Katarina Kresal, Janez Janša, vladni magnetogram in vprašanje enakosti pred zakonom

Na današnji dan je vlada Boruta Pahorja podala dodatni dokaz svoje sposobnosti, vestnosti in enotnosti, ko je pomotoma v živo predvajala posnetek svojega zasedanja.

Istega dne je prišlo do prvega dejanja enega najbolj neumnih in absurdnih policijskih preiskav v zgodovini naše države. Policija je zaslišala vodjo opozicije, ker je citiral nekatere (same po sebi povsem banalne) izjave sedanje ministrice za notranje zadeve. To je mimogrede ista ministrica, ki jo v omenjenem posnetku slišimo v žolčnem prepiru s svojo kolegico. Ministrica je sporne izjave izrekla na zaprtem sestanku predsednikov parlamentarnih strank in jih kasneje po dobri stari eldeesovski navadi zanikala. Ko jo je vodja opozicije postavil na laž, tako da je prebral navedbe iz magnetograma sestanka, se je ministrica najprej sprenevedala, da za snemanje ni vedela, ko pa je po dolgem iskanju magnetogram le prišel na dan, je nenadoma ugotovila, da je bila seja zaupnega značaja. Vsled tega je preroško napovedala "ukrepanje pristojnih organov" proti vodji opozicije zaradi razkritja tajnih podatkov. In glej: čez nekaj mesecev se je njena napoved kot po naključju uresničila. Organi, ki spadajo pod njeno neposredno pristojnost, so prav zares ukrepali in proti vodji opozicije podali nič manj kot ovadbo zaradi izdaje državne tajnosti.

Ko so mediji pred slabim tednom dni hoteli izvedeti, ali gre pri ministričini napovedi o bližajočih se ukrepih "pristojnih organov" za jasnovidnost ali nemara - bog ne daj - za nezaslišano zlorabo policije v politične namene, jim je ministrica z redkobesedno in arogantno izmuzljivostjo odgovorila, "da zakon pač velja za vse enako".

Po zakonu so zapisniki vladnih zasedanj označeni kot najvišja tajnost. V skladu s slovesno izjavo minsitrice za notranje zadeve o enakosti pred zakonom pričakujem, da bodo njeni podrejeni podali ovadbo zoper odgovorne v vladi Republike Slovenije zaradi izdaje državne tajnosti.

Sedaj lahko samo čakamo na postopanje policije, da vidimo, pri čem smo. Če bo policija ukrepala in odgovorne v vladi (recimo generalnega sekretarja) ovadila zaradi izdaje državne tajnosti, kot je po analogiji storila pri opoziciji, bomo dobili potrditev, da živimo v deželi čiste post-komunistične bebavosti. V kolikor policija načelu enakosti pred zakonom ne bo sledila in vlade ne bo ovadila, pa bomo dobili potrditev tega, kar v bistvu že vemo. Da smo z zadnjim napadom na svobodo izražanja nevarno prestopili mejo, ki loči civilizirane pravne države, v katerih je svoboda govora zaščitena pred posegi oblasti, od režimov, kjer se nezaželene kritike preganjajo po javni dolžnosti.

Tu pa je današnje vesele zgodbe konec. V zadnjih devetih mesecih, odkar je ponovno na oblasti levica, smo to mejo prestopili najmanj drugič. Ali je to razlog za zaskrbljenost, bo presodil vsak zase. Vsekakor pa je dovolj za oceno, koliko so bile vredne predvolilne izjave levosredinskih strank proti posegom politike v svobodo izražanja.

P.S. Vidim, da je neki moj facebook prijatelj že kopiral moj hudomušni predlog: http://www.delo.si/clanek/83794.

Pet aforizmov o lenobi

• Neuresničeni načrti se kopičijo v nas kot odpadki prešibke volje in dušijo nadaljnjo ustvarjalnost. V trenutku odločitve se vsaka opustela namera izkaže za kamen, ki zavira ustvarjalni zagon.



• Lenoba ima lahko številne psihološke razloge. Nikakor ni samoumevno, da izvira iz nedelavnosti. Cerkveni očetje, ki so prvi pisali o naglavnih grehih, so dobro poznali posebno vrsto intelektualne lenobe. Vsakogar, ki misli, da zmore napisati kaj resnično vrednega, se bo polastil obup spričo lastnih omejitev. Postavljamo se previsoko in nato obupamo, da bomo kdarkoli zmogli doseči zastavljeni ideal. Lenoba se v tem primeru izkaže za podvrsto napuha. In sicer napuha samokritičnih ljudi.



• Velja tudi obratno. Nikakor ni samoumevno, da nedelavnost izvira iz lenobe. Njen izvor je lahko zopet v napuhu; a tokrat neposredno, brez ovinka lažne samokritičnosti. Človek z izostrenim občutkom lastne pomembnosti ali celo večvrednosti se pogosto težko spravi k delu, ker se mu zdi za malo, da bi se moral truditi za nekaj, kar bi mu po njegovem prepričanju moralo pripadati že kot predpravica, ki izhaja iz njegovega talenta. A razumni človek ve, da je vsak genij - vsak izvirno ustvarjalen človek z najvišjimi duševnimi sposobnostmi - predvsem plod trdega dela. Presežnost je res dar duha, a pride le v težkih urah delovnih muk.



• Virtuoznost je najbolj tvegano od opravil.



• Aforizem je virtuoznost lenih.

Nekaj starih aforizmov (2007 & 2008)

• Kdor pozna izkušnjo, na podlagi katere se je izoblikoval klasični in srednjeveški pojem acedia - izkušnjo melanholije, praznine, osamljenosti, samouničevalne razpuščenosti in ohromelosti pred nalogami, ki jih zastavlja življenje -, ta dobro ve, da je brezčasnost obenem prekletstvo in blagoslov. Je značilnost tako pekla kot nebes.
  



• Nikoli ne bom dobro razumel tistih, ki se zgražajo nad Machiavellijem, obenem pa ne vidijo ničesar škandaloznega v takšnem razumevanju humanizma, kot ga je zastopal Pico della Mirandola. Mnoge žali Machiavellijeva nesramnost, a le redkim se zdi nespodobna Picova ležernost, njegova brezbrižnost in lahkomiselna vzvišenost nad zahtevami časa. Mar ni, gledano s političnega vidika, Picovo obnašanje mnogo hujše od Machiavellijevih besed? Živela sta namreč v istem času - zdaj pa pomislite.



• Včasih nas krepost prej oddalji od Boga kot greh. Primer: Machiavelli.



• Vse bolj se mi dozdeva, da je dobro eno samo, čeprav se kaže z različnimi obrazi, zlo pa je mnogotero in vznikne vedno drugačno, vedno novo in nas vselej nepričakovano ujame tam, kjer smo že mislili, da smo na varnem.



• "Filozofija je njen čas, zajet v mislih." Tako nekako, če se prav spomnim, piše Hegel. Pozabil je zapisati "Moja filozofija (je njen čas ... )". Če bi v svojih spisih pogosteje uporabljal to izpuščeno besedico, bi se bil nemara izognil nesrečni ugotovitvi na smrtni postelji, da ga nikoli nihče ni razumel. Kar je seveda držalo.



• Sodobnost ima, gledano od blizu, vedno podobo bolezni.



• Moderni človek je obseden s pristnostjo. Ker ne pozna stvarnika, se povečini dojema kot svoja lastna stvaritev. Zato je pogosto tog in krhek obenem. Če mu odvzameš opeko v njegovi zgradbi, je v nevarnosti, da se sesuje. Pirandello je dramatik modernih: nezmožnost objektivne podobe jaza, nekonsistentnost identitete - ali je to sploh kaka tema, razen za moderne?



• Chesterton je nekje zapisal, da so pokončni ljudje vretenčarji: na zunaj mehki, a v sredini trdi. Lahko nadaljujemo z analogijo in rečemo, da so nizkotni ljudje kot nekateri nevretenčarji, recimo ščurki in hrošči: navzven si postavijo trden oklep, ki ščiti mehko, gnetljivo, brezoblično in gnusno notranjost.



• Đorđe Balašević je imel prav, ko je pel, "ne plaše mene krupni zverovi, nego krvopije i stenice."

Dve razmišljanji o naravi in politiki

Na kolektivnem blogu Društva humanistov Goriške sem v dveh delih objavil razmišljanje o pojmu narave in politike:

http://dhgoriske.blogspot.com/2009/05/priloznostno-razmisljanje-o-naravi-in.html

http://dhgoriske.blogspot.com/2009/05/priloznostno-razmisljanje-o-naravi-in_25.html

Vabljeni k branju in komentiranju.

Volilna napoved

Dan pred ameriškimi volitvami napovedujemo: zmaga Obame s približno 52% podporo volilcev in med 320 in 365 elektorji.

Kratka oktobrska refleksija o neskončni Božji pravičnosti

Kaj vidimo na sliki? Nekdo se je zaletel v tablo, ki bi morala biti dvojezična. Postavi se moralno vprašanje: gre tukaj za prekršek ali ne?...

Zmagovalci in poraženci

Velázquez je eden tistih slikarjev, čigar dela je potrebno videti v živo, da lahko pravilno ceniš njegov genij. Predaja Brede oziroma Las lanzas je mojstrovina, ki v sebi skriva mnogo več od zgolj klasicistične in tehnične dovršenosti, zaradi katere si je utrla pot v šolske kurikulume. Ko sem pred dobrimi tremi leti obiskal madridski Prado, sem se vsedel na klop pred to velikansko sliko in si vzel čas, da sem si podrobno ogledal njene detajle, ne da bi se pustil motiti od valov turistov, ki so se v ne prepogostih intervalih ustavljali pred njo.

Kot je znano, Predaja Brede upodablja zmago španskih sil nad holandskimi uporniki v nizozemski vojni za neodvisnost leta 1590. Jan Morris jo je označila za »eno najbolj španskih slik vseh časov« in v veliki meri jo lahko razumemo kot sad politične propagande: nastala je namreč sredi tridesetletne vojne (slabega pol stoletja po dogodkih, ki jih upodablja), da bi uvekovečila špansko slavo in zlato dobo španskega imperija, ki je bila tedaj že v zatonu. Velázquez je v njej z naivnostjo, ki si jo lahko privošči le velik umetnik, upodobil španske in katoliške ideale: viteštvo, pogum, milostnost.

A Velázquezova slika ni le upodobitev zmagoslavja. V njej je nekaj, kar presega politično propagando 17. stoletja, nekaj, kar ima občečloveško sporočilo. Predaja Brede je slika o zmagovalcih in poražencih. To je, kot zna povedati že vsak srednješolski učitelj likovne vzgoje, očitno že iz kompozicije. A tudi – in to nas na tem mestu najbolj zanima – iz upodobitve posameznih likov. Poleg obeh glavnih figur, nizozemskega voditelja vojvode Nassauskega in španskega vojskovodje markiza Spinole, o katerih bi lahko napisali celo razpravo, imamo celo vrsto drugih likov, ki skupaj ustvarjajo eno najbolj vseobsežnih in psihološko dognanih upodobitev dveh univerzalnih skupin, ki sta obstajali od stvaritve sveta in bosta obstajali do konca časov: zmagovalcev in poražencev. Iz prve gledajo zmagoslavni, zadovljni, samovšečni obrazi; iz druge potrta, zaprepadena, zmedena obličja.

Ko sem imel priložnost sliko videti v živo, sem kmalu opazil, da poleg obeh vojskovodij izrazito izstopa en sam lik in sicer na strani poražencev. To je lik mladeniča v beli opravi in sklonjeno glavo, ki nekaj vneto razlaga. Že tedaj mi je bilo takoj jasno, kdo je ta mladenič: on je tisti, ki strastno išče vzroke za poraz, je svojemu taboru zvesti, a neizprosni iskalec razlogov, ki so pripeljali do neželenega izida. Je pravzaprav intelektualec med vojaki.

V liku belega mladeniča iz poraženega tabora mi ni bilo težko prepoznati velikih sodobnih španskih in katalonskih avtorjev, ki sem jih ravno tedaj prebiral. Mislim recimo na Joana Fusterja ali Javiera Tusella, torej na ljudi, ki so izhajali iz demokratičnih okolij in so kot mladi morali trpeti posledice zmage frankizma v španski državljanski vojni. Prav ta izkušnja poraza in posledične izločenosti iz glavnega toka splošnih mnenj in prepričanj, izkušnja potisnjenosti na intelektuano obrobje jih je spodbudila k temeljitemu intelektualnemu in političnemu delu, iz katerega so v končni fazi izšli kot zmagovalci.

Veliki zgodovinar in politični teoretik Reinhart Koselleck, ki je kot Nemec o porazu nekaj vedel, je nekoč zapisal:

»Osnovna izkušnja poražencev je, da se je vse zgodilo drugače kakor so upali ali
načrtovali. Zato imajo večjo potrebo, da razložijo, zakaj se je vse izteklo v
nekaj drugega od tega, kar so upali, da se bo zgodilo. To lahko spodbudi iskanje
srednje in dolgoročnih razlogov, ki bi razložili nepričakovan razvoj dogodkov,
in s tem ustvari trajnejše uvide, ki imajo močnejšo razlagalno moč kot razlage
zmagovalcev, ki so pogosto le interpretacija kratkoročnih uspehov skozi optiko
dolgoročne vzvratne teleologije.«

Velázquez je kot intelektualec in strastni bralec Cervantesa nedvomno slutil resnico, ki jo je dobrih tristo let kasneje formuliral Koselleck. Predvsem pa se je kot dober in iskren opazovalec zavedal absolutne intelektualne, umetniške, gospodarske in sploh vsakršne premoči male in vitalne Nizozemske nad veliko in okorno Španijo njegovega časa. Videl je, kako se je v tistih nekaj desetletjih, ki so minila od bitke pri Bredi, španska monarhija zadušila v lastnih nerešenih protislovjih. Naslikal je idealizirano hvalnico aristokratskim vrednotam, a se je moral zavedati, da so prav tiste prednosti, ki so izbojevale špansko zmago pri Bredi – izropano bogastvo ameriških rudnikov zlata, plemiški privilegiji, zapletena družinska zavezništva habsburške dinastije – postajale iz dneva v dan bolj nemočne proti republikanskemu zanosu in protestantski gorečnosti Nizozemcev.

Predaja Brede je bila naslikana le slabo desetletje pred popolnim in dokončnim bankrotom taiste imperialne in aristokratske Španije, ki naj bi jo slika slavila. Kdo ve, če ni Velázquez morda hotel v belem mladeniču upodobiti mladostne izkušnje tistih izkušenih voditeljev, ki so prav v času, ko je slika nastajala v madridskem ateljeju, na bojnih poljih severne in srednje Evrope zadajali smrtne udarce španski armadi? Kot globok kristjan je vedel, da se lahko samo iz poraza rodi končna zmaga. Morda je uvidel, da se je začetek konca španskega imperialnega gospostva začel prav v tisti težko izbojevani zmagi pri Bredi, ko se je zmagovita stran zazibala v sladko zmagoslavje, razboriti poraženci pa so v naporu zbrali dovolj moči za nov vzpon. In kot kristjan je razumel, da vsaka premoč v sredstvih prinese kvečjemu začasno zmago, da je edina prava moč moč duha in da se je z njeno pomočjo mogoče, kot je zapisal katalonski pesnik, »naučiti boriti brez vsakršnega orodja«.

Navsezadnje je bila bitka pri Bredi zadnji pomembni spopad, v katerem je špansko orožje slavilo zmago.

Intervju z Igorjem Mastnom

Opazil sem, da je pred dvema tednoma Ana Jud na svojem blogu objavila dober intervju z ekonomistom Igorjem Mastnom. Se splača prebrati.

Intermezzo

Če koga zanima, zakaj je Dexter po nenadnem izbruhu gostobesednosti zopet utihnil za en teden, si v današnjem NeDelu na 18. in 19. strani lahko prebere reportažo o podvigu Slovenske lige za Karantanijo.

Faktor Lidija Hren ali zakaj se Janezu Janši na bližajočih volitvah nasmiha zmaga

Kot ve že vesoljna Slovenija, sta se pred dnevi na oddaji Tarča prvič uradno soočila favorita za zmago na septembrskih volitvah, Janez Janša in Borut Pahor. Po mnenju Mira Klineta je bil izid soočenja »ena nula v prid Pahorja«. Kako je veleslavni analitik prišel do tega rezultata, mi ni jasno. Kot mi ni jasno še mnogo stvari v naši Sloveniji, začenši s tem, zakaj omenjenega gospoda vedno in povsod sprašujejo za mnenje. Osebno sem drugačnega mnenja – po vseh kriterijih se mi zdi, da je bil zmagovalec Janša in iz od ljudi, ki so mu blizu, sem slišal, da se je podobno zdelo tudi Pahorju samemu –, a vendar dopuščam možnost, da je kdo drugi zadevo videl drugače. Navsezadnje je dobršen del ocene odvisen od političnih stališč vsakega posameznika, od tega, kaj hoče kdo slišati od kandidatov. Sam sem bil po eni strani zadovoljen z nastopom predsednika vlade, to, kar sem jaz slišal od Pahorja, pa me je potrdilo v prepričanju, da ta človek ne more voditi slovenske vlade. Če sem pred meseci mislil, da ne bi bila nobena večja katastrofa, četudi bi na volitvah zmagala SD, sem zdaj nasprotnega mnenja.

Zmaga levice, ki se trenutno ne zdi ravno verjetna, bi pomenila velik korak v napačno smer. Kontra-reforme, ki jih je Pahor napovedal na področju šolstva, zdravstva in predvsem organizacije boja proti gospodarskemu kriminalu, bi nas ponovno vrnile v devetdeseta leta, v letargijo in neučinkovitost ključnih javnih sistemov. Nikakor ne mislim, da je stanje na področju šolstva, zdarvstva in boja proti organiziranemu kriminalu in korupciji, idealno. Prepričan sem, da bi se dalo mnogo stvari urejati bolje in predvsem hitreje. Očitno pa se mi zdi dvoje: da je situacija mnogo boljša kot pred leti in da opozicija nima nobene alternativne vizije; vse, kar bi storila, je, da bi zavrla že začete reforme in nas vrnila nazaj v situacijo, iz katere smo se komajda izkopali. Alternativa, ki se postavlja pred volilce, torej ni, kot so to poskušali prikazati opoziciji prijazni komentatorji, med Janšo, ki predstavlja obstoječe stanje, in Pahorjem, ki predstavlja spremembe. Alternativa je med Janšo, ki predstavlja nadaljevanje določenega modela sprememb, in Pahorjem, ki predstavlja končanje vsakršnih sprememb in vrnitev na prejšnje stanje. Pahor ni nič drugega kot Rop s človeškim obrazom, poskus žametne restavracije vladavine LDS in njenih najbolj nesrečnih politik na vseh področjih. To je zdaj jasno tudi najbolj dobronamernim naivnežem in če bo SDS uspela alternativo na takšen način predstaviti volilcem, bo na dobri poti, da ponovi zmago izpred štirih let in celo poveča svoj volilni uspeh.

A vendar je tema mojega tokratnega zapisa drugačna.

Ena izmed stvari, ki jo je kritični gledalec lahko opazil na omenjenem soočenju na Tarči, je bilo nekoliko presenetljivo ravnanje voditeljice Lidije Hren. Nedvomno je bilo namreč, da izrazito favorizira Janšo. Tu ne mislim le na dejstvo, da ga nikoli ni prekinila (Pahorja pa kar nekajkrat) in da mu je postavljala precej manj neprijetna vprašanja kot njegovemu sogovorniku. Mislim predvsem na to, da je izpostavljala ravno tista vprašanja, ki so ustrezala Janši: v prvi vrsti boj proti tajkunom in gospodarskemu kriminalu. Vprašanja so bila postavljena tako neuravnovešeno, da sem se moral na neki točki prav na glas nasmejati in v mislih Lidijo Hren s prešerno dobrohotnostjo pokarati, da bo kmalu postala podobna berlusconijevskim televizijskim voditeljem v Italiji. A šalo na stran. Ne verjamem, da je Lidija Hren to počela zavestno in tudi ne mislim, da je bila Janši naklonjena. Prepričan sem, da ga je favorizirala, ne da bi se tega v resnici zavedala.

Na vseh volilnih soočenjih pred letom 2004 smo bili priča ozračju, ki je bilo izrazito nenaklonjeno desnici. Voditelji oddaj so namreč praviloma forsirali debate o zadevah, ki so po naravi stvari same favorizirale levico. Politična vprašanja namreč niso strukturirana kot nevtralno polje, na katerem se spopadajo različni odgovori. Glavni boj poteka okoli samih vprašanj: okoli tega, katere bodo tiste teme, o katerih bo tekla razprava, kateri problemi se bodo uveljavili kot realni in pomembni, katero izrazoslovje se bo uporabljalo za njihovo označitev, katere dileme bodo izpostavljene kot ključne. Ko je Lidija Hren vztrajala, da se ji zdijo vprašanja boja proti gospodarskemu kriminalu in nelegalni koncentraciji kapitala (na kratko, boja proti tajkunom) ključna za našo prihodnost, je s tem avtomatično pošiljala vodo na Janšev mlin: ne le, da je razpravo razpravo usmerila na teme, ki bolj ustrezajo Janši kot Pahorju; kot splošno veljaven je sprejela določen pogled na stvarnost, v okviru katerega so Janševi argumenti logični in smiselni, Pahorjevi pa pravzaprav niti ne. Pahor ne more podati verodostojnega odgovora na problem »tajkunizacije« – ki je uspešen catch-phrase za zapleteno anomalijo našega gospodarskega in političnega prostora –, ker ta problem zanjga sploh ne obstaja; oziroma vsaj ne obstaja kot političen problem. Njegova velika napaka je bila v tem, da ni imel poguma, da bi to jasno povedal. Namesto tega je raje slepomišil in se zapletal v razna protislovja. Tako je na primer zatrjeval, da se bo proti gospodarskemu kriminalu in korupciji spopadel z vso odločnostjo, v isti sapi pa obljubil, da bo v primeru zmage organe pregona, ki se ukvarjajo s temi kaznivimi dejanji, predal pod pristojnost Banke Slovenije. Če pustimo ob strani, da je predlog prvovrstna neumnost, se postavlja vprašanje, kako se bo lahko odločno lotil nečesa, kar sploh ne bo več v njegovi pristojnosti.

Mislim, da je napačno obtoževati Lidijo Hren servilnosti do vlade in njenega predsednika. Če bi šlo samo za to, bi se levici pisalo mnogo bolje, kot se ji. Gre namreč za mnogo globokosežnejši pojav. Očitno je namreč, da se je slovenski liberalni in konservativni desnici v zadnjih letih vendarle posrečilo obrniti polje javnega diskurza v svoj prid. Percepcija realnosti, kot je prisotna v medijih in med ljudmi (zlasti mlajšimi) se je v zadnjih letih znatno spremenila. Vse več je tistih, ki vidijo probleme tam, kjer jih vidi tudi desnica. Mnogi od njih seveda še vedno dvomijo, ali jih bo Janševa koalicija te probleme tudi sposobna rešiti ali pa bo iz njih le kovala politično korist. Naj bo kakorkoli, ta sprememba – ki jo lahko imenujemo tudi faktor Lidija Hren – bo odigrala pomembno vlogo na bližajočih se volitvah. V ospredje nič več ne prihajajo zgodbe o partizanih in domobrancih, s katerimi se je v preteklosti pošiljajo meglo, da bi se zakrilo mnogo bližje in stvarnejše probleme naše države.

Odpadli omet iz šentviškega predora, ki je zadnje tedne zaposloval slovensko javnost, je razkril tesno povezanost med določenimipolitičnimi leitami in predstavniki gospodarskih monopolov; povezanost, na katero so nekateri dolgo opozarjali in za katero se je zdaj izkazalo, da predstavlja eno največjih nevarnosti za bodoči razvoj našega gospodarskega in političnega okolja, kakor tudi za stanje svobode v tej državi. Jasno je postalo, da glavna politična ločnica v Sloveniji v veliki meri poteka med tistimi, ki ta problem vidijo, in tistimi, ki pred njim zapirajo oči. Na bližajočih se volitvah se bomo morali odločati, katerim izmed obeh bomo podelili mandat za vodenje države. Kar se mene tiče, dileme tukaj ni. Tako kot je verjetno ni za vse tiste, ki se jim je zdelo, da so vprašanja, ki jih je Lidija Hren vztrajno postavljala kandidatoma na Tarči, več kot relevantna in da je od ljudi, ki se potegujejo za vodenje te republike potrebno z vso odločnostjo zahtevati, da nanje podajo nedvoumen odgovor.

Jeszcze Dexter nie umarł

Ko sedim v stanovanju, čakajoč odhod v Berlin, in se sprašujem, kako naj izkoristim pol ure, ki mi je ostalo, se spomnim na svoj stari blog, ki je zadnje mesece že precej zapuščen sameval med mrtvimi linki slovenske blogosfere. Nekoč sem mu v podnaslov zapisal »Everyone is entitled to my opinion.« Bombastična izjava, s katero sem poskušal prakticirati malo samoironije proti skušnjavam lastnega megalomanstva, je imela zrno soli: poudarjala je drugo, pogosto pozabljeno plat bloganja. Bloganje ne le kot še eden element samoizražanja in osebne ekspresije, od katerih kipi sodobna družba, temveč možnost odprtja alternativnega javnega prostora, v katerega vstopajo in se srečujejo najrazličnejša mnenja, v katerem se dogajajo najbolj nepričakovana odkritja. Ne le kanal za izlive, temveč prostor, kjer lahko najdemo zanimiva in artikulirana mnenja.

V tem drugem pogledu je bloganje tudi nekakšna zaveza. Tisti, ki razmišljamo drugače od prevladujočega mnenja, smo poklicani k temu, da spregovorimo. Če imamo sposobnost, da znamo svoja mnenja artikulirati, ali celo sposobnost, da obvladamo pojmovni jezik naših nasprotnikov, se temu poklicu še zlasti ne smemo izogniti. Nekoč je nek slovenski kardinal in aristokratski predstavnik liberalnega katolicizma dejal, »Moramo spregovoriti. Če ne bomo spregovorili mi, se bo slišal samo glas volkov.«

Zakaj to pišem? Iz istega razloga, zaradi katerega večina ljudi bloguje: da »izrazi svoja občutja«. Občutje, ki ga skušam izraziti, je občutje nelagodja, da se nič več ne oglašam v javnosti. V zadnjem letu, ki sem ga preživel pod pritiskom neodložljivih obveznosti, ki so mi preprečevale tako rekoč vsakršno udejstvovanje v javnem prostoru, sem bolj kot kadarkoli začutil tisti specifični element človeške eksistence, ki je bil pri meni vedno zelo prisoten: govorim o izkušnji človeka kot homo politicus, ki je v klasičnem aristotelovskem smislu razumljen ne le kot bitje politike in skupnosti, temveč bitje, ki hoče opazovati in biti videno na polju javnega. Ki je seveda polje besednega spopada, polje polemike in angažmaja.

Blog je seveda zelo specifična – in, roko na srce, precej mizerna oblika tovrstnega angažmaja. A vendar se ji nisem odpovedal. Velikokrat sem že obljubljal, da bom obudil od mrtvih ta blog, ki že poznal svoje zlate čase. Bralec ima zato vso pravico, da mi ne verjame več. A naj mu zaupam, da to ni stvar odločitve ali truda, temveč stvar nezadržne nuje, ki me sili k pisanju in ki se ji, tudi če bi hotel, ne bi mogel dolgo upirati. Prav ta je najboljša zaveznica tistih redkih bralcev, ki še upajo na Dexterjevo obuditev od mrtvih. Naj jih pomirim: njihovo upanje ni zaman. Kot piše v Janezevem Razodetju: »Bliža se čas in je že tu...«

Za ljubitelje pokopališč

Dobra novica za vse ljubitelje pokopališč in grobov: končno imamo spletni vodnik po grobovih na ljubljanskih Žalah:

http://grobovi.zale.si/index.aspx

Janez Drnovšek (1950-2008) - in memoriam

Pridružujemo se žalovanju za dr. Janezom Drnovškom.

Nesmiselno bi bilo zanikati, da Drnovška nisem maral. A vendar je bil eden glavnih soustvarjalcev devetdesetih let na Slovenskem in s tem eden najbolj zaslužnih, da je generacija, ki sem ji pripadal, lahko odraščala v obdobju relativne stabilnosti in gospodarskega blagostanja. Danes se nam to morda zdi samoumevno, a gledano nazaj to nikakor ni bilo. Njegova nedvomna zgodovinska zasluga je bila v sorazmerno mirno in modro izvedeni tranziciji. Seveda ne gre za to, da je Drnovšek ta izjemno zapleteni prehod vodil; nedvomno pa je bil pa eden od pomembnih faktorjev v njem. Morda celo ključen faktor: faktor stabilnosti. To se morda zdi skromen, neveličasten dosežek; a šele s časom se bomo zavedali njegove pomembnosti. Ravno zato, ker Drnovšek ni bil karizmatična osebnost in ker - v nasprotju s pogostimi izjavami, ki se kot samoumevna mašila rade vsiljujejo od takšnih dogodkih - zelo verjetno ne bo ostal zapisan v kolektivnem zgodovinskem spominu, bo konkretna dolžnost nekoč terjala od nas, da spomnimo na njegove zasluge. A danes je za to nemara še prezgodaj. Danes je dovolj ena sama priprošnja: Naj počiva v miru.

Padec pokrajinske zakonodaje ali kaj je narobe s slovensko levico

V petek je bil žalosten dan za našo republiko. V Državnem zboru so opozicijski poslanci (s častno izjemo poslanca SD Bojana Kontiča) onemogočili sprejem zakona o ustanovitvi pokrajin. Za sprejetje zakona bi bila potrebna dvotretjinska večina, se pravi vsaj 60 glasov od 90-ih: 50 poslancev je glasovalo za zakon, 27 proti. Dva poslanca Nove Slovenije (Anton Kokalj in, seveda, še vedno užaljeni Janez Drobnič) sta se vzdržala in se tako de facto pridružila glasovom proti. S Vse kaže, da je s tem (vsaj začasno) propadla ena najpomembnejših institucionalnih reform v Sloveniji v zadnjem desetletju, in to še preden se je dodobra začela.

Ustanovitev pokrajin bi pomenila izjemen premik v upravnem in institucionalnem ustroju naše države. O tem, da bi bil takšen korak potreben, že skoraj petnajst let opozarjajo številni posamezniki, med drugim vsi resni strokovnjaki na področju javne uprave in prostorskega urejanja. Da je trenutno stanje na dolgi rok nevzdržno, je lahko jasno vsakomur, ki se vsaj malo zanima za vprašanje lokalne samouprave. Ni čudno, da so se že sredi devetdesetih let pojavili zelo resni predlogi za regionalizacijo Slovenije. Takrat je bil med najodločnejšimi zagovorniki razdelitve Slovenje v pokrajine nihče drug kot Ciril Ribičič, prvi predsednik Združene liste socialnih demokratov: v devetdesetih letih je napisal kar tri monografije glede tega vprašanja. Tudi sicer je bila zahteva po regionalizaciji v devetdestih letih domena Združene liste; a bolj na besedni ravni, saj konkretnih predlogov nikoli ni formulirala. Izgovor je bil, da ustava tako rekoč prepoveduje ustanovitev pokrajin s strani države. To bilo sicer res: a sklicevanje na pomanjkanje politične volje za spremembo ustave je bil le izgovor, da se te volje sploh ni iskalo, medtem pa je lahko regionalizacija ostajala prazna fraza za predvolilno propagando.

Slovenska desnica regionalizacije nikoli ni imela med svojimi prioritetami. Tudi SDS ne. Kljub temu pa jo je med sprejemanjem alternativnega vladnega programa l. 2004, pri katerem sem s skromnim prispevkom sodeloval tudi sam, vključila v svoj program. In jo z zgledno speljanim postopkom, v katerega je bila vključena vsa zaiteresirana javnost in lokalne skupnosti, tudi pripeljala skozi zakonodajalno proceduro. Kadarkoli so prišle razumne pripombe, jih je vladna stran pretehtala in marsikdaj tudi vključila v končni predlog. Z druge strani resnih in koherentnih kritik ni bilo slišati. To lahko zatrdim z vso odgovornostjo, ker sem proces pozorno spremljal. Do pred nekaj tedni sploh ni kazalo, da bo levica predlog zavrnila. Ni šlo za predlog, ki bi mu opozicija - bodisi iz načelnih razlogov bodisi iz politične preračunljivosti - ves čas ostro nasprotovala in ga nato uspela zaustaviti. Levica pokrajinske zakonodaje ni premagala na odprtem boju politične konfrontacije, temveč jo je sabotirala. Regionalizacija ni padla v dvoboju, temveč je dobila nož v hrbet.

Nevzdržni centralizem

Trenutno je Slovenija razdeljena na več kot 200 občin, ki so edina oblika lokalne samouprave. Obstaja sicer 60-ali-koliko-že upravnih enot, ki pa so le lokalne ekspoziture državne uprave. Med državo in občinami tako ni nobene vmesne stopnje. Ne le, da ni nobene vmesne resnično politično avtonomne stopnje: nimamo niti institucionaliziranega sistema medobčinskega sodelovanja niti integriranega sistema upravnih pokrajin (prefektur), prek katerih bi država izvajala lokalno politko.

Takšno stanje je edinstveno. Kolikor mi je znano, je Slovenija edina država v Evropi (morda z izjemo Malte), ki ima enostopenjski sistem lokalne samouprave z zgolj občinami: celo Luksemburg in Ciper imata vmesno stopnjo. Poudariti pa je potrebno, da ta naša posebnost ni nekaj, kar bi izviralo iz naše tradicije, nekaj, kar bi se skozi dolgo delovanje izkazalo kot dobro. Ravno nasprotno: takšno stanje obstaja šele štirinajst let in se je v tem času izkazalo kot zelo slabo. Slovenija je izjemno raznolika dežela, z zakoreninjenimi pokrajinskimi identitetami in različnimi stopnjami razvoja med posameznimi regijami. Vsaka izmed njih ima specifične težave in zato potrebujejo različne odgovore nanje.

Če za trenutek pustimo ob strani problem zelo slabo zamišljene razdelitve na občine, je glavna težava trenutne ureditve dvojna. Na eni strani imamo občine, ki so premajhne in premalo samostojne, da bi lahko vplivale na pomembnejše regionalne politike, na drugi strani pa državno upravo, ki se mora ukvarjati s kopico čisto partikularnih problemov. Posledica je jasna: država je preobremenjena z reševanjem čisto partikularnih problemov, ki jih marsikdaj ne zadostno pozna. Na ministrstvih se morajo ukvarjati z nešteto vprašanji regionalnega ali celo golega medobčinskega značaja. Zardi tega trpi delo in se izgublja pregled nad celoto. Poleg tega poteka to odločanje pogosto v senci javnosti, daleč od prizadetega prebivalstva, kar vzbuja občutek sumničanja in odtujenosti, predvsem pa povzroča manko političnega soodločanja. Nič čudnega ni, če se je v zadnjem desetletju v Sloveniji začel nevarno širiti pojav, značilen za centralistične države: razrast regionalnih lobijev, ki se borijo za vpliv v prestolnici, pomanjkanje solidarnosti med posameznimi lokalnimi skupnostmi, vse večja zaprtost v provincialno mentaliteto, malenkostnost in vrtičkanje, bolestna zavist proti glavnemu mestu. Kot je na primeru stare španske ureditve brilijantno ugotovil Joan Fuster, sta centralizem in provincialna mentaliteta strogo povezana pojava.

To potem ustvarja klimo, v kateri lahko uspevajo vsakršni »proti-ljubljanski« populizmi. Tisti, ki nasprotujejo regionalizaciji z argumentom, ki sliši na ime »že tako smo mali, zakaj bi se še naprej delili«, se očitno ne zavedajo, da je ustanovitev pokrajin neponovljiva priložnost, da se izognemo nevarnosti popolnega povrtičkanja Slovenije (vsaj kar se lokalne samouprave tiče).

Kraljica populizmov: »pokrajin je preveč«

Toda kot kaže, to zdaj ni problem. Zdaj se načeloma vsi strinjajo, da so pokrajine koristne, če že ne potrebne. Celo pri LDS in N.Si, dveh glavnih zagovornic centralizma pri nas (ne pozabimo, da je ravno gnil kompromis med LDS in SKD v devetdesetih letih pripeljal do današnjega stanja) se zdi, da ustanovitev pokrajin ni več sporna. Težava naj bi bila v njihovem številu in velikosti.

O tem je seveda mogoče razpravljati. Še več, razprava bi bila ne le dobrodošla, temveč nujna. Toda razpravljati ne pomeni metati v zrak pavšalnih ocen, češ da je pokrajin preveč, temveč pristopiti k vprašanju od primera do primera. Alternativnega predloga opozicijskih strank nisem videl. Domnevam, da se bi tudi v primeru, ko bi tak predlog obstajal, z njim ne strinjal: toda možna bi bila argumentirana razprava, z argumenti in protiargumenti, ja, tudi s kakšno populistično potezo sem pa tja. Opozicija misli, da je pokrajin preveč? Odlično: poglejmo, katero od predlaganih bi ukinili ali združili s sosednjo in nato o tem razpravljajmo, povprašamo lokalno prebivalstvo itd.

Toda tega nismo videli. Seveda, če rečeš Korošcem, da bi njihovo pokrajini priključil Mariboru (kar je sicer možen, čeprav po mojem mnenju zelo nespameten predlog) ali Posavcem, da bi jih priključil k Dolenjsko-Belokranjski pokrajini (kar bi bilo sprejemljivo, če bi se prebivalci strinjali) ali Goričanom, da jih priključiš Kopru (kar bi bila katastrofalna odločitev), si v nevarnosti, da si nakoplješ zamero lokalnega prebivalstva. Tako je lažje počez govoričiti, da je pokrajin preveč. To je namreč splošno javno mnenje (morda bi moral reči splošno gostilniško mnejne). Težava nastane, ko je potrebno na konkretnem primeru povedati, katera pokrajina je preveč: tedaj se namreč javno mnenje obrne. V vsakem lokalnem okolju mislijo, da je pokrajin načeloma preveč, a njihova bi si prav gotovo zaslužila samostojnost. Enak vzorec smo videli že pri občinah: rezultat vseh javnomnenjkih anket pred referendumi o ustanovitvi novih občin je, da je občin pri nas preveč. Nato pa je na referendumih ogromna večina novih občin potrjena.

Ravno zaradi tega je regionalizacija zapleten in nevaren proces, pri katerem je potrebno na eni strani paziti, da se ne podleže pritiskom iz lokalnih lobijev, po drugi strani pa je potrebno najti rešitev, ki bo v praksi delovala, s katero bodo ljudje zadovoljni in se bo sčasoma razvila v integriran sistem lokalne samouprave.

Ruleta številk

Opozicija pa se je, namesto da bi k temu prispevala s konkretnimi predlogi, po večmesečni relativni tišini v zadnjih nekaj tednih pognala v stampedo številk. Pokrajin je preveč, smo slišali. Ne bi jih smelo biti več kot 6. Oziroma 7. Oziroma 9. Oziroma 3... Kot da bi šlo za nekakšno ruleto, kjer moraš uganiti pravo številko. Namesto, da bi izhajala iz konkretnih okoliščin, se je opozicija obnašala, kot da bi šlo za številke, ki bi jih izračunali na podlagi nekega abstraktnega modela in jih potem aplicirali na stvarnost. Razumem, da se komu zdi 14 pokrajin preveč. Predlog, kot ga je pripravila vlada, gotovo ni edina možnost. Število pokrajin se lahko oklesti tudi na 9, v skrajnem primeru tudi na 6 (slednjemu sicer ostro nasprotujem, a bi šlo za koherentno razdelitev): a ko izrekamo te številke, moramo točno vedeti, katero stvarnost imamo pred očmi. Devet pomeni lahko samo: Koper, Gorica, Kranj, Ljubljana, Novo mesto, Celje, Slovenj Gradec, Maribor, Murska Sobota in 6 lahko pomeni samo: Koper, Kranj, Ljubljana, Novo mesto, Celje, Maribor. V tem primeru so številke le povzetek za jasno izdelano zamisel konkretne razdelitve; opozicija pa številke uporablja kot nadomestek zanjo.

Zadeva je dosegla tragikomični vrhunec v izjavi nepovezanega poslanca Pavla Gantarja, da je zanje (za nepovezane) najvišje sprejemljivo število pokrajin osem. V ruleti števil je torej stavil na tisto, ki ne obstaja. Naj se namreč še tako trudimo pri sestavi logičnega zemljevida regionalizirane Slovenije, do števila osem ne pridemo v nobenem primeru. Razen seveda, če štejemo po stari eldeesovski maniri, se pravi na hitro, šlampasto in nepošteno. Na ta način morda res pridemo do števila 8, a dobimo tudi take nesmisle, da bi recimo Goriška ostala brez lastne pokrajine, Koroška pa bi jo imela, ali pa da bi Pomurje imelo pokrajino, Koroška pa ne. Težava seveda ni v tem, kaj pravi nek poslanec. Če bi sodili stranke po izjavah vsakega od njihovih predstavnikov v parlamentu, bi lahko že zdavnaj obupali nad demokracijo v naši državi. Vendar Gantar ni navaden poslanec: v Zares velja za strokovnjaka za prostorsko politiko in regionalni razvoj. To pa je že nevarno. Če se nam po jesenskih volitvah zgodi koalicija SD + Zares (Bog nas obvari!), nam namreč grozi, da bomo dobili ministra za lokalno samoupravo, ki ne zna prešteti, koliko regionalnih središč ima Slovenija. Ali pa, kar je druga možnost, da jih sicer zna prešteti, a se očitno zavzema za enotno Primorsko pokrajino s sedežem v Kopru oziroma za vključitev Koroške v Mariborsko pokrajino. Kar seveda ni zločin, a Korošce in Goričane bi tedaj veljalo pozvati, naj dvakrat premislijo, koga bodo volili na prihajajočih volitvah.

Kaj je torej narobe s slovensko levico?

A to najbrž ne bo potrebno. Dvomim namreč, da za številkami, ki jih trosijo Gantar in njegovi, obstaja kakšna vizija regionalizacije. Kvečjemu stara LDS-ovska strategija: improvizacija, instant fraze in razpihovanje megle, da bi skrili lastno programsko praznino. Napak bi bilo namreč misliti, da smo glede regionalizacije doživeli spopad dveh konceptov. Kar smo doživeli, je propad nekega koncepta na čereh politikanstva in populizma. Iz razlogov, ki mi niso povsem jasni, a mislim, da imajo opraviti s precej cenenimi in kratkovidnimi političnimi računicami, se je opozicija odločila, da ne bo sodelovala pri pripravi pomembnega projekta institucionalne reforme. To je na kratko vse, kar se je zgodilo v petek, pa čeprav sem prepričan, da bodo v mainstream medijih nadvse potrudili, da to preprosto dejstvo skrijejo za umetelnimi in visokoletečimi analizami.

In tako smo prišli do odgovora na naslovno vprašanje: kaj je narobe s slovensko levico? Odsotnost vsakršnega alternativnega programa, pomanjkanje čuta za institucionalna vprašanja in – kar je najhuje – nepripravljenost za angažiranje v skupnih nadstrankarskih projektih.

In zdaj?

Vprašanje se postavlja, kako naprej. Od LDS in Zares je bilo kaj takega seveda pričakovati. Bolj sem razočaran nad SD. Mislim, da je naredila zelo slabo potezo; in vem, da je s tem povzročila veliko nejevolje med bazo (za LDS in Zares to ne predstavlja problema: prva je klasična parti de notables, stranka funkcionarjev brez članstva, druga pa je odličen primer tega, čemur Italijani pravijo partito di palazzo, stranka brez članstva in brez funkcionarjev, ki obstaja le v parlamentu; ima pa v zameno zelo dobro delujoč fan club). V bazi SD-ja iz sovraštva do vlade in iz refleksnega zaupanja v odločitve vodstva, brez katerega nobena politična skupina ne more obstajati, najbrž verjamejo, da je imela stranka dobre razloge, da zavrne predlagano zakonodajo. Upam, da jim bo kdo »od znotraj« povedal, da jih ni bilo (iz mainstream medijev tega gotovo ne bodo zvedeli). Še je čas za še en krog pogajanj; škoda bi bilo, če bi ga zapravili.

In če ne? Verjetno bo do regionalizacije prej ali slej prišlo, ker je zdaj že vsem pametnim ljudem jasno, da je trenutno stanje nevzdržno. Vprašanje pa je, kako bo izvedena. V vsakem primeru pa je nekaj jasno: institucionalne reforme takega dosega je potrebno delati skupaj, v sodelovanju med vlado in opozicijo. Skrajni čas bi bil že, da bi se levica tega zavedala. Nekateri smo se namreč že naveličali gledati vedno isto reprizo iz časov osamosvojitve:

Prosim, bodite pozorni na datum tega prispevka!!