Zapiski iz paleografije - ali o skritem nauku evropske tradicije

Današnji post bo malo drugačen od tistih, ki ste jih vajeni, moji čitatelji. Zadnji teden, še zlasti pa zadnje dni, sem namreč zaposlen s študiranjem za izpit, ki bi ga bil moral že zdavnaj opraviti. Gre za izpit iz t.i. "pomožnih zgodovinskih ved" (paleografija, diplomatika, arhivistika), ki je še zadnji, ki mi zapira pot za uradno prijavo moje diplomske naloge. Moram priznati, da sem se študija lotil z veliko mero slabe volje in jeze, da se moram tik pred zagovorom diplome ukvarjati še s temi "neumnostmi", ki nimajo - tako sem verjel - nobenega pomena za moje resnične študijske in znanstvene interese. Poleg tega gre za enega najbolj osovraženih izpitov pri študiju zgodovine sploh in od kolegov sem slišal same grozljive zgodbe o nemogočih izpitnih vprašanjih in absurdnih podrobnostih, ki naj bi jih študent moral obvladati. Že sam pogled na izpitno literaturo pri študentu vzbudi grozo: ogromna, A0 formata, 150 strani debela knjigura, polna primerov srednjeveških pisav, ki naj bi jih študent znal razločiti in datirati. Poleg tega pa še teorija listin, zgodovina materialov, prepoznavanje žigov, natančni opisi strukture srednjeveških listin, itd. A čeprav me je na začetku oblila skoraj slabost, ko sem pomislil, da bom moral ugrizniti v to gmoto obupno tujih podatkov, sem v enem tednu študiranja paleografijo naravnost vzljubil. Prepričan sem, da bom izpit opravil z levo roko; da pa bi pomiril svojo študijsko vest, sem se odločil, da združim koristno s prijetnim - to se pravi, ponavljanje za izpit in bloganje - in da današnji post posvetim temu, da vas prosvetlim o temah, s katerimi sem se ubadal zadnje dni. Pa začnimo.

Zgoraj lahko občudujemo primer klasične latinske kapitalne pisave (ta je iz 1. st. n.št.). Čeprav danes to pisavo prepoznamo kot klasično latinsko, pa je bila dejansko precej redka. Uporabljali so jo skoraj izključno za napise na spomenikih, ki pa predstavljajo - to je jasno - minimalni del pisanih besedil nekega obdobja. V vsakdanji uporabi pri pisanju na papirus ali voščene ploščice se je uporabljala pisava z bolj zaobljenimi oblikami, ki jih je bilo pač težko reproducirati v kamnu. Iz te, t.i. rustične kapitale so se razvile vse ostale latinske pisave, katerih raznoličnost študent, ki se uči za izpit iz paleografije, glasno preklinja.

Od tod je šel razvoj v dve smeri: za hitro pisavo v voščene ploščice se je razvila t.i. kurzivna pisava: in sicer kurzivna majuskula (zgoraj, primer iz 2. st.) in za nadaljnji razvoj mnogo pomembnejša kurzivna minuskula (spodaj, primer iz 3. st.):

V naslednji lahko prepoznamo osnovne poteze današnjih latinskih črk; tistih, s katerimi je napisana ogromna večina besedil, ki jih prebere sodobni človek: namreč (kot so nas učili v osnovni šoli) malih tiskanih. Za dokumente, ki so bili namenjeni širšemu občinstvu, pa se je razvil čitljivejši tip pisave, ki je temeljil na pomanjšanih in nekoliko preoblikovanih kapitalnih črkah: to je znamenita poznoantična unciala (in pol-unciala, v kateri so izrazitejši vplivi kurzivne pisave), v kateri so napisani tudi skoraj vsi zgodnjelatinski krščanski teksti. Spodnji primer je iz prve polovice 5. stoletja:

Ta pisava (ki je med drugim piscu tega bloga med vsemi najljubša) je ostala razširjena v Vzhodnorimskem cesarstvu (vse do začetka 7. stoletja, ko v času cesarja Heraklija Armenca grščina dokončno zamenja latinščino kot uradni jezik imperija), medtem ko so jo na Zahodu nadomestile druge pisave, v skladu s politično razdrobljenostjo Evrope. V ostrogotski Italiji so sledili tradiciji latinske unciale in polunciale, razvili pa so tudi svojo različico kurzivne minuskule (spodaj primer iz zgodnjega 6. stoletja); vendar je malo verjetno, da bi študent dobil na izpitu primer te pisave (razen če je profesor posebno hudobno nastrojen), saj je kmalu izginila brez večjih sledi.

Mnogo pomembnejša je bila vizigotska pisava, ki so jo v samostanih vzhodnogotskih kraljestev Španije in južne Francije prav tako razvili iz poznolatinske kurzive. Ohranila se je še mnogo po propadu vizigotskih kraljestev in je vse do 13. stoletja ostala pisava južnofrancoskih samostanov. V njej se je ohranjala romanska kultura arabske Španije, v njej so nastala prva besedila katalonske srednjeveške književnosti; najbolj pomembna pa je, ker se je v njej razcvetela kultura okcitanskih trubadurjev. Zato so jo, skupaj z vso trubadursko kulturo, po 13. stoletju neusmiljeno preganjali. Spodaj imamo primer te pisave, ki se je boji vsak študent, ker jo je strašansko težko razločiti od ostalih kurziv, še težje pa datirati:

Prav nasprotno pa velja za beneventano, pisavo, ki so jo konec 6. stoletja razvili v benedektinskih samostanih južne Italije in se je od tam razširila na vso ostalo Langobardsko kraljestvo. V severni in srednji Italiji je to pisavo od 9. stoletja dalje izpodrinila karolinška minuskula (in kasneje gotica rotunda), še dolgo pa je ostala osrednja pisava samostanov in mestnih pisarjev južne Italije: od tod se je razširila tudi na dalmatinska mesta, kjer se je ohranila vse do pojava tiska v 16. stoletju. Beneventana je zelo pomembna pisava: v njej se je rodila italijanska književnost na dvoru Friderika II., v njej je napisan večji del znamenitih dubrovniških arhivov; in kar je verjetno najpomembnejše: beneventana je bila prva neo-latinska pisava, ki je razvila sistem punktuacije (ločil). Kot rečeno, ima študent beneventano izjemno rad, saj jo je skoraj nemogoče zamenjati s katero drugo pisavo; čeprav se je oblikovalo več različnih vrst te pisave, pa je za vse značilen nezamenljivo oblikovani mali e, ki je v vseh enak. (Spodaj imamo primer pozne in precej netipične beneventane; ampak naš mali e in punktuacija študenta rešita vseh dvomov):

Še bolj kot beneventano študent ljubi merovinško pisavo z njenimi visokimi in zavitimi črkami, po kateri jo takoj prepoznamo med ostalimi sodobnicami. Od njih se razlikuje po tem, da ni nastala v samostanih, temveč na dvoru. Zato ji pravimo tudi merovinška kuriala in jo razlikujemo od merovinške knjižne pisave, ki pa hvalabogu ni ravno pogosta in z njo ne mučijo študentov, če se ravno ne ukvarjajo z zgodovino zgodnje Frankovske države.

V merovinški kuriali (zgoraj) takoj prepoznamo aristokratski, vojaški duh pisanja, v nasprotju z dolgočasnimi potegi menihov, ki so oblikovali ostale pisave tistega časa. Ni čudno, da so si pisarji kasnejših kraljevskih diplom (iz 11. in 12. stoletja) za zgled vzeli prav merovinško pisavo. Na internetu žal nisem dobil nobenega primera kakšne poštene diplomatske pisave visokega srednjega veka, razen tega mizernega primera (spodaj), ki ne pokaže veličine te posvetne pisave in njene estetske večvrednosti nasproti samostanskim tipom; a se kljub temu dobro vidi vpliv starih mervinških oblik:

Samosvojo pot je šla tudi zgodnjesrednjeveška pisava na britanskem otočju, t.i. insulana. Za razliko od ostalih predkarolinških pisav, ki so se razvile iz rimske kurzive, se je insulana razvila iz poznoantične pol-unciale. Namreč, krščanstvo in z njim pismenstvo so na Irsko na začetku 5. stoletja zanesli misijonarji iz današnje Anglije, ki je bila zaradi vdorov anglosaških plemen odrezana od kulturnega razvoja na evropski celini. Na Irskem se je razcvetela samostanska kultura, skozi katero se je razvila pisava, ki jo lahko vidimo spodaj:

Kot je znano, so ravno irski menihi, ki so na začetku stoletja prejeli krščanstvo iz romanizirane Britanije, konec stoletja zopet prinesli krščanstvo na njena tla: tokrat germanskim anglosaškim plemenom. Insulana se je tako razširila na celotno britansko otočje, z delovanjem irskih menihov vse do 9. stoletja pa lahko njen vpliv zasledimo tudi globoko v srednji Evropi: tudi pri nas, saj ne bi smeli pozabiti, da so krščanstvo med karantanskimi Slovenci širili prav irski menihi. Spodaj imamo primer anglosaške insulane iz 8. stoletja (razlika od ostalih sočasnih pisav je očitna). Ta pisava se je ohranila do normanske invazije otoka 1066, ko so novi oblastniki skupaj s francosko kulturo prinesli tudi novo pisavo, ki je tedaj že povsem prevladovala na evropski celini: karolinško minuskolo.

No, pa smo prišli do osrednje točke našega popotovanja, do kraljice vseh srednjeveških pisav in nespornega temelja pisave, v kateri danes berejo ljudje od Džakarte in Saigona do Aljaske in Rta Dobrega upanja: da, to je že večkrat omenjena karolinška minuskula. Legenda hoče, da je za razvoj te pisave najbolj odgovoren Karel Veliki. Medtem ko so bili merovinški kralji izobraženi in pismeni ljudje, pa so bili njihovi karolinški nasledniki v bistvu veliki kmetavzi. Tako Pipin Mali kot Karel Veliki sta bila nepismena; Karel je kljub temu spodbujal kulturni razvoj in se pri tem, za razliko od zgodnjih frankovskih vladarjev, naslonil na samostane. Ko se je v starih letih hotel naučiti brati, je, tako pravi legenda, naročil svojim menihom, naj sestavijo pisavo, ki bo preprosta in čitljiva. Rečeno storjeno. Konec 8. stoletja se je manj kot v eni generaciji pisarjev izoblikovala preprosta in čitljiva karolinška minuskula, ki je povzemala značilnosti dotedanjih pisav. Pisava je imela jasen političen pomen: nadomestiti babilonsko zmedo, ki je nastala po propadu Rimskega cesarstva in postaviti temelje za enotno kulturo krščanskega Zahoda. Zato se je karolinška minuskula metodično in sistematično uveljavljala, kamorkoli je stopila frankovska oblast. Do 13. stoletja je karolinška minuskula povsem izpodrinila ostale pisave (z izjemo, kot smo rekli, beneventane in posameznih kurialnih in listinskih pisav). Spodaj imamo krasen primer zgodnje karolinge:

Študent ima karolingo rad. Čeprav se je zaradi petstoletnega obstoja precej razvijala in je zato za datacijo potrebno precej poglobljeno znanje, je ni težko prepoznati. Črke so preproste, jasno razločene, presledki bolj ali manj strogo upoštevani. Zelo lep primer nekoliko poznejše (in že malo pokvarjene) karolninške minuskule je tudi spodnji dokument, ki bi ga moral prepoznati vsak Slovenec (v komentarjih mi lahko zaupate, ali ste ga res):

Proti koncu visokega srednjega veka se začne prehod od karolinške minuskule proti gotici. Če človek pogleda gotico v njeni najbolj razviti obliki, skoraj ne more verjeti, da se je razvila iz karolinške minuskule. Pa se je. Izključno iz karolinške minuskule, brez vpliva drugih pisav. Prehodna pisava med obema fazama, imenovana karolino-gotica, ni najbolj čislana med študenti, ker baje zapeljuje v zmoto. A vendar je ni tako težko prepoznati: klasična karolinga je povsem preprosta; takoj ko vidimo znake šiljenja črk, imamo opraviti že s karolino-gotico:

Od tu je korak h gotici kratek. A preden nadaljujemo, naj pojasnimo vprašanje, ki se bo morda komu vzbudilo. Kakšno vezo ima gotica, ki se pojavi v 12. stoletju, z Goti, ljudstvom, ki je dokončno izginilo pol tisočletja pred tem? Odgovor je: nobene. Prav tako kot označbo za tedanji arhitekturni stil, gotiko, so ime skovali italijanski humanisti 14. in 15. stoletja kot omalovažujočo oznako za ta tip estetike, ki se je upiral njihovemu klasičnemu, mediteranskemu okusu. Imeli so jo za sprevrženo in kičasto in jo poimenovali z besedo, ki je jim je pomenila isto, kot če bi rekli barbarski: gotski. Šele v času romantike so zagovorniki te, domnevno severnjaške in germanske estetike dokončno sprejeli izraz, ki je nastal kot žaljivka, za posebno vrsto komplimenta. Vendar so sodobniki za pisavo uporabljali drugačne izraze: zgodnja gotica je bila znana kot tekstura (spodaj imamo krasen primerek):

Gotica se je razširila po vsej Evropi (razen, kot smo že rekli, v južno Italijo in Dalmacijo, kjer se je ohranila pred-karolinška beneventana) in se razvila v različne smeri. V nemških deželah je postajala vse bolj zapletena in umetelna: imenovali so jo fraktura ali lomljena pisava. Na Britanskem otočju se je razvila bolj okrogla anglo-gotica; prav tako v severni in srednji Italiji, kjer je bila znana kot rotunda ali okrogla pisava. Nekje na pol poti med frakturo in rotundo je bila bastarda, ki je bila v rabi predvsem v Angliji in nekaterih predelih Francije. Razlike niso toliko pomembne, ker se v vseh primerih vidi, da gre le za varianto iste pisave. Zanimivejši (tudi za študenta, ki ga lahko to doleti) so primeri kurzivne gotice, ki so jo uporabljali predvsem v manj slovesnih dokumentih, pismih, pisarniških zapisih, itd. Ta pisava je bila precej pogosta tudi v slovenskih deželah, zato je dobro, da jo študent zna prepoznati in da ne blekne kakšne butaste (recimo da udari kakšnih tisoč let mimo: to vsekakor ne bo blagodejno vplivalo na končno izpitno oceno). Spodaj imamo primer kurzivne oz. listinske gotice:

Kraljevanje gotice, ta krasen primer, kako je evropska kultura skozi stoletja samodejno ohranjala neverjetno homogenost kljub skrajni politični fragmentaciji, se je začelo krhati konec 14. stoletja, ko so se jo italijanski humanisti odločili načrtno izkoreniniti. Ponovno so obudili karolinško minuskulo in jo v zmotnem prepričanju, da gre za obnovljeno pisavo stare antike, poimenovali antiqua. To je bil velik korak za človeštvo, a nevaren korak za študenta, ki utegne humanistiko (kakor pisavi pravimo danes) zamenjati s karolinško minuskolo in s tem udariti šeststo let mimo. Odločilna razlika je seveda besedilo samo: strogo držanje linije, punktuacija (ki je v tekstih s karolinško minuskulo ni); poleg tega gre večinoma za tekste, pisane na papirju in ne na pergamentu. Na kratko: besedilo v humanistiki ne izgleda prav nič srednjeveško. Primer:

S širjenjem renesančne kulture se je po Evropi širila tudi nova-stara pisava. Odločilno vlogo je imela uvedba tiska. Humanistika se je namreč mnogo bolje prilagajala novi tehnologiji kot gotica. Še bolj odločilno pa je verjetno bilo povečanje pismenosti in vedno večji pomen pisane besede od 16. stoletja naprej. Branje je prenehalo biti profesionalna zadeva redkih, prenehalo je biti poklic in je postalo nuja: zato se je za vedno več ljudi v 16. stoletju pojavila ista potreba kot pri Karlu Velikem - potreba po preprostih in čitljivih črkah, ki bi jih lahko osvojile, če lahko rečemo tako, široke množice. Spodaj lahko vidite primer adaptacije humansitične "neo-karolingike" za potrebe tiska. Lahko jih prepozna že vsak: da, to so naše črke. Razvoj latinske pisave je prišel do svojega zaključka.

Ali skoraj. Kajti gotica, ki bi po vseh pravilih morala izumreti skupaj s srednjim vekom, se je v Nemčiji (sensu latu) ohranila iz, recimo tako, ideoloških razlogov. Nemški protestanti so namreč v novi humanistični pisavi videli znak kulture osovraženega Rima: nepristne, umetno ohranjane tradicije, tako kot latinščina in papeška avtoriteta. Povsem napačno, kot smo videli. In prav tako kot so napačno dojemali antiquo kot rimsko pisavo, so napačno sklepali, da pa je gotica nemška, tako rekoč ljudska pisava. Zato so trmasto vztrajali pri tej preživeli pisavi in začeli svojo lastno, nemško standarizacijo pisave, v brk evropski. Da bi še bolj pokazali svojo trmo, so si za novo standarno pisavo med vsemi, res raznovrstnimi verzijami gotice, izbrali frankfurtsko frakturo, ki se je med vsemi še najmanj skladala z duhom nove dobe in tehnologije:

Gotica se je tako ohranila na vsem nemško govorečem ozemlju kot popolni tujek v nadaljnem kulturnem, umetnostnem in estetskem razvoju. Tako da je gotica bila natanko tisto, kar je obče ne-nemško javno mnenje v njej vedno videlo - simbol vse bebaste nemške nostalgike: nekje na isti ravni kot to, to ali... to; gloriofikacija kiča v imenu tradicije. Če parafraziramo Nietzschejevo znamenito izjavo o pivu, bi lahko rekli: "Ugotoviti bomo še morali, koliko škode je nemškemu duhu povzročila gotica!" Gotico je dokončno ukinil šele Hitler leta 1941 in ji s tem žal naredil več koristi kot škode, saj ji je omogočil životarjenje še po drugi svetovni vojni, kar bi najbrž ne bilo mogoče, če bi jo imeli za pisavo nacizma.

Zdaj pa še o skritem nauku, oblubljenem v naslovu:

Utemeljitelj sodobne paleografije, francoski benidiktinec Jean Mabillon (1632-1707), ki je razvil natančen sistem prepoznavanja pristnih listin od ponaredkov, si je raznolikost srednjeveških pisav razlagal tako, da je sklepal, da je vsako izmed ljudstev, ki so podjarmila Rimski imperij, razvilo svojo pisavo. Že sodobniki so spoznali njegovo zmoto: vse latinske pisave izhajajo iz istega vira, se razvijajo in se stekajo nazaj v isti vir. Tradicija latinske pisave je tako, v nasprotju s tem, kar je v skladu z duhom časa verjel Mabillon, ena sama. A vendar je za razvoj pisave ključna ravno pozaba te tradicije: italijanski humanisti so se vrnili k karolinški minuskoli (antiqua), ker so mislili, da gre za antično rimsko pisavo; nemški protestanti so jo zavrnili, ker so mislili isto - vztrajali pa so pri gotici, ker niso vedeli, da je prav tako malo nemška kot antiqua.

Ko sem začel študirati za ta izpit sem bil prepričan, da mi ukvarjanje s smešno nepotrebnimi partikularnostmi evropske srednjeveške zgodovine ne more ničesar povedati o interesih in načrtih, ki jih imam s historiografijo jaz. In sem se motil. Kajti ko sem se poglobil v zgodovino evropske pisave, sem lahko zopet spoznal, kaj je zame vedno bil čar študija zgodovine: to bogastvo posameznosti, to, da lahko iz študija konkretnosti (in zelo konktretnosti) lahko vstopiš v živo meso teorij in konceptualizacij; da lahko tako rekoč pri živem telesu spoznaš določene resnice. V konkretnem primeru troje: kako je tradicija Evrope tradicija vedno novega iskanja izgubljenega izvora, kjer je zmota ključna za njeno nadaljevanje in prenašanje na vedno nove subjekte; kako je prekinitev linearne tradicije, odmik od izvorov, od neposrednega stika s "kulturno substanco", konstitutivna za nastanek identitete; in nazadnje, kako je moderna latinska pisava, ki je z vsem svojim bistvom, z vsemi ovinki in vračanji v tradiciji njenega oblikovanja, povezana z neko čisto evropsko zgodbo, popolnoma tuja zgodovini Indokine, Malaje, Indonezije, Filipinov, Afrike, Peruja in vseh teh delov sveta, kjer jo uporabljajo. Prišla je od zunaj, tako kot parlament, kot moderna razdelitev koledarja, kot datacija let ab anno domine incarnatione,... Evropa je dala svetu (ne da bi to vprašal, to je jasno) vse, kar ima. "Vse", je zapisal Eric Hobsbawm, "kar loči današnji svet od sveta Mingov in Mogulov, izhaja iz Evrope".

Prav zato vedno bolj verjamem, da se zgodovina "tretjega sveta" šele začenja. Evropeizacija je bila ključna prelomnica v zgodovini vzhodnih držav, tako kot je bila "romanizacija" barbarov, nas barbarov, ključna prelomnica v evropski zgodovini. Njihovo zgodovino je razdelila na dvoje, o tem ne more biti dvoma; in tako rekoč včeraj se je za te dežele začelo novo poglavje v zgodovini, začetek iz novega izhodišča, ki ne more peljati drugam, kot da bodo razvili lastne inštitucije, lastne ideje in koncepte iz tega novega izhodišča. Če kaj, potem Fukuyamov konec zgodovine pomeni konec Evrope (oz. Zahoda) kot središča sveta, kar je nedvomno bil od 15. stoletja dalje. Začenja se nova faza svetovnega razvoja, ki bo res štartal iz zahodnjaške baze, vodil pa bo drugam. In zgodovinarji, za razliko od gospoda Huntingtona, ne moremo vedeti, kam.

P.S. veselilo bi me, da bi na ta post kdaj naslednje leto naletel kakšen študent, ki se bo pripravljal na omenjeni izpit, in da bi ugotovil (študent namreč), da je internet lahko dober tudi za bolj koristne in poučne zadevščine kot downlodanje filmčkov in čebljanje po forumih. Če bo (našel ta post namreč), naj se kaj javi v komentarjih.

Solkanska mulca kot metafora sveta

Pred leti, ko sem bival v Salamanki, sem stanoval pri neki gospe, ki je rada kuhala. In ker jaz rad jem, se je med nama razvila neka posebna simbioza, s katero sva bila oba povsem zadovoljna.

Nekoč mi je postregla z jedjo, a mi nikakor ni hotela razkriti, za kaj gre: »Samo poskusi,« mi je rekla, »in povedal mi boš, ali ti je všeč.« Ko sem le poskusil to skrivnostno leónsko specialiteto, sem v njej takoj prepoznal okus doma: to ni bila nič drugega kot dobra stara solkanska mulca. »Si, si,«, sem ji konspirativno pokimal, »mislim, da točno vem, kaj je to.« Ženska se ni mogla načuditi, ko sem ji pojasnil, da je natanko ista jed ena najbolj značilnih za kraj, od koder prihajam. Jadrno je odhitela do knjižne police in se vrnila z velikim šolskim atlasom, rekoč: »Zdaj pa mi pokaži, kje je ta Slovenija.«

Ni bilo prvič, da sem jo na tak način presenetil. A to, da pri nas poznamo tudi »morcillo« (tako se ji reče po kastiljsko), je bilo preveč: dokončno sem podrl njeno trdno zasidrano vero, da je Slovenija nekje na robu Sibirije. Ko sem ji na starem zemljevidu, na katerem si je Jugoslavija delila pol strani skupaj z ostalimi balkanskimi državami, skušal pokazati, kje živim, je resignirano zavzdihnila: »Pa le ni tako daleč, kot sem mislila. Pa še morje imate. Sredozemlje.«

Res je: gledano iz evropske perspektive smo morda res precej oddaljeni eden od drugega. Toda vzemimo nekoliko večji objektiv in videli bomo, da na svetovnem zemljevidu delimo isti kulturni, civilizacijski in klimatski prostor. V nasprotju z Japonko in Američanko, ki sta skupaj z mano živeli v istem stanovanju in ki so jima bile kulinarične mojstrovine naše gostiteljice res prava »španska vas«, sem jaz lahko vedno znova spoznaval, da pojmi kot so »Evropa« in »Sredozemlje« niso le fikcija v glavah politikov in geografov, temveč imajo svoj konkreten odraz v preprostih vsakodnevnih malenkostih, ki sestavljajo mozaik naše skupne civilizacije.

Zdi se mi, da je prav kulinarična tradicija tista, ki najuspešneje podira politične in geografske meje in s širokimi zamahi riše poteze tiste velike freske, ki bi ji pokojni zgodovinar Braudel rekel »materialna civilizacija«, tržaški pisatelj Magris pa »makrokozmos«. Dodajmo še skupno katoliško tradicijo in spoznali bomo, da naseljujemo isti majhni košček našega planeta in imamo, gledano iz perspektive Tokia ali Houstona, bolj ali manj enake navade in običaje.

Ubranil bom hišo svojega očeta

Ena najsilnejših domoljubnih poezij vseh časov. In ena mojih najljubših. Gabriel Aresti, 1963: Nire aitaren etxea ali Hiša mojega očeta. Verjetno najbolj znana baskovska poezija sploh: simbol njihove vztrajnosti pri obrambi svojih izročil. Že sam pojem "hiše" (etxe) ima v baskovski kulturi poseben pomen. Podobno kot pri Slovencih, ima pri Baskih vsaka hiša na podeželju (včasih pa tudi v mestih) svoje ime: ne glede na družino, ki v njej živi. Baski so dolga stoletja uživali neko čisto posebno samoupravo, ki je temljila na samoupravnih vaških skupnostih, fueros (iz lat. "forum"). Zelo podobno kot pri Beneških Slovencih, je tudi pri Baskih vsak fuero sestavljalo določeno število hiš (in ne morda družin), ki so se potem na skupnih zborovanjih pod vaškim hrastom odločali o skupnih zadevah. Vendar pri tem ni šlo za nikakršno folklorno tradicijo, temveč za pravi sistem samouprave, s posebnim pravnim in davčnim ustrojem. Najbolj dovršen je ta sistem bil v osrednji provinci Biskaji, kjer je obstajal tudi vrhovni zbor baskovskih "hiš", ki so se sestajale v Gerniki. Ta (t.i. "foralni") ustroj je deloval vse do tridesetih let 19. stoletja, ko ga je v zaporednih valovih ukinila nova liberalna država. Od tedaj se je starodavna tradicija samouprave spremenila v osrednji simbol baskovske želje po svobodi, s "skupščinskim hrastom" v Gerniki kot osrednjo simbolno refernco.


Hiša mojega očeta

Ubranil bom
hišo svojega očeta.
Proti volkovom,
proti suši,
proti dolgovom,
proti pravici
bom ubranil
hišo svojega očeta.
Izgubil bom
živino,
polja,
nasade;
izgubil bom
dobiček,
prihodek,
obresti,
toda ubranil bom hišo svojega očeta.
Orožje mi bodo odvzeli
in z dlanmi bom branil
hišo svojega očeta;
odrezali mi bodo dlani
in z rokami bom branil
hišo svojega očeta;
ostal bom brez rok,
brez ramen,
brez trupa,
in z dušo bom branil
hišo svojega očeta.
Umrl bom,
moja duša bo izgubljena,
moji potomci bodo izgubljeni,
toda hiša mojega očeta
bo še vedno stala
na tej zemlji.


Nire aitaren etxea

Nire aitaren etxea
defendituko dut.
Otsoen kontra,
sikatearen kontra,
lukurreriaren kontra,
justiziaren kontra,
defenditu
eginen dut
nire aitaren etxea.
Galduko ditut
aziendak,
soloak,
pinudiak;
galduko ditut
korrituak,
errenteak,
interesak,
baina nire aitaren etxea defendituko dut.
Harmak kenduko dizkidate,
eta eskuarekin defendituko dut
nire aitaren etxea;
eskuak ebakiko dizkidate,
eta besoarekin defendituko dut
nire aitaren etxea;
besorik gabe,
sorbaldik gabe,
bularrik gabe
utziko naute,
eta arimarekin defendituko dut
nire aitaren etxea.
Ni hilen naiz,
nire arima galduko da,
nire askazia galduko da,
baina nire aitaren etxeak
iraunen du
zutik.

»Ich bin ein ... Katalane«

Danes sem pri obrednem »predspalnem« surfanju naletel na spletno akcijo, ki me je nasmejala do solz. Gre za internetno stran, ki so jo postavili mladi katalonski aktivisti.

Potrebna bo kratka razlaga: že pred lanskimi španskimi volitvami (marca 2004) je socialist Zapatero Kataloncem obljubil, da bo sprejel vsakršen predlog za povečanje katalonske avtonomije, če bo za njim stala vsaj dvotretjinska večina v katalonskem parlamentu. Katalonci so Zapatera vzeli zares in pred nekaj meseci sprejeli reformo avtonomnega statuta. Če bo Zapatero držal obljubo in bo parlament v Madridu potrdil to reformo, bo Španija dejansko postala neke vrste »asimetrična konfederacija«. V Barceloni bodo odločali tako rekoč o vsem: o davkih, sodnem sistemu, celo o zunanji politiki. Le vojska bi ostala skupna. Poleg tega dopušča nov statut tudi rešitve nekaterih prestižnih vprašanj: če bodo hoteli, bodo Katalonci lahko dobili svojo lastno reprezentanco (podobno kot Škotska, Wales ali Ferski otoki) in celo lastno internetno domeno. Poleg tega bi taka »reforma avtonomije«, kot pravijo v Španiji, odprla možnost za dokončno odcepitev, saj bo Katalonija po novem definirana kot »nacija« (to pa je status, ki je po ustavi do zdaj pripadal le španski državi).

Razumljivo je, da so se španski centralisti močno razpizdili. Skrajni desničarski krogi so pozvali k bojkotu katalonskih proizvodov in se akcije lotili z vso resnostjo in vnemo. Tu pa nastopi naša zgodba. Katalonci namreč niso ostali križem rok. Tako so se lotili nenavadne akcije – samobojkota.

Kaj to pomeni: postavili so spletno stran, ki služi kot »prostovoljna pomoč španskim centralistom«: vsak, ki čuti, da si zasluži bojkot, se vpiše na »črno listo katalonskih nacionalistov in secesionistov«. Pristopijo lahko podjetja, spletne strani in posamezniki. Vsak napiše, zakaj čuti, da si zasluži bojkot: »Smo podjetje iz Barcelone. Poslujemo v katalonščini, samo zato da bi jezili naše španske komitente. V nobeni pisarni nimamo portreta španskega kralja. Nekoč je nekdo prišel na delo oblečen v katalonsko zastavo in nismo ga odpustili.«. Ali pa: »Mislim, da sem katalonski nacionalist. Nekoč sem navijal proti španski reprezentanci.« In še: »Prepričan sem, da si zaslužim, da me bojkotirajo. Imam baskovski priimek. Prebral sem predlog statuta in ne zdi se mi popolnoma slab.« Na spletni strani je tudi rubrika »prijateljske spletne strani«: v njej pa je le povezava na stran, ki se zavzema za bojkot. S pripisom: »naša stran je nastala z namenom, da vam pomaga pri zbiranju podatkov za vašo plemenito pobudo.«

Že ko sem prvič obiskal Barcelono, sem vzljubil domoljubje Kataloncev. Spomnim se, da je bilo 23. aprila in zvečer sem šel na koncert katalonskega rocka v Palau San Jordi. Nisem mogel verjeti svojim očem: polno je bilo mladine, ki je ponosno mahala s katalonskimi zastavami. Na rock koncertu! Kaj takega verjetno doživiš redkokje v Evropi. No, mogoče na koncertu kakšnega hrvaškega Tomsona. Ampak ravno tu je razlika: mladi, ki v Barceloni ponosno mahajo s svojimi »senyerami« in »esteladami« niso nobeni šovinisti. So pravi domoljubi, ki svojega patriotizma ne izkazujejo tako, da posedajo pred televizijo, poslušajo turbo folk ali v zakotnih ulicah pretepajo »čefurje«.

Neverjetno so dejavni, polni pozitivnega entuziazma: ne hodijo le na rock koncerte oblečeni v katalonsko zastavo, temveč- to mi je bilo pri njih najbolj všeč- privrženost domovini izkazujejo predvsem s političnim udejstvovanjem. Ne le, da so v zadnjih letih zasedli spletni prostor z najrazličnejšimi akcijami; ogromno je organizacij civilne družbe, ki se ukvarjajo z vsakovrstnimi aktualnimi vprašanji. Neverjetno je videti, koliko mladine je vključeno v aktivno politiko: podmladki političnih strank so izjemno močne organizacije- mladi demokrati, socialisti, republikanci in krščanski demokrati med sabo naravnost tekmujejo, kdo bo z originalno akcijo bolj izkazal svojo ljubezen do domovine. Da ne govorim o vseh peticijah, protestih in demonstracijah. Od varstva okolja pa do pobud za obnovo zgodovinskih spomenikov, ena sama vodilna beseda: delovanje, delovanje, delovanje… Prav nedavno sem se pogovarjal z neko svojo znanko, ki je bila dolgo aktivna na novogoriški študentski sceni. Tudi ona je nekaj časa preživela v Barceloni in bila je naravnost ganjena nad to »katalonskostjo«. Čeprav ni vedela, kako bi to imenovala, je zaslutila, da gre za natanko isto stvar, ki nam Slovencem tako krvavo manjka. Jaz bi to poimenoval »državljanska zavest«. Ali pa »republikanski duh«. Mogoče to niti ni pravi izraz; navsezadnje to ni pomembno. Pomembno je, da se katalonska mladina z vsem svojim srcem zaveda, da je prihodnost njihove domovine odvisna od njih samih.

Stvar je najbolj preprosto povzel John F. Kennedy: »Ask not what your country can do for you, but what you can do for your country.« Zdi se mi, da so Katalonci razumeli smisel teh besed. Tako kot mnogo drugih malih narodov. Upam, da bomo te besede enkrat razumeli tudi Slovenci. Čeprav nisem prevelik optimist. Pa vendar: najlažje se je zaviti v pesimistično objokovanje naše stvarnosti (češ »itak se nič ne da spremeniti«); s tem se najlažje izogneš odgovornosti za skupno stvar.

Prav Kennedy je sredi zasužnjene vzhodne Evrope izustil tisti znameniti stavek, »vsi svobodni ljudje- ne glede na to, kje živijo- so meščani Berlina«. Tako se meni zdi, da smo vsi tisti, ki gojimo to, recimo tako, »civilno ljubezen« do svoje domovine, po duhu Katalonci. Če naj parafraziram znameniti Kennedyjev krik: »I take pride in the words: Jo sóc català!«

Jasno je torej, da sem začutil, da si tudi jaz zaslužim bojkot in zato spokorno vpisal naslov tega bloga na črno listo »catalan-loversov«.

F.A.Q.: vse kar ste hoteli vedeti o koroških Slovencih, a se niste upali vprašati Haiderja

Film F.A.Q., ki so ga predvajali konec prejšnjega tedna v okviru ljubljanskega LIFFa, sem šel gledat iz čiste patriotske dolžnosti. Gre namreč za dokumentarec o koroških Slovencih, ki ga je z domačo kamero posnel nek domačin, ki študira filmsko režijo na Dunaju.

Prav zato, ker od filma nisem veliko pričakoval, sem bil še toliko bolj navdušen nad njim. Vsem, ki imajo možnost, priporočam, da si ga ogledajo. Pa brez strahu: v njem ni jokajočih seznamov krivic, socioloških razpredanj, političnih analiz. Gre za natanko to, kar piše v podnaslovu filma: pogled nove generacije na staro temo. Nenavaden pogled.

Že začetek dokumentarca je obetaven: skozi kratek animirani filmček zvemo, da se je študent Štefan Hafner pred dobrimi petimi leti odpravil na dunajski poštni urad, kjer je dvignil paket iz domače Bistrice. Ko je paket odprl je začudeno ugotovil, da ni dobil pričakovanih zimskih štumf in domače rožanske klobase, temveč komplet roza jaknic in dišečo kopalno gobo. Presenečenje se je spremenilo v paniko, ko je prebral priloženo pismo: na pošti so očitno zamenjali pakete in mladi Štefan je dobil v roke paket, ki ga je Claudia Haider, žena koroškega deželnega glavarja, poslala svoji hčerki. Pred mladeničevimi očmi se zavrti strašljiv film: »koroški Slovenec, provokacija, zapor….« »Stop«, nam reče, »vsa ta panika samo zaradi paketa? Ne, ne, za njo stoji cela zgodba, dolga zgodba, ki se začne 10. oktobra daljnega leta 1920.«

Več o filmu niti ne bom pisal, da ne bi komu pokvaril užitka. Naj povem le, da nas od tu naprej režiser popelje na poučen, zabaven in mestoma že čisto absurden potep po razmerah v tako imenovani »južni Koroški«: od merjenja meje na karavanških travnikih, prek freske, ki obeležuje »bistriško pljuvalno nedeljo«, pa vse do razprav o dvojezičnosti domačih živali. Ne manjka niti neobičajno tekmovanje v popularnosti med Jezusom in avstrijskim kanclerjem.

V filmu se politika neprestano meša s prizori iz vsakdanjega življenja, dokler gledalec ne ugotovi osnovnega dejstva, ki je tragično in absurdno obenem: na Koroškem najbolj vsakdanje stvari v življenju že SO politične, če si pripadnik slovenske manjšine. Politično dejanje postane že nakup vozovnice, prijava stalnega bivališča, celo igra v otroškem vrtcu lahko postane politično vprašanje. To je seveda neznosno stanje, ampak prav enostavno se mu je izogniti: razglasiš se za nemško govorečega in stvari postanejo naenkrat čisto preproste.

Dokumentarec na humoren način razgali absurdnost koroške manjšinske problematike: kar je drugod po Evropi že nekaj povsem vsakdanjega (pomislimo na Španijo, kjer 40% prebivalstva živi na uradno dvojezičnih ozemljih, ali celo na nekdaj tako zadrto Francijo), se na Koroškem spremeni v groteskni jezikovno-politični ringišpil. Vendar pa ima celotna zadeva tudi svojo pozitivno plat: mlada generacija se tega absurda vedno bolj zaveda in se iz njega zna tudi norčevati. Imamo že cele generacije novodobnih slovenskih donkihotov (od Rudija Vouka, Franca Smrtnika, do Janka Messnerja in drugih), ki dobro poznajo svet, v katerem živijo in znajo v svoj prid izkoristiti medije in vladajoči diskurz. Ljudje, ki iz svojega običajnega življenja ustvarjajo aktivizem, a se obenem povsem zavedajo smešnosti in absurdnosti svojega položaja. In upajo- tako kot mi vsi, ki jih spremljamo in podpiramo- da bo kmalu prišel čas, ko bodo lahko vsi zaživeli bolj normalno življenje in se ne bo vsako dejanje sprevrglo v izčrpajoč spopad z mlini na veter.

Pa še to: film je doživel premiero v Avstriji in občinstvo ga je zelo dobro sprejelo. Pri njegovem nastanku je pomagal tudi ORF, ki je avtorjema dovolil, da sta uporabila posnetke iz arhivov avstrijske državne televizije. Prošnjo za pomoč (niti ne za finančno podporo!) sta poslala tudi na slovenski RTV: od koder nista dobila nobenega odgovora. No, upamo da se bodo naši pametnjakoviči na RTV zganili vsaj zdaj in film kmalu uvrstili na svoj spored. Kar je glede na naravnost vzhičen odziv publike na LIFFu najbrž skoraj gotovo. Vsaj nekaj.

Kdo se hoče zgledovati po Sloveniji?

Nek poseben užitek je v tem, da vstaneš zgodaj. Danes sem se zbudil že ob peti zjutraj. To mi je dalo dovolj časa za vsa tista majhna opravila, za katere ponavadi nimam časa. V času študija v Španiji sem se recimo nalezel tiste lepe buržujske navade, ki se ji reče jutranja kava s časopisom v roki. Ko sem se vrnil v domovino, sem se temu užitku pač moral odreči. Ne zaradi kave, ki je pri nas boljša kot v Španiji in tudi izbira je večja. Problem je v tem, da v Sloveniji ne poznamo časopisov, čeprav po trafikah menda prodajajo neke kompendije vsakodnevnih novic, ki jih novinarji poberejo od tujih agencij, jim dodajo svoje pritlehne komentarje, pritaknejo še nekaj domačih zdrah in tako prežvečeno servirajo bralcem. Ta podalpska brozga je neprimerljiva s profesionalnostjo pravih evropskih dnevnikov, tistih gospodov Časopisov, ki znajo skoraj stoično strogost pri poročanju o dogodkih povezati s prefinjeno eleganco mnenj, ki vsakemu časopisu dajejo njegov prepoznavni politični odtenek.

Kakorkoli. Danes sem si le privoščil nadomestek tega metropolitanskega užitka, časopisno instant kavo, tako rekoč. Skočil sem na internet in prelistal (OK, skrolal) svojo priljubljeno barcelonsko Vanguardio. In na njenih straneh naletel na tako zanimivo presenečenje, da sem si rekel: to pa spada v moj prvi blog. Ko sem bral komentar, sem namreč zvedel, da je v katalonski (in tudi širši španski) politiki naša ljuba Slovenija (ki je v svetu nihče ne pozna, smrk, smrk) že skoraj cel teden pravi »issue of the day«. No, pravzaprav ne država »iz mesa in kosti«, ampak le njeno ime.

Katalonske stranke so letos namreč predlagale spremembo državne ureditve, tako da bi se Španija dejansko preoblikovala v federacijo. Debata je seveda vroča in kot je znano, v vroči debati vsaka beseda zacvrči, ko pade vanjo.

Že aprila meseca je Jordi Pujol (človek, ki je 23 let nepretrgoma vodil katalonsko avtonomno vlado, zdaj pa v penziji piše članke in deli nasvete) aktivistom stranke CDC (ki je trenutno druga najmočnejša stranka v Kataloniji) poslal dopis, kjer jih poziva, naj si prizadevajo, da »se (španska) država preoblikuje tako, da bo Katalonija lahko podobna Sloveniji«. Zdaj je to prišlo v javnost in že cel teden se komentatorji po španskih časopisih dajejo, kaj je stari Pujol s tem mislil: bi rad, da se Katalonija odcepi od Španije, kot se je Slovenija odcepila od Jugoslavije? Nekaj dni nazaj je torej gospod Pujol v madridskem dnevniku ABC objavil članek, v katerem pojasnjuje: »Nočem, da Španija razpade kot bivša Jugoslavija, kljub temu pa bi rad videl, da bi Katalonija imela skoraj tak položaj kot Slovenija.«

Tako: na sredi ene najbogatejše in najrazvitejše zahodnoevropske regije bi nekdo (ne nekdo: Nekdo) rad bil skoraj tak kot Slovenija. Lepo slišati. Vsekakor dovolj redka zgodba, da je lahko moj prvi blog.

Pa še nauk zgodbe: lepo bi bilo, da bi se zavedali, kakšen privilegij je imeti svojo lastno državo. Katalonci, ki je nimajo- pa jih je vsaj trikrat več od nas- se tega še kako zavedajo. In nas jemljejo za svetel zgled. Mi sicer od tega nimamo kakšne velike koristi. Razen tega seveda, da vsi španski mediji že cel teden opletajo z imenom naše države: mogoče pa se bo v vsem tem kdo le vprašal, kdo zaboga je ta Slovenija, ki bi ji hotel biti podoben Jordi Pujol...