»O prohibiciji« ali »Žalostinka za vinom in kulturo«

Danes sem se udeležil prijateljeve podelitve diplome. V stavbi ljubljanske univerze je potekala slovestnost z (malce prismuknjenimi) nagovori in vsem kar spada zraven.

Po slovestnosti je sledila zakuska. Pričakoval sem tudi kakšen kozarček vina ali kupo šampanjca, človek mora vendar nazdraviti ob takšnih priložnosti. Toda nič: gostje so lahko zbirali le med mineralno vodo in tremi vrstami sokov. Seveda, sem pomislil: Kebrov zakon!! (alkohola se ne sme streči ob kulturnih prireditvah v javnih prostorih itd.)

Bil sem razočaran, priznati moram celo, da mi je bilo hudo pri srcu. Pa ne zaradi mene ali gostov, kje pa. Žaloval sem nad Gospodom vinom in Gospodom šampanjcem, ki so ju naši prohibicijski farizeji s tem ponižali in ju spravili na raven vsakdanjega, vulgarnega alkohola. Kje je namreč logika, da se na slavnostni podelitvi diplom ne sme nazdraviti z vinom? Mar bi vino s svojo prisotnostjo onečastilo to javno zgradbo? Kaj niso prav v isti stavbi pred 87 leti nazdravljali osvoboditvi izpod osovraženega avstrijskega jarma, mar niso prav v istem salonu, iz katerega so zdaj izgnali rujno kaplico, desetletja žvenketali kozarci ob imenovanjih novih rektorjev in dekanov, ob podelitvi diplom, obiskih tujih akademikov?

Ali pa so se morda bali, da se ga bodo gostje nekulturno napili in potem razgrajali po skrbno obnovljenih hodnikih Deželnega dvorca? Če je tako (in sam Bog ve, kako se pri nas znajo obnašati tudi odlični gostje v prisotnosti alkoholnih hlapov), mar ne bi raje vložili več truda v dvig kulture pitja? Naj bo namreč jasno: med tistim, ki se tudi na javni slovestnosti ne zna nadzorovati in se že po dveh kozarcih začne obnašati kot v vaški gostilni, in tistim, ki iz strahu pred podobnimi izgredi buteljke vina poskrije na varno, ni prav nobene razlike v kulturnosti. Oba sta neomikana bumbarja, siroti v rečeh dobre vzgoje.

A bistvo vse zagate je še drugje. Zakaj so namreč vse civilizacije razvile kulturo pitja alkohola (druge- kot v islamu- ki so ta razvoj zavrle, pa so alkohol nadomestile z drugimi opojnimi substancami)? Dejstvo je namreč, da je človek nadvse nenavadno bitje. Po eni strani potrebuje družbo in uživa v radostih, ki mu jo ta ponuja, obenem pa (če premore vsaj malo zdravega aristokratskega individualizma) mu gre sočlovek globoko na živce in gibanje v veliki skupini ljudi ga spravlja v nejevoljo. Prav zato, da bi omilili posledice te razdražljivosti, ki jo vsak pošten osebek po določenem času začuti v družbi z bližnjikom, je človek v svoji čudoviti modrosti iznašel- alkohol. Ta magična substanca mu v majhnih količinah sprošča občutke, ki ga sprostijo in ga s soljudmi zazibljejo v prijetno soobčestvenost.

Znano pa je, da je človek vse, kar danes pojmujemo pod besedo "dobro" (se pravi vse, kar spodbuja produktivnost, razvoj, napredek, obenem pa občutek lahkotnosti in vzvišene sproščenosti, ter seveda tudi strast in užitek), dobil od Hudiča. Tako tudi alkohol. Kaj hitro lahko ta substanca namreč povroči ravno nasprotne učinke od tistih, ki smo jih navedli v zgornjem odstavku, ter v občestvo prinesejo razdor, jezo in sovraštvo (zgodba o Noetu in njegovih sinovih).

Toda človek se je sčasoma izkazal za bolj premetenega od Satana (čeravno ne tudi bolj modrega) in ob začudenju Hudiča in jezi Boga je razvil določene sposobnosti, ki so na koncu ubile Boga in zelo omejile moč Hudiča: ponavadi jih imenujemo z besedo kultura. Gre za celo vrsto nenapisanih pravil in norm, ki se prenašajo z dobro vzgoje neposredno od družine in (dobre) družbe na otroka. Če otrok zraste, ne da bi mu kdo vcepil osnovne norme civilnega obnašanja, pravimo da je "neotesanec", "kmetavz", "barbar". Ker pa so ti v vsaki družbi pravzaprav v večini, je civilizacija pred nekaj stoletji razvila še določene druge mehanizme za omikanje: "bonton", recimo, ki je nadomestek za tiste brez lastne dobre vzgoje, in "modo", ki je nadomestek za tiste brez lastnega dobrega okusa.

So pa družbe, ki so obupale nad neotesanostjo svojih članov in so, namesto da bi vztrajale na trdni in mučni poti postopne vzgoje, raje izbrale bližnjico: ta se imenuje "tiranija" v primerih zlorabe svobode, "cenzura" v primerih zlorabe govorice in pisanja, in "prohibicija" v primerih zlorabe alkohola. Te družbe imenujemo "neliberalne" družbe in jih imamo pravico zaničevati, njihove ukrepe pa z vsemi močmi zasmehovati in omalovaževati (kar seveda- to je menda jasno- ne pomeni, da se sami zavzemamo za zlorabo svobode, govora in rabe alkohola; pač pa se zavzemamo za kulturo in tradicionalne vzgojne ukrepe).

***
Ko sem zadevo kasneje podrobneje premislil, sem ugotovil, da najbrž tu t.i. "Kebrov zakon" (ki ga je sprejela prejšnja oblast, nova pa ga noče spremeniti iz strahu pred protestnimi kriki moralistov, svetohlincev, puritancev in drugih podležev) nima velike krivde. Ves ta čas so na številnih kulturnih prireditvah (otvoritvah razstav, gledaliških premierah itd.) namreč nazdravljali z vinom. Zato sumim, da je tu naša Sveta Mati Univerza bila bolj papeška od papeža in je primaknila svoj prispevek k splošni moralistični bebavosti.

Posledice so bile primerno klavrne: vzdušje v salonu je bilo žalostno vsakdanje in gostje so začeli odhajati že po nekaj minutah. Povabljenci moškega spola pa smo morali gledati, kako se gospodične v elegantnih kostimih bašejo s sendviči s šunko in sirom, namesto, da bi s kozarcem penečega vina v rokah lahkotno poplesavale od skupine do skupine. (pri čemer smo najbolj vehementni s stisnjenimi usti peli jeremijade: "Somrak vsega odličnega, propad kulture, ah Evropa kam ploveš itd.")

Po današnji izkušnji sem sklenil, da se podam v ljubljansko stolnico, tam prižgem svečo in zmolim molitev za zdravo pamet. Mogoče bo vsaj to kaj pomagalo...

Španski aristokrat in slovensko smetišče besed

Tokrat se moram strinjati z varuhom človekovih pravic, ki je izjavil, da v "Sloveniji manjka etika javne besede".

V Sloveniji smo že dolgo, predolgo priča splošni razširjenosti verbalnega nasilja, zaradi katerega lahko uživamo v neobičajnem privilegiju, da imamo med vsemi deželami na svetu najbrž največjo gostoto osebnih žaljivk na kvadratni meter. Pomembna vprašanja, ki bi zahtevala poglobljen premislek in argumentirano debato, naši »mnenjski voditelji« odpravijo s površnimi izjavami, za katere se zdi, da so priplavale iz njihovih ust direktno iz pljuč, ne da bi se za sam trenutek pomudile v možganih. Da ne izgubljam besed o našem psevdonovinarstvu, ki nastavlja nizkotne provokacije, odpira umetne polemike in podžiga neproduktivne konflikte. Diskusije, ki jih beremo in poslušamo v nekaterih medijih, nimajo nobene veze s poslanstvom novinarstva; pač pa imajo dosti veze s sumljivimi interesi, ki bi morali biti tuji pravemu novinarskemu poklicu. Nekateri so žalitve povzdignili v pravcati literarni žanr.

Tudi moj ljubi don José Ortega y Gasset, filozof, novinar in humanist (1883-1955), se je njega dni ukvarjal s podobnimi vprašanji. Glede svojih španskih sodobnikov je zapisal: »Revščina naše intelektualne kulture ni v tem, da bi bila manj sposobna, temveč v splošnem pomanjkanju tiste pazljive in previdne pozornosti do resničnosti, ki bi jo morali kazati tisti, ki govorijo in pišejo. Tu ne gre za pravilnost presoje - resnica pač ni v našem dosegu-, temveč za pomanjkanje tankovestnosti, zaradi katerega ne dosežemo osnovnih kriterijev, nujnih za pravilno presojo. Še vedno smo podobni vaškemu župniku, ki zmagoslavno odgovarja heretiku, ne bi se prej blagovolil pozanimati, kaj heretik pravzaprav zagovarja.«

Se še komu dozdeva, da se te besede nanašajo na Slovenijo leta 2005?

