Nevarna igra užaljenosti

Od stvari, ki mi gredo pri sonarodnjakih najbolj na živce, je to, kako zlahka Slovenca užališ. To velja, če se smem poslužiti malo Völkerpsychologie, zlasti za slovenska plemena na drugi, jugoslovanski strani nekdanje rapalske meje. Vsaj med nami, Goričani, se je težje delati užaljenega: neznosno mora biti živeti med Goričani, če se ne moreš privaditi grobega in neusmiljenega humorja, ki vlada v teh krajih in ki dela naše ozračje krepkejše in znosnejše kot marsikje drugod. Od lastnosti svojega sodeželana Boruta Pahorja najbolj cenim ravno to, da ni v njem niti kančka kranjske zamerljivosti in užaljenosti.

To žal ne velja ne za našega predsednika republike, ki se večkrat obnaša kot navadna mila jera, ne za vodjo opozicije, čigar zamerljivost je že pregovorna in jo lahko upravičeno imamo za eno izmed zgodovinskih silnic sodobne slovenske politične zgodovine. Kot Ahilova jeza, je Janezova zamerljivost junaška lastnost epskih razsežnosti, vredna - morda ne ravno opevanja, gotovo pa upoštevanja ob razmišljanju o toku slovenske politične zgodovine v zadnjih petindvajsetih letih. In tega ne mislim nujno slabo in sploh ne sarkastično.

V zadnjih dnevih se je med največjo opozicijsko stranko in predsednikom republike vnel nov spor (pravilneje bi se mu reklo obračunavanje), o katerem bomo nemara še spregovorili. Na vrhuncu polemike se je oglasil predsednik Türk in v intervjuju za Mladino predsednika največje opozicijske stranke razglasil za "premetenca, čigar politiko je potrebno odločno zavrniti", saj da gre za nekaj podobnega ameriški Tea Party. V plemeniti skrbi, da bi to globoko sporočilo doseglo vesoljno slovensko progresivno javnost, je uredništvo Mladine (tega vztrajnega in častivrednega trobila sodobnega slovenskega naprednjaštva, čigar zvestoba sedanji oblasti je že skoraj ganljiva) te Turkove izjave z mastnimi črkami objavilo na naslovnici.

Janšizem in türkizem

Že dlje časa pozorno spremljam izjave predsednika Türka. Kot zgodovinarja politične misli me zanimajo ideološke in strateške motivacije, ki se skrivajo za pragmatičnimi in taktičnimi potezami političnih akterjev. Türkovega nasprotnika v tej tretjerazredni telenoveli, ki smo ji priča zadnje dni, sem že spregledal. Po letih temeljitega razmišljanja, branja in študiranja, mislim, da sem zapopadel - ne osebne mentalitete, temveč prav politično misel Janeza Janše. Mislim, da lahko govorimo o janšizmu kot o koherentem sistemu politične misli; ob priliki bom napisal kratko študijo o tem, a to bo na drugem času in kraju in v drugačnem registru. Za zdaj preizkušam svoj model tako, da napovedujem njegove reakcije: zaenkrat se še nisem zmotil in če me kdaj nekoliko preseneti (kot pri celotni zgodbi okoli druge republike), se kmalu izkaže, da je stvar mnogo bližja mojim začetnim napovedim. 

Predsednika Türka še nisem povsem zapopadel. Zdi pa se mi, da sem razumel njegovo pojmovanje inštitucij: izhajajoč iz govorov, omemb, pripomb, intervjujev, ki jih je podal v zadnjih dveh letih. In moram priznati, da mi slika, ki se mi izrisuje pred očmi, ni niti malo všeč. 

Türk kot slovenski Viktor Orbán?

V zadnjih tednih je postalo priljubljeno, med zadnjimi preživelimi na levičarskem medijskem in intelektualnem Titaniku, Janšo in njegovo stranko primerjati z madžarskim Fidesz-om. Takšna manipulacija se mi zdi povsem legitimna in se nad njo ne mislim zgražati: v trenutnih razmerah se mi zdi razumljivo, da skuša levica v strahu pred svojo usodo nasprotnika prikazati kot nekoga, ki utegne v primeru zmage prevzeti vse vzvode oblasti in tako ogroziti politično pluralnost v državi, kot je to storila (tako gre levo-liberalna mantra, ki tokrat ni daleč od resnice) madžarska desnica po zadnjih volitvah. Vsekakor je bolje, da SDS primerjajo s Fideszom (ki je navsezadnje prav tako član Evropske ljudske stranke) kot z nacisti (kot si je pred dobrim letom prvi privoščil minister za visoko šolstvo, pred dvema tednoma pa še ministrica za notranje zadeve). Toda če dejansko obstaja politik v Sloveniji, ki po svojem miselnem ustroju spominja na madžarski Fidesz, je to prav Danilo Türk. 

Türkov problem je, da demokracije ne razume kot sistema uteži in protiuteži (checks and balances), kjer vsakdor opravlja svojo nalogo v skladu z institucionalno vlogo, ki jo zaseda, temveč razmišlja v kontekstu nekakšne "institucionalne sinergije", kjer bi morali vsi težiti k istemu cilju. Pri tem lahko seveda jasno prepoznamo Kučanov vpliv, a to je obenem natanko tisto, kar Orbánov Fidesz pojmuje pod znamenito krilatico nemzeti együttműködés ali nacionalno sodelovanje. 

Janši lahko očitamo marsikaj; a ne tega, da ne razume vloge institucij v igri uteži in protiuteži. Ko je predsednik vlade, se obnaša kot predsednik vlade; ko je v opoziciji, se povsem identificira z vlogo vodje opozicije; ko je minister, zvesto opravlja vlogo ministra (nič čudnega, če ga je Janez Drnovšek nekoč, tik pred volitvami 2004, označil za "enega najboljših ministrov, kar sem jih imel v svojih vladah"). Lahko bi šli še nazaj: ko je bil v partiji, se je vedel kot zvesti komsomolec; ko je bil disident, je z vso svojo bitjo prevzel vlogo družbenega izobčenca in političnega kritika; ko je pisal članke proti JLA, je bil prepričan pacifist (to so bili časi, ko je Žižek javno hvalil njegove intelektualne sposobnosti, Niko Kavčič pa je v njem videl bodočega rešitelja slovenske reformistične levice); ko je postal minister za obrambo, je zgledno opravil svojo zgodovinsko vlogo. Njegovo "kameleonstvo", ki preseneča mnoge, ni nič drugega kot sposobnost v celoti prevzeti nase družbeno in politično pozicijo, ki jo zaseda. Ta njegova lastnost, iz katere se mnogi tako radi norčujejo, bi v resnici morala postati norma političnega obnašanja! V nasprotnem primeru dobimo predsednika vlade, ki se obnaša kot predsednik republike,  ministra za visoko šolstvo, ki se ima za vodjo opozicijske stranke, predsednika protikorupcijske komisije, ki je prepričan, da je Antonio Di Pietro, ombudsmana, ki misli, da je moralna vest naroda, in predsednika republike, ki misli, da je moralna vest sveta. 

Ko vsak misli, da je nekaj drugega, kot je, se kaj hitro zgodi, da nihče ne dela tistega, kar bi moral. Predsednik vlade se igra velikega državnika in poziva nacijo k enotnosti, namesto, da bi se ukvarjal s stvarnimi problemi v svoji vladi in, navsezadnje, tudi v svoji stranki (ki mu že polzi iz rok). Namesto njega se nato v polemiko z opozicijo spušča predsednik republike, ki bi moral početi in govoriti, kar počne in govori premier.

V čem je sploh problem?

V tem, da nima predsednik republike kaj kritizirati opozicije! Ko to počne, grobo zlorablja svoj položaj.

Vendar, ali je naloga opozicije, da kritizira (da, celo napada) predsednika republike? Načeloma ne. Se pa lahko zgodi. Tako je recimo v devetdesetih letih v Italiji takratna desna opozicija besno napadala predsednika Scalfara, ker se ni strinjala z njegovim posredovanjem v prid medijskega zakona, ki bi omejil Berlusconijevo medijsko premoč. Pred tem je bil njegov predhodnik Cossiga na udaru levice, sedanji predsednik Napolitano pa je pod stalnim napadom proti-berlusconijevske stranke Italija vrednot. Nobenemu od njih ni prišlo na pamet, da bi se lotil kritikom odgovarjati na njihovi ravni. 

Odnos med opozicijo in predsednikom republike je asimetričen; slednji bi smel kvečjemu previdno odgovoriti, če bi ga napadala vladna, ne opozicijska stranka. In še to le, če bi presodil, da gre gre za napad na institucijo kot tako (torej na njegove pristojnosti), ne pa na njegovo osebno vodenje le-te.

Ali morda trdim, da Janša lahko kritizira Türka, ta pa se ne sme braniti!? V bistvu ja, nekaj takega. 

O načinu, kako se je opozicija lotila predsednika, si lahko vsak misli svoje. Ne smemo pa pozabiti - in mislim, da glede tega ne more biti protislovnih interpretacij -, da je spor med sabo in opozicijo začel Türk sam. Najprej s svojimi, milo rečeno, neposrečenimi izjavami glede Hude jame, nato z odlikovanjem Tomaža Ertla in nazadnje z neprimerno reakcijo na ustavno obtožbo (Igor Omerza, do nedavnega eden najvplivnejših članov "desnega" krila LDS, je Türkovo reakcijo na obtožbo označil kot "katastrofo", njegov zagovor v Državnem zboru pa za "enega najslabših političnih govorov v samostojni Sloveniji"). Kot politik bi moral vedeti, v kaj se spušča. Reakcija je bila predvsem predvidljiva in ni mogla biti drugačna. Če je ni predvidel, je kriv politične nevednosti, nevredne predsednika republike; če jo je, je "ustvarjanja izrednega stanja", ki ga očita opoziciji, kriv prav sam. Kot pijani slon je zalomastil na minsko polje najbolj kočljivega političnega vprašanja v post-komunistični Sloveniji - vprašanja kontinuitete s prejšnjim sistemom - in se nato čudil reakciji, ki jo je povzročil. 

Ko je SDS nadaljevala s svojo ofenzivo, ki jo je sam sprožil, je kot užaljena mila jera začel vračati milo za drago, ne da bi pomislil na svojo institucionalno vlogo. 

Nevarna razmerja

Že nekaj časa se predsednik republike ne vede kot predsednik vseh državljanov, temveč kot predsednik vladajoče garniture. S svojimi površnimi kritikami opozicije ni razžalil le opozicijskih politikov, temveč tudi vse državljane, ki smo (in po vsej verjetnosti bomo tudi v prihodnosti, ker kot kaže, nimamo druge izbire) volili za desnosredinske stranke, v tem primeru za SDS. 

Njegova oznaka Janše kot "premetenca" je nemara plod nesporazuma ali površnega znanja angleščine: pojem survivor, na katerega se je bojda nanašal, v ameriškem političnem žargonu pomeni nekaj drugega, predvsem pa nima negativne osebnostne konotacije, ki jo ima slovenska beseda "premetenec". 

Problem je v drugih dveh izjavah: iz katere pozicije govori Türk, ko pravi, da je "treba Janševi politiki reči ne"? Kdo je on, da odloča, komu je treba reči ne in komu je treba reči da? Zadnjič, ko sem bral ustavo, je ta pristojnost bila še v rokah volivcev. Ne izključujem možnosti, da jo kani vlada, v duhu zakonskih sprememb, ki smo jim priča v zadnjih mesecih, v kratkem prenesti na predsednika republike. A dokler je še v rokah volilcev, nima predsednik republike prav nobene moralne in institucionalne pravice, da se izreka o tem, komu dajo volilci podporo! In mogoče bi se lahko tudi spomnil, da sta SDS in njen trenutni predsednik politična akterja, ki sta - za razliko od njega - v slovenskem političnem prostoru prisotna od samih začetkov in da sta - zopet za razliko od njega - ključno pripomogla tako k demokratizaciji kot k osamosvojitvi Slovenije. Ključno sta soustvarjala slovenski politični prostor. Zato bi si upal trditi, da imajo njihova stališča - pa naj se z njimi strinjamo ali ne! - večjo politično težo od stališč nekoga, ki je na politični prostor vstopil šele pred kratkim in se v tem kratkem času izkazal predvsem s spodkopavanjem ugleda politične institucije, ki jo začasno zastopa. 

Zares deplasirana pa se mi zdi njegova oznaka SDS-a kot stranke, podobne ameriškemu Tea Partyju. Naj bo jasno: če bi to izrekel kdorkoli drug, vključno s predsednikom vlade, bi jo lahko imeli za nedolžno (bolj ali manj ponesrečeno) domislico. Iz ust predsednika republike, ki naj bi zastopal vse državljane, pa je to nedopustna diskvalifikacija ene največjih političnih sil v tej državi, ki ima široko družbeno podporo in predstavlja legitimne interese.

"To ni moj predsednik!"

Mislim, da reakcija liberalno-konservativne in krščansko demokratske civilne družbe ne bi smela podaljševati spirale užaljenosti in zamere. Potrebno pa je, po mojem, predsednika republike opomniti na njegovo institucionalno vlogo. Naj se neha obnašati kot dobrohotni dvorni svetovalec trenutne vlade (za kar ga verjetno nihče ni niti prosil) in naj vsaj v času, ki mu ostane do konca mandata, skuša spodobno opravljati vlogo, ki mu pritiče. 

V nasprotnem primeru mnogim ne bo ostalo drugega, kot da javno razglasijo, kar verjetno že dolgo čutijo: "Ne, to ni moj predsednik!"

Vendar se mora Türk zavedati, da kljub temu ostaja predsednik in ima ustavno dolžnost, da do konca predstavlja državljane kot celoto. V španščini bi se reklo, la ciudadanía: državljane kot politično telo. To je pravzaprav edina funkcija, ki mu jo slovenska ustava pripisuje. Spodobilo bi se, da zna vsaj to opraviti.

Katarina Kresal, Janez Janša, vladni magnetogram in vprašanje enakosti pred zakonom

Na današnji dan je vlada Boruta Pahorja podala dodatni dokaz svoje sposobnosti, vestnosti in enotnosti, ko je pomotoma v živo predvajala posnetek svojega zasedanja.

Istega dne je prišlo do prvega dejanja enega najbolj neumnih in absurdnih policijskih preiskav v zgodovini naše države. Policija je zaslišala vodjo opozicije, ker je citiral nekatere (same po sebi povsem banalne) izjave sedanje ministrice za notranje zadeve. To je mimogrede ista ministrica, ki jo v omenjenem posnetku slišimo v žolčnem prepiru s svojo kolegico. Ministrica je sporne izjave izrekla na zaprtem sestanku predsednikov parlamentarnih strank in jih kasneje po dobri stari eldeesovski navadi zanikala. Ko jo je vodja opozicije postavil na laž, tako da je prebral navedbe iz magnetograma sestanka, se je ministrica najprej sprenevedala, da za snemanje ni vedela, ko pa je po dolgem iskanju magnetogram le prišel na dan, je nenadoma ugotovila, da je bila seja zaupnega značaja. Vsled tega je preroško napovedala "ukrepanje pristojnih organov" proti vodji opozicije zaradi razkritja tajnih podatkov. In glej: čez nekaj mesecev se je njena napoved kot po naključju uresničila. Organi, ki spadajo pod njeno neposredno pristojnost, so prav zares ukrepali in proti vodji opozicije podali nič manj kot ovadbo zaradi izdaje državne tajnosti.

Ko so mediji pred slabim tednom dni hoteli izvedeti, ali gre pri ministričini napovedi o bližajočih se ukrepih "pristojnih organov" za jasnovidnost ali nemara - bog ne daj - za nezaslišano zlorabo policije v politične namene, jim je ministrica z redkobesedno in arogantno izmuzljivostjo odgovorila, "da zakon pač velja za vse enako".

Po zakonu so zapisniki vladnih zasedanj označeni kot najvišja tajnost. V skladu s slovesno izjavo minsitrice za notranje zadeve o enakosti pred zakonom pričakujem, da bodo njeni podrejeni podali ovadbo zoper odgovorne v vladi Republike Slovenije zaradi izdaje državne tajnosti.

Sedaj lahko samo čakamo na postopanje policije, da vidimo, pri čem smo. Če bo policija ukrepala in odgovorne v vladi (recimo generalnega sekretarja) ovadila zaradi izdaje državne tajnosti, kot je po analogiji storila pri opoziciji, bomo dobili potrditev, da živimo v deželi čiste post-komunistične bebavosti. V kolikor policija načelu enakosti pred zakonom ne bo sledila in vlade ne bo ovadila, pa bomo dobili potrditev tega, kar v bistvu že vemo. Da smo z zadnjim napadom na svobodo izražanja nevarno prestopili mejo, ki loči civilizirane pravne države, v katerih je svoboda govora zaščitena pred posegi oblasti, od režimov, kjer se nezaželene kritike preganjajo po javni dolžnosti.

Tu pa je današnje vesele zgodbe konec. V zadnjih devetih mesecih, odkar je ponovno na oblasti levica, smo to mejo prestopili najmanj drugič. Ali je to razlog za zaskrbljenost, bo presodil vsak zase. Vsekakor pa je dovolj za oceno, koliko so bile vredne predvolilne izjave levosredinskih strank proti posegom politike v svobodo izražanja.

P.S. Vidim, da je neki moj facebook prijatelj že kopiral moj hudomušni predlog: http://www.delo.si/clanek/83794.

Faktor Lidija Hren ali zakaj se Janezu Janši na bližajočih volitvah nasmiha zmaga

Kot ve že vesoljna Slovenija, sta se pred dnevi na oddaji Tarča prvič uradno soočila favorita za zmago na septembrskih volitvah, Janez Janša in Borut Pahor. Po mnenju Mira Klineta je bil izid soočenja »ena nula v prid Pahorja«. Kako je veleslavni analitik prišel do tega rezultata, mi ni jasno. Kot mi ni jasno še mnogo stvari v naši Sloveniji, začenši s tem, zakaj omenjenega gospoda vedno in povsod sprašujejo za mnenje. Osebno sem drugačnega mnenja – po vseh kriterijih se mi zdi, da je bil zmagovalec Janša in iz od ljudi, ki so mu blizu, sem slišal, da se je podobno zdelo tudi Pahorju samemu –, a vendar dopuščam možnost, da je kdo drugi zadevo videl drugače. Navsezadnje je dobršen del ocene odvisen od političnih stališč vsakega posameznika, od tega, kaj hoče kdo slišati od kandidatov. Sam sem bil po eni strani zadovoljen z nastopom predsednika vlade, to, kar sem jaz slišal od Pahorja, pa me je potrdilo v prepričanju, da ta človek ne more voditi slovenske vlade. Če sem pred meseci mislil, da ne bi bila nobena večja katastrofa, četudi bi na volitvah zmagala SD, sem zdaj nasprotnega mnenja.

Zmaga levice, ki se trenutno ne zdi ravno verjetna, bi pomenila velik korak v napačno smer. Kontra-reforme, ki jih je Pahor napovedal na področju šolstva, zdravstva in predvsem organizacije boja proti gospodarskemu kriminalu, bi nas ponovno vrnile v devetdeseta leta, v letargijo in neučinkovitost ključnih javnih sistemov. Nikakor ne mislim, da je stanje na področju šolstva, zdarvstva in boja proti organiziranemu kriminalu in korupciji, idealno. Prepričan sem, da bi se dalo mnogo stvari urejati bolje in predvsem hitreje. Očitno pa se mi zdi dvoje: da je situacija mnogo boljša kot pred leti in da opozicija nima nobene alternativne vizije; vse, kar bi storila, je, da bi zavrla že začete reforme in nas vrnila nazaj v situacijo, iz katere smo se komajda izkopali. Alternativa, ki se postavlja pred volilce, torej ni, kot so to poskušali prikazati opoziciji prijazni komentatorji, med Janšo, ki predstavlja obstoječe stanje, in Pahorjem, ki predstavlja spremembe. Alternativa je med Janšo, ki predstavlja nadaljevanje določenega modela sprememb, in Pahorjem, ki predstavlja končanje vsakršnih sprememb in vrnitev na prejšnje stanje. Pahor ni nič drugega kot Rop s človeškim obrazom, poskus žametne restavracije vladavine LDS in njenih najbolj nesrečnih politik na vseh področjih. To je zdaj jasno tudi najbolj dobronamernim naivnežem in če bo SDS uspela alternativo na takšen način predstaviti volilcem, bo na dobri poti, da ponovi zmago izpred štirih let in celo poveča svoj volilni uspeh.

A vendar je tema mojega tokratnega zapisa drugačna.

Ena izmed stvari, ki jo je kritični gledalec lahko opazil na omenjenem soočenju na Tarči, je bilo nekoliko presenetljivo ravnanje voditeljice Lidije Hren. Nedvomno je bilo namreč, da izrazito favorizira Janšo. Tu ne mislim le na dejstvo, da ga nikoli ni prekinila (Pahorja pa kar nekajkrat) in da mu je postavljala precej manj neprijetna vprašanja kot njegovemu sogovorniku. Mislim predvsem na to, da je izpostavljala ravno tista vprašanja, ki so ustrezala Janši: v prvi vrsti boj proti tajkunom in gospodarskemu kriminalu. Vprašanja so bila postavljena tako neuravnovešeno, da sem se moral na neki točki prav na glas nasmejati in v mislih Lidijo Hren s prešerno dobrohotnostjo pokarati, da bo kmalu postala podobna berlusconijevskim televizijskim voditeljem v Italiji. A šalo na stran. Ne verjamem, da je Lidija Hren to počela zavestno in tudi ne mislim, da je bila Janši naklonjena. Prepričan sem, da ga je favorizirala, ne da bi se tega v resnici zavedala.

Na vseh volilnih soočenjih pred letom 2004 smo bili priča ozračju, ki je bilo izrazito nenaklonjeno desnici. Voditelji oddaj so namreč praviloma forsirali debate o zadevah, ki so po naravi stvari same favorizirale levico. Politična vprašanja namreč niso strukturirana kot nevtralno polje, na katerem se spopadajo različni odgovori. Glavni boj poteka okoli samih vprašanj: okoli tega, katere bodo tiste teme, o katerih bo tekla razprava, kateri problemi se bodo uveljavili kot realni in pomembni, katero izrazoslovje se bo uporabljalo za njihovo označitev, katere dileme bodo izpostavljene kot ključne. Ko je Lidija Hren vztrajala, da se ji zdijo vprašanja boja proti gospodarskemu kriminalu in nelegalni koncentraciji kapitala (na kratko, boja proti tajkunom) ključna za našo prihodnost, je s tem avtomatično pošiljala vodo na Janšev mlin: ne le, da je razpravo razpravo usmerila na teme, ki bolj ustrezajo Janši kot Pahorju; kot splošno veljaven je sprejela določen pogled na stvarnost, v okviru katerega so Janševi argumenti logični in smiselni, Pahorjevi pa pravzaprav niti ne. Pahor ne more podati verodostojnega odgovora na problem »tajkunizacije« – ki je uspešen catch-phrase za zapleteno anomalijo našega gospodarskega in političnega prostora –, ker ta problem zanjga sploh ne obstaja; oziroma vsaj ne obstaja kot političen problem. Njegova velika napaka je bila v tem, da ni imel poguma, da bi to jasno povedal. Namesto tega je raje slepomišil in se zapletal v razna protislovja. Tako je na primer zatrjeval, da se bo proti gospodarskemu kriminalu in korupciji spopadel z vso odločnostjo, v isti sapi pa obljubil, da bo v primeru zmage organe pregona, ki se ukvarjajo s temi kaznivimi dejanji, predal pod pristojnost Banke Slovenije. Če pustimo ob strani, da je predlog prvovrstna neumnost, se postavlja vprašanje, kako se bo lahko odločno lotil nečesa, kar sploh ne bo več v njegovi pristojnosti.

Mislim, da je napačno obtoževati Lidijo Hren servilnosti do vlade in njenega predsednika. Če bi šlo samo za to, bi se levici pisalo mnogo bolje, kot se ji. Gre namreč za mnogo globokosežnejši pojav. Očitno je namreč, da se je slovenski liberalni in konservativni desnici v zadnjih letih vendarle posrečilo obrniti polje javnega diskurza v svoj prid. Percepcija realnosti, kot je prisotna v medijih in med ljudmi (zlasti mlajšimi) se je v zadnjih letih znatno spremenila. Vse več je tistih, ki vidijo probleme tam, kjer jih vidi tudi desnica. Mnogi od njih seveda še vedno dvomijo, ali jih bo Janševa koalicija te probleme tudi sposobna rešiti ali pa bo iz njih le kovala politično korist. Naj bo kakorkoli, ta sprememba – ki jo lahko imenujemo tudi faktor Lidija Hren – bo odigrala pomembno vlogo na bližajočih se volitvah. V ospredje nič več ne prihajajo zgodbe o partizanih in domobrancih, s katerimi se je v preteklosti pošiljajo meglo, da bi se zakrilo mnogo bližje in stvarnejše probleme naše države.

Odpadli omet iz šentviškega predora, ki je zadnje tedne zaposloval slovensko javnost, je razkril tesno povezanost med določenimipolitičnimi leitami in predstavniki gospodarskih monopolov; povezanost, na katero so nekateri dolgo opozarjali in za katero se je zdaj izkazalo, da predstavlja eno največjih nevarnosti za bodoči razvoj našega gospodarskega in političnega okolja, kakor tudi za stanje svobode v tej državi. Jasno je postalo, da glavna politična ločnica v Sloveniji v veliki meri poteka med tistimi, ki ta problem vidijo, in tistimi, ki pred njim zapirajo oči. Na bližajočih se volitvah se bomo morali odločati, katerim izmed obeh bomo podelili mandat za vodenje države. Kar se mene tiče, dileme tukaj ni. Tako kot je verjetno ni za vse tiste, ki se jim je zdelo, da so vprašanja, ki jih je Lidija Hren vztrajno postavljala kandidatoma na Tarči, več kot relevantna in da je od ljudi, ki se potegujejo za vodenje te republike potrebno z vso odločnostjo zahtevati, da nanje podajo nedvoumen odgovor.