Izjava tedna

Direktor Urada za verske skupnosti Aleš Gulič se je odzval na pobudo Zavoda Svetega Stanislava, da bi v šolah  več pozornosti posvetili učenju o religijah. Izrazil je prepričanje, da tema ni zapostavljena, obenem pa izrekel cvetko, ki bo šla v anale:

»Sam sem se izobraževal v prejšnjem sistemu, pa sem lahko o tem dovolj zvedel.«

Moram priznati, da me je izjava tako prisrčno nasmejala, da mu je nikakor nisem mogel zameriti. Nato pa sem pomislil, čisto resno: ali je res nujno, da imamo vlado, ki se tako ignorantsko vede do vprašanja religije in verskih skupnosti? Ali je prav nujno, da mora razprava na to temo pri nas vedno pasti na raven antiklerikalizma 19. stoletja?

Mogoče pa ne: minister Lukšič se je na pobudo odzval malo bolj človeško oziroma vsaj na malo manj idiotski način izrazil svoje pomisleke glede pobude. Med drugim je priznal, da predmet etika in religija v šolah nikoli ni zaživel in da je znanje slovenskih otrok (in ne samo otrok, dodajmo) o svetovnih religijah (milo rečeno) pomanjkljivo. »Z različnimi verskimi tradicijami bi morali biti otroci bolj seznanjeni – tako, da jim to odpira glave za razumevanje tega sveta.« Ah, priljubljena progresistična metafora o odpiranju glav ...

Prvo razmišljanje o religiji in politiki

Blog Društva humanistov Goriške je objavil moj prispevek na temo sekularizma in odnosa med religijo in politiko, ki je prvi izmed načrtovane serije. Vabljeni k branju in komentiranju:

http://dhgoriske.blogspot.com/2009/11/razmisljanja-o-religiji-in-politiki.html

Velikonočno razmišljanje (pt. 2)

Είναι μια λέξη που με έχει σακατέψει
είναι μια λέξη που παντού μ' ακολουθεί
και μου ζητάει λογαριασμό βράδυ πρωί
γιατί, δεν τη θέλω άλλο πια την έχω βαρεθεί
(Πάνος Κατσιμίχας)

V madridskem Pradu je razstavljena izjemna Velázquezova slika križanega Jezusa, znana preprosto pod imenom El Cristo de Velázquez, »Velázquezov Kristus«. Slika je v svoji preprostosti in skrivnostnosti vedno znova navdihnila generacije in generacije umetnikov; znana je Dalíjeva fascinacija do te slike, ki ga je gnala, da se je znova in znova s posnetki in interpretacijami vračal k Velázquezovemu originalu; špansko-baskovski mislec Unamuno je v letih po prvi svetovni vojni napisal celo knjigo z Naslovom El Cristo de Velázquez, ki ni nič drugega kot izbor pesmi, ki opisujejo avtorjeva doživljanja in razmišljanja ob posameznih, tudi najmanjših podrobnsotih te slike, in predstavlja eno najbolj zanimivih in nenavadnih stvaritev španske moderne literature (mimogrede, dostopna je tudi v odličnem slovenskem prevodu).

Skoraj natanko pred enim letom sem imel priložnost to znamenito umetnino videti tudi v živo. Šele v razstavnem prostoru, kjer slika visi skupaj z drugimi deli iz tega obdobja (govorimo o sredini 17. stoletja), sem se zavedal, kako strašansko nenavadna se je morala zdeti sodobnikom. Ni čudno, da se je moderna likovna umetnost, tako v slikarstvu kot v arhitekturi, rodila prav v Španiji in ne kje drugje: če so tvoji klasiki Velázquez, El Greco in Goya, potem imaš modernizem tako rekoč v krvi. To, kar pri Velázquezovemu Kristusu še danes presuni opazovalca, je popolna nekontekstualnost te slike. In to sredi razcveta baročne umetnosti, kjer je bistvo prav kontesktualnost (in sam Velázquez je bil mojster te sposobnosti, kako s prikazom enega samega iztrganega, zamrznjenega trenutka pričarati za oči opazovalca cel dogodek, celo zgodbo: pomislimo na znamenito Predajo Brede, da o Las Meninas niti ne govorim). In vendar je njegov Kristus popolnoma drugačen: iz njega ni mogoče razbrati ničesar. Imamo križanega človeka na črni podlagi in to je bolj ali manj tudi vse. Nobene zgodbe, slika nam ne zna ničesar povedati o tem, kdo je ta mladenič, kaj pomeni. Predstavljajmo si, da ne poznamo evropske kulture in njene krščanske substance: pred sabo imamo skrivnostno figuro, ki se zdi kot bi prosto lebdela sredi niča, kot bi pravkar izstopila iz brezbrižnosti teme. Takoj nam prevzame pozornost, približamo se ji in naenkrat se zazdi, da smo pravzaprav mi, ki stojimo na drugi strani platna, kontekst te slike. Začnemo jo opazovati in tedaj vidimo vse tiste majhne detajle, iz katerih je Unamuno sestavil celo pesniško zbirko. Ampak kljub temu slika ostaja nekako nedomačno tuja; dobesedno nas vleče vase, nas sili k fiksiranju v podrobnosti, a celota nam ostaja neznana, tuja; slutimo, da mora s tem človekom dogajati nekaj pomembnega, a ne moremo razumeti, kaj.

Pred kakšnimi tremi leti je slovenska televizija predvajala kratko, tridelno angleško nanizanko z naslovom »Tales from the Madhouse«. V bistvu gre za zbirko (naravnost odlično odigranih) monodram, vsaka traja kakih deset minut. Zgodbe naj bi se odvijale, kot je razvidno iz naslova, v neki norišnici iz viktorijanskega obdobja; vendar pa je to le marginalni podatek, ki zgolj dodaja napetost posameznim zgodbam: dejansko bi se lahko dogajale kjerkoli. Kamera nas vedno znova popelje v določeno sobo, kjer je neka oseba, ki je oblečena v maniri konca 19. stoletja in na tak način tudi govori. Vendar, ko nam začne oseba pripovedovati svojo zgodbo, ugotovimo, da gre za like iz Nove zaveze. Imamo Pilatovo ženo, vojaka, ki je prijel Jezusa v vrtu Getsemane, bogataša, ki mu je Jezus povedal tisto znamenito metaforo o kameli in šivankinem ušesu, Barabo, ki je prikazan kot bivši revolucionar, Judo Iškarijota (tik pred samomorom), ki je prikazan kot tajni agent; pa anonimno žensko, ki je poslušala Jezusov govor na gori itd. Njihove pripovedi so izjemno sugestivne, čeprav v bistvu – ne povejo ničesar. Ne gre za pričevanje očividcev. Govorijo svojo zgodbo, za vsakega se zdi, da hoče izraziti svojo stisko, ki sploh ni nujno povezana z Jezusovo osebo. Vendar vstopa on vedno znova v zgodbo. Kot nekšna prikazen; trenutek, ko so ga srečali, je spremenil njihovo življenje in ga dokončno vrgel iz tira. Od takrat ne počnejo drugega kot da se vračajo k temu trenutku in ga hočejo razumeti, racionalizirati; a jim nikakor ne uspeva. Oziroma: včasih se zdi, kot da so vse razumeli. Baraba ve: ta človek je bil norec, zguba, idealist. Žena, ki ga je poslušala na gori, tudi ve: bil je prevarant, zaslužil si je smrt. A vendar razlaga, čeprav je logična, ne pomaga. Vedno znova se vračajo k njegovi osebi in je ne morejo in ne morejo izbrisati iz spomina, kar jih spravlja v obup. Najbolje to pove Pilatova žena: »najbrž je res bil bog«, racionalno ugotovi; »pa kaj, Rimljani imamo itak že ogromno bogov; a ti so drugačni, daruješ jim za praznike in te pustijo pri miru;« ta pa ne pusti pri miru, že stoletja jo preganja v njenih sanjah ...

Protagonistom »Zgodb iz norišnice« njihovo srečanje s Kristusom vedno znova uhaja iz konteksta, iz logične zgodbe, v katero so organizirali dogodke svojega življenja. Bolj kot se trudijo, da bi se znebili tega travmatičnega srečanja, bolj se to vedno znova vrača v spomin. Kakšno pa je lahko srečanje z živim Bogom, če ne travmatično? Sploh pa, če je tak Bog kot je Jezus, ki postavlja nemogoče zahteve, ki se jih nikoli ni mogoče držati, in sprevrača vse logične postulate, ki jih je družba postavila, da bi zagotovila stabilno ureditev medčloveških odnosov.

Danes smo tudi soočeni s ponavljajočimi se in obupnimi poskusi, da bi Jezusovo zgodbo, ki je vedno spodmikajoči se temelj naše civilizacije, spravili v nek kontekst. Navsezadnje je velikanski uspeh »Da Vincijeve šifre« mogoče razumeti tudi kot še en poskus, da bi Jezusa prikazali kot »normalno« osebo, ki je konec koncev, vsej svoji izjemnosti navkljub, le človek kot smo mi. In obenem – kot smo mi – zgolj otrok svojega časa. Kot da bi nujno potrebovali neko logično razlago, da bi ga »udomačili«, da bi ga vključili v nek sprejemljiv kontekst. In vendar se ne pusti udomačiti, vedno znova uhaja iz kontekstov, na katere ga skušajo prikleniti, in ostaja skrivnosten, strašljiv, nedomač. Bog, ki ga kljub vsej njegovi preprostosti, priljudnosti in izpričani človeškosti ne bi mogli povabiti k sebi na kosilo, kot so to počeli s svojimi božanstvi stari Etruščani, a ga tudi ne moremo zapreti v tempelj in ga razkazovati le za velike praznike, kot so to počeli Sumerci. Kot v Velázquezovi sliki (ali še bolj v njeni Dalíjevih reinterpretacijah) neprestano lebdi tukaj nekje med nami, brezčasen, molčeč kot v zgodbi o Velikem inkvizitorju, in iz nas samih ustvarja kontekst svojega dejanja.

http://hit-country-music-lyrics.com/johnnycashlyrics-mancomesaround.html

Velikonočno razmišljanje (pt. 1)

Največja ovira za zveličanje ni greh, temveč navada.

Charles Péguy

Znamenita teza o »krhkem absolutu«, s katero je Slavoj Žižek pred petimi leti razburil nekatere samozvane krščanske filozofe, gre nekako takole: v vzhodnih religijah je razširjena predstava, da so človeška dejanja in ravnanja le krhka lupina, ki zakriva večni, trdni absolut. Ali povedano malo drugače: vsakodnevna človekova opravila so neobstojna, že vsak majhen pretres razkrije njihovo ničevost in minljivost, medtem ko je absolut (pod tem pojmom si lahko predstavljamo vrhovno načelo, ki uravnava svet, vesoljno ravnotežje, večni zakoni bivanja itd.) obstojen, trden, večen – pač absoluten. Toda Žižkova teza je, da bi morali tako dojemanje radikalno obrniti: ravno vsakodnevna rutina, dnevno ponavljajoča se stvarnost, je tisti trdi, večni, inertni element, ki v vsakem trenutku grozi, da bo uničil krhki in minljivi absolut.

Spomnim se, kako me je v znamenitem filmu Kristusov pasijon pritegnil (oziroma presunil, … oziroma pritegnil in presunil obenem) eden zadnjih prizorov, križanje sámo. Sploh se mi zdi izjemna poteza tega filma, da je znal realistični prikaz Jezusovega trpljenja združiti s simboličnim presežkom. Do Pasijona ni to ni dobro uspelo nobenemu film o Jezusu: ali so se osredotočili na versko-simbolni naboj zgodbe in samo dogajanje prikazali površno ali smešno neustrezno, ali pa – teh je bilo seveda neprimerno manj – so vztrajali zgolj na »realnosti«, se pravi na površinski ravni golega sosledja dogodkov; bodisi kot je izpričan v evangelijih, bodisi skozi zgodovinsko rekonstrukcijo (tu se spomnim predvsem Pasolinijevega Il Vangelo secondo Matteo). V Pasijonu pa sem prvič videl, da bi bilo prikazano, kako dejansko je potekalo samo križanje. Kajti priznajmo si: pribiti človeka na križ, pa če prav je od maltretiranja že na robu smrti, najbrž ni bilo ravno enostavno opravilo. Oziroma, bolje rečeno: imeti moraš izdelan sistem. Če smem ponazoriti z nekoliko morbidnim primerom: če bi danes med nami, popolnimi laiki, izbrali štiri fante in nam ukazali, naj križamo človeka (z vsemi »sestavinami« pri roki, seveda), sem prepričan, da nam to ne bi uspelo. Če nas čisto slučajno že v prvi minuti ne bi vseh po vrsti zvilo od slabosti, bi najbrž potrebovali celo uro preden bi uspeli izmučeno in zmrcvarjeno žrtev tega malo verjetnega in grotesknega eksperimenta spraviti v pokončni položaj. Rimski vojaki iz filma pa natanko vedo, kako se stvari streže. Kamera vestno zabeleži vsak korak tega postopka in gledalec lahko upravičeno domneva, da se dogajanje na platnu (oz. ekranu) odvija tako rekoč v realnem času. Čeprav gre za rekonstrukcijo, se mi zdi več kot verodostojna. Jezus se napol nezavesten zvija na križu, legionarji pa točno vedo, kaj je potrebno narediti, kje je potrebno prijeti in kako si sledijo koraki v tem opravilu. Včasih se jim kaj zalomi, takrat priskoči na pomoč nadrejeni, ki ima bogate izkušnje iz te butaste province, kjer mrgoli upornikov in fanatikov. V dobrih desetih minutah je stvar končana. Že iz njihovih izrazov ter spretnih in odločnih gibov, ki ne poznajo obotavljanja, se vidi, da vejo, kako se stvari streže. Ali, povedano drugače: dobro vejo, kaj delajo.

In tu se vidi mojstrstvo režiserja: prav sredi tega skrbno, hitro in neverjetno profesionalno izvedenega opravila, kjer postane gledalcu, ki ga lahko spremlja skozi vsako podrobnost, jasno, da njegovi izvajalci točno vedo, kaj morejo narediti, Jezus izusti tisti znameniti: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Tu ne gre za to, da bi bili vojščaki zaslepljeni od sovraštva ali »da bi jim zakrknilo srce«, še manj gre za to, da ravnali brez razmisleka o posledicah ali celo brez zavedanja o eshatološkem pomenu tega, kar počnejo. Gre bolj za nekaj, kar je zelo blizu Žižkovemu nauku o inertni, trdi, brezbrižni vsakdanji rutini, ki v vsakem trenutki grozi, da bo uničila »krhki absolut«. Ko se nam zdi, da najbolj vemo, kaj počnemo (saj smo to naredili že stokrat!), ko le mehansko ponavljamo vsakdanjo rutino, ko ravnamo kot popolni profesionalci, prav takrat je največja nevarnost, da bomo slepo poteptali najbolj sublimno, kar lahko ponudi ta svet.

In še najbolj žalostni del nauka o »krhkem absolutu«: čeprav se nam zdi, da naša dejanja niso nič v primerjavi z Večnim ustrojem stvarnosti, čeprav se v težkih trenutkih radi zazremo v zvezde in se skušamo potolažiti, ko pomislimo na nepomembnost naših problemov pred Neskončnostjo vesolja, se lahko vedno zgodi, da bomo s preprosto in dolgočasno potezo, ki jo od nas zahteva službena dolžnost, ubili samega Boga.

Žižek o spoštovanju

Vem, da se naslov tega zapisa sliši nekoliko smešno, pa vendar. Kot je znano, je slovenski filozof Slavoj Žižek v nedeljo objavil članek v New York Timesu. Gre zanimivo razmišljanje, s katerim pa se seveda težko strinjam v celoti. Če odmislimo pomisleke načelne narave, ne bi smeli pozabiti, da ima zavzeta afirmacija ateizma v religiozni Ameriki nujno drugačen naboj kot pa v razkrstjanjeni Evropi; na naši strani Atlantika je ateizem še kako vitalen in najbrž ne čuti velike potrebe, da ga Žižek vzame v bran. No, kljub temu moram reči, da se skoraj do besede strinjam z zaključnima odstavkoma. Glede na to, da sem na tem blogu nedavno pisal o povezani temi, ju priobčujem v celoti:

"While a true atheist has no need to boost his own stance by provoking believers with blasphemy, he also refuses to reduce the problem of the Muhammad caricatures to one of respect for other's beliefs. Respect for other's beliefs as the highest value can mean only one of two things: either we treat the other in a patronizing way and avoid hurting him in order not to ruin his illusions, or we adopt the relativist stance of multiple "regimes of truth," disqualifying as violent imposition any clear insistence on truth.

What, however, about submitting Islam —together with all other religions— to a respectful, but for that reason no less ruthless, critical analysis? This, and only this, is the way to show a true respect for Muslims: to treat them as serious adults responsible for their beliefs."

Kako je torej s temi Mohamedovimi podobami?

Po domače povedano: zajebali so nas. Evropska javnost je slišala, da so užaljeni, ker se Preroka ne sme prikazovati. In je to verjela. Toda: ali je res točno tako? Tega pa ni preveril nihče.

Že ko se je začela ta nesrečna zgodba okoli karikatur iz Jyllands-Posten, sem bil nekoliko skeptičen. V spominu sem imel, da sem v neki knjigi videl reprodukcijo miniature, ki je upodabljala Mohameda – zavitega v sveti ogenj, kot vedno – vendar brez zakritega obraza. Ampak najdi potem eno sliko v vsej tej zmedi. Ko se je debata (če jo smemo tako imenovati) razvnela, sem si mislil: no, če pravijo, da se Mohameda ne sme upodabljati, bodo že vedeli. Kdo ve, čigavo upodobitev sem jaz v resnici videl…

A glej: danes brskam po arhivih vsevednega strica Interneta za nek podatek, ki ga rabim pri diplomi, in na kaj ti naletim? Na spletno stran ljubiteljev figurativne umetnosti, na njej pa reprodukcije perzijskih, indijskih (mogulskih, se pravi islamskih) in turških miniatur, ki – upodabljajo Mohameda. Tudi (kot lahko vidite na zgornji sliki, ki predstavlja njegov spust v pekel) brez zakritega obličja. Navajam:

»The Qur'an prohibits the use of human and animal forms as part of Islamic religious art, and therefore, paintings which show people are not found in mosques. However, some "miniature paintings" (small paintings used to illustrate books) show "religious" art and include paintings of the Prophets. Generally, these are from Turkey, Persia, and India and even today are not acceptable in some other Muslim cultures.«

»How can some cultures paint humans and the Prophets themselves when Muhammad was so against idolatry?«

»These religious paintings are from late in the Middle Ages - more than 700 years after Muhammad lived - and from cultures that already had a tradition with paintings. At that time, Islam was not controlled from a central authority, but reflected different views from diverse cultures that had become Muslim. Paintings were even encouraged by the sultans of the Ottoman Turks, Safavid Persia, and Mughal India as part of the court art and separated from the mosques. The illustrated books (…) were commissioned by the rulers, and were not "public" art. These illustrated books were used to tell the Story of the Prophet Muhammad and other Prophets to people who did not speak Arabic.«

Mohameda torej SO upodabljali. In to še ni vse. Malo se pozanimam in kaže, da je stvar taka: Koran izrecno prepoveduje karkoli, kar bi lahko zapeljalo k malikovanju (kar niti ni tako neumna zapoved, če pomislimo na razsežnost katoliškega Marijinega kulta, ki marsikdaj že krepko smrdi po poganstvu), zato prepoveduje vsako upodabljanje živih bitij (z izjemo, kot kaže, rastlin) v religiozni umetnosti. Jasno je, da Mohamed spada v to kategorijo. Toda: izrecna prepoved upodabljanja Mohameda pa naj sploh ne bi izhajala iz Korana, temveč je nastala šele po Mohamedovi smrti, iz strahu, da se ne bi visoko spoštovanje do Preroka sprevrglo v malikovanje (že spet spomnimo na čaščenje svetnikov v katoliški veri). Torej naj bi neupodabljanje Mohameda sploh ne izhajalo iz neposredne Božje sankcije, temveč naj bi bila zgolj zgodnjeislamska fatwa! (Moram pa povedati, sem to izvedel iz vira, ki ga kljub verodostojnosti ne moremo vzeti za suho zlato. Zato bom glede tega še povprašal svojega osebnega strokovnjaka za islam, mladega muslimanskega prijatelja iz francoskega Besançona, ki bo prav gotovo rade volje potešil moje zanimanje.)

Ta primer jasno kaže, kako pomembno je poznavanje islamske vere in muslimanske kulturne tradicije. Tu se jaz jasno oddaljujem od Oriane Fallaci. Ne, ne smemo pristati na tezo, da je ves islam nekompaktibilen z vrednotami zahodne civilizacije. Res je sicer, da je islamizem (se pravi islam kot politična ideologija) v vzponu in da je njegova prevlada v muslimanskem svetu nedvomna. A kot ugotavlja Salman Rushdie, se največja nevarnost skriva prav v skušnjavi, da voditeljem »realno obstoječega islama«, kot jim pravi sam, prepustimo izključno interpretacijo islamske vere. Tukaj je Rushdijevo mnenje zelo zanimivo, saj pravi dve stvari: NE, »realno obstoječega islama« ni mogoče reformirati, proti njemu se je potrebno boriti, ker predstavlja popolno negacijo človeške svobode. Vendar, dodaja, prav zaradi tega mu ne smemo prepustiti ekskluzivne pravice, da prosto mešetari s Koranom, s Prerokom, z vero, za svoje taktične koristi. Kajti muslimani niso le ajatole, ki so nad izdale fatwo nad Rushdijem, musliman je tudi sam Rushdie; musliman je bil njegov kordovski soimenjak Ibn Rushd (Averroës), ki je že v 12. stoletju zagovarjal tezo, da Korana ne smemo interpretirati dobesedno, kadar se izkaže, da je v nasprotju z zahtevami razuma; muslimani so bili damaščanski in bagdadski učenjaki, ki so v času zadrtega krščanskega fanatizma s prevodi Evropi reševali spise njenih poganskih utemeljiteljev, Aristotela, Platona, Arhimeda.

Prav iz zgornjega primera glede Mohamedovih upodobitev se jasno pokaže, kako sodobni, moderni, množični in ideološki islamizem nima prav nobene zveze z zaščito »kulturnih vrednot« ali »civilizacijskih značilnosti« muslimanskih družb. V državah kot so Iran, Pakistan, Indija, Indonezija, Malezija, tradicionalne kulture nikakor ne moremo zreducirati le na islamsko izročilo; to bi bilo enako, kot bi iz tradicije evropske kulture hoteli izločiti grške filozofe, keltske mite in rimsko pravo. Vendar so v teh državah velikanske družbene spremembe (to je tisti znameniti kapitalizem, »ki ruši vse, kar je starega in trdnega«) spodjedle to tradicionalno kulturo in edina avtoriteta, ki je ostala sredi te splošne množične puščobe, ki jo tako dobro poznamo iz evropske zgodovine, je surovi glas frustriranih imamov in njihova prostaška, nekulturna, simplicistična interpretacija islama.

O karikaturah

Karikatura iz France Soir: "Ne razburjaj se, Mohamed, saj so nas že vse tako karikirali."

Enkrat toliko sem v polemiki med novinarskim svetom in svetom politike popolnoma na strani novinarjev. Urednik dnevnika France Soir, ki se je pridružil solidarnostni akciji z danskim Jillander Posten:

"Uredniku so predložili nekaj karikatur. Nobena ni imela namena, da bi bila rasistična, ksenofobna ali da bi žalila verska čustva. Nekatere so bile smešne, druge manj. Urednik se je po svoji presoji odločil za objavo. (...) Pri vsem tem gre prav za vprašanje novinarske svobode in za nič drugega: ali ima časnik v sekularni državi pravico, da objavi karikature božanstev ali je nima. Mi mislimo, da jo ima. In pri tem ne moremo in ne smemo popustiti."

Vsa čast, monsieur l'éditeur, zadeli ste žebljico na glavico! Vsa afera (ki bi bila smešna, če ne bi bila tragična) je že zdavnaj presegla domnevno žaljivost teh objav, če je sploh kdaj šlo za to. Vprašanje zdaj je, kako lahko Evropejci dovolimo, da nam javno mnenje (če lahko to "wilde exuberance of a swinish mob"- kot bi rekel veliki Edmund Burke- sploh imenujemo s tem imenom), muslimanskih dežel diktira, kaj smemo in česa ne smemo objavljati v svojih časopisih. Kot dobri Evropejci bi se morali temu umirjeno, argumentirano, vendar odločno upreti. To da "razumemo bes muslimanskih množic" nam ne sme preprečiti, da zavrnemo njegove argumente. Kajti v nasprotnem primeru bi zavrgli vso našo tradicijo svobode, do katere se nismo lahko dokopali. Tega pa ne moremo in ne smemo storiti.

Zato smo danes vsi svobodni ljudje državljani Kraljevine Danske.

Pa še nekaj, kar priča predvsem o moji neumnosti, naivnosti in neskončni veri v poštenost ljudi. Ko sem prvič slišal za to "afero", sem bil PREPRIČAN, da smo končno prišli do točke, ko se bo lahko večina poštenih konservativcev in levičarjev združila okoli iste stvari. Neskončno sem bil razočaran, ko sem videl, koliko levičarjev je pristalo na tezo politične elite, češ da se je potrebno opravičiti in karikature umakniti. To ima v mojem besednjaku eno samo ime: nizkotna strahopetnost. Intelektualna poštenost pa sedi pred vrati in se bridko joče.

Dixi et animam meam salvavi.