Goriški obrazi

Novogoričane plakati po mestu že več tednov »prisrčno vabijo« na razstavo s pomenljivim naslovom »Goriški obrazi«. Gre izbor fotografskih portretov, ki jo je pod pokroviteljstvom mestne občine in nekaterih podjetij pripravil Jani Batič.

Naj že na začetku povem, je razstava vsekakor vredna ogleda. Gre za izvirno idejo, ki jo moramo v času, ko marsikdaj slišimo jadikovanje, da se v Novi Gorici na kulturnem področju »nič ne dogaja«, prav gotovo pozdraviti. Pohvale je poleg nesporne kakovosti fotografij vredna tudi okusna in nevsiljiva, a vendar opazna promocija tega dogodka. Ker na Slovenskem velja običaj, da mora kulturni dogodek spremljati manjša zdraha, je pred kratkim znani lokalni politik- ki bi si po vseh objektivnih kriterijih zaslužil, da bi ga portretirali, saj je eden najbolj prepoznavnih obrazov tega mesta- razstavi baje očital, da so na njej fotografije predstavnikov zgolj ene politične opcije. Ta reakcija nam sicer nič ne pove o kakovosti razstave: priča kvečjemu, da je bil dogodek dovolj odmeven in privlačen, da bi ga hotel marsikdo izkoristiti za svojo promocijo. Problem je v tem, da izjava, ne glede na to, kaj si mislimo o njeni umestnosti, neizpodbitno drži. Že to, da so med 35-imi portretiranci kar štirje politiki, se mi zdi več kot sporno: navsezadnje politika le ne predstavlja tako širokega segmenta mestnega življenja. In če odmislimo, da razen sedanjega župana (čigar slika v taki razstavi vsekakor ne more manjkati, s tem se upam vsi strinjamo) nihče od njih ni ravno prisoten v vsakdanjem mestnem utripu, pa bi si avtor nikakor ne smel privoščiti tako očitnega spodrsljaja, da je predstavil le osebnosti z ene politične opcije: tiste, ki trenutno vlada v Novi Gorici, kajpada.

Ta spodrsljaj (ne verjamem, da gre za kaj drugega) je sicer vzbudil pozornost, toda žal ni edini. Pravzaprav je še najbolj nedolžen v vrsti mnogih, premnogih napak in nedoslednosti v izboru portretirancev, ki so nabrale do te mere, da so projektu odvzele večji del njegove umetniške vrednosti in ga spremenile v navadno in tudi precej ceneno lokalno samopromocijo brez presežne vrednosti. Kdo so, pravzaprav, ti »goriški obrazi«, po katerih se imenuje razstava? So to direktorji podjetij, ki so financirali projekt? So to zdravniki, poslovneži, profesorji, izbrani člani izbrane novogoriške družbe? So to novinarji, ki se pojavljajo v lokalnih in državnih medijih? Mislim, da je odgovor vsekakor pritrdilen: in vseh teh na razstavi ne manjka. Težava je v tem, da jih je toliko, da je za navadne ljudi- tiste, ki jih res vsak dan srečujemo na ulici- zmanjkalo prostora: njihovi obrazi se izgubijo v množici vsakovrstnih pomembnežev, da izgledajo kot odrinjeni gostje, ki so jih v izložbo izbrane družbe povabili le pomotoma.

Kje so slike branjevk, ki nam ob sobotah prodajajo solato, kje so vrtnarji, ki jih srečujemo vsako jutro na poti v službo, kje so vozniki javnega prometa, ki že generacije študentov vsak teden znova vozijo iz Ljubljane nazaj domov? Kje so pravzaprav sami študentje? Kot da »goriški obraz« nikakor ne more biti mlajši od 25 let! In nenazadnje: kje so vsi Neslovenci, ki tvorijo več kot desetino mestnega prebivalstva, njihovi obrazi pa že tri desetletja predstavljajo nepogrešljiv del naše človeške pokrajine, začenši s številnimi gostinskimi delavci, ki so se že zdavnaj vpisali v urbano legendo? Tu ne gre za vprašanje politične korektnosti in nekega kriterija izbire, ki bi onemogočil užaljenosti. Gre prej za samo podobo mesta, kot se kaže iz te razstave: mar srečujemo v Novi Gorici samo uglajene in skrbno nališpane »purgarje«, ali pa po naših ulicah hitijo tudi delavci, se sprehajajo zaljubljeni mladi pari, postopajo mestni pijančki? In nazadnje: bomo med to množico spoznali vedno le ene in iste znane obraze, ali bomo morebiti ugledali tudi kakšnega tujca ali vsaj popolnega anonimneža?