Primer Estonija ali zgrešeni model sobivanja

Najprej nekaj zgodovinskih dejstev. Sovjetska zveza je Estonijo prvič zasedla poleti 1940, v skladu s sporazumom med Stalinom in Hitlerjem, podpisanim slabo leto pred tem. Procedura je bila standardna: najprej vojaška zasedba, nato imenovanje marionetne vlade, ki je potem sama zaprosila za priključitev k Sovjetski zvezi, in nazadnje uslišanje te prošnje... Pri tem je zelo nesrečno vlogo odigrala tudi tedanja estonska politična elita: v grozljivem položaju, v katerem se je znašla dežela po izbruhu druge svetovne vojne, je domnevala, da bo sovjetska protekcija manjše zlo od nacistične okupacije. Zato je najprej dovolila postavitev sovjetskih vojaških oporišč na estonskem ozemlju (Finska se je, kot je znano, temu pogumno zoperstavila), nato brez odpora sprejela sovjetske okupacijske sile, upajoč da se bo vse skupaj le nekako izteklo. Pa se ni. V prvem letu okupacije so Sovjeti aretirali vso politično in gospodarsko elito, okoli 8.000 ljudi; 2.000 od njih so takoj usmrtili, okoli 3.000 jih je izginilo v sibirskih taboriščih. Nemško manjšino so sporazumno z nacisti deportirali v Reich. A najhuje je šele prihajalo. Ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je bilo v Sibirijo deportiranih okoli 40.000 Estoncev; od tega jih je vsaj polovica do konca vojne umrla. Razumljivo je, da so mnogi Estonci nemško vojsko pozdravili kot osvoboditelje. A Hitler estonske samostojnosti ni obnovil, saj je imel z Estonci enake načrte kot s slovanskimi narodi: v treh letih nacistične okupacije je bilo ubitih okoli 12.000 Estoncev, od tega 3.500 Judov. Šele v drugi polovici leta 1943 so Nemci začeli mobilizirati Estonce za boj proti Sovjetom: iz tega je nastala tista nesrečna 20-a Waffen SS grenadirska divizija, ki je štela okoli 11.000 vojakov - od tega okoli 8.000 Estoncev - in zaradi katere je Sovjetska zveza Estonce vso povojno odbobje obtoževala kolaboracionizma z nacisti. Jeseni 1944 so Sovjeti ponovno zasedli baltske države; začela se je druga okupacija, ki je bila še hujša od prve. Okoli 80.000 Estoncev je emigriralo na Zahod, večinoma v ZDA, najmanj 40.000 pa jih je bilo deportiranih v Sibirijo, kjer jih je do Stalinove smrti vsaj 12.000 umrlo. Vse to v deželi, ki je leta 1939 štela nekaj nad milijon prebivalcev. In ne pozabimo: zahodne države niso nikoli priznale sovjetske aneksije baltskih držav. Ne le po estonski ustavi, temveč tudi po mednarodnem pravu je edino pravilno poimenovanje za obdobje med 1944 in 1990 - sovjetska okupacija. Še več: v obdobju med 1945 in 1951 je v Estoniji delovalo partizansko gibanje proti sovjetski okupaciji: to je bil - poleg nekaj sporadičnih skupin v zahodni Ukrajini v istih letih - edini primer oboroženega ljudskega odpora proti Stalinovemu sistemu v celotni Evropi. Junaško poglavje evropske zgodovine, ki je izven Estonije povsem pozabljeno. Koliko ljudi je umrlo v tem spopadu ni znano: ocene so zelo različne in se gibljejo od 8.000 pa vse do 25.000 padlih.

Pri vsem tem še najbolj preseneča, da so se oblasti toliko let obotavljale odstraniti spomenik osvoboditelju. Razlog za zamudo se najbrž skriva prav v krvavih demonstracijah, o katerih v teh dneh poročajo mediji: estonska vlada se šele zdaj počuti dovolj močna, da si lahko takšne demonstracije (z mrtvimi, pretepenimi, razbitimi trgovinami) lahko privošči.

Demonstracije je bilo pričakovati, poudariti pa je potrebno, da demonstrirajo izključno pripadniki t.i. ruske manjšine: potomci tistih torej, ki so jih so jih naselile sovjetske oblasti v poskusu rusifikacije baltskih držav.

Pri zadevi me ne zanima toliko samo vprašanje spomenika; glede tega lahko samo podprem estonsko javno mnenje: spomenik mora iti. Če bi se odstranitev zgodila takoj po letu 1990, bi bilo razumljivo in opravičljivo, da bi ga povsem uničili (ali ga prijazno vrnili Rusom; naj si ga, če hočejo, postavijo na tistem delu estonske zemlje, ki so jo nelegalno priključili Rusiji). Ker pa se to dogaja celih 17 let po osamosvojitvi (oz. "ponovni vzpostavitvi suverenosti", kot pravijo Estonci), je edino sprejemljivo, da spomenik prestavijo na vojaško pokopališče. Kar se bo tudi zgodilo.

Toda kot rečeno, se mi to zdi postransko vprašanje. Enako velja za trzave in nekoliko histerične reakcije, ki prihajajo iz Putinove Rusije; zaenkrat so zgolj znak nemoči in šibkosti. V Estoniji se jim hladnokrvno posmehujejo: Estonci prvič zares čutijo popolno varnost nasproti ruski premoči. Velika soseda, ki je stoletja dolgo z vojaško in politično premočjo metala senco na mali estonski narod, je danes povsem nemočna. In vsi protesti in ogorčene besede najvišjih predstavniki so samo demonstracija te popolne nemoči. Ruske oblasti so si z reakcijo naredile (kot je v njihovi navadi) medvedjo uslugo. S tem, ko so celemu svetu obelodanile, da Estonija zaničuje to, kar nje Rusiji najsvetejše, Estoncem ne bi mogle povzročiti večjega zadovoljstva. To je navsezadnje razumljivo in človeško: malo stvari je slajših od nemočnega besa nekdanjega zatiralca. In kot jih poznam, potihem, a neznansko uživajo v tem, da večina svetovnih medijev poroča o aferi. Nikoli namreč ne izgubijo priložnosti, da povejo, kako sovražijo Ruse in zakaj. Zdaj po ruski zaslugi to ve cel svet.

Celo grožnje z gospodarskimi sankcijami so naletele na prezirljiv posmeh Estoncev: v petnajstih letih se je estonsko gospodarstvo vključilo v skandinavski gospodarski prostor; ruski trg je pomemben, a pogrešljiv. Mirni, preračunljivi in hladnokrvni Estonci dobro vedo, da bi od morebitne trgovinske vojne (do katere seveda ne bo prišlo) Rusija imela neprimerno več škode. Prav estonski gospodarski success story jim daje dodaten razlog (če je bil sploh potreben), da na sosede gledajo z občutkom prezirljive, pomiljevalne ali pokroviteljske večvrednosti.

Težava je drugje in je izključno estonsko notranje vprašanje. Gre za model sobivanja med estonsko večino in rusko manjšino. Dogodki, ki so se zvrstili v zadnjih dneh, so pokazali, da je ta, zelo milo rečeno, slab.

Kakšna štiri leta nazaj pogovarjal z dobrim latvijskim kolego (ki sicer živi na Finskem), izobraženim in inteligentnim potomcem stare latvijske buržoazije (njegov ded je bil zadnji ambasador prve latvijske republike na Švedskem). Spomnim se, da me je v nekem trenutku iznenada vprašal, v tonu žalostne resigniranosti, češ da verjetno mislim, da so Rusom v Latviji kršene človekove pravice. Zahodni mediji so namreč skozi vsa devetdeseta leta poročali o statusu baltskih Rusov, ki so po osamosvojitvi treh republik postali tuji državljani v bolj ali manj sovražnih okoljih. Domneval je, da poznam ta poročila (kar je bilo res) in da vprašanje baltskih Rusov dojemam skozi njihovo perspektivo. Moj odgovor ga je presenetil. Ne verjamem, da baltske države s svojo politiko Rusom kršijo človekove pravice. Odločitev, da ruskim priseljencem in njihovim potomcem ne avtomatično podeli državljanstva, temveč od njih zahteva vsaj znanje večinskega jezika, ni nobena kršitev človekovih pravic. Prav tako ne obstaja nobena človekova pravica do tega, da živiš v okolju, ki je do tebe prijazno in lepo razpoloženo. Tudi odločitev, da se ruskemu jeziku ne prizna nobene pravne zaščite, ni ne pravno ne etično sporno. Ne, sem rekel: Latvija Rusom po mojem ne krši človekovih pravic. Ne nasedam medijem, ki trdijo nasprotno. Vendar, sem dodal, so baltske države (zlasti Latvija in Estonija) kljub temu storile veliko napako. Odločile so se, da bodo gradile državnost brez in proti ruski manjšini; da jo bodo ignorirale in moralno ponižale. To ni kršenje človekovih pravic, je pa gotovo politično nemodro. In, sem dodal, posledice te zgrešene in slepovidne politike ne bodo izostale. Nadaljeval nisem, ker mi je bilo nerodno izpasti preveč pameten v stvareh, ki se me ne tičejo.

Latvija in Estonija sta po letu 1990 trmasto vztrajali pri tem, da gre pri njuni osamosvojitvi zgolj za "obnovitev izgubljene samostojnoti". Državljanstvo sta podelili samo potomcem državljanov izpred 1940. Nekje sem prebral, da je šla Estonija celo v to skrajnost, da je ob osamosvojitvi najprej ponovno obudila staro ustavo iz l. 1937 in jo šele nato spremenila oz. jo nadomestila z novo. Sporočilo je jasno: leta 1940 se je prelomil tok normalne zgodovine; zdaj moramo nadaljevati od tam, kjer smo končali. Kar je bilo vmes, je bila nočna mora in razlog za vse naše slabosti. Težava je v tem, da Estonija leta 1990 ni bila ista dežela kot Estonija 1940. Sovjetsko petdesetletje je globoko predrugačilo družbo. Od poldrugega milijona ljudi, kolikor jih ima danes Estonija, jih je kar pol milijona priseljencev iz drugih dežel Sovjetske zveze. Estonci so ob osamosvojitvi imeli priložnost, da bi rekli: "Iz ruševin Sovjetske zveze ustvarjamo novo Estonijo. S tem obnavljamo svojo nekdanjo svobodo, seveda, a to bo dežela vseh, ki živijo in delajo v Estoniji. Kdor ne zna, se bo moral naučiti estonskega jezika, ker je to jezik njegove dežele, njenih izročil in kulture, ker so to izročila in kultura njegove dežele; čeprav so morda jezik, izročila in kultura njegove družine drugačna." Osamosvojitev baltskih držav je zgodila v velikem gibanju, v velikem patosu novega. V tem osamosvojitvenem gibanju baltski Rusi niso množično sodelovali, a mu niso bili sovražni. Obstajala je možnost, da bi jih nekako vključili v gradnjo nove države. Toda Estonci so vztrajali pri obnovitvi nekdanje samostojnosti. Sovjetska okupacija je bila tako le nesrečna medigra; tragična pomota, tako rekoč. Odločili so se zapreti oči pred tem, da je ta "pomota" temeljito spremenila podobo estonske družbe.

Na stotine tisočev prebivalcev Estonije je tako postalo tujcev v svoji deželi; marsikdaj edini deželi, ki so jo poznali; mnogi so bili pripadniki druge ali celo tretje generacije. V imaginariju estonske države ni bilo prostora za njih: in mislim, da je to imelo še hujše posledice od tega, da so morali skozi postopek za pridobitev državljanstva. Kajti kako lahko 15 let poslušaš uradno zgodbo svoje države, ki te vedno znova spominja, da si zgolj pritepenec - v najboljšem primeru plod zgodovinske tragedije, ki bi se ne smela zgoditi, v najslabšem orodje sojvetskega poskusa rusifikacije. Pravzaprav bi te ne smelo biti: lahko si zgolj zadovoljen, da smeš živeti v deželi z neprimerno višjim standardom in da se ti ni potrebno vrniti, od koder si prišel (čeprav v večini primerov nisi prišel od nikoder). Je bilo resnično mogoče pričakovati, da bodo to dolgo tolerirali? Je bilo resnično mogoče pričakovati, da bodo mlade generacije, odrasle v pogojih socialne odmaknjenosti pod dominacijo diskurza, ki jih implicitno razglaša za sovražnike, ponižno sprejemale to vlogo? Da bodo, izgnani iz javnega diskurza, medijev, inštitucij političnega odločanja, ves čas tiho in priložnostno glasovali za kastrirano stranko ruske manjšine?

Ni presenetljivo, da se je ves gnev osredotočil na odstranitev spomenika sovjetskemu vojaku. Predstavlja simbol njihove prisotnosti; še zadnji dokaz, da tu ne živijo po pomoti; da niso pritepenci in orodje okupatorjev, temveč duhovni potomci zmagovalcev. In ne katerih koli zmagovalcev, temveč zmagovalcev v Veliki Pravični vojni proti fašizmu. Spomenik je zadnji ostanek, ki priča o zgodovinski upravičenosti njihovega obstoja. Tako to čutijo, o tem ni dvoma. In da tako čutijo, so zaslužne predvsem estonske oblasti.

Toda zadeva ima še drugo, nevarnejšo razsežnost. Petnajst let se je Rusija v bistvu požvižgala na vse Ruse, ki so ostali izven ruskih meja po letu 1991. Zdaj se je prvič pojavila nevarnost, da jih bo začela izkoriščati v svoje namene, da jih bