Tokratni Spomini iz Španije so nekoliko posebni. Spomim se, da se je že takoj ob mojem odhodu februarja 2005 v domovini razvnel kulturni boj okoli nekega italijanskega filma, na katerega pa sem se veselo požvižgal (jaz sem o tem že povedal svoje in se zato sploh nisem imel namena spuščati v nove debate iz daljne dežele). A glej, kulturni boj se ni in ni polegel in nekega dne me je dosegla ta neprijetna novica. V koš sem vrgel članek, ki sem ga že bil napisal za lokalni dnevnik in napisal novega: tega zdaj ponovno objavljam. Niti z besedico nisem omenil ne Slovenije ne hriba nad mojim mestom: a kdor je v tisti vroči pomladi hotel razumeti analogijo, jo je razumel.
Med mitom in preteklostjo
Toledo je majhno mesto in malokdo, ki ga obišče, ve, da je bil dolga stoletja prestolnica španskega kraljestva. Čeprav je že zdavnaj izgubil na pomembnosti, je s svojim starim jedrom, strnjenim na grebenu griča, s svojimi gotskimi cerkvami in ozkimi uličicami pravi umetniški biser. Ni čudno, da je pod zaščito UNESCA.
Toledo je simbol španske srednjeveške preteklosti: rekonkviste, katolicizma in zlatega obdobja španskega baročnega slikarstva in renesančne književnosti. Žal pa je tudi simbol nečesa drugega, kar sicer ni več sedanjost, a ne more postati preteklost.
Sredi Toleda kraljuje mogočni Alcázar. Tako domačini imenujejo renesančno trdnjavo, ki je bila porušena med državljansko vojno. Takoj po fašističnem državnem udaru leta 1936 so trdnjavo namreč zasedli uporniki, medtem ko je mesto ostalo zvesto republiki. Republikanci so več kot dva meseca obkoljevali Alcázar, dokler niso iz Maroka prispele Francove pomožne čete in rešile tiste branilce, ki so preživeli zagrizeno obstreljevanje in zaporedne naskoke.
Obiskovalec, ki vstopi v Alcázar, odkrije nekaj osupljivega: gre za najbrž zadnji še obstoječi spomenik fašizmu v Evropi. Po zmagi je diktator Franco dal Alcázar obnoviti in iz njega ustvaril enega glavnih spomenikov svojega avtoritarnega režima. Obdal ga je s kipi, ki pričajo o junaštvu njegovih vojakov, notranjost pa opremil tako, da služi spominu na mučenike njegove fašistične vstaje proti demokratično izvoljeni republikanski vladi. Presunljivo pa je, da se je vse to bolj ali manj nespremenjeno ohranilo do danes.
Kdor obišče Alcázar v upanju, da bo bolje razumel neko tragično poglavje španske preteklosti, da si bo lahko ogledal spomenik zanimivega, čeprav krutega obdobja, je razočaran. Kar vidi, ni spomenik nekega obdobja, temveč spomenik nekemu obdobju. To pomeni: mešanico zgodovinske resnice, manipulacije in nostalgičnega spomina. Na kratko, proslavljanje nekega mita. Z miti pa je dvojni križ: ovirajo (oziroma celo prepovedujejo) razumevanje in, kar je še huje, preteklosti onemogočajo, da bi zares postala preteklost, saj jo ciklično obnavljajo in tako iz nje ustvarjajo večno sedanjost. S tem uničujejo tisti nujni vmesni prostor, ki je potreben za razmislek.
Prijatelj, ki je pred nedavnim obiskal Toledo, mi je povedal, da Alcázar trenutno obnavljajo. Jaz pa upam, da ne bodo popravili le njegovih zidov, temveč bodo zmogli dovolj poguma in posegli tudi v vsebino njegovih »spominskih soban«.
Med mitom in preteklostjo
Toledo je majhno mesto in malokdo, ki ga obišče, ve, da je bil dolga stoletja prestolnica španskega kraljestva. Čeprav je že zdavnaj izgubil na pomembnosti, je s svojim starim jedrom, strnjenim na grebenu griča, s svojimi gotskimi cerkvami in ozkimi uličicami pravi umetniški biser. Ni čudno, da je pod zaščito UNESCA.
Toledo je simbol španske srednjeveške preteklosti: rekonkviste, katolicizma in zlatega obdobja španskega baročnega slikarstva in renesančne književnosti. Žal pa je tudi simbol nečesa drugega, kar sicer ni več sedanjost, a ne more postati preteklost.
Sredi Toleda kraljuje mogočni Alcázar. Tako domačini imenujejo renesančno trdnjavo, ki je bila porušena med državljansko vojno. Takoj po fašističnem državnem udaru leta 1936 so trdnjavo namreč zasedli uporniki, medtem ko je mesto ostalo zvesto republiki. Republikanci so več kot dva meseca obkoljevali Alcázar, dokler niso iz Maroka prispele Francove pomožne čete in rešile tiste branilce, ki so preživeli zagrizeno obstreljevanje in zaporedne naskoke.
Obiskovalec, ki vstopi v Alcázar, odkrije nekaj osupljivega: gre za najbrž zadnji še obstoječi spomenik fašizmu v Evropi. Po zmagi je diktator Franco dal Alcázar obnoviti in iz njega ustvaril enega glavnih spomenikov svojega avtoritarnega režima. Obdal ga je s kipi, ki pričajo o junaštvu njegovih vojakov, notranjost pa opremil tako, da služi spominu na mučenike njegove fašistične vstaje proti demokratično izvoljeni republikanski vladi. Presunljivo pa je, da se je vse to bolj ali manj nespremenjeno ohranilo do danes.
Kdor obišče Alcázar v upanju, da bo bolje razumel neko tragično poglavje španske preteklosti, da si bo lahko ogledal spomenik zanimivega, čeprav krutega obdobja, je razočaran. Kar vidi, ni spomenik nekega obdobja, temveč spomenik nekemu obdobju. To pomeni: mešanico zgodovinske resnice, manipulacije in nostalgičnega spomina. Na kratko, proslavljanje nekega mita. Z miti pa je dvojni križ: ovirajo (oziroma celo prepovedujejo) razumevanje in, kar je še huje, preteklosti onemogočajo, da bi zares postala preteklost, saj jo ciklično obnavljajo in tako iz nje ustvarjajo večno sedanjost. S tem uničujejo tisti nujni vmesni prostor, ki je potreben za razmislek.
Prijatelj, ki je pred nedavnim obiskal Toledo, mi je povedal, da Alcázar trenutno obnavljajo. Jaz pa upam, da ne bodo popravili le njegovih zidov, temveč bodo zmogli dovolj poguma in posegli tudi v vsebino njegovih »spominskih soban«.
1 komentar:
Res super napisano. Posebej všeč mi je razlika med spomenikom NEKEGA in spomeniku NEKEMU obdobju. Gre za močno distnikcijo. Evropa je namreč, kot je tudi razvidno iz tvojega besedila, združena v konsenzu, da ruševine nacizma lahko le pričajo, nikdar pa ne morejo reprezentirati nacizma. Spomenik, ki priča (oziroma, spomenik NEKEGA obdobja) ne more nikdar posredovati zgodovinske vsebine ali mitološke naracije, temveč zgolj izpričuje dejstvo, da je nekaj obstajalo (denimo, da je obstajal Auschwitz). Spomenik nekega obdobja nas zgolj opozarja, DA se nekaj je zgodilo (v smislu: nemogoče in nečloveško se je zgodilo). In vsi "spomeniki" fašizmu in nacizmu lahko zgolj izpričujejo dejstvo, da se je to zgodilo, nikdar pa ne morejo nuditi neke substancialne zgodovinske vsebine.
Vprašljivo je, če se bo ta konsenz obdržal. Med sramotnim pričevanjem in reprezentacijo je namreč minimalna razlika (kot je to lepo razvidno v primeru romunske "Hiše ljudstva"), ki jo lahko prestopi že najmanjša sprememba v aktualni politiki...
Objavite komentar