Danilu Slivniku v spomin

mav•er•ick, n.
1. An unbranded range animal, especially a calf that has become separated from its mother, traditionally considered the property of the first person who brands it.
2. One that refuses to abide by the dictates of or resists adherence to a group; a dissenter.
adj.
Being independent in thought and action or exhibiting such independence.

Danes zgodaj popoldne je umrl Danilo Slivnik. Ubil se je s strelom v glavo pred svojo hišo v Ljubljani.

Ne znam pisati nekrologov. Še zlasti ne o ljudeh, o katerih vem malo, toliko ali morda še manj kot povprečna javnost. Ampak, ko danes časopis Delo ob smrti svojega dolgoletnega sodelavca, dopisnika iz Moskve v obdobju perestrojke, notranjepolitičnega urednika v prelomnem času demokratizacije, osamosvajanja in prvih let tranzicije in nazadnje predsednika uprave, ni znal objaviti drugega kot zaprašenega sramotilnega pamfleta izpod peresa drugorazrednega komentatorja in skope, površne kronologije na ravni srednješolskega referata, sem se odločil, da napišem nekaj besed v spomin enega najbolj izvirnih in vplivnih novinarskih imen naše kratke demokratične zgodovine.

Danila Slivnika sem imel rad. To pa zato, ker je bil človek, ki ga ni bilo enostavno imeti rad. Bil je tip človeka, ki nikoli ni ravnal z namenom, da bi vzbujal občudovanje ali simpatijo. To je bil del njegovega šarma. Mnogi so ga občudovali, čeprav jim ni bil simpatičen, in mnogim je bil simpatičen, čeprav ga niso občudovali. Sam sem spadal med slednje.

Ni iskal popularnosti, ampak je skušal vedno vzbuditi polemiko s svojimi pronicljivimi, bistrimi nastopi, ki so bili izjema v dolgočasni močvari slovenskega žurnalizma. Človek z machiavellijevskim duhom v najboljšem pomenu besede, velik intelektualni lisjak slovenskega novinarstva, razpet med spontanim disidentstvom in premišljenim oblastništvom.

Do obisti in bolje kot kdorkoli drug je poznal realnost slovenske tranzicije in se uprl temu, da bi jo gledal skozi zrcala ideoloških projekcij. Vedno je poskušal prodreti do tega, kar je razumel kot bistvo zgodovinskega časa – do otipljivega, umazanega, konkretnega, komičnega in surovega boja za oblast. V nasprotju s tem, kar so mu pogosto očitali, tega boja nikoli ni mistificiral, ampak ga je razgaljal. Nečesa njegovi kritiki niso nikoli mogli razumeti: v svojem površnem moralizmu so domnevali, da mora vsakdo, ki kritizira oblast, to tudi sovražiti ali vsaj prezirati. Kakšna zmota! Slivnik oblasti ni sovražil: fascinirala ga je. Nekatere njene akterje je spoštoval, večino je preziral. Ampak ravno zato, ker ga je oblast kot taka fascinirala in jo je, na svoj način, ljubil, je bil sposoben prodorne in neizprosne analize njenih mehanizmov, kakršne je bil na Slovenskem v zadnjih desetletjih zmožen le malokdo drug.

Morda je vse, kar pišem danes o Slivniku, napačno. Morda je plod moje zmotne predstave o človeku, čigar kariero sem spremljal le od daleč in bežno, a vselej z zanimanjem. Srečal sem ga enkrat samkrat v življenju. To je bilo skoraj natanko dvanajst let nazaj, zgodaj pozimi leta 1999. Tedaj je v Konzorciju predstavljal svojo novo knjigo, Potnikovo poročilo. Predstavitev se je začela ob petih popoldne, tja sem prispel z enourno zamudo. Bilo je po eni izmed zabav, na katerih sem kot bruc spoznaval sladkosti ljubljanskega nočnega življenja. Spomnim se, da sem nosil dolg plašč, ki je zaudarjal po razvratu. Pritekel sem v prvo nadstropje, pobral izvod knjige in ga nesel do Slivnika, ki se je med odhajajočo množico zaustavil v pogovoru z mlajšim intelektualcem iz kroga Nove revije (če me spomin ne vara, je to bil Brane Senegačnik). Iz varne razdalje sem pristopil sem do njiju in Slivniku ponudil knjigo v podpis. Pričakoval sem, da jo bo površno podpisal in nadaljeval pogovor. A nepričakovano je obmolknil, me ostro premeril s pogledom in rekel sogovorniku: »Vidiš, Brane, takšni morajo brati to knjigo!« Domnevam, da je s tem mislil »tako mladi«.

Senegačnik je bil tedaj star približno toliko, kot sem danes jaz. Tempus fugit. Slivnikova smrt prihaja kot opomin, da živimo v prelomnem času, ko se končuje neko obdobje in se začenja novo. Dokončno se je končala tranzicija, najbrž na način, ki se ga je Slivnik vedno bal in pred katerim je svaril. Morda je to pripomoglo k brezupu, ki ga je pahnil v tragično dejanje. Kako naj si drugače razložimo nenadni akt skrajnega defetizma s strani človeka, ki se nikoli ni ustrašil boja, sančopansovskega Don Kihota, namazanega z vsemi žavbami, ki je dobro poznal notranjost sodnih in marsikaterih drugih dvoran?

Nekaj posebnega je bilo v tem sinu koroške zemlje, ki se v vseh letih svetovljanskega življenja nikoli ni znebil krepkega in rahlo nerodnega mežiškega naglasa. Predstavljal je tip intelektualca, ki ga pri nas pred njim nismo poznali: pokončnega, a prebrisanega enfant terrible, polnokrvega plebejca, ki se je s pomočjo nespornih osebnih vrlin prerinil v sam oblastni vrh in se ves čas gibal v nevarnem trikotu med politiko, poslom in žurnalizmom. Nikoli se ni pustil izriniti iz okolice centrov odločanja, a jim nikoli ni zares pripadal. Prefrigani Prometej, ki je vedno znova razjezil bogove tako, da je ob nepričakovanih trenutkih plebsu izdajal njihove najbolj varovane skrivnosti. A se nikoli ni pustil vkleniti pošastnemu jastrebu kaznovanja. Vse do danes.

Z malo več osebnega poguma bi bil lahko postal slovenska, moška verzija Oriane Fallaci; z malo manj pohlepa bi lahko postal slovenski Indro Montanelli; z malo več rafiniranosti in izobrazbe bi lahko postal naš Christopher Hitchens. Za vse troje mu je primanjkovalo moralne ogorčenosti. Tako je ostal, kar je bil. Resnični maverick slovenske tranzicije in hkrati ena njenih najbolj reprezentativnih osebnosti. Med ostalimi se je odlikoval prav po lastnosti, ki ga je nazadnje nemara pripeljala do roba: tako kot lisica iz Ihanove poezije nikoli ni znal zaspati na lovorikah.

Samo na en način se lisica lahko

zanesljivo reši: izkopati mora votlino

hitreje, kot so jo psi sposobni preiskati.

In ko se psi razočarano odpravijo

iz zapuščene votline in nadaljujejo

po njenih sledeh, mora ona izkopati

že naslednjo. Ali že tretjo. Tako se stalno

veča razdalja in včasih postane že tolikšna,

da bi se lisica lahko mirno ulegla ter

brez tveganja počivala, se parila, kotila

mladiče, bila brez skrbi. Vendar je zanimivo,

da taka lisica še naprej koplje, da dela to

čedalje hitreje in vedno bolj zagnano,

da postaja pozorna tudi na lego votlin

in premišljeno določa njihove oblike, da

postopoma obvladuje kopanje v trdo zemljo,

v lapor, granit, beton in železo, da prečka

reke, se zažira v gore, zavzema morja …

In nekoč se psi zasledovalci začutijo čudno

nemirni, kot da jih je nekdo začel zasledovati.

Umrl France Tomšič, slovenski Lech Wałęsa

Danes nas je dosegla žalostna vest, da je v 73. letu umrl France Tomšič, ustanovitelj Socialdemokratske zveze Slovenije in eden najbolj zaslužnih za demokratizacijo Slovenije konec osemdesetih let. O njem je dr. Rosvita Pesek napisala sledeče:

Rojen leta 1937 v Šmarci pri Kamniku. Leta 1963 je diplomiral iz letalstva na Fakulteti za strojništvo. Kmalu je odšel v Nemčijo, po desetih letih zdomstva se je vrnil v Ljubljano in v Litostorju postal vodja projekta na Inštitutu za raziskave, razvoj in projektiranje. Spodbujen z zgledi s Poljske je stopil na čelo Litostrojske prekinitve dela, ki se je začela, zaradi visoke inflacije in plač, ki so bile že celo leto enake, 9. septembra 1987. Iz prvotne namere, da odidejo pred občino Šiška, se je štrajk nadaljeval tako, da so odšli pred republiško skupščino, zatem pa še v Cankarjev dom, kjer so izglasovali nezaupnico režimskim sindikatom in izvolili tudi prvi uradni stavkovni odbor v Jugoslaviji. 15. decembra so na izrednem zboru s 4500 delavci z aklamacijo podprli ustanovitev Iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije, na čelu katerega je znova stal Tomšič. Ko so predsednika CK ZKS Milana Kučana tik pred prvimi volitvami l. 1990 spraševali, kako je nastalo strankarstvo na Slovenskem, je izjavil, da je bil prav France Tomšič tisti meteor, ki je prebil atmosfero razpravljanj o obliki političnega pluralizma v Sloveniji in Jugoslaviji, ker je »preprosto ustanovil Socialdemokratsko stranko. In strankarstvo se je zgodilo.«

Slovenski Lech Wałęsa, bi lahko rekli. Po letu 1991 se je umaknil iz aktivne politike, čeprav je ostal član SDS(S) in se občasno oglašal kot kritični opazovalec slovenske politike. Morda je zaradi svoje odsotnosti od vsakodnevnih žarometov javnosti izginil iz javne zavesti.

Tomšič je ves čas upravičeno opozarjal, da je litostrojska stavka leta 1987 skoraj povsem izginila iz slovenskega zgodovinskega spomina. Neupravičeno; saj je predstavljala enega najpomembnejših dogodkov v razkroju monopola Komunistične partije na Slovenskem in je pomenila uvod v začetek slovenske pomladi, ki je dobila zagon spomladi naslednjega leta, najprej z ustanovitvijo Kmečke zveze in nato z aretacijo četverice, afero JBTZ in ustanovitvijo Odbora za varstvo človekovih pravic. Vsi ti dogodki - tega ne bi smeli pozabiti - so se odvili več kot eno leto pred podobnim razvojom drugod v vzhodni Evropi. Litostrojska stavka se je zgodila dve leti pred padcem berlinskega zidu, množične demonstracije ob aretaciji četverice več kot eno leto pred "poljskimi dogodki". V času, ko se začele kazati prve razpoke v komunističnih sistemih sovjetskega bloka (spomladi-poleti 1989), je bil naš proces demokratizacije že na vrhuncu in ko je izbruhnila žametna revolucija na Češkoslovaškem smo v Sloveniji imeli že delujoč večstrankarski pluralizem (čeprav so bile prve volitve šele aprila 1990).

Naš avantgardni položaj, kakršnih smo v zgodovini imeli le malo, je zasenčilo dejstvo, da smo bili še vedno del bivše Jugoslavije. Danes, ob poskusih, ki prihajajo s strani etatistične levice, da bi slovensko demokratično revolucijo (kakor jo je posrečeno poimenoval Milan Balažic) razvrednotili v imenu nekakšnega "nacionalnega solidarizma", moramo še posebej vztrajati pri pozabljenem zgodovinskem pomenu slovenske pomladi: slovenska država se je osamosvojila zato, da bi lahko ohranila demokracijo in ne obratno. Demokratična revolucija je bila tukaj prva in slovenska osamosvojitev je bila njena nenačrtovana in nepričakovana (čeprav, vzvratno gledano, povsem logična) posledica. Nekateri hočejo danes to zamegliti z izmišljeno teleologijo nacionalne osvoboditve, v kateri naj bi z roko v roko sodelovali komunisti in ne-komunisti. S tem uničujejo zgodovinsko zavest o demokratičnih temeljih slovenske države in nam namesto etosa demokratičnega patriotizma ponujajo nesprejemljivo nacional-komunistično interpretacijo naše zgodovine.

Vedno znova, predvsem pa v trenutkih, kot je današnji, moramo zavrniti takšne poskuse s sklicevanjem na izvorni pomen slovenske pomladi, ki je bil v odločni zahtevi po prelomu s starim nedemokratičnim sistemom v imenu pristnih vrednot osebne in politične svobode. In to v času, ko je berlinski zid še vedno stal in ni še nič kazalo, da se bo zamajal. V času, ko je nek znani madžarski disident govoril, da demokratične evolucije komunističnega sistema "ni pričakovati v tem stoletju", so možje, kot je bil France Tomšič, pogumno in dostojanstveno zahtevali nemogoče in tem usodno spremenili same koordinate mogočega. Zato jih lahko upravičeno imenujemo za founding fathers, ustanovne očete naše svobode.

Pred zadnjimi volitvami je na enem izmed predvolilnih soočenj novinar povprašal predsednike parlamentarnih strank po njihovih političnih vzornikih. Sedanji premier Borut Pahor je tedaj odgovoril, da bi morali vsi Slovenci, kot politična skupnost, začeti bolj poudarjati pomen naših founding fathers (uporabil je, če se ne motim, natanko ta izraz). Dovolj časa je minilo od slovenske demokratizacije in osamosvojitve, je poudaril Pahor, da lahko začnemo pravilno ovrednotiti temeljno zgodovinsko vlogo teh oseb in jih na primeren način počastimo.

Žal smo izgubili priložnost, da bi se Francetu Tomšiču primerno poklonili že za časa življenja, kot so to pred leti storili Španci z Adolfom Suárezom, ostarelim in že hudo bolnim tvorcem španske demokratične tranzicije. Prav zato tokrat ne bi smeli izgubiti priložnosti, da to dolžnost opravimo vsaj ob žalostnem trenutku Tomšičeve smrte.

Naj mu bo lahka slovenska zemlja.

Janez Drnovšek (1950-2008) - in memoriam

Pridružujemo se žalovanju za dr. Janezom Drnovškom.

Nesmiselno bi bilo zanikati, da Drnovška nisem maral. A vendar je bil eden glavnih soustvarjalcev devetdesetih let na Slovenskem in s tem eden najbolj zaslužnih, da je generacija, ki sem ji pripadal, lahko odraščala v obdobju relativne stabilnosti in gospodarskega blagostanja. Danes se nam to morda zdi samoumevno, a gledano nazaj to nikakor ni bilo. Njegova nedvomna zgodovinska zasluga je bila v sorazmerno mirno in modro izvedeni tranziciji. Seveda ne gre za to, da je Drnovšek ta izjemno zapleteni prehod vodil; nedvomno pa je bil pa eden od pomembnih faktorjev v njem. Morda celo ključen faktor: faktor stabilnosti. To se morda zdi skromen, neveličasten dosežek; a šele s časom se bomo zavedali njegove pomembnosti. Ravno zato, ker Drnovšek ni bil karizmatična osebnost in ker - v nasprotju s pogostimi izjavami, ki se kot samoumevna mašila rade vsiljujejo od takšnih dogodkih - zelo verjetno ne bo ostal zapisan v kolektivnem zgodovinskem spominu, bo konkretna dolžnost nekoč terjala od nas, da spomnimo na njegove zasluge. A danes je za to nemara še prezgodaj. Danes je dovolj ena sama priprošnja: Naj počiva v miru.

Zbogom, Oriana!

»Vi sono momenti, nella vita, in cui tacere diventa una colpa e parlare diventa un obbligo. Un dovere civile, una sfida morale, un imperativo categorico al quale non ci si può sottrarre.«

Oriana Fallaci, La rabbia e l'orgoglio

»The weight of this sad time we must obey; speak what we feel, not what we ought to say.«

William Shakespeare, King Lear

»Viviamo in un secolo di urlatori, in cui anche la crociata contro l'urlo non si può fare che urlando.«

Indro Montanelli

Kot je poročal italijanski dnevnik l'Unità, je pred skoraj natanko 24 urami v svojih rodnih Firencah v 77. letu starosti umrla italijanska novinarka in pisateljica Oriana Fallaci.

V širšem evropskem prostoru je bila Oriana znana zlasti, če ne izključno po svojih zadnjih knjigah, v katerih je na začetku napadala islamski fundamentalizem (in brezhrbtenično hinavščino evropske politkorektne intelektualne elite), na koncu pa islam kot tak. Kar je škoda. Oriana Fallaci je bila namreč več od poceni protimuslimanske pamfletistke. Mnogo več.

Začnimo pri koncu: njena zadnja dela, predvsem Moč razuma in Apokalipsa niso najboljše priče njene intelektualne vrline in osebne integritete. Tu nočem kritizirati Orianinega angažmaja zadnjih let iz znanega anemičnega »liberalnega« stališča: hočem reči samo in zgolj to, da so njena zgodnješa dela mnogo boljša. Vključno z Besom in ponosom (La rabbia e l'orgoglio), ki ga je napisala neposredno po dogodkih enajstega septembra 2001. Z njim je po dolgem desetletju prvič prekinila molk (»Io avevo scelto il silenzio«»Izbrala sem si bila molk.«: s temi besedami se začenja Bes in ponos) in z vso silo znova vstopila v javnost. A ne z namenom, da bi debatirala, da bi vstopila v intelektualni dialog, niti da bi ga sprožila. To je bil izliv; izliv jeze (rabbia pomeni prej »jeza« kot »bes«) in izliv ponosa. To je tudi sama priznavala. Svoj novi stil, tako drugačen od nekoliko melanholične pripovedi v Niente e così sia ali intimne izpovedi iz Lettera a un bambino mai nato, je odprto poimenovala invettiva. Zdaj sem pred dilemo, kako to besedo prevesti. Slovar mi nalaga, da jo prevedem kot »žalitev«, »psovanje«. Morda ima slovar prav; čisto gotovo ima prav, ampak ravno v tem je štos. V našem, nekoliko barbarskem, okolju se da njen specifični angažma prevesti kot način psovanja in žalitve; zdi se mi, da je za vsa mlajša kulturna okolja, kjer ni dolge tradicije intelektualnega občevanja, značilna neka neprijetna dvojnost: na eni strani strogo formalizirana in prislinjena pravila občevanja, na drugi pa popolna primitivnost. Kar manjka, je ravno tisti drugi pomen Orianine invettive, ki ni nič drugega kot način ogorčenosti omikanih ljudi. Invettiva izhaja iz latinske glagolske oblike invectus, ki pomeni »vstati, dvigniti se proti komu« (v moderni italijanščini inveire). Invektiva - beseda, ki jo SSKJ razlaga zgolj kot »žaljiv sestavek« - je dejansko starodavna retorična figura, v kateri se nenadoma in silovito obrnemo proti osebi (ali stvari), največkrat odsotni, s tonom ostrega očitanja ali obtoževanja. Tako kot Zolajev J'accuse ali znameniti Dantejev napad na Piso v Božanski komediji:

Ahi Pisa, vituperio de le genti
del bel paese là dove ’l sì suona,
poi che i vicini a te punir son lenti,
muovasi la Capraia e la Gorgona,
e faccian siepe ad Arno in su la foce,
sì ch’elli annieghi in te ogne persona!

(Inferno, XXXIII, 79-84)

Joj, Pisa, sramota vseh ljudi

lepe dežele, kjer sì odmeva,

ker te sosedje ne znajo kaznovati,

naj se premakneta Capraia in Gorgona

in zajezita Arno v izlivu v morje,

da utonejo v njem vsi tvoji meščani!

(moj skromni prevod)

Če Orianinega pisanja ne razumemo v tem kontekstu, kot navezavo na dolgo in plemenito retorično tradicijo, kjer ogorčenje diktira tempo peresu, potem obstaja nevarnost, da jo razmemo kot prostaški izbruh. Zato tudi pri Oriani velja isto kot pri Machiavelliju ali Nietzscheju: če jo kdo razume kot poziv k požiganju, pobijanju in fanatizmu, potem to priča o bralčevi in ne o avtoričini primitivnosti. Zlo je v očesu, ki vidi zlo, je nekje zapisal Nietzsche... Zase lahko rečem, da sem v Besu in ponosu (poleg nekaj osnovnih tez, s katerimi se nikakor ne strinjam, kar sem že omenil tudi na tem blogu) zaznal predvsem plemenitost duha in tisto značilno florentinsko jasnost; suho, ostro in preprosto.

Zame bo Oriana Fallaci vedno ostala izjemna ženska, ena tistih redkih Italijanov, ki izstopajo po svoji srčnosti in pogumu in ki v mojih očeh rešujejo ta - vsaj kar se tega tiče - ne ravno hvalevreden narod. O Italijanih imam podobno mnenje kot ga je imela Oriana; a poleg povprečne in prevladujoče Italije (te »Italije malih užitkov in malih prevar; prostaške, malenkostne, ozkosrčne, neumne, strahopetne; oportunistične, dvolične, zahrbtne Italije malih hijen, ki ne znajo ne zmagati ne sprejeti poraza; še vedno mussolinijevske Italije črnih in rdečih fašistov, ki te vedno znova spominjajo na grozno šalo Ennia Flaiana: “V Italiji se fašisti delijo v dve kategoriji: na fašiste in antifašiste.”«; La rabbia e l'orgoglio, str. 138-139) obstaja še neka druga Italija, pogumna in izjemna, Italija pokončnih, srčnih, neupogljivih, kritičnih in vedno nekoliko anarhičnih posameznikov (skoraj vseh iz Toskane ali Ligurije), ki rešujejo njeno dušo iz močvirja: Dante, Machiavelli, Michelangelo, Mazzini, Garibaldi, Piero Gobetti, Sandro Pertini, Italo Calvino, Indro Montanelli, Primo Levi, Fabrizio de André, Paolo Villaggio, Mario Monicelli; in v modernem času še najbolj Marco Travaglio. To je tista Italija, ki jo ljubim v dobrem in v slabem in katere predstavnica (v dobrem in v slabem) je bila Oriana Fallaci.

Kdo je bila Oriana Fallaci? Rodila se je v znamenju vodnarja leta 1929 v Firencah. Izhajala je iz stare in dobro stoječe meščanske družine, deloma kalvinističnega izvora. Oče Edoardo je bil pripadnik stare pred-fašistične Republikanske stranke. Stric Bruno Fallaci je bil znan novinar in dolgoletni urednik Il Corriere della sera. Glede svoje družine je Oriana kasneje zapisala:

Pred leti sem nekemu vselogu in pridigarju demokracije slučajno pripovedovala, kako sem skozi raziskave o svoji družini odkrila prekrasno stvar: tako po materini kot po očetovi strani nihče ni bil vpisan v Nacionalno fašistično stranko. (...) Tako sem mu zaupala, da me je - čeprav sem poznala zgodbe o očetu, ki so ga pretepli, o stricu, ki so ga klistirali, o dedu, ki so mu grozili - ta potrditev napolnila s ponosom. In veš, kaj mi je odgovoril vselog in pridigar demokracije? Odgovoril mi je: »Očitno so živeli na luni!« Nakar sem odvrnila: »Ne, dragi moj gospod. Živeli so na oddelku za prvo pomoč ali v zaporu. Se pravi v svoji vesti.«

Pri štirinajstih letih (sic!) se pridruži partizanom skupine Giustizia e libertà. Takoj po vojni se poda v novinarske vode. Sodeluje kot dopisnica in posebna poročevalka za tednik L'Europeo, kjer dela skupaj z največjimi imeni italijanskega novinarstva in kulture: Giorgio Bocca, Enzo Biagi, Indro Montanelli, Alberto Moravia, Ennio Flaiano, Carlo Bo, Achille Campanile. Leta 1956 izda svojo prvo knjigo: kritični potopis po ZDA. V šestdesetih letih začne kariero vojne dopisnice: poroča iz Vietnama, indijsko-pakistanske vojne, šestdnevne vojne. Leta 1968 jo hudo ranijo, ko poroča o spopadih med policijo in demonstranti v Ciudad de Mexico: nekaj ur po tem se zbudi v mrtvašnici, kamor so jo pripeljali s kupom trupel.

Leta 1969 izda svojo prvo uspešnico: Niente e così sia (Nič in tako bodi), poročilo o svojih izkušnjah iz vietnamske vojne. V uvodu napiše, da je njen namen »opisati, kaj pomeni vojna, za tiste, ki je ne poznajo.« Gre za krut, hladen, natančen in zelo stvaren opis »te nesmiselne in neumne vojne«.

Kasneje zaslovi po svojih intervijujih z znanimi osebnostmi, v katerih nikakor noče prevzeti vloge pasivnega posrednika njihovih mnenj: leta 1972 pripravi Kissingerja do priznanja, da je vojna v Vietnamu »nekoristna« (Kissinger bo kasneje izjavil, da je bil interviju s Fallacijevo »the single most disastrous conversation I have ever had with any member of the press«); jordanskemu kralju Huseinu mirno pove, da ga kot republikanka ne more naslavljati »vaše visočanstvo« (kar je pokojni hašemitski monarh, kot velik gospod, prav tako mirno sprejel); Homeiniju v obraz zabrusi, da je tiran (»vi, kot tiran...«), in si v njegovi navzočnosti sname obvezno ruto, s katero je bila pokrita; Mohamedu Aliju vrže v glavo mikrofon, ker je med intervijujem neprestano rigal.

Na začetku sedemdesetih let spozna Alexandrosa Panagoulisa, grškega emigranta, pesnika in junaka političnega boja proti režimu polkovnikov. Skupaj preživita štiri leta, a leta 1976 Panagoulis umre v atentatu (ki ga je po vsej verjetnosti naročila grška vojaška tajna služba). Oriana mu posveti knjigo Un uomo.

Leta 1975 izda knjigo Pismo nikoli rojenemu otroku, ki postane njena največja uspešnica in po oceni kritikov njena najboljše esejistično delo.

V osemdesetih letih napiše Insciallah, poročilo o vojni v Libanonu, s katero si prisluži sovraštvo vseh vpletenih strani. Preseli se v New York in se zavije v molk vse do leta 2001, ko se zopet oglasi z dolgim pismom bralcev v nek nemški časnik; prispevek kasneje razširi v knjigo Bes in ponos, prvo izmed treh, s katerimi nastopi proti islamskemu nasilju. Zadnjih deset let življenja se je spopadala z rakom, ki ga je imenovala l'alieno - tujec. Umrla je, kot rečeno, v rodnih Firencah, kjer bo danes tudi pokopana v strogo družinskem krogu. Zaključila se je še ena veličastna življenjska zgodba 20. stoletja. Upam, da bo čimdlje ohranjena v spominu. Vse drugo pa ni odvisno od človeške volje...

***

Na tem linku lahko preberete moj prevod enega njenih prvih javnih posegov po prekinitvi molka.

***

Oriana Fallaci je zapisala:

• Vedno sem ljubila življenje. Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, portpeti.

• Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.

• Ko se boš enkrat rodil, ne boš nikoli smel izgubiti poguma; niti, da trpiš, niti da umreš. Če nekdo umre, pomeni, da se je tudi rodil, da je izšel iz niča, in nič ni hujše od niča: najhuje je, če bi moral reči, da nikoli nisi obstajal. (Lettera a un bambino mai nato)

• Je bolje nič kot trpljenje? Jaz celo v trenutkih, ko jočem nad svojimi neuspehi, svojimi razočaranji, svojimi bolečinami, pridem vedno do zaključka, da je trpljenje vseeno bolje od niča. (Lettera a un bambino mai nato)

• Svoboda je prej dolžnost kot pravica.

• Pogum je sestavljen iz strahu. (Un uomo)

• Skoraj nič ne uniči človeškega dostojanstva tako kot vojna in še zlasti krivična vojna. (Niente e così sia)

• Jaz sem tukaj, da bi pokazala hinavščino sveta, ki se navdušuje nad kirurgom, ki nadomesti eno srce z drugim, in potem dovoljuje, da se na tisoče mladih bitij, ki imajo srce na mestu, pošlje v smrt kot klavno živino v imenu neke zastave. (Niente e così sia)

• Preteklost mi vzbuja radovednost bolj kot prihodnost in nikoli se ne bom utrudila ponavljati, da je prihodnost le hipoteza, domneva, se pravi neka ne-realnost. V najboljšem primeru upanje, ki ga skušamo utelesiti s pomočjo sanj in domišljije. Preteklost pa je gotovost, stvarnost, določena resničnost. Šola, mimo katere ni mogoče, saj kdor ne pozna preteklosti, ne more razumeti sedanjosti in na prihodnost ne moreš vplivati s sanjami in z domišljijo. In vsak predmet, ki se nam je ohranil iz preteklosti, je dragocen, ker nosi v sebi iluzijo večnosti. Ker predstavlja zmago nad Časom, ki razjeda in uničuje in ubija; je poraz Smrti. (La rabbia e l'orgoglio)

• Jaz sem Italijanka. Motijo se tisti bebčki, ki mislijo, da sem postala Američanka. Nikoli nisem zaprosila za ameriško državljanstvo. Kljub temu sem zelo navezana na Ameriko. Pogosto se prepiram z njo, marsikdaj jo okaram in mnogo stvari pri njej ne maram. Njene robatosti, njene ignorance, njenega manihejstva. In tudi neprestanega razkazovanja spolnosti in nasilja, pa njene zapravljivosti in razsipavanja z bogastvom. A vseeno sem globoko navezana nanjo. Amerika je zame ljubimec oziroma bolje rečeno mož, poln napak, ki mu bom vedno ostala zvesta. (Razen, če me prevara.) Rada imam tega ljubimca, tega svojega moža. Simpatičen mi je. Občudujem njegovo sposobnost, njegovo odločnost, njegov opimtizem, njegovo vero vase in v prihodnost. (La rabbia e l'orgoglio)

• Nekateri bi me radi prikazali kot krvoločnega fanatika, kot so bili tisti francoski revolucionarji, ki so šli celo tako daleč, da so sekali glave kipom Matere Božje in Jezusa in svetnikov. Ali enako krvoločni fanatiki boljševiške revolucije, ki so zažigali ikone in pobijali duhovnike in spreminjali cerkve v skladišča. Noben pošten človek ne more domnevati, da imajo moji nazori kaj skupnega s fanatizmom te vrste ljudi. Vso svoje življenje sem zastavila v boju za svobodo - tega mi ni treba več ponavljati - in svoboda vključuje tudi svobodo veroizpovedi. Toda boj za svobodo ne pomeni, da se moramo podrediti religiji, ki hoče uničiti druge religije. Ki hoče vsiliti svoj Mein Kampf celemu svetu. (pismo Margareti Talbot)

Requiescat in Pace, Angelo

Danes me je dosegla novica, da je v 64-em letu starosti v Paviji umrl znani italijanski zgodovinar Angelo Ara, gotovo eden najpomembnejših zgodovinarjev srednje Evrope.

V čast mi je, da sem imel priložnost gospoda Aro osebno spoznati. Bil je pravi gentleman, humanist stare šole, neverjetno razgledan in poln pristne človeške topline. Bil je tudi odličen zgodovinar, prav gotovo eden najboljših v tem delu sveta. Današnji dan izkoriščam za to, da ljubitelje dobre knjige opozorim na njegovo delo Trst, obmejna identiteta, ki ga je spisal skupaj s svojim tržaškim prijateljem, pisateljem Claudiom Magrisom. Gre za eno najboljših knjig, napisanih o Trstu: v slovenščini je knjiga izšla pri založbi Claritas v odličnem prevodu Marije Luise Cenda. Knjigo med drugim toplo priporočam vsem, ki jih zanimajo teme, ki se tičejo italijansko-slovenskih odnosov. Žal je knjiga ob izidu (ki je, kljub temu, da je v njej obširno govora tudi o slovenski komponenti Trsta, k nam prišla prišla z dvajsetletno zamudo) naletela na precej snobovski odziv recenzentov, ki očitno niso razumeli njene izjemne in mestoma že genialne pronicljivosti. Pač, le nekdo, ki dodobra pozna tržaško stvarnost, lahko potrdi, da je ta knjiga bistvena za razumevanje "jadranskega problema". Ni čudno, da so pri nas za njeno objavo "navijali" predvsem tržaški Slovenci (najbolj zaslužen, da je bila knjiga sploh prevedena, je dr. Igor Škamperle, ki je napisal tudi zelo posrečen predgovor), medtem ko so naši "kontinentalni" intelektualci povsem spregledali njen pomen.

Naj vam bo današnji žalostni dan spodbuda, da ga zopet odkrijete.