Zmagovalci in poraženci

Velázquez je eden tistih slikarjev, čigar dela je potrebno videti v živo, da lahko pravilno ceniš njegov genij. Predaja Brede oziroma Las lanzas je mojstrovina, ki v sebi skriva mnogo več od zgolj klasicistične in tehnične dovršenosti, zaradi katere si je utrla pot v šolske kurikulume. Ko sem pred dobrimi tremi leti obiskal madridski Prado, sem se vsedel na klop pred to velikansko sliko in si vzel čas, da sem si podrobno ogledal njene detajle, ne da bi se pustil motiti od valov turistov, ki so se v ne prepogostih intervalih ustavljali pred njo.

Kot je znano, Predaja Brede upodablja zmago španskih sil nad holandskimi uporniki v nizozemski vojni za neodvisnost leta 1590. Jan Morris jo je označila za »eno najbolj španskih slik vseh časov« in v veliki meri jo lahko razumemo kot sad politične propagande: nastala je namreč sredi tridesetletne vojne (slabega pol stoletja po dogodkih, ki jih upodablja), da bi uvekovečila špansko slavo in zlato dobo španskega imperija, ki je bila tedaj že v zatonu. Velázquez je v njej z naivnostjo, ki si jo lahko privošči le velik umetnik, upodobil španske in katoliške ideale: viteštvo, pogum, milostnost.

A Velázquezova slika ni le upodobitev zmagoslavja. V njej je nekaj, kar presega politično propagando 17. stoletja, nekaj, kar ima občečloveško sporočilo. Predaja Brede je slika o zmagovalcih in poražencih. To je, kot zna povedati že vsak srednješolski učitelj likovne vzgoje, očitno že iz kompozicije. A tudi – in to nas na tem mestu najbolj zanima – iz upodobitve posameznih likov. Poleg obeh glavnih figur, nizozemskega voditelja vojvode Nassauskega in španskega vojskovodje markiza Spinole, o katerih bi lahko napisali celo razpravo, imamo celo vrsto drugih likov, ki skupaj ustvarjajo eno najbolj vseobsežnih in psihološko dognanih upodobitev dveh univerzalnih skupin, ki sta obstajali od stvaritve sveta in bosta obstajali do konca časov: zmagovalcev in poražencev. Iz prve gledajo zmagoslavni, zadovljni, samovšečni obrazi; iz druge potrta, zaprepadena, zmedena obličja.

Ko sem imel priložnost sliko videti v živo, sem kmalu opazil, da poleg obeh vojskovodij izrazito izstopa en sam lik in sicer na strani poražencev. To je lik mladeniča v beli opravi in sklonjeno glavo, ki nekaj vneto razlaga. Že tedaj mi je bilo takoj jasno, kdo je ta mladenič: on je tisti, ki strastno išče vzroke za poraz, je svojemu taboru zvesti, a neizprosni iskalec razlogov, ki so pripeljali do neželenega izida. Je pravzaprav intelektualec med vojaki.

V liku belega mladeniča iz poraženega tabora mi ni bilo težko prepoznati velikih sodobnih španskih in katalonskih avtorjev, ki sem jih ravno tedaj prebiral. Mislim recimo na Joana Fusterja ali Javiera Tusella, torej na ljudi, ki so izhajali iz demokratičnih okolij in so kot mladi morali trpeti posledice zmage frankizma v španski državljanski vojni. Prav ta izkušnja poraza in posledične izločenosti iz glavnega toka splošnih mnenj in prepričanj, izkušnja potisnjenosti na intelektuano obrobje jih je spodbudila k temeljitemu intelektualnemu in političnemu delu, iz katerega so v končni fazi izšli kot zmagovalci.

Veliki zgodovinar in politični teoretik Reinhart Koselleck, ki je kot Nemec o porazu nekaj vedel, je nekoč zapisal:

»Osnovna izkušnja poražencev je, da se je vse zgodilo drugače kakor so upali ali
načrtovali. Zato imajo večjo potrebo, da razložijo, zakaj se je vse izteklo v
nekaj drugega od tega, kar so upali, da se bo zgodilo. To lahko spodbudi iskanje
srednje in dolgoročnih razlogov, ki bi razložili nepričakovan razvoj dogodkov,
in s tem ustvari trajnejše uvide, ki imajo močnejšo razlagalno moč kot razlage
zmagovalcev, ki so pogosto le interpretacija kratkoročnih uspehov skozi optiko
dolgoročne vzvratne teleologije.«

Velázquez je kot intelektualec in strastni bralec Cervantesa nedvomno slutil resnico, ki jo je dobrih tristo let kasneje formuliral Koselleck. Predvsem pa se je kot dober in iskren opazovalec zavedal absolutne intelektualne, umetniške, gospodarske in sploh vsakršne premoči male in vitalne Nizozemske nad veliko in okorno Španijo njegovega časa. Videl je, kako se je v tistih nekaj desetletjih, ki so minila od bitke pri Bredi, španska monarhija zadušila v lastnih nerešenih protislovjih. Naslikal je idealizirano hvalnico aristokratskim vrednotam, a se je moral zavedati, da so prav tiste prednosti, ki so izbojevale špansko zmago pri Bredi – izropano bogastvo ameriških rudnikov zlata, plemiški privilegiji, zapletena družinska zavezništva habsburške dinastije – postajale iz dneva v dan bolj nemočne proti republikanskemu zanosu in protestantski gorečnosti Nizozemcev.

Predaja Brede je bila naslikana le slabo desetletje pred popolnim in dokončnim bankrotom taiste imperialne in aristokratske Španije, ki naj bi jo slika slavila. Kdo ve, če ni Velázquez morda hotel v belem mladeniču upodobiti mladostne izkušnje tistih izkušenih voditeljev, ki so prav v času, ko je slika nastajala v madridskem ateljeju, na bojnih poljih severne in srednje Evrope zadajali smrtne udarce španski armadi? Kot globok kristjan je vedel, da se lahko samo iz poraza rodi končna zmaga. Morda je uvidel, da se je začetek konca španskega imperialnega gospostva začel prav v tisti težko izbojevani zmagi pri Bredi, ko se je zmagovita stran zazibala v sladko zmagoslavje, razboriti poraženci pa so v naporu zbrali dovolj moči za nov vzpon. In kot kristjan je razumel, da vsaka premoč v sredstvih prinese kvečjemu začasno zmago, da je edina prava moč moč duha in da se je z njeno pomočjo mogoče, kot je zapisal katalonski pesnik, »naučiti boriti brez vsakršnega orodja«.

Navsezadnje je bila bitka pri Bredi zadnji pomembni spopad, v katerem je špansko orožje slavilo zmago.