Prav z veseljem opazujem, kako Berlusconiju počasi drsi oblast iz rok. Ne delam si prav nobenih utvar: glede na porazno stanje opozicije in velikansko stopnjo notranje mobiliziranosti njegovih podpornikov ne pričakujem večjih sprememb. Lahko se sicer zgodi, da bo njegova koalicija v določenem trenutku izbrala novega mandatarja: predvsem Severna liga gotovo nima namena, da bi Berlusconija reševala za vsako ceno, in kaj lahko se zgodi, da bo zahtevala imenovanje novega mandatarja (v tem primeru najverjetneje finančnega ministra Tremontija) ali celo razpis predčasnih volitev. A to še ne pomeni konec berluskonizma niti nujno konec Berlusconija kot političnega voditelja. V trenutni situaciji lahko to pripelje do še hujše ne-demokratične evolucije: če bo res prišlo do takojšnjih predčasnih volitev, ob obstoječem volilnem zakonu (znanem tudi kot legge porcata oziroma "zakon svinjarija") Berlusconijevi stranki (ki ravno v teh tednih zopet spreminja ime) zadostuje relativna večina (27% ali 28% bi bilo povsem realno), da dobi absolutno večino v parlamentu. Naj pri tem niti ne omenimo, da nimajo volilci nobene možnosti izbire med posameznimi kandidati in da si lahko Berlusconi dobesedno po svoji volji prikroji večino v parlamentu, v kolikor ni nobene druge stranke, ki bi prehitela njegovo Ljudstvo svobode (ali kakorkoli jo bo preimenoval). In te, ob katatoničnem stanju opozicijske Demokratske stranke, trenutno ni na vidiku.
Vendar, kot rečeno, ne glede na omejene možnosti kakršne koli resnične spremembe, z zadovoljstvom opazujem njegovo vse večjo izolacijo.
Zdaj je postalo že jasno, da je dokončno izgubil podporo katoliškega tiska, čeprav ima še vedno nekaj vplivnih zaveznikov v italijanski škofovski konferenci. Danes me je pozitivno presenetil uvodnik katoliškega tednika Famiglia cristiana, ki je na prvi strani pozdravil novico, da se bo moral Berlusconi zagovarjati pred milanskim sodiščem zaradi suma prostitucije mladoletnic in zlorabe javnega položaja (ker je, za tiste, ki še ne veste, svojo mladoletno "prijateljico" Ruby rešil iz rok policije s klicem na kvesturo, v katerem je pristojnim natvezil, da je dotična mladenka Mubarakova vnukinja in jo je zatorej potrebno izpustiti, da bi preprečili diplomatski spor z Egiptom). Uvodničar največjega katoliškega časnika v Italiji pa je pri tem dodal še nekaj: naključje je hotelo, da je sodni senat, ki bo sodil premieru, sestavljen iz samih žensk.
Tako piše, uvodničar: "Sodba je v rokah treh gospà. Takoj nam pade na misel nemeza. Ti, Berlusconi, si se na nespodoben način posluževal žensk; one same ti bodo sodile."
Odmislimo za trenutek zlorabo javnega položaja (ki je tu najpomembnejše) in se osredotočimo na zasebni del škandala. Kar se mene tiče, je to, kar Berlusconi počne znotraj visokih ograd svoje vile (ki jo je dobil tako, da je v sedemdesetih letih opeharil mladoletno siroto, ki jo je podedovala od pokojnega očeta) popolnoma irelevantno. Ne zgražam se zaradi domnevne prostitucije niti zaradi mladoletnic (navsezadnje gre za čisto "tehnično" vprašanje, kdaj je neka mlada udeleženka na zabavi praznovala 18. rojstni dan). Gre za nekaj drugega.
Berlusconi je stari pohotnež. To je očitno. A kaj to pravzaprav pomeni?
Napačno je razumeti pohoto kot nekakšen presežek libida. Nikakor! Pohota je, tako kot vsi grehi, nekaj povsem drugega. Je pokvarjenost človeške narave, ki od znotraj uničuje človeka in ga pripelje do tega, da s sočlovekom ni več zmožen vzpostaviti pristnega stika, da ga dojema le kot sredstvo za dosego svojih egoističnih, idiotskih užitkov.
Nismo potrebovali seksualnih škandalov zadnjih dveh let, da bi izvedeli, da je Berlusconi pohotnež. To smo lahko videli v načinu, kako se vede do vseh žensk v svoji bližini, iz njegovih nedostojnih šal, iz njegove diskreditacije politične nasprotnice zaradi njene neprivlačnosti. In še bi lahko naštevali.
Tudi to nas uči Katoliška cerkev v svojem moralnem nauku: greh, tudi kadar je storjen v sferi privatnosti, ni nekaj strogo privatnega. To pa zato, ker se tiče osebe kot take, v njeni celoti, in vpliva na njeno celotno vedenje. Ne izteče se v grešnem dejanju, temveč se - v kolikor ne pride do spokoritve, metanoia - razširi v način človekovega odnosa do stvarstva in soljudi. Dokler na koncu ne postane družbena vez.
Berlusconi ni pohotnež, zato ker so mu - kot si rad dopoveduje sam sebi - všeč mlade punce. Pohotnež je zato, ker je njegov odnos do žensk popolnoma izkrivljen, ker jih ne zna dojemati drugače kot potencialne udeleženke njegovih znamenitih bunga bunga zabav. In nazadnje zato, ker je kot gospodar medijskega in političnega prostora - kot sultan, kot mu pravi politolog Giovanni Sartori - iz pohote naredil sistem političnega in družbenega napredovanja.
Zato ima uvodničar Famiglie cristiane enkrat toliko prav: pregrešil se je zoper ženske in neka globoka pravica je v tem, da mu bodo prav ženske sodile glede tega.
Tisti, ki znate vsaj malo italijansko, si lahko v spodnjih posnetkih pogledate nekaj primerov sultanovega odnosa do žensk. Pri nekaterih, žal, niti znanje jezika ni potrebno.
