20. november je poseben dan za španske nostalgike. Stari gospodi (doni in doñe) se pražnje oblečejo in se po kosilu odpravijo na madridski Plaza de Oriente. Tam vihrajo z zastavami in trasparenti, ki jim pomaga nositi tudi vedno več vnukov. Letos je še posebej živahno. Danes mineva namreč 30 let, odkar je umrl španski fašistični diktator Franco.Saj jih razumem, po eni strani. Enkrat v letu imajo možnost, da se srečajo, obudijo stare čase, ko so skupaj hodili na sindikalne izlete, ko ni bilo brezposelnosti in črnuhov po ulicah. Skupaj pojamrajo nad sedanjimi časi, nad kriminalom, spolno razuzdanostjo, nad Katalonci in Baski. Potem v čustvenem navalu zapojejo kakšno staro in se vrnejo domov.
Razumem jih, da ne marajo poslušati o mučenjih v frankističnih zaporih, o nesvobodi, o lomljenju hrbtenic in o tistem ozračju pritlehne servilnosti, ki tako značilno zaznamuje vse tiranije. Tega morajo že čez leto preveč poslušati, vsakič ko izide kaka nova zgodovinska knjiga, ko ob gradnji železnice naletijo na novo množično grobišče, vsakič ko katalonska avtonomna vlada (ah, ti Katalonci) zahteva vrnitev kakšnega ukradenega arhiva. Enkrat na leto imajo priložnost, da se skupaj zgražajo nad odstranjevanjem spomenikov iz fašističnega obdobja, da izrečejo tisto, kar se zaradi politične korektnosti ne sme več izreči, a mnogi, premnogi v Španiji potiho še vedno verjamejo.
Vse to razumem. Manj pa razumem njihove vnuke. Te mlade obritoglavce, ali še huje, te mlade ugledne profesionalce s kravatami, ki znajo v modernem slogu povedati, da »sicer poznajo zgodovinska dejstva«, ampak da je »potrebno pokazati tudi na pozitivne plati generalisima Franca«. »To je del naše zgodovine«, pravijo. In ko jih vprašaš, zakaj so prišli na to manifestacijo, to bodo odgovorili: »Iz spoštovanja do tradicije, do zgodovinskega izročila.«
Očitno so prepričani, da je zgodovino mogoče tehtati kot krompir na tržnici. Reči: preganjanja so res slaba, ampak vsaj vlaki so prihajali točno. In če pustimo ob strani dejstvo, da so vlaki v resnici zamujali, še bolj kot zdaj, se postavi vprašanje, kak sistem vrednot ima človek, ki si upa vozni red primerjati s človeškim življenjem, šolsko disciplino s človekovim dostojanstvom, in navsezadnje: stopnjo brezposelnosti in gospodarske rasti s svobodo nekega ljudstva?
A gospodje na madridski Plaza de Oriente se s tem ne ubadajo, kot se s tem ne ubadajo nobeni nostalgiki, ne v Španiji, ne v Čilu, ne v Rusiji in ne pri nas. Mladi pa so očitno najbolj zadovoljni, ko lahko vihrajo zastave in si mislijo, da so »drugačni«, »pogumni«, »uporni«, da »imajo ideje«. Toda v resnici imajo le prazno glavo, ki jo nosijo okoli v upanju, da jim jo bo kdo napolnil s tujimi mislimi in tujimi besedami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar