»Upornost sužnja, krutost osvajača«

Spomini iz Španije, februar 2005


Spomnim se, kako smo vsi, ki smo prišli v Španijo, opazili kaj novega, za nas nenavadnega, kar nas je osupnilo ali le vzbudilo naše zanimanje. Nismo pa vsi opazili istih stvari. Slovencem se je morda zdelo čudno, kar je bilo za Italijane povsem vsakdanje in obratno. Seveda so razlike bile tudi med posamezniki. Vsak pač vidi okolje, v katerega se mora vključiti, s svojimi očmi, stvari opazuje glede na svoje interese in v skladu s svojim darom za opazovanje.

A prav vse Slovence, ki smo študirali v Ciudad Realu, je takoj začudilo isto: neverjetna strpnost tamkajšnjih voznikov! Še po več tednov življenja v Španiji nisem niti enkrat slišal trobila, niti videl voznika, ki bi se razburjal, kaj šele da bi izgubil potrpljenje in na vehementen način obelodanil svoje mnenje glede sposobnosti, osebnosti, družine ali spolnih navad drugih voznikov.

Poleg tega imajo ljudje v Španiji sila čudne navade: v naselju vozijo po omejitvah in takoj, ko vidijo pešca, ki čaka na prehodu, se ustavijo. Lahko si predstavljate, kakšne komične situacije so nastajale, ko nas je, vajene na zakon močnejšega, to doletelo prvič. Dejstva, da je vse Slovence začudilo, da se ljudje na cestah ne vedejo kot popolne živali, ne moremo pripisati le stereotipom, ki se pripisujejo Špancem in jih je realna izkušnja postavila na laž. To zgovorno priča predvsem o nas samih, o stanju duha, ki ga poznamo iz domače izkušnje.

Zakaj Slovenci, ki veljajo za vljudne in miroljubne osebe, izgubijo razsodnost takoj, ko se usedejo v avto, večji od fička? Zakaj čutijo nezadržno potrebo, da s svojo vožnjo celemu svetu razkrijejo, kako so spretnejši, sposobnejši, hitrejši in močnejši od soudeležencev v prometu? Katera potlačena želja je na delu, da so sicer izjemno dolgočasne črne kronike v slovenskih časnikih polne zgodb o prometnih nesrečah z najbolj noro dinamiko?

Zdi se, da Španci ne čutijo nobene potrebe, da bi se potrjevali za volanom. V avtomobilu se obnašajo enako kot v osebnih stikih z ljudmi. Nekateri so bolj, drugi manj uvidevni, norcev in fanatikov je tako malo kot v vsakdanjem življenju. In Slovenci? Kot bi v izoliranosti vozniškega sedeža, fizično ločeni od soljudi, iz pradavnine privrel nek potlačen gnev, ki samo čaka, da izginejo vezi intersubjektivne povezanosti: tedaj pride najmočneje do izraza tista »upornost sužnja, krutost osvajača«, ki jo je Gradnik nekoč ob sredozemski sončnosti pripisal svojemu briškemu značaju.