Pred leti, ko sem bival v Salamanki, sem stanoval pri neki gospe, ki je rada kuhala. In ker jaz rad jem, se je med nama razvila neka posebna simbioza, s katero sva bila oba povsem zadovoljna.
Nekoč mi je postregla z jedjo, a mi nikakor ni hotela razkriti, za kaj gre: »Samo poskusi,« mi je rekla, »in povedal mi boš, ali ti je všeč.« Ko sem le poskusil to skrivnostno leónsko specialiteto, sem v njej takoj prepoznal okus doma: to ni bila nič drugega kot dobra stara solkanska mulca. »Si, si,«, sem ji konspirativno pokimal, »mislim, da točno vem, kaj je to.« Ženska se ni mogla načuditi, ko sem ji pojasnil, da je natanko ista jed ena najbolj značilnih za kraj, od koder prihajam. Jadrno je odhitela do knjižne police in se vrnila z velikim šolskim atlasom, rekoč: »Zdaj pa mi pokaži, kje je ta Slovenija.«
Ni bilo prvič, da sem jo na tak način presenetil. A to, da pri nas poznamo tudi »morcillo« (tako se ji reče po kastiljsko), je bilo preveč: dokončno sem podrl njeno trdno zasidrano vero, da je Slovenija nekje na robu Sibirije. Ko sem ji na starem zemljevidu, na katerem si je Jugoslavija delila pol strani skupaj z ostalimi balkanskimi državami, skušal pokazati, kje živim, je resignirano zavzdihnila: »Pa le ni tako daleč, kot sem mislila. Pa še morje imate. Sredozemlje.«
Res je: gledano iz evropske perspektive smo morda res precej oddaljeni eden od drugega. Toda vzemimo nekoliko večji objektiv in videli bomo, da na svetovnem zemljevidu delimo isti kulturni, civilizacijski in klimatski prostor. V nasprotju z Japonko in Američanko, ki sta skupaj z mano živeli v istem stanovanju in ki so jima bile kulinarične mojstrovine naše gostiteljice res prava »španska vas«, sem jaz lahko vedno znova spoznaval, da pojmi kot so »Evropa« in »Sredozemlje« niso le fikcija v glavah politikov in geografov, temveč imajo svoj konkreten odraz v preprostih vsakodnevnih malenkostih, ki sestavljajo mozaik naše skupne civilizacije.
Zdi se mi, da je prav kulinarična tradicija tista, ki najuspešneje podira politične in geografske meje in s širokimi zamahi riše poteze tiste velike freske, ki bi ji pokojni zgodovinar Braudel rekel »materialna civilizacija«, tržaški pisatelj Magris pa »makrokozmos«. Dodajmo še skupno katoliško tradicijo in spoznali bomo, da naseljujemo isti majhni košček našega planeta in imamo, gledano iz perspektive Tokia ali Houstona, bolj ali manj enake navade in običaje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar