05 januar 2006

»Ich bin ein ... Katalane«


Danes sem pri obrednem »predspalnem« surfanju naletel na spletno akcijo, ki me je nasmejala do solz. Gre za internetno stran, ki so jo postavili mladi katalonski aktivisti.
Potrebna bo kratka razlaga: že pred lanskimi španskimi volitvami (marca 2004) je socialist Zapatero Kataloncem obljubil, da bo sprejel vsakršen predlog za povečanje katalonske avtonomije, če bo za njim stala vsaj dvotretjinska večina v katalonskem parlamentu. Katalonci so Zapatera vzeli zares in pred nekaj meseci sprejeli reformo avtonomnega statuta. Če bo Zapatero držal obljubo in bo parlament v Madridu potrdil to reformo, bo Španija dejansko postala neke vrste »asimetrična konfederacija«. V Barceloni bodo odločali tako rekoč o vsem: o davkih, sodnem sistemu, celo o zunanji politiki. Le vojska bi ostala skupna. Poleg tega dopušča nov statut tudi rešitve nekaterih prestižnih vprašanj: če bodo hoteli, bodo Katalonci lahko dobili svojo lastno reprezentanco (podobno kot Škotska, Wales ali Ferski otoki) in celo lastno internetno domeno. Poleg tega bi taka »reforma avtonomije«, kot pravijo v Španiji, odprla možnost za dokončno odcepitev, saj bo Katalonija po novem definirana kot »nacija« (to pa je status, ki je po ustavi do zdaj pripadal le španski državi).
Razumljivo je, da so se španski centralisti močno razpizdili. Skrajni desničarski krogi so pozvali k bojkotu katalonskih proizvodov in se akcije lotili z vso resnostjo in vnemo. Tu pa nastopi naša zgodba. Katalonci namreč niso ostali križem rok. Tako so se lotili nenavadne akcije – samobojkota.
Kaj to pomeni: postavili so spletno stran, ki služi kot »prostovoljna pomoč španskim centralistom«: vsak, ki čuti, da si zasluži bojkot, se vpiše na »črno listo katalonskih nacionalistov in secesionistov«. Pristopijo lahko podjetja, spletne strani in posamezniki. Vsak napiše, zakaj čuti, da si zasluži bojkot: »Smo podjetje iz Barcelone. Poslujemo v katalonščini, samo zato da bi jezili naše španske komitente. V nobeni pisarni nimamo portreta španskega kralja. Nekoč je nekdo prišel na delo oblečen v katalonsko zastavo in nismo ga odpustili.«. Ali pa: »Mislim, da sem katalonski nacionalist. Nekoč sem navijal proti španski reprezentanci.« In še: »Prepričan sem, da si zaslužim, da me bojkotirajo. Imam baskovski priimek. Prebral sem predlog statuta in ne zdi se mi popolnoma slab.« Na spletni strani je tudi rubrika »prijateljske spletne strani«: v njej pa je le povezava na stran, ki se zavzema za bojkot. S pripisom: »naša stran je nastala z namenom, da vam pomaga pri zbiranju podatkov za vašo plemenito pobudo.«
Že ko sem prvič obiskal Barcelono, sem vzljubil domoljubje Kataloncev. Spomnim se, da je bilo 23. aprila in zvečer sem šel na koncert katalonskega rocka v Palau San Jordi. Nisem mogel verjeti svojim očem: polno je bilo mladine, ki je ponosno mahala s katalonskimi zastavami. Na rock koncertu! Kaj takega verjetno doživiš redkokje v Evropi. No, mogoče na koncertu kakšnega hrvaškega Tomsona. Ampak ravno tu je razlika: mladi, ki v Barceloni ponosno mahajo s svojimi »senyerami« in »esteladami« niso nobeni šovinisti. So pravi domoljubi, ki svojega patriotizma ne izkazujejo tako, da posedajo pred televizijo, poslušajo turbo folk ali v zakotnih ulicah pretepajo »čefurje«.
Neverjetno so dejavni, polni pozitivnega entuziazma: ne hodijo le na rock koncerte oblečeni v katalonsko zastavo, temveč- to mi je bilo pri njih najbolj všeč- privrženost domovini izkazujejo predvsem s političnim udejstvovanjem. Ne le, da so v zadnjih letih zasedli spletni prostor z najrazličnejšimi akcijami; ogromno je organizacij civilne družbe, ki se ukvarjajo z vsakovrstnimi aktualnimi vprašanji. Neverjetno je videti, koliko mladine je vključeno v aktivno politiko: podmladki političnih strank so izjemno močne organizacije- mladi demokrati, socialisti, republikanci in krščanski demokrati med sabo naravnost tekmujejo, kdo bo z originalno akcijo bolj izkazal svojo ljubezen do domovine. Da ne govorim o vseh peticijah, protestih in demonstracijah. Od varstva okolja pa do pobud za obnovo zgodovinskih spomenikov, ena sama vodilna beseda: delovanje, delovanje, delovanje… Prav nedavno sem se pogovarjal z neko svojo znanko, ki je bila dolgo aktivna na novogoriški študentski sceni. Tudi ona je nekaj časa preživela v Barceloni in bila je naravnost ganjena nad to »katalonskostjo«. Čeprav ni vedela, kako bi to imenovala, je zaslutila, da gre za natanko isto stvar, ki nam Slovencem tako krvavo manjka. Jaz bi to poimenoval »državljanska zavest«. Ali pa »republikanski duh«. Mogoče to niti ni pravi izraz; navsezadnje to ni pomembno. Pomembno je, da se katalonska mladina z vsem svojim srcem zaveda, da je prihodnost njihove domovine odvisna od njih samih.
Stvar je najbolj preprosto povzel John F. Kennedy: »Ask not what your country can do for you, but what you can do for your country.« Zdi se mi, da so Katalonci razumeli smisel teh besed. Tako kot mnogo drugih malih narodov. Upam, da bomo te besede enkrat razumeli tudi Slovenci. Čeprav nisem prevelik optimist. Pa vendar: najlažje se je zaviti v pesimistično objokovanje naše stvarnosti (češ »itak se nič ne da spremeniti«); s tem se najlažje izogneš odgovornosti za skupno stvar.
Prav Kennedy je sredi zasužnjene vzhodne Evrope izustil tisti znameniti stavek, »vsi svobodni ljudje- ne glede na to, kje živijo- so meščani Berlina«. Tako se meni zdi, da smo vsi tisti, ki gojimo to, recimo tako, »civilno ljubezen« do svoje domovine, po duhu Katalonci. Če naj parafraziram znameniti Kennedyjev krik: »I take pride in the words: Jo sóc català!«
Jasno je torej, da sem začutil, da si tudi jaz zaslužim bojkot in zato spokorno vpisal naslov tega bloga na črno listo »catalan-loversov«.

4 komentarji:

Simon pravi ...

Vsec mi je tisti del o Kataloniji, ne strinjam se pa s tem, kako si stvar preslikal na Slovenijo. Mi smo bili na trenutke, ko nam je slo za svobodo, tudi precej zivahni.
Ce/ko bodo Katalonci koncno dobili svojo drzavo, bodo tudi oni precej hitro postali bolj mirni, ali pa 'apaticni'. Ce vprasas mene, je to dobra stvar.

-scriptor- pravi ...

Ob branju sem pomislil na isto stvar kot Simon. V Sloveniji pred osamosvojitvijo se je po mojem mnenju zelo konkretno angažiralo veliko ljudi. In to predvsem mlajših, ker je šlo za tako ogromen skupen projekt. Kasneje je tudi ta "revolucija" požrla svoje otroke... Ko so uvideli, da Slovenija za katero so se zavzemali danes ni to kar so imeli v mislih so se mnogi umaknili na obrobje razočarani nad tem... Moj oče je bil namreč npr. med ustanovitelji ene izmed strank pa je danes zelo razočaran nad vsem, čeprav je bil močno angažiran še nekaj let po osamosvojitvi...

Sicer pa se spomnim (popravi me prosim, če to ni blo nekje konca septembra mar ne?) da sem bil ravno v tistem trenutku v Barceloni in šel mimo do zob zastarženega pralamenta. Pa nisem vedel za kaj je šlo...

Luka pravi ...

Ha, zdaj pa si vzbudil moj firbec: kako je ime tvojemu očetu?

(Sicer pa ja: novi statut so slavnostno sprejeli 30. septembra 2005).

-scriptor- pravi ...
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.