Žižek in Ramadan o egiptovski revoluciji

Vredno ogleda: Tariq Ramadan in Slavoj Žižek na Al Jazeeri o egiptovski revoluciji:

Vsekakor gre za zanimiva razmišljanja. Ob njegovem poslušanju pa mi je vendarle postalo jasno, zakaj slovenska blogerka, ki živi v Egiptu in ki ima do revolucije precej drugačno (to je, povsem odklonilno) mnenje , tako zaničevalno govori o Al Jazeeri kot o orodju anti-mubarakovske propagande. Naj bo jasno: še vedno podpiram protestnike in se v marsičem strinjam s tem, kar pravita Ramadan in Žižek; ampak vseeno mislim, da v tem trenutku - ne glede na to, kaj pravita omenjena gospoda - enostransko navijaštvo ni na mestu. Podpirati in simpatizirati nikakor ne pomeni zapreti oči pred komplekstnostjo dogajanja. 

No, predlagam, da si pogledete ta posnetek in si ustvarite lastno mnenje. Mimogrede, mislim, da oba svoji najboljši analizi podata v zadnjem izvajanju.

P.S. Šele zdaj sem se zavedal nečesa. Žižek se v zgornjem posnetku javlja iz Ljubljane. Pred dnevi je v Guardianu objavil enega najbolj odmevnih člankov na to temo; citirajo ga v vseh večjih svetovnih časopisih; vabijo ga na Al Jazeero. RTV Slovenija vsak dan obširno poročajo o Egiptu, pa jim ni niti enkrat padlo na pamet, da bi ga povabili v studio, da bi predstavil svoj pogled na situacijo. Raje vabijo vedno ene in iste obraze, ki jih imamo že vsi poln kufer, še zlasti, ker vnaprej vemo, kaj bodo povedali. Manjka še samo, da v Odmevih na to temo organizirajo soočenje med Darkom Štrajnom in Boštjanom M. Turkom. Z Matejom Makarovičem in Vladom Miheljakom kot navijačema. Kjer bo seveda Boštjan M. Turk branil islamistične pozicije Muslimanske bratovščine, Štrajn pa sekularnega razsvetljenskega avtokrata Mubaraka: to bi jima še najbolj  pristojilo. Mi pa bi lahko med tem gledali youtube: kaj drugega nam itak ne preostane.

Egiptovska revolucija

Seveda gledam s simpatijo na protirežimske demonstracije v Egiptu. Z srcem in umom sem na strani protestnikov. A kljub temu sem skeptičen in nekoliko zaskrbljen. Egipt ni Tunizija, kjer je sekularizem globoko zakoreninjen (ali se je vsaj tako zdelo do zdaj): poleg tega pa niti za tunizijsko jasminovo revolucijo še ne vemo, kako se bo končala. Smo v trenutku, ko so vse možnosti odprte in to daje celotnemu dogajanju tisto intenzivnost, ki je značilna za prevrate. A tudi negotovost. Spomnimo se: tudi iranska revolucija (tista l. 1979) se je začela na podoben način in se iztekla v masovno tiranijo islamske republike.

Kar me skrbi glede Egipta, je, da se bo v obdobju brazvladja, ki utegne slediti Mubarakovemu padcu, izkazalo, da je edina organizirana politična sila, zmožna obvladovati položaj, islamistična Muslimanska bratovščina, ki je že desetletja največji trn v peti laično-avtokratskega režima. Prav lahko se zgodi, da bodo Muslimanski bratje edini pravi zmagovalci revolucije, pri kateri sami, kot vse kaže, niso odločilno sodelovali.

Možen je tudi tretji scenarij, da se bodo demonstracije končale enako kot iranska zelena revolucija pred dobrim letom: da bodo torej zatrte v krvi, režim pa se bo otresel še zadnjih demokratičnih kulis. Ampak kot kažejo zadnje novice, se je vojska postavila na stran ljudstva in zdi se, da je padec sedanjega režima neizogiben. Prihodnost je zato izjemno negotova. Ne pozabimo, da je Mubarak legitimni naslednik Sadata, ta pa Naserja: to pomeni, da je njegov režim zadnji člen v nepretrgani verigi, ki jo je vzpostavila revolucija 1952. Če bo Mubarak zares padel, bo s tem konec tiste politične kontinuitete, ki - ob številnih spremembah - traja vse od vzpostavitve republike pred šestdesetimi leti. Smo torej pred velikimi spremembami. Egipt namreč ni le najštevilčnejša, temveč v marsičem še vedno najpomembnejša arabska država, kljub gospodarski moči Savdske Arabije in zalivskih emiratov. Kar se zgodi v Egiptu, ima posledice v celotni regiji in odmeva tudi onkraj nje. Ne smemo pozabiti, da se je prav v Egiptu rodil tako arabski nacionalizem kot tudi moderni islamizem.

So trenutki v zgodovini, ko se zdi, da se čas razpre. Deterministično razumevanje, ki vidi zgodovino kot konglomerat neštetih socialnih procesov, se zlomi. Razpre se polje neštetih možnosti. V patosu revolucije se zdi vse mogoče. 

Analogije, ki se ponujajo, niso spodbudne. Upam, da se ne bo ponovil iranski scenarij iz leta 1979, niti tisti iz 2009-10. Ravno tako upam, da se ne bo zgodilo kaj podobnega, kot v Alžiriji po letu 1991: permanentna državljanska vojna med skrajnimi skupinami in vojaškim režimom brez demokratične legitimacije. Toda v zadnjih dnevih mi prihaja na misel še ena, pozitivnejša analogija. Portugalska nageljna revolucija 1974: tedaj se je vojska postavila na stran ljudstva in strmoglavila avtoritarni režim, ki mu je dolgo služila kot glavni steber. Tistega daljnega aprila so se mnogi na Zahodu, vključno s State Departmentom in Belo hišo, bali, da se bo portugalski prevrat sprevrgel bodisi v revolucionarni kaos ali v komunistično diktaturo. A nič od tega se ni zgodilo: odprl je pot v uspešno demokratično tranzicijo.

Portugalska nageljna revolucija se je začela, ko je državni radio v zgodnjih jutranjih urah 25.4. 1974 predvajal prepovedano pesem kantavtorja Zece Afonsa Grândola, vila morena: to je bil dogovorjeni znak, da je vojska zasedla ulice in izvedla osvobodilni državni udar proti vladajočemu režimu. Izbira ne bi bila mogla biti bolj posrečena, njeno besedilo opisuje občutje vseh političnih revolucij: 

Em cada esquina um amigo,

Em cada rosto igualdade, 

O povo é quem mais ordena 

Dentro de ti, ó cidade.

Na vsakem vogalu prijatelj,

na vsakem obrazu enakost,

ljudstvo najbolj ukazuje

v tebi, o mesto. 

Grândola, vila morena
Terra da fraternidade
O povo é quem mais ordena
Dentro de ti, ó cidade
Dentro de ti, ó cidade
O povo é quem mais ordena
Terra da fraternidade
Grândola, vila morena
Em cada esquina um amigo
Em cada rosto igualdade
Grândola, vila morena
Terra da fraternidade
Terra da fraternidade
Grândola, vila morena
Em cada rosto igualdade
O povo é quem mais ordena
À sombra duma azinheira
Que já não sabia a idade
Jurei ter por companheira
Grândola a tua vontade
Grândola a tua vontade
Jurei ter por companheira
À sombra duma azinheira
Que já não sabia a idade

Grandola, zamorsko mesto,
dežela bratstva.
Ljudstvo je tisto, ki vlada
v tebi, o mesto.
V tebi, o mesto,
ljudstvo vlada,
dežela bratstva,
Grandola, zamorsko mesto.
Na vsakem vogalu prijatelj,
na vsakem obrazu enakost.
Grandola, zamorsko mesto,
dežela bratstva.
Dežela bratstva!
Grandola, zamorsko mesto,
na vsakem obrazu enakost,
ljudstvo tukaj vlada.
V senci mogočnega hrasta,
ki mu nihče ne ve starosti,
sem prisegel, Grandola,
zvestobo tvoji volji.
Grandola, tvoji volji
sem prisegel zvestobo.
V senci mogočnega hrasta,
ki mu nihče ne ve starosti.