Guernica in estetika vojne

Danes mineva 69 let od bombardiranja Gernike. Ob tej priliki objavljam razmišljanja, ki so se mi vtisnila ob umetniški inštalaciji »Guernica«, ki je lansko poletje otvorila ljubljanski festival uličnega gledališča Ana Desetnica.

Letošnji ljubljanski festival uličnega gledališča »Ana Desetnica« je otvoril performans alternativne italijanske gledališke skupine Theatre en vol s pomenljivim naslovom »Guernica«. Šlo je za vizualno adaptacijo znamenite kubistične slike, s katero se je Picasso odzval na zločinsko bombardiranje baskovske Gernike aprila 1937. Na ploščadi pred Cankarjevem domom so italijanski gledališčniki uprizorili enourni spektakel, v katerem so z zvočnimi efekti, z igrami senc, ki so jih projecirali na bližnja nebotičnika, in z uporabo premičnih kulis postopno ustvarili apokaliptično vzdušje. Performans se je zaključil s pirotehničnim šovom in zažigom kulis, ki so predstavljale posamezne elemente iz Picassove slike (grozljiva lika bika in konja, kričeči ženski obraz, itd.), vse skupaj ob Mozartovi Dies irae, ki je odmevala od visokih zidov. In za nameček, kot da bi še narava priskočila umetnikom na pomoč, je na koncu večerne predstave začelo bliskati in grmeti… rezultat je bilo resnično veličastno ekstatično vzdušje.

In prav tu, se mi zdi, nastopi težava. Predstava je bila, kot je pisalo tudi v spremnem programu, zamišljena kot pacifistični in antifašistični manifest, ki naj bi v gledalcu živo vzbudil živi občutek grozote vojne in uničenja. Mislim pa, da so snovalci popolnoma zgrešili Picassovo poanto.

Angleško-irski mislec Edmund Burke si je sredi 18. stoletja prvi postavil vprašanje o, kot bi rekli danes, estetiki grdega. Kako to, da stvari, ki niso lepe (vsaj ne v klasičnem pomenu besede) v nas kljub temu vzbudijo vzvišena, katarzična čustva? Zato je v svojem delu A Philosophical Enquiry into the Origin of our Ideas of the Sublime and Beautiful uvedel razlikovanje med »lepim« in »sublimnim«: lepo je tisto, kar ustreza klasičnim estetskim normam (lepo grajeno telo, skladno zgrajena stavba, cvetoči travnik, zlati rez, itd.). Dočim je sublimno po Burku tisto, kar nas pritegne, tako rekoč prilepi nase, s pomočjo občutkov groze in tesnobe. S teoretizacijo te razlike je Burke v dobi klasicizma odprl vrata romantiki in britanski gothic literaturi, ki je izkoriščala ravno to, »temno« plat estetike. Njegovo delo je imelo velikanski vpliv na sodobnike, ker je predstavil in opisal tisto občutje, ki so ga znali vsi evropski umetniki od renesanse dalje znali izrabljati, a ga do tedaj nihče ni resno premislil. Zakaj je goreče mesto bolj estetsko od zelenega travnika? Zakaj vzbuja gruča shiranih in umirjajočih ljudi, ki se na tesnem splavu pehajo za brezupno preživetje, bolj katarzična občutja od skladne vizije raja? Nemara je prav iz takih vzgibov Kant čutil, da mora posebej opozoriti na sicer precej banalno dejstvo: »dobro je res vedno lepo, a ni vsako lepo tudi nujno dobro.« Prizor krvave bitke je vsekakor bolj estetski od urejenih in dolgočasnih mirodobnih dejavnosti. Prav na to »estetiko vojne« so se radi sklicevali razni proto- in psevdo- fašistični misleci z začetka prejšnjega stoletja, od italijanskih futuristov do Ernesta Jüngerja, očeta besedne zveze »totalna vojna«.

Ko se je Picasso odločil, da bo za španski paviljon na pariški svetovni razstavi leta 1937 naslikal delo v poklon žrtvam iz Gernike, se je soočil s težko dilemo. Kako naj ustvari delo, ki bo neizprosen protest proti fašističnemu barbarstvu, a bo obenem prosto vsakršne propagandne patetike? Kako naj pokaže vso grozo moderne vojne, a se obenem izogne staremu romantičnemu triku sublimnosti? Kako naj prikaže grozoto ognja, vojne, krikov, a se obenem izogne tistemu sprevrženemu šarmu, ki ga le-ta vedno vzbuja v človeku in s katerim se je v zadnjih desetletjih nemara najbolje poigral Francis Ford Coppola v svoji Apocalypse Now.

Nastala je Guernica. Vrhunska umetnina, ki se je izognila pasti sublimizacije. Je monumentalna, a obenem kljub vsemu ognju in trpljenju nekako hladna, kljub vsej napolnjenosti figur nekako prazna. Kot je bila prazna žrtev prebivalcev Gernike, kot je bil hladno zveden njihov masaker. Groza je v sliki prikazana brez katarzične estetike. Zato je Guernica simptomatično pacifistično delo za vse čase; prvi odločni protest proti grozotam moderne vojne, podan z neizprosno umetniško rigoroznostjo. Avtorji omenjene ulične instalacije so, kar se mene tiče, povsem zgrešili smer. Njihova predstava je zatajila izvorno Picassovo sporočilo in se zatekla prav v tisto estetiko vojne, ki jo Guernica pobija. Namesto pirotehnično-glasbene ekstaze, ob kateri bi lahko še vsak fašist doživljal orgazme, bi se stvari morali lotiti radikalno drugače. Recimo, da bi med publiko pripeljali živa konja in bika in ju nato, vpričo radovedne in zijalaste javnosti, v belih veterinarskih haljah in s hladno profesionalnostjo začeli razkosevati pri živem telesu. Mar ne bi to bil pravo soočenje z resničnim obrazom moderne vojne? Mučno ječanje povsem nemočnega bitja, ki je žrtvovano interesom, ki jih ne razume in jih ne more razumeti. Nobenega Mozartovega Requiema, nobenih Wagnerjevih valkir, zgolj trpljenje brez sountracka in brez smisla, zadano s premišljeno teroristično preračunljivostjo.

To je sporočilo Guernice. Nobene sublimnosti več. Romantike je konec. Začenja se nova doba. Doba Gernik.