zaporniki: zgodba o izsiljevanju in mizernosti.

Globalni škandal o razkritju ameriške diplomatske korespondence je pljusknil tudi v dolino šentflorjansko. 

Včeraj so nekateri svetovni mediji (Spiegel, Le Monde, New York Times in El País) začeli ekskluzivno objavljati prve podrobnosti iz več kot 250,000 zaupnih ameriških diplomatskih dokumentov, ki jih je v javnost spustil Wikileaks. Med povzetki se je pojavilo tudi ime Slovenije. Omenjeni mediji so izkoristili depešo o pogovoru med ameriškim veleposlanikom v Ljubljani in premierom Borutom Pahorjem, do katerega je prišlo januarja letos (mislim, da ni nobene potrebe, da uporabljamo pogojnik: dokumenti so zelo očitno pristni), kot primer, kako ameriška diplomacija pritiska na male države. V pogovoru naj bi State Department - tako pišeta Guardian in El País (ta je v prvem članku celo zamešal Slovenijo in Estonijo) - obisk visokih slovenskih predstavnikov v Beli hiši pogojeval s tem, da Slovenija sprejme simbolično število zapornikov iz zapora v Guantanamu: pravzaprav naj bi bilo govora o enem samem zaporniku.

O tem so takoj začeli poročati slovenski mediji in že danes dopoldne sta se na trditve odzvala tako premier kot zunanje ministrstvo. Milan Balažic, predstavnik ministrastva, je zagotovil: "Z ameriške strani ni bilo nobenih pritiskov v smislu povezovanja obiska predsednika vlade v ZDA in sprejema zapornika iz Guantanama." Enako je trdi tudi Pahor, ki je sporočil, da v pogovorih "niti predsednik Obama, niti predstavniki ZDA niso nikoli povezali sprejema zapornikov iz zapora v Guantanamu z obiskom pri njem, niti z nobenim drugim vprašanjem."

Postavlja se torej vprašanje, kdo laže: depeša ameriške ambasade ali slovenska vlada? Za vsakega razumnega opazovalca je odgovor pravzaprav na dlani: zakaj naj bi Američani lagali sami sebi, da so pritiskali na Slovenijo? Očitno je, da laže slovenska vlada.

Tako bi sklepal vsak, ki je prebral Guardian ali El País. Če pa pogledamo uradni dokument, ki je medtem že integralno prišel v javnost, nas čaka presenečenje. Ne: ne premier ne zunanje ministrstvo pri svojih izjavah nista lagala. Predstavniki ZDA obiska Pahorja pri Obami nikoli niso pogojevali s tem, da Slovenija sprejme zapornika iz Guantanama. Bilo je ravno obratno: Pahor je bil tisti, ki je sprejem zapornikov pogojeval s tem, da mu omogočijo obisk pri Obami.

Dopis je glede tega nedvoumen: 

In response to CDA's /chargé d'affaires/ request for assistance in closing Guantanamo, Pahor said that he would ask the government (GoS) to take detainees as long as "political" and "financial" obligations were considered separately. In a one-on-one pull-aside with CDA, Pahor linked acceptance of detainees to "a 20-minute meeting" with POTUS /President of the United States/.

Oziroma po naše:

Pahor je v zaupnem pogovoru z odpravnikom poslov /na ameriškem veleposlaništvu/ sprejem zapornikov pogojeval z "dvajsetminutnim srečanjem" s predsednikom Združenih držav.

Da bi bila stvar še hujša, je Milan Balažic, predstavnik slovenskega ministrstva za zunanje zadeve, prav v današnjem sporočilu za javnost izjavil, "da so na ministrstvu preverili vse pravne možnosti za sprejem zapornikov in da v Sloveniji teh pravnih možnosti nimamo." Še en dokaz, da ima naša trenutna vlada izjemno sposobnost, da sama sebe potunka v drek. Če Balažicevo izjavo namreč povežemo z razkritjem iz dopeše, pridemo do zaključka, ki je milo rečeno neprijeten: je bil predsednik vlade pripravljen poteptati slovenski pravni red zaradi kratkega srečanja z Obamo?

Diplomacija je zapletena zadeva. Lahko si predstavljam, da je Slovenija bila (in še bo) pod pritiskom močnejših držav, da se ukloni njihovim interesom. Takšni pritiski, ki jih (na podlagi površnega ali namenoma pristranskega branja dotične depeše) omenjata Guardian in El País bi se mi zdeli nekaj običajnega. Motila bi me le nizka pričakovanja, ki jih o naših voditeljih goji ameriška diplomacija: da bi se bili pripravljeni prodati že za kratko srečanje z Obamo! Če bi do takšnih pritiskov res prišlo, bi od naše diplomacije in politike pričakoval bodisi to, da se jim upre, če misli, da je sprejem zapornikov proti slovenskim interesom ali v neskladju s pravnim redom naše države, bodisi da se jim ukloni, če misli, da bi to ne povzročilo pretirane škode, vendar v zameno za določene stvarne diplomatske ali politične prednosti. Dejanski tekst depeše pa razkriva cinično mešanico mizernih osebnih ali dnevnopolitičnih ambicij (kaj drugega pa je Pahorjeva želja po srečanju z Obamo?) in diplomatskih in strateških interesov države. Da skromnost ni največja vrlina našega premiera, nam je bilo že nekako jasno. Da pa je njegova samovšečnost tako bolestna, da se je zaradi cenene promocije (beri: zaradi stiska roke in fotografije s popularnim ameriškim predsednikom) pripravljen igrati s slovenskimi zunanjepolitičnimi interesi in celo s pravnim redom naše države: ne, tega si nismo predstavljali.

Dejansko je celotna zgodba precej smešna. Glede na vse, kar se dogaja v naši državi, ni vredna zgražanja. Služila bi lahko kvečjemu kot dragocena iztočnica za kvalitetno politično satiro, če bi jo imeli. A je nimamo. Tako kot očitno nimamo ravno bistrega novinarstva. Do zdaj vsi slovenski mediji še vedno povzemajo zgodbo po opisih tujih medijskih hiš, čeprav je originalni dokument prosto dostopen:

http://www.elpais.com/articulo/internacional/Cable/acogida/presos/Estonia/elpepuint/20101129elpepuint_39/Tes

Pravzaprav smo lahko kot Slovenci hvaležni škodoželjnosti evropskih levosredinskih dnevnikov, ki so na vsak način hoteli izpostaviti dvomljive metode ameriške zunanje politike: Slovenijo so pokazali kot nebogljeno malo državo, izpostavljeno absurdnim pritiskom samovoljne velesile. To gotovo ni laskava podoba, a je vsekakor boljša od dejanske slike, ki jo razkriva depeša. To je slika države, ki ni majhna le zaradi svoje velikosti in diplomatske šibkosti, ki iz tega izhaja, ampak predvsem zaradi majhnosti njenih voditeljev: zaradi omejenosti njihovih obzorij in pritlehnosti njihovih ambicij. Z drugimi besedami: banana republika. Oziroma, kot je pred kratkim posrečeno zapisal Newsweek: olive republics.

Skromnost je lepa čednost

Metka Tekavčič, predsednica ljubljanske SD, je izjavila: "Pahor ni najslabši možni predsednik vlade."

S tem se lahko strinjamo. Ona bi bila recimo še slabša.

Seznam sramote

Objavljamo seznam poslancev, ki so včeraj glasovali ZA izvolitev Branka Masleše za predsednika Vrhovnega sodišča. Med njimi so tudi trije poslanci SNS in dva poslanca novoustanovljene Solidarnosti:

Bogdan Barovič (SNS)

Samo Bevk (SD)

Julijana Bizjak Mlakar (SD)

Mirko Brulc (SD)

Renata Brunskule (SD)

Alan Bukovnik (SD)

Anton Colarič (SD)

Bogdan Čepič (SD)

Andreja Črnak Meglič (SD)

Silva Črnugelj (SD)

Matevž Frangež (SD)

Ljubo Germič (LDS)

Joško Godec (DeSUS)

Milan Guzmar (LDS)

Matjaž Han (SD)

Zmago Jelinčič (SNS)

Miran Jerič (LDS)

Franco Juri (Zares)

Luka Juri (SD)

Franc Jurša (DeSUS)

Anton Kampuš (SD)

Franci Kek (Zares)

Janez Kikelj (SD)

Janja Klasinc (SD)

Vasja Klavora (DeSUS)

Miroslav Klun (SD)

Boja Kontič (SD)

Marijan Križman (SD)

Dušan Kumer (SD)

Darja Lavtižar Bebler (SD)

Dejan Levanič (SD)

Silven Majhenič (SNS)

Tomaž Tom Mencinger (SD)

Breda Pečan (SD)

Alojz Posedel (LDS)

Alojzij Potočnik (Zares)

Majda Potrata (SD)

Miran Potrč (SD)

Vili Rezman (Solidarnost)

Andreja Rihter (SD)

Vito Rožej (Zares)

Borut Sajovic (LDS)

Tadej Slapnik (Zares)

Anton Urh (DeSUS)

Janko Veber (SD)

Matjaž Zanoškar (DeSUS)

Franc Žnidaršič (Solidarnost)

Proti so glasovali le poslanci SDS in SLS ter krščanski socialist Andrej Magajna (Solidarnost). Med koalicijskimi poslanci sta se glasovanja vzdržala Cveta Zalokar Oražem (Zares) in Vili Trofenik (LDS) in si s tem dejanjem prislužila naše spoštovanje (zlasti, ker smo pred kratkim lahko videli, kaj se zgodi neposlušnim koalcijskim poslancem). Vzdržala sta se tudi oba poslanca narodnosti (čeprav smo vsaj za Roberta Battellija do zadnjega upali, da bo glasoval proti).

Poudariti velja še nekaj: če bi celotna opozicija, vključno s poslanci SNS, pred glasovanjem zapustila dvorano, bi z nesklepčnostjo preprečili Maslešovo izvolitev. Glasovanje bi bilo s tem seveda le preloženo, a to bi bil dodaten pritisk na ministra, naj ustanovi komisijo, ki bi preučila obtožbe proti Masleši. Nič od tega se ni zgodilo: opozicija ni zdržala do konca. Jasno je, kdo je njen šibki člen, ki kljub vsej demagogiji v ključnih trenutkih vedno potegne z establišmentom. Oziroma ravno obratno: Jelinčič se poslužuje najbolj grobe šovinistične in populistične demagogije prav zato, da bi zakril svojo pravo vlogo v politični igri interesov.

Kratek komentar k trenutni politični situaciji v Sloveniji

Umrl France Tomšič, slovenski Lech Wałęsa

Danes nas je dosegla žalostna vest, da je v 73. letu umrl France Tomšič, ustanovitelj Socialdemokratske zveze Slovenije in eden najbolj zaslužnih za demokratizacijo Slovenije konec osemdesetih let. O njem je dr. Rosvita Pesek napisala sledeče:

Rojen leta 1937 v Šmarci pri Kamniku. Leta 1963 je diplomiral iz letalstva na Fakulteti za strojništvo. Kmalu je odšel v Nemčijo, po desetih letih zdomstva se je vrnil v Ljubljano in v Litostorju postal vodja projekta na Inštitutu za raziskave, razvoj in projektiranje. Spodbujen z zgledi s Poljske je stopil na čelo Litostrojske prekinitve dela, ki se je začela, zaradi visoke inflacije in plač, ki so bile že celo leto enake, 9. septembra 1987. Iz prvotne namere, da odidejo pred občino Šiška, se je štrajk nadaljeval tako, da so odšli pred republiško skupščino, zatem pa še v Cankarjev dom, kjer so izglasovali nezaupnico režimskim sindikatom in izvolili tudi prvi uradni stavkovni odbor v Jugoslaviji. 15. decembra so na izrednem zboru s 4500 delavci z aklamacijo podprli ustanovitev Iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije, na čelu katerega je znova stal Tomšič. Ko so predsednika CK ZKS Milana Kučana tik pred prvimi volitvami l. 1990 spraševali, kako je nastalo strankarstvo na Slovenskem, je izjavil, da je bil prav France Tomšič tisti meteor, ki je prebil atmosfero razpravljanj o obliki političnega pluralizma v Sloveniji in Jugoslaviji, ker je »preprosto ustanovil Socialdemokratsko stranko. In strankarstvo se je zgodilo.«

Slovenski Lech Wałęsa, bi lahko rekli. Po letu 1991 se je umaknil iz aktivne politike, čeprav je ostal član SDS(S) in se občasno oglašal kot kritični opazovalec slovenske politike. Morda je zaradi svoje odsotnosti od vsakodnevnih žarometov javnosti izginil iz javne zavesti.

Tomšič je ves čas upravičeno opozarjal, da je litostrojska stavka leta 1987 skoraj povsem izginila iz slovenskega zgodovinskega spomina. Neupravičeno; saj je predstavljala enega najpomembnejših dogodkov v razkroju monopola Komunistične partije na Slovenskem in je pomenila uvod v začetek slovenske pomladi, ki je dobila zagon spomladi naslednjega leta, najprej z ustanovitvijo Kmečke zveze in nato z aretacijo četverice, afero JBTZ in ustanovitvijo Odbora za varstvo človekovih pravic. Vsi ti dogodki - tega ne bi smeli pozabiti - so se odvili več kot eno leto pred podobnim razvojom drugod v vzhodni Evropi. Litostrojska stavka se je zgodila dve leti pred padcem berlinskega zidu, množične demonstracije ob aretaciji četverice več kot eno leto pred "poljskimi dogodki". V času, ko se začele kazati prve razpoke v komunističnih sistemih sovjetskega bloka (spomladi-poleti 1989), je bil naš proces demokratizacije že na vrhuncu in ko je izbruhnila žametna revolucija na Češkoslovaškem smo v Sloveniji imeli že delujoč večstrankarski pluralizem (čeprav so bile prve volitve šele aprila 1990).

Naš avantgardni položaj, kakršnih smo v zgodovini imeli le malo, je zasenčilo dejstvo, da smo bili še vedno del bivše Jugoslavije. Danes, ob poskusih, ki prihajajo s strani etatistične levice, da bi slovensko demokratično revolucijo (kakor jo je posrečeno poimenoval Milan Balažic) razvrednotili v imenu nekakšnega "nacionalnega solidarizma", moramo še posebej vztrajati pri pozabljenem zgodovinskem pomenu slovenske pomladi: slovenska država se je osamosvojila zato, da bi lahko ohranila demokracijo in ne obratno. Demokratična revolucija je bila tukaj prva in slovenska osamosvojitev je bila njena nenačrtovana in nepričakovana (čeprav, vzvratno gledano, povsem logična) posledica. Nekateri hočejo danes to zamegliti z izmišljeno teleologijo nacionalne osvoboditve, v kateri naj bi z roko v roko sodelovali komunisti in ne-komunisti. S tem uničujejo zgodovinsko zavest o demokratičnih temeljih slovenske države in nam namesto etosa demokratičnega patriotizma ponujajo nesprejemljivo nacional-komunistično interpretacijo naše zgodovine.

Vedno znova, predvsem pa v trenutkih, kot je današnji, moramo zavrniti takšne poskuse s sklicevanjem na izvorni pomen slovenske pomladi, ki je bil v odločni zahtevi po prelomu s starim nedemokratičnim sistemom v imenu pristnih vrednot osebne in politične svobode. In to v času, ko je berlinski zid še vedno stal in ni še nič kazalo, da se bo zamajal. V času, ko je nek znani madžarski disident govoril, da demokratične evolucije komunističnega sistema "ni pričakovati v tem stoletju", so možje, kot je bil France Tomšič, pogumno in dostojanstveno zahtevali nemogoče in tem usodno spremenili same koordinate mogočega. Zato jih lahko upravičeno imenujemo za founding fathers, ustanovne očete naše svobode.

Pred zadnjimi volitvami je na enem izmed predvolilnih soočenj novinar povprašal predsednike parlamentarnih strank po njihovih političnih vzornikih. Sedanji premier Borut Pahor je tedaj odgovoril, da bi morali vsi Slovenci, kot politična skupnost, začeti bolj poudarjati pomen naših founding fathers (uporabil je, če se ne motim, natanko ta izraz). Dovolj časa je minilo od slovenske demokratizacije in osamosvojitve, je poudaril Pahor, da lahko začnemo pravilno ovrednotiti temeljno zgodovinsko vlogo teh oseb in jih na primeren način počastimo.

Žal smo izgubili priložnost, da bi se Francetu Tomšiču primerno poklonili že za časa življenja, kot so to pred leti storili Španci z Adolfom Suárezom, ostarelim in že hudo bolnim tvorcem španske demokratične tranzicije. Prav zato tokrat ne bi smeli izgubiti priložnosti, da to dolžnost opravimo vsaj ob žalostnem trenutku Tomšičeve smrte.

Naj mu bo lahka slovenska zemlja.

Prvo razmišljanje o religiji in politiki

Blog Društva humanistov Goriške je objavil moj prispevek na temo sekularizma in odnosa med religijo in politiko, ki je prvi izmed načrtovane serije. Vabljeni k branju in komentiranju:

http://dhgoriske.blogspot.com/2009/11/razmisljanja-o-religiji-in-politiki.html

Katarina Kresal, Janez Janša, vladni magnetogram in vprašanje enakosti pred zakonom

Na današnji dan je vlada Boruta Pahorja podala dodatni dokaz svoje sposobnosti, vestnosti in enotnosti, ko je pomotoma v živo predvajala posnetek svojega zasedanja.

Istega dne je prišlo do prvega dejanja enega najbolj neumnih in absurdnih policijskih preiskav v zgodovini naše države. Policija je zaslišala vodjo opozicije, ker je citiral nekatere (same po sebi povsem banalne) izjave sedanje ministrice za notranje zadeve. To je mimogrede ista ministrica, ki jo v omenjenem posnetku slišimo v žolčnem prepiru s svojo kolegico. Ministrica je sporne izjave izrekla na zaprtem sestanku predsednikov parlamentarnih strank in jih kasneje po dobri stari eldeesovski navadi zanikala. Ko jo je vodja opozicije postavil na laž, tako da je prebral navedbe iz magnetograma sestanka, se je ministrica najprej sprenevedala, da za snemanje ni vedela, ko pa je po dolgem iskanju magnetogram le prišel na dan, je nenadoma ugotovila, da je bila seja zaupnega značaja. Vsled tega je preroško napovedala "ukrepanje pristojnih organov" proti vodji opozicije zaradi razkritja tajnih podatkov. In glej: čez nekaj mesecev se je njena napoved kot po naključju uresničila. Organi, ki spadajo pod njeno neposredno pristojnost, so prav zares ukrepali in proti vodji opozicije podali nič manj kot ovadbo zaradi izdaje državne tajnosti.

Ko so mediji pred slabim tednom dni hoteli izvedeti, ali gre pri ministričini napovedi o bližajočih se ukrepih "pristojnih organov" za jasnovidnost ali nemara - bog ne daj - za nezaslišano zlorabo policije v politične namene, jim je ministrica z redkobesedno in arogantno izmuzljivostjo odgovorila, "da zakon pač velja za vse enako".

Po zakonu so zapisniki vladnih zasedanj označeni kot najvišja tajnost. V skladu s slovesno izjavo minsitrice za notranje zadeve o enakosti pred zakonom pričakujem, da bodo njeni podrejeni podali ovadbo zoper odgovorne v vladi Republike Slovenije zaradi izdaje državne tajnosti.

Sedaj lahko samo čakamo na postopanje policije, da vidimo, pri čem smo. Če bo policija ukrepala in odgovorne v vladi (recimo generalnega sekretarja) ovadila zaradi izdaje državne tajnosti, kot je po analogiji storila pri opoziciji, bomo dobili potrditev, da živimo v deželi čiste post-komunistične bebavosti. V kolikor policija načelu enakosti pred zakonom ne bo sledila in vlade ne bo ovadila, pa bomo dobili potrditev tega, kar v bistvu že vemo. Da smo z zadnjim napadom na svobodo izražanja nevarno prestopili mejo, ki loči civilizirane pravne države, v katerih je svoboda govora zaščitena pred posegi oblasti, od režimov, kjer se nezaželene kritike preganjajo po javni dolžnosti.

Tu pa je današnje vesele zgodbe konec. V zadnjih devetih mesecih, odkar je ponovno na oblasti levica, smo to mejo prestopili najmanj drugič. Ali je to razlog za zaskrbljenost, bo presodil vsak zase. Vsekakor pa je dovolj za oceno, koliko so bile vredne predvolilne izjave levosredinskih strank proti posegom politike v svobodo izražanja.

P.S. Vidim, da je neki moj facebook prijatelj že kopiral moj hudomušni predlog: http://www.delo.si/clanek/83794.

Zmagovalci in poraženci

Velázquez je eden tistih slikarjev, čigar dela je potrebno videti v živo, da lahko pravilno ceniš njegov genij. Predaja Brede oziroma Las lanzas je mojstrovina, ki v sebi skriva mnogo več od zgolj klasicistične in tehnične dovršenosti, zaradi katere si je utrla pot v šolske kurikulume. Ko sem pred dobrimi tremi leti obiskal madridski Prado, sem se vsedel na klop pred to velikansko sliko in si vzel čas, da sem si podrobno ogledal njene detajle, ne da bi se pustil motiti od valov turistov, ki so se v ne prepogostih intervalih ustavljali pred njo.

Kot je znano, Predaja Brede upodablja zmago španskih sil nad holandskimi uporniki v nizozemski vojni za neodvisnost leta 1590. Jan Morris jo je označila za »eno najbolj španskih slik vseh časov« in v veliki meri jo lahko razumemo kot sad politične propagande: nastala je namreč sredi tridesetletne vojne (slabega pol stoletja po dogodkih, ki jih upodablja), da bi uvekovečila špansko slavo in zlato dobo španskega imperija, ki je bila tedaj že v zatonu. Velázquez je v njej z naivnostjo, ki si jo lahko privošči le velik umetnik, upodobil španske in katoliške ideale: viteštvo, pogum, milostnost.

A Velázquezova slika ni le upodobitev zmagoslavja. V njej je nekaj, kar presega politično propagando 17. stoletja, nekaj, kar ima občečloveško sporočilo. Predaja Brede je slika o zmagovalcih in poražencih. To je, kot zna povedati že vsak srednješolski učitelj likovne vzgoje, očitno že iz kompozicije. A tudi – in to nas na tem mestu najbolj zanima – iz upodobitve posameznih likov. Poleg obeh glavnih figur, nizozemskega voditelja vojvode Nassauskega in španskega vojskovodje markiza Spinole, o katerih bi lahko napisali celo razpravo, imamo celo vrsto drugih likov, ki skupaj ustvarjajo eno najbolj vseobsežnih in psihološko dognanih upodobitev dveh univerzalnih skupin, ki sta obstajali od stvaritve sveta in bosta obstajali do konca časov: zmagovalcev in poražencev. Iz prve gledajo zmagoslavni, zadovljni, samovšečni obrazi; iz druge potrta, zaprepadena, zmedena obličja.

Ko sem imel priložnost sliko videti v živo, sem kmalu opazil, da poleg obeh vojskovodij izrazito izstopa en sam lik in sicer na strani poražencev. To je lik mladeniča v beli opravi in sklonjeno glavo, ki nekaj vneto razlaga. Že tedaj mi je bilo takoj jasno, kdo je ta mladenič: on je tisti, ki strastno išče vzroke za poraz, je svojemu taboru zvesti, a neizprosni iskalec razlogov, ki so pripeljali do neželenega izida. Je pravzaprav intelektualec med vojaki.

V liku belega mladeniča iz poraženega tabora mi ni bilo težko prepoznati velikih sodobnih španskih in katalonskih avtorjev, ki sem jih ravno tedaj prebiral. Mislim recimo na Joana Fusterja ali Javiera Tusella, torej na ljudi, ki so izhajali iz demokratičnih okolij in so kot mladi morali trpeti posledice zmage frankizma v španski državljanski vojni. Prav ta izkušnja poraza in posledične izločenosti iz glavnega toka splošnih mnenj in prepričanj, izkušnja potisnjenosti na intelektuano obrobje jih je spodbudila k temeljitemu intelektualnemu in političnemu delu, iz katerega so v končni fazi izšli kot zmagovalci.

Veliki zgodovinar in politični teoretik Reinhart Koselleck, ki je kot Nemec o porazu nekaj vedel, je nekoč zapisal:

»Osnovna izkušnja poražencev je, da se je vse zgodilo drugače kakor so upali ali
načrtovali. Zato imajo večjo potrebo, da razložijo, zakaj se je vse izteklo v
nekaj drugega od tega, kar so upali, da se bo zgodilo. To lahko spodbudi iskanje
srednje in dolgoročnih razlogov, ki bi razložili nepričakovan razvoj dogodkov,
in s tem ustvari trajnejše uvide, ki imajo močnejšo razlagalno moč kot razlage
zmagovalcev, ki so pogosto le interpretacija kratkoročnih uspehov skozi optiko
dolgoročne vzvratne teleologije.«

Velázquez je kot intelektualec in strastni bralec Cervantesa nedvomno slutil resnico, ki jo je dobrih tristo let kasneje formuliral Koselleck. Predvsem pa se je kot dober in iskren opazovalec zavedal absolutne intelektualne, umetniške, gospodarske in sploh vsakršne premoči male in vitalne Nizozemske nad veliko in okorno Španijo njegovega časa. Videl je, kako se je v tistih nekaj desetletjih, ki so minila od bitke pri Bredi, španska monarhija zadušila v lastnih nerešenih protislovjih. Naslikal je idealizirano hvalnico aristokratskim vrednotam, a se je moral zavedati, da so prav tiste prednosti, ki so izbojevale špansko zmago pri Bredi – izropano bogastvo ameriških rudnikov zlata, plemiški privilegiji, zapletena družinska zavezništva habsburške dinastije – postajale iz dneva v dan bolj nemočne proti republikanskemu zanosu in protestantski gorečnosti Nizozemcev.

Predaja Brede je bila naslikana le slabo desetletje pred popolnim in dokončnim bankrotom taiste imperialne in aristokratske Španije, ki naj bi jo slika slavila. Kdo ve, če ni Velázquez morda hotel v belem mladeniču upodobiti mladostne izkušnje tistih izkušenih voditeljev, ki so prav v času, ko je slika nastajala v madridskem ateljeju, na bojnih poljih severne in srednje Evrope zadajali smrtne udarce španski armadi? Kot globok kristjan je vedel, da se lahko samo iz poraza rodi končna zmaga. Morda je uvidel, da se je začetek konca španskega imperialnega gospostva začel prav v tisti težko izbojevani zmagi pri Bredi, ko se je zmagovita stran zazibala v sladko zmagoslavje, razboriti poraženci pa so v naporu zbrali dovolj moči za nov vzpon. In kot kristjan je razumel, da vsaka premoč v sredstvih prinese kvečjemu začasno zmago, da je edina prava moč moč duha in da se je z njeno pomočjo mogoče, kot je zapisal katalonski pesnik, »naučiti boriti brez vsakršnega orodja«.

Navsezadnje je bila bitka pri Bredi zadnji pomembni spopad, v katerem je špansko orožje slavilo zmago.