Apologija večjezičnosti

Nekoč sem se pogovarjal z znancem iz Liverpoola, ki je obiskal Ljubljano. Zmotilo ga je, da je po mestu toliko imen lokalov in reklamnih sloganov v angleščini. To se mu je zdelo nepotrebno. Nisem se strinjal z njim. Tudi mene recimo strašansko moti, kako govori ljubljanska mladina: kadar gre kdo vpričo mene »doga walkat« ali »kruzat s karom«, bi mu najraje razbil gobec. Ampak z imeni in slogani je le drugače. Zakaj?

Priznam, da imam strast do jezikov. Sploh ne vem, kako je, če znaš en sam jezik. Te izkušnje nimam, ker- tako kot večina Novogoričanov moje generacije- govorim italijansko vse od malega. Zato sem šele pri pogovoru z nekaterimi kolegi iz tujih držav, zlasti Angleži in Španci, videl, kaj pomeni, če govoriš en sam jezik. Razumeti recimo ne moreš zanimivega fenomena: ne gre namreč za to, da lahko isto realnost podaš z dvema različnima sistemoma znakov; samo dojemanje realnosti se spremeni, če spremeniš jezik. To zelo dobro vedo vsi, ki govorijo več kot en jezik, čeprav se mnogi tega sploh ne zavedajo. Oziroma se zavejo šele takrat, ko hočejo kaj prevesti in ugotovijo, da ne morejo. Ker drugi jezik neke besede enostavno in preprosto ne pozna.

Tu mislim na nekaj čisto drugega od tiste znamenite zgodbe o Eskimih, ki da imajo 17-ali-koliko-že izrazov za sneg, Pigmejci pa nobenega, ker snega niso nikoli videli. Tu gre za pojme, za katere je dovolj, da jih poimenuješ: v nekem jeziku obstajajo, v drugem ne. Ti pa sploh ne pomisliš, da ti manjka beseda. Vsak jezik zato deluje kot nove oči, s katerimi lahko zaznaš stvari, ki so bile skrite.

Nekaj primerov. V španščini obstaja pojem »ciudadanía«, ki ga ni najti v nobenem drugem jeziku, in ne pomeni samo »meščanstvo« ali »državljanstvo«, kot nas skuša prepričati Gradov špansko-slovenski slovar, temveč tudi neko vrednoto, etično držo, navsezadnje tudi stanje stvari. Katalonci poznajo pojem »seny«, ki obenem označuje toliko različnih lastnosti, da ga je skoraj nemogoče prevesti. Oziroma, takoj ko ga prevedeš, ga razbiješ na sto različnih besed, in pojem, ki je vsem tem različnim pojavom dajal enotnost (in s tem nek novi vpogled), izgine. Enako je s slovensko besedico »pač«. Večimoma se je niti ne zavedamo (se je pač ne zavedamo), ker je zgolj slovnični pripomoček: ampak kakšen! Skušaj ga prevesti v angleščino: pomeni lahko »of course«, »unfortunately«, »just«, »indeed«, »things are just like this«, vse v eni sami besedici, ki jo lahko brez težav pritakneš kamorkoli.

Prav zgornji primer najbolje prikaže bistvo zadeve. Naloga jezika je, da obenem razkriva in zakriva. Da razjasnjuje in ustvarja dvoumnosti. In vsak jezik ima čisto svoj lasten… hhm… »set« (= »neko število enakih oseb, stvari, ki spadajo skupaj, tvorijo celoto«) prijemov, kako to doseči. To je tisto znamenito »izgubljeno v prevodu«: nek slovnični prijem, ki preveden razbije štos, uniči vic, izbriše dvoumnost, zamegli jasnost, otopi ostrino povedanega. Zato se ti z vsakim novim jezikom odprejo nova obzorja, novi načini, kako z besedami zagrabiti realnost ali pa lahkotno zaplavati po njenem površju. (In seveda- tu smo že na polju filozofije in besedne umetnosti- kako novo realnost ustvariti.)

Ljubim vsakega izmed jezikov, ki jih- bolje ali slabše- poznam (ki jih le ni tako dosti, da ne bo kdo mislil). Španščino zaradi njene neverjetne možnosti ustvarjanja večpomenskosti. (Samo poskušajte v katerikoli drug jezik prevesti ta stavek iz Orteginega predgovora k »Uporu množic«: »El inglés tiene empeño en hacernos constar que su pasado, precisamente porque ha pasado, porque le ha pasado a él, sigue existiendo para él.« Ali pa znamenito Unamunovo maksimo, »Dios existe si lo queremos«. Nemogoče.) Angleščino zaradi njene vitalne ekspresivnosti, italijanščino zaradi bogatega besednega zaklada, latinščino zaradi njene konciznosti (»Omnium consensu capax imperii, nisi imperasset«), francoščino zaradi elegance. In tako naprej.

To pa še ni vse. Vsak jezik ima še svoj tempo, svojo hitrost, svoj izbor pogostejših besed. In seveda- kar je najvažnejše- cel niz citatov, pregovorov, navezav na živo kulturno stvarnost nekega naroda. Lahko rečeš, da znaš angleško, če nisi gledal nobenega hollywoodskega filma? I don’t think so. Zato so tudi- naj bodi potoženo!- slovenski podnapisi italijanskih filmov tako klavrni kot so. Italijanščina je jezik, ki naravnost prekipeva od tovrstnih citatov, navezav, besednih iger in aluzij, in če vsega tega ne poznaš, potem italijanščine pač ne znaš dovolj dobro, da bi jo prevajal. Zato je nujno, da si z jezikom vedno v stiku. Kajti jezik je živ organizem in če ga ne gojiš, umre. Umre tvoje znanje, če ga ne obnavljaš, in umre jezik, če ga nihče ne hrani.

A glavna prednost večjezičnosti se mi zdi vendarle ta: tudi svoj jezik dodobra spoznaš, šele ko ga primerjaš z drugimi. Šele takrat vidiš, kakšne možnosti ponuja, kje je bogat, kje reven. In šele takrat lahko vidiš, kako ga je mogoče do polnosti uporabiti in se naučiš občudovati mojstre, žive in mrtve, ki so to dosegli: Jančarja, Cankarja, Kocbeka, Prešerna.

Sem kaj spustil? Mar ni glavni cilj jezika, da komuniciraš z drugimi. Morda. Vendar se pravo spoznavanje vedno začne šele tam, ko jezik več ni potreben, ko v igro stopijo druge, subtilnejše oblike sporazumevanja, ki so univerzalne in rušijo vse ograde, ki jih postavljajo jeziki in kulture. Takrat je potrebno utihniti in se jim prepustiti…

Narod zagrizenih jezikoslovcev

Danes sem na nekem (že legendarnem) slovenskem blogu (seveda, mišljena je Slava vojvodine Kranjske) zasledil hudomušen komentar, da bi v naslednji izdaji Lonely Planeta za Slovenijo moralo pisati tudi sledeče:

"The average Slovene is a warm-hearted, friendly fellow, who will most likely speak at least one foreign language. Don't bring this up, however, unless you have plenty of time on your hand, or don't mind going deeply into the subject of linguistics. It is a little known fact that the Slovenes are fervent linguists and will discuss the subject at great lenghts if provoked to do so."

Zabavno, mislim pa, da tudi kar resnično. Tisti, ki so spoznali mene, se bodo vsekakor strinjali ...

»Popunama normalna rieč«

Časnik Dom je nekaj posebnega. Izhaja v Čedadu in je namenjen prebivalcem Nadiških in Terskih dolin ter Rezije, ki so skupno bolj znane pod starodavnim imenom »Beneška Slovenija«.

Nekaj posebnega je, ker so nekaj posebnega ti kraji. Slovenci živijo v teh ozkih dolinah čarobne lepote že vse od 7. stoletja (zagovorniki venetske teorije me bodo raztrgali, če preberejo ta stavek), od samega začetka, torej. Ko Pavel Diakon, langobardski zgodovinar na dvoru Karla Velikega, piše o »Slovanih na mejah Italije«, govori o njih. Stoletja dolgo so se ohranili na skrajnem zahodu slovenskega naselitvenega ozemlja. Ker so se že leta 1866 postali del Italije, skupaj z Benetkami in Furlanijo, so ves ta čas bili brez slovenskih šol; jezik so gojili le v domačem krogu in v cerkvi. Slovenski jezik so začeli ostreje preganjati v času fašizma, v obdobju hladne vojne jim ni bilo bolje: vsakdo, ki se je zavzemal za pravice slovenske manjšine, je bil označen za »jugoslovanskega iredentista«, »komunista«, »titoista«, vključno z duhovniki, ki so trmasto vztrajali pri domači besedi. O tem je mnogo napisano v knjigi Mračna leta Benečije, ki jo je napisal lokalni duhovnik in je izšla v italijanščini pred dobrim desetletjem.

Zadnja leta doživlja Benečija pravi »revival«. Kraji so sicer že močno opusteli zaradi množičnega izseljevanja, a tisti, ki so ostali, so začeli močneje negovati izročilo, ki je bilo konec osemdesetih let že na robu izginotja. Odprli so zasebne šole v slovenskem jeziku, postavili dvojezične table, obnovili živahno družbeno življenje.

Novo podobo je dobil tudi lokalni tisk v slovenščini. Včasih se je ukvarjal le z dogodki strogo verskega in lokalnega značaja, danes pa lahko Benečani v slovenščini berejo tudi o politiki, gospodarstvu, kulturi, perečih problemih sodobne družbe. Toda pri tem se je pojavila majhna težava, če lahko temu tako rečemo. Namreč: ker Beneški Slovenci niso imeli dostopa do slovenskih šol, niso imeli priložnosti, da bi se naučili knjižnega jezika. Zato so njihovi časopisi pisani v nekem zanimivi mešanici lokalnega narečja, slovenskega knjižnega jezika in italijanskih izrazov. Dokler v tej nenavadni latovščini beremo o krajevnem prazniku v Topolovem, birmi v Trčmunu ali zlati maši v Bardu, zveni to za bralca iz Slovenije sicer nekoliko neobičajno, vendar v okviru neke simpatične domačnosti. Stvar pa postane bizarna in- priznajmo si- nepopisno zabavna, ko v istem jeziku beremo o »resnih« temah.

Pred kratkim sem čisto slučajno zasurfal na spletno tega beneškega časopisa. Ko sem začel brati članek, sem bruhnil v smeh. Si predstavljate, da bi odprli televizijo in videli komentatorja v suknjiču in kravati, kako iz seje vlade poroča o strokovnih vprašanjih ekonomske reforme v čisti prekmurščini, ki jo občasno zabeli s popačenimi madžarskimi izrazi? Podoben vtis povzroči članek čedajskega Doma. Nedolžni naslov »Inovacija za preživetje Benečije« te ne pripravi na jezik, v katerem je članek napisan. Nekaj primerčkov:

»Sigurno je Sergio Cecotti narbuj poznan in narbuj pomemban furlanski politik. Že 7 liet je vidanski šindik; biu je tudi predsednik Furlanije-Julijske krajine, regjonalni ašešor za lokalne avtonomije in predsednik supščine avtonomij. Politično je prepričan furlanski avtonomist.

»Odkar je on na oblasti, je Vidan spremeniu podobo. Ratu je moderno in dinamično miesto, ki pa na skriva vič svoje identitete. Italijansko-furlanska dvojezičnost je postala popunama normalna rieč. Po poklicu je Cecotti svetovno poznan in priznan teoretični fizik. A je tudi vsestranski kulturnik. Celuo romane piše; po furlansko, sevieda! Tudi naspruotniki mu priznavajo, de je pametan in modar človek, dosledan v svojih idejah in neutrudljiv dielovac.
»Cecotti je prepričan, de se tiste centre za inovacijo da napraviti, naj po tehnični, naj po ekonomski plati. Lepuo bi bluo, če bi o tuolem razmislu tudi rektor videnske univerze Furio Honsell, ki se je v zadnjih lietah pokazu ku dobar parjatelj Benečanu.«

Najbolj zabavno je seveda, da članek govori o povsem resni in obenem povsem običajni temi: gre pač za politični portret. V Sloveniji smo vajeni na take članke, vsak dan jih lahko beremo. To, da bi lahko bili napisani v narečju, se nam zdi sijajna šala. In vendar se to v Benečiji dogaja, kar pomeni, da je njihov jezik živ, dinamičen – sledi sicer razvoju slovenske knjižne norme, vendar ne caplja za njo, temveč hodi ponosno vštric z njo.

Pred drugo svetovno vojno smo Slovenci že imeli podoben primer, ko je en del Slovencev zaradi določenih zgodovinskih okoliščin uporabljal drugačen knjižni jezik od večine: Prekmurci so vztrajali pri svojih posebnostih, izdajali so časopise, kjer so na naslovnicah ponosno razkazovali svoje ü- je in ö-je. Zdaj je podobno z Benečani. V brk ljubljanskim puristom in v veselje vsem ljubiteljem raznolikosti in pristnosti.