22 april 2006

Nacionalna vizija ali provincialna luknja


Spomini iz Španije, maj 2005

Marsikdaj ko grem v tujino, se vrnem jezen na našo stvarnost. Zgodilo se mi je, ko sem se vrnil iz Irske in ponovno, ko sem bil na Finskem. To so majhne države, ki imajo zgodovinsko izkušnjo, zelo podobno naši. Zato se krčevito trudijo, da na tem svetu ustvarijo prostor zase.
Zadnje dneve svojega bivanja v Španiji sem izkoristil za potovanje po baskovskih deželah. In tam sem videl podobno: gre za narod, ki je skozinskoz prepričan, da je na tem svetu z nekim razlogom in mora zato na njem pustiti svoj neizbrisni pečat. Ne gre za abstrakcije: to se vidi na vsakem koraku, predvsem ko gre za zadeve javnega značaja.
Večina je najbrž že slišala za muzej Guggenheim v Bilbau. Ta prestižna mednarodna ustanova domuje v veličastni moderni stavbi, ki daje pečat vsemu mestu. Osebno mi sicer ni pretirano všeč (ne stavba muzeja, ne njegova stalna zbirka), ne morem pa zanikati njegove prvovrstne arhitekturne kakovosti. Čeprav lahko delujejo le skozi instrumente, ki jim jih nudi avtonomija znotraj španske države, Baski skušajo v vseh pogledih spraviti v realnost samozavestni slogan njihove avtonomne vlade, ki sem ga srečeval povsod: »Un país en marcha«, kar bi lahko grobo prevedli kot »Dežela v polnem teku«. In res: odličen sistem javnih prevozov, domiselni urbanistični ukrepi, obnovljeni zgodovinski spomeniki. In še: živahno kulturno življenje, visoka zavest o narodni identiteti. Ne glede na razlike, vse prežema enotno prepričanje: Baski nočejo živeti le kot posamezniki v poplitvenju množične družbe, hočejo živeti tudi kot skupnost. In zato posvečajo veliko pozornost vsem raznolikim vidikom, ki tvorijo svet, znotraj katerega poteka javno življenje.
Za to pa je potrebno več kot le inercija vsakodnevne rutine. Potreben je pogum, zanos, včasih s kančkom vizionarske norosti. Kako jim je uspelo, da prav Bilbao gosti megalomanski Guggenheimov muzej, mi ni čisto jasno. Vsekakor je potrebno precej predrznosti, da pristopiš k vodstvu svetovne fundacije in ji takega predlagaš v imenu neke severnošpanske regionalne vlade. Pomislil sem, kako bi izgledalo, če bi kaj takega predlagal kdo v Sloveniji (ki je vendar država, mar ne?). Pri nas se smejejo že tistim modrim ljudem, ki se zavzemajo, da bi uresničili Plečnikov načrt za slovenski parlament.
A to je – naj mi bralec odpusti ostre besede – smeh bebcev. Dokler bo celo za mestne oblasti v slovenski prestolnici, ki krvavo potrebuje sodobno mrežo javnih prevozov, prioritetna naloga izgradnja neke vzpenjače ali kakšna podobna prisrčna neumnost, vsi skupaj ne bomo kaj več od tega, kar so nekoč Baski pravili za Bilbao: »botxo«, kar pomeni »jarek«. Oziroma, v smiselnem prevodu: provincialna luknja.

UPDATE: če se prijavite v Delov sistem, lahko preberete ta izjemno zanimiv članek, ki je izšel nekaj Sobotnih prilog nazaj.

Ni komentarjev: