Prikaz objav z oznako poezija. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako poezija. Pokaži vse objave

21 december 2005

»Sva kot dve vzporedni reki«


Màrius Torres je neke vrste katalonski Srečko Kosovel. Umrl je mlad, star komaj 32 let. Dolga leta je bolehal za težko boleznijo, dokler ni leta 1942 umrl sredi najhujšega povojnega pomanjkanja. Njegove pesmi, odraz globokega osebnega trpljenja in hrepenenja, so v petdesetih letih prejšnjega stoletja zrasle v simbol trpljenja in hrepenenja celotnega katalonskega naroda, poraženega in zatiranega. Ena Torresovih najlepših pesmi je »Pesem za Mahalto«. In je tudi ena mojih najljubših poezij sploh. Govori o njegovi žalosti, ker se, bolan in na pragu smrti, ne more združiti s svojo ljubljeno. »Sva kot dve vzporedni reki«, piše.

Katalonski original in moj slovenski prevod, kot vedno:


PESEM ZA MAHALTO

Najini duši tečeta kot dve vzporedni reki.
Po isti poti greva, pod istimi oblaki.

Ne moreva približati najinih mirnih življenj:
med njima se razteza zemlja, polna cipres in palm.

V okljukih, med rumenimi lokvanji, med zelenim mirom,
čutim, kot bi mi sledil, tvoj nežni utrip.

In poslušam tvojo drhtečo in prijazno vodo,
od izvira do morja, našega starodavnega domovja.

/

CANÇÓ A MAHALTA

Corren les nostres ànimes com dos rius paral•lels.
Fem el mateix camí sota els mateixos cels.

No podem acostar les nostres vides calmes:
entre els dos hi ha una terra de xiprers i de palmes.

En els meandres grocs de lliris, verds de pau,
sento, com si em seguís, el teu batec suau.

I escolto la teva aigua tremolosa i amiga,
de la font a la mar, la nostra pàtria antiga.

12 december 2005

»Na tem zapuščeno bogatem svetu«

Sedijo togi, tuji in utrujeni,
kakor da so pravkar stopili z vozil,
opravili neznansko dolgo dirko
in na njej pozabili, odkod prihajajo,
s kom tekmujejo in čemu
in kje so postavljeni cilji.

Oči se jim grabežljivo opotekajo,
v sebi nosijo neštete ovinke
in vrtoglavo ravno pot,
hitrost jih je vselej zanesla,
da so se naglo vzdignili v zrak
in se nevarno ločili od zemlje.

Ne morejo se več rešiti omame,
kajti kar naprej imajo težave
z nečim, kar jih strastno obdaja,
kakor da razen neizmernega obzorja
in njih samih ni ničesar drugega
na tem zapuščeno bogatem svetu.


Zgornjo poezijo je napisal Edvard Kocbek in ji dal naslov "Pred Figovcem". Če bi živel danes, bi jo verjetno poimenoval drugače, čeprav legendarni Figovec v Ljubljani še vedno stoji. Kateri lokal bi izbral za naslov? Bacchus, Maček, Cutty Sark?.... Ali pa morda ime kakšnega lokala v enem izmed neštetih nakupovalnih centrov sodobne Ljubljane, kamor te decembrske dni drejo množice ljudi in se po obredni daritvi Sveti Potrošnji "utrujeno, togo in tuje" usedejo nekam na rob, od koder nemo ali ob rahlo prismuknjenem čebljanju opazujejo nori ples sodobnih ritualov, ki v svoj vrtinec vedno bolj požirajo naše osebne edinstvenosti in svet, ki jih povezuje ...

23 november 2005

»Hope in the Prison of Despair«


Poezija za obupane, zaljubljene in vse tiste, ki se jim trenutno življenje zdi črno... in poezija za zgodnjo jutranjo uro.
Avtor je Francesc Vallverdú, katalonski pesnik, ki sem ga odkril pred kratkim in ki me je navdušil s svojimi preprostimi, asketskimi verzi. Se opravičujem, ker prevod ne dosega tiste strnjene in enostavne čistosti katalonskega originala.


Pečat

Ta pečat, ki nam v srce vtisne
vse naše najbolj globoke tesnobe,
ki nam šepeta s tisočerimi glasovi,
da bi nas zapeljal na pota brez izhoda,
ta pečat je kvas za našo obstojnost.

Tvoja bolest te zavija vase kot
globoko občutene sanje,
a naenkrat se boš zbudil in takrat se boš zavedal,
da to nisi ti, in začutil boš, da si
ponovno vstal v neskončno luč novega dneva.

22 november 2005

»Neprestano odlagamo življenje«


Pa še ena poezija: te ni napisala mašina, ampak človek, katalonski pesnik Francesc Vallverdú. Zdi se mi, da odlično zadane zagato naše generacije.

Iz dneva v dan odlašamo užitek do življenja,
ker smo obsedeni od številnih požarov in od
uničevalskih vojsk, ki se sredi goste megle
vzdigujejo proti vsemu,
kar nam vzbuja radost.
Ne utrjujemo temeljev in ne vzdigujemo stabilnega zidovja:
hrupna in nepredvidljiva naglica je edina podoba,
ki usmerja naše zmedene bojazni.
Pijani od lepih in razgaljenih besed, od brezupnih luči, nesmiselnih svetlob in
brezštevilnih sanj, ki se nimajo kje udejaniti,
kje vzdigniti trdnjave neomejenih upov,
neprestano odlagamo življenje.

Poetry Machine (pt. 2)


Še ena Googlova (kot rečeno, sem si dovolil manjšo predelavo):


Love

love is love
love is the killer app
love is a rose
love is the salvation
love is a dog from hell personals
love is colder than death
love is the devil
love is to be happy with barry neil kaufman
love is the seventh tape
love is red love is when
love is energy love is in the air
love is selfish
love is suicide
love is this?
love is within
love is you
love is stronger than death
love is forever
love is so powerful
love is the message
love is holy
love is an action
love is a phwoarrr letter word
love is a drug
love is a top melody
love is all around
love is chemicals
love is a stranger
love is this

21 november 2005

Poetry Machine (pt. 1)

Do zdaj je veljalo, da je poezija najbolj človeška od vseh aktivnosti. Še več: marsikdo je trdil, da je poezija tisti del človeške ustvarjalnosti, kjer lahko človek vstopi v sozvočje z bistvom sveta direktno skozi svojo kontingentno subjektivnost. Ali drugače: poezija je način, kako posameznik iz čisto osebne izkušnje ustvari nekaj, kar je najbolj univerzalno. Ali še drugače: poezija točka, kjer človek postane človek.

Zato je za marsikoga poezija najvišji dokaz človekove svobode. Tudi (in predvsem) proti prisili razuma, logike in tehnike. Kocbek je v svojem znamenitem dialogu z mikrofonom (»Mikrofon v zidu«) stroj obtožil, da ni sposoben ničesar ustvariti, da je »pošast zgolj z ušesi«, medtem ko je človek (in pesnik kot njegov najodličnejši predstavnik) »jezik-plamen/ ogenj, ki je zagorel/ in ne bo nehal goreti in žgati«. Sploh pa Kocbek ni imel pretirano rad tehnike in jo je obtožil, da je »največja sleparija vseh časov« in »obsedeno ponavljanje vrtežnega sveta, ujetega v smrt in temo« (Raketa).

Od tedaj se je marsikaj spremenilo in danes si nihče več ne bi upal, kakor Kocbek, stroja obtožiti, da je človekov »nerodovitni bližnjik«. Danes poznamo celo vrsto strojev, ki so sposobni bolje delati, bolje računati in celo bolje misliti od človeka. Ampak poezija, oh poezija je ostala čisto človekova domena. Alojz Ihan je v nekem eseju zapisal, da »je ni matematične enačbe, je ni logike, iz katere bi iz treh Šalamunovih verzov lahko sklepali, kateri bo četrti.« Drži. Ampak: kaj če je iste subjektivne besedne ustvarjalnosti zmožen tudi stroj? Nemogoče, bo kdo rekel. Jaz pa si jemljem zaslugo, da sem ugotovil nasprotno.

Ne vem, če se je kdo, ki se rad igra z googlizmi, ugotovil, da ta sistem ustvarja pravcate moderne poezije. Ne verjamete? Poglejte recimo googlizmovo poezijo z naslovom »Slovenia«:


Slovenia

slovenia is preparing to establish a schengen border
slovenia is presiding over the security council
slovenia is quite a risk
slovenia is doing and what it seeks to achieve in the
slovenia is best qualified nato aspirant
slovenia is sharpening focus on investment
slovenia is here slovenia is a small country in size
slovenia is a small country
slovenia is still perfect


A ni to super (post)modernistična poezija? A ni to vredno kakšnega Šalamuna, Snoja ali celo še boljše. Ali pa recimo ta šaljiva poezija o Žižku:


Žižek

žižek is not alone in thinking that badiou's recent work
žižek is a senior researcher
žižek is just reacting
žižek is aligning himself with positions of power
žižek is keen to notice
žižek is asking us to think about in relation to all
žižek is right to
žižek is a fighter for what he calls “politics proper”
žižek is the theorist
žižek is the observation that even though we reject all the historical incarnations and crimes of totalitarianism
žižek is not alone in this
žižek is an example of how the left is often too ready to endorse cynicism and retreat
žižek is an intrinsic part of lacanian ink's theoretical project
žižek is precisely this


Super, a ne! V skladu z ugotovitvijo, da zna tudi Google pisati poezije, razglašam dokončni konec človekove hegemonije nad poetsko subjektivnostjo. Da bi svojo ugotovitev še bolj utemeljil, bom od zdaj naprej na tem blogu redno objavljal Googlove poezije. Seveda je stvar šele na začetku, zato je razumljivo, da mladi poet potrebuje mentorstvo in kakšen popravek sem pa tja. Zato sem se razglasil za njegovega ekskluzivnega menedžerja in vzamem nase dolžnost, da svetu posredujem njegove najboljše umetnine.
Do naslednjič se od bralcev poslavljam s to Googlovo simpatično poezijo o Laibachu:


Laibach

laibach is a frightening band
laibach is exploiting the repressive power of media information
laibach is a suggestion of the actual possibility of establishing a politicized
laibach is officially founded in trbovlje
laibach is the product
laibach is a part
laibach is the musical branch of a larger artistic and political movement called nsk
laibach is merely the musical arm of the greater movement 'neue slowenische kunst'
laibach is "are they serious?" do they really believe in their self
laibach is always a bit polemical
laibach is the best one in terms of techno/industrial
laibach is a band full of ironies
laibach is the only former yugoslav band that sells records in the us
laibach is the german form of Ljubljana
laibach is back