Šest kratkih refleksij o bolezni in trpljenju

• Nauk tradicionalne, konformistične, na krščanstvu temelječe buržoazne morale, ki uči solidarnost do bednih in nesrečnih, vsebuje implicitni argument kalkulacije in povračila: »Do nesrečnih ravnaj lepo, saj utegne nekoč nesreča doleteti tudi tebe.« Nietzsche je takšno moralo zato upravičeno obtoževal, da temelji na ustrahovanju. Do slabotnejših se ne vedem lepo iz pristne naklonjenosti do njih, temveč zato, ker se bojim, da bom tudi sam nekoč slaboten. V duhu nietzschejanske kritike je mogoča tudi nekoliko drugačna interpretacija: do slabotnejših se vedem lepo iz vraževerja, iz akta religiozne hvaležnosti, da nisem na njihovem mestu. Solidarnost je v tem pogledu magični ritual, ki trpečega Drugega obdrži na varni razdalji. Toda ali je mogoča drugačna različica iste zapovedi, ki bi se glasila: »Nesrečne in bedne spoštuj zato, ker si tudi sam nekoč bil nesrečen in beden«? Tako formulirana zapoved bi res bila nekoliko manj univerzalna – iz njenega primeža bi začasno izpadli tisti nadvse redki srečneži, kot mladi princ Siddhartha Gautama, ki še niso spoznali nesreče in trpljenja –, a bi bila manj preračunljiva, bolj velikodušna in iskrena. Etika, ki bi temeljila na takšni zapovedi, bi imela to edinstveno prednost, da bi trpljenje dobilo jasen smisel, saj bi odpiralo dimenzijo etičnega oziroma predstavljalo edini dostop do njega.

• Tako kot siti ne razume lačnega in zdravi ne bolnega, tako človek v zdravem stanju ne razume občutij, dejanj in motivov, ki so ga gnali tedaj, ko je bil bolan. Ko je srečen in zdrav, se le s težavo spominja časov nesreče in bolezni in se sprašuje: sem to res bil jaz? Gleda nazaj in se ne spozna. Nerazumevanje med zdravimi in bolnimi, med sitimi in lačnimi, med srečnimi in nesrečnimi, med uspešnimi in bednimi, je pravzaprav družbena posledica tega primarnega nagona po samoohranitvi: nagona, ki nas sili v pozabo našega lastnega trpljenja.

• Spomin na trpljenje – še zlasti na fizično trpljenje – je le bled odsev dejanskega trpljenja. Trpljenje je predvsem prisotnost bolečine, spomin pa miselna obnova nečesa odsotnega. Spomin lahko prikliče vse razsežnosti minulega pojava, ne more pa obnoviti njegove prisotnosti, ker je ta po definiciji časovno določena in torej neponovljiva. Zato so stigme v krščanstvu pojmovane kot najvišja stopnja podoživljanja Kristusovega trpljenja: imajo namreč to sposobnost, da prikličejo njegovo samo prisotnost. Toda prav zaradi tega jih katolištvo pojmuje kot nekaj izrednega, nekaj, kar presega meje običajne religioznosti, kot poseben dar, ki je omogočen (in dopuščen!) le zelo redkim, nikakor pa ne more služiti kot paradigma ali vezivo občestvenega življenja, kakor npr. govorjenje jezikov v karizmatičnih protestantskih sektah.

• Spomin na trpljenje je oblika njegove pozabe.

• Pristna etika ne temelji na spominu na trpljenje ali na obsesivnem strahu pred njegovo bližino – ki se odraža tako v magičnem zaklinjanju kot v stoičnem poskusu njegovega premagovanja –, temveč na gotovosti njegove končne zmage. Zapoved se tu torej ne glasi, »spoštuj trpeče, ker bi lahko tudi ti bil med njimi,« niti »spoštuj jih, ker si bil tudi ti med njimi,« temveč »spoštuj jih, ker boš tudi ti med njimi«.

• Za krščanstvo je zmagoslavje trpljenja pred-končno, a predstavlja poslednjo resnico tega sveta. Ortodoksno krščanstvo uči, da pot v onostranstvo vodi prek smrti, torej prek največjega trpljenja, trpljenja ločitve od sebe in od sveta. Stoična ideja lepe smrti, eu-thanatos ali evtanazija, je zato radikalno tuja krščanstvu. Zanikuje namreč tisto gotovost, ki odpira polje krščanske etike: gotovost trpljenja, ki ni hipotetična ali pretekla, temveč prihodnja. Trpljenje je človekova poslednja resničnost na tem svetu, končni cilj njegovega zemeljskega potovanja, preden vstopi na področje, kjer je izničena njegova svetnost – in z njo svobodna volja, njena najgloblja manifestacija – in je popolnoma ter skrivnostno prepuščen Božji milosti.

Pet aforizmov o človekovi dobroti

• O človeku imam podobno mnenje kot Sveti Avguštin, a ga imam kljub temu neizmerno rad.
• Bog je poznal svet bolje kot Sveti Avguštin in si je o njem najbrž delal še manj utvar. A čeprav je poznal vso pokvarjenost tega sveta, ga je tako ljubil – piše evangelist – da mu je daroval svojega edinorojenega sina, da bi pričal – ne o pravici ali sreči, temveč o resnici, ljubezni in upanju. V tem paradoksu je zajeta vsa krščanska etika. In zdaj jo primerjajmo z jakobinsko etiko, ki je polna utvar o človeku in o svetu, a jima ni znala darovati drugega kot giljotino.
• Giljotina. Ta grozljiva iznajdba bo za vedno pričala o lažnivosti posvetnega upanja. Pa ne zaradi svoje krutosti, temveč ravno zaradi svoje neizprosne, matematične pravičnosti.
• Kristjan se proti krivici bori z ljubeznijo. Jakobinec z giljotino. Tu je vsa razlika.
• Gulag ni nič drugega kot posodobljena različica giljotine, križane z barbarsko megalomanijo in pregovorno orientalsko krutostjo. Z eno razliko: vsebuje še več vere v človekovo inherentno dobroto in v sposobnost njegovega trajnega poboljšanja.

Pet aforizmov o lenobi

• Neuresničeni načrti se kopičijo v nas kot odpadki prešibke volje in dušijo nadaljnjo ustvarjalnost. V trenutku odločitve se vsaka opuščena namera izkaže za kamen, ki zavira ustvarjalni zagon.



• Lenoba ima lahko številne psihološke razloge. Nikakor ni samoumevno, da izvira iz nedelavnosti. Cerkveni očetje, ki so prvi pisali o naglavnih grehih, so dobro poznali posebno vrsto intelektualne lenobe. Vsakogar, ki misli, da zmore napisati kaj resnično vrednega, se bo polastil obup spričo lastnih omejitev. Postavljamo se previsoko in nato obupamo, da bomo kdarkoli zmogli doseči zastavljeni ideal. Lenoba se v tem primeru izkaže za podvrsto napuha. In sicer napuha samokritičnih ljudi.



• Velja tudi obratno. Nikakor ni samoumevno, da nedelavnost izvira iz lenobe. Njen izvor je lahko zopet v napuhu; a tokrat neposredno, brez ovinka lažne samokritičnosti. Človek z izostrenim občutkom lastne pomembnosti ali celo večvrednosti se pogosto težko spravi k delu, ker se mu zdi za malo, da bi se moral truditi za nekaj, kar bi mu po njegovem prepričanju moralo pripadati že kot predpravica, ki izhaja iz njegovega talenta. A razumni človek ve, da je vsak genij - vsak izvirno ustvarjalen človek z najvišjimi duševnimi sposobnostmi - predvsem plod trdega dela. Presežnost je res dar duha, a pride le v težkih urah delovnih muk.



• Virtuoznost je najbolj tvegano od opravil.



• Aforizem je virtuoznost lenih.

Nekaj starih aforizmov (2007 & 2008)

• Kdor pozna izkušnjo, na podlagi katere se je izoblikoval klasični in srednjeveški pojem acedia - izkušnjo melanholije, praznine, osamljenosti, samouničevalne razpuščenosti in ohromelosti pred nalogami, ki jih zastavlja življenje -, ta dobro ve, da je brezčasnost obenem prekletstvo in blagoslov. Je značilnost tako pekla kot nebes.
  



• Nikoli ne bom dobro razumel tistih, ki se zgražajo nad Machiavellijem, obenem pa ne vidijo ničesar škandaloznega v takšnem razumevanju humanizma, kot ga je zastopal Pico della Mirandola. Mnoge žali Machiavellijeva nesramnost, a le redkim se zdi nespodobna Picova ležernost, njegova brezbrižnost in lahkomiselna vzvišenost nad zahtevami časa. Mar ni, gledano s političnega vidika, Picovo obnašanje mnogo hujše od Machiavellijevih besed? Živela sta namreč v istem času - zdaj pa pomislite.



• Včasih nas krepost prej oddalji od Boga kot greh. Primer: Machiavelli.



• Vse bolj se mi dozdeva, da je dobro eno samo, čeprav se kaže z različnimi obrazi, zlo pa je mnogotero in vznikne vedno drugačno, vedno novo in nas vselej nepričakovano ujame tam, kjer smo že mislili, da smo na varnem.



• "Filozofija je njen čas, zajet v mislih." Tako nekako, če se prav spomnim, piše Hegel. Pozabil je zapisati "Moja filozofija (je njen čas ... )". Če bi v svojih spisih pogosteje uporabljal to izpuščeno besedico, bi se bil nemara izognil nesrečni ugotovitvi na smrtni postelji, da ga nikoli nihče ni razumel. Kar je seveda držalo.



• Sodobnost ima, gledano od blizu, vedno podobo bolezni.



• Moderni človek je obseden s pristnostjo. Ker ne pozna stvarnika, se povečini dojema kot svoja lastna stvaritev. Zato je pogosto tog in krhek obenem. Če mu odvzameš opeko v njegovi zgradbi, je v nevarnosti, da se sesuje. Pirandello je dramatik modernih: nezmožnost objektivne podobe jaza, nekonsistentnost identitete - ali je to sploh kaka tema, razen za moderne?



• Chesterton je nekje zapisal, da so pokončni ljudje vretenčarji: na zunaj mehki, a v sredini trdi. Lahko nadaljujemo z analogijo in rečemo, da so nizkotni ljudje kot nekateri nevretenčarji, recimo ščurki in hrošči: navzven si postavijo trden oklep, ki ščiti mehko, gnetljivo, brezoblično in gnusno notranjost.



• Đorđe Balašević je imel prav, ko je pel, "ne plaše mene krupni zverovi, nego krvopije i stenice."

Aforizmi I.

Nisem zadovoljen, ko gledam svoj blog, kako sameva, medtem ko se jaz ukvarjam z drugimi - domnevno pomembnejšimi - zadevami. Dokler ne bom opravil z nujnimi opravili, s katerimi sem zasipan, bom težko kaj napisal (čeprav imam v svoji beležnici dolg potopis iz Katalonije, ki bi ga rad prepisal v računalniško obliko in ga objavil). Da pa blog v tem vmesnem času (ki bo, alas, trajal vsaj do začetka junija) ne bo povsem zamrl, sem se odločil, da bom vsaj enkrat na teden objavil katerega od aforizmov, ki sem si jih v zadnjih letih zapisoval v svojo beležnico.

Le redki so originalni. Tega se sicer zavedam, a že nekaj časa me ne preganjajo več zahteve po izvirnosti; in tudi po koherentnosti ne, če sem iskren. Misel je pač misel in ne potrebuje opravičila.

• O globini in površnosti. Dante je bil, po sodbah mnogih, površen mislec. Doktrine, o katerih je razpravljal in jih z neponovljivo vnemo vnašal v svoje monumentalne preglede, je poznal le površinsko ali bolje rečeno površno. Nekateri celo trdijo, da nikoli ni zares prebral Akvinca, Platona, Aristotela in sholastikov, ki jih je tako samozavestno ocenjeval in o njih razsojal. Toda morda mu je prav ta njegova površnost omogočila, da je v širini svojega duha pred sabo zbral vse, kar je premogla in pripomogla njegova doba, in svoj čas postavil pred oltar večnosti. Mislim seveda na Commedio. Globino, katere pomanjkanje so mu očitali sodobniki, je bila globina vodnjakov sholastičnih razprav. Če bi se bil vanjo podal, bi nikoli ne prilezel iz njenih okvirov in bi je ne mogel, kot dela stvarnosti, vključiti v širšo podobo svojega časa. Rešila ga je površnost.

• Španščina pozna dvoje izrazov za ptice: male ptice imenujejo pájaro, velike ave. Človek je v skušnjavi, da bi rekel, da sam zven označuje razliko: ave pač ni isto kot pájaro ali celo pajarito. Podobno je v katalonščini: au in ocell. Ibercem je jasno: sokol, orel in albatros pač ne spadajo v isto kategorijo kot sinička ali škrabec. Potrebna je različna beseda... Nekoč sem se vprašal, kaj pa kokoš? Kaj je kokoš: au ali ocell? Najbrž ne eno ne drugo. Kokoš je kokoš. Težko bi z boljšim primerom pokazal, zakaj tako ljubim Špance.

• Človek mora vedno ljubiti nekaj, kar mu je tuje, kar je v svojem bistvu različno, drugačno od njega. V nasprotnem primeru gre za narcisizem, pa čeprav v skrbno prikriti obliki. Narcis je ljubil svojo podobo in zato utonil. Čeprav spet: kaj je človeku bolj tujega od njegove podobe.

• Le malo je stvari, ki jih smemo zahtevati od soljudi. Toda tisto malo moramo zahtevati brezpogojno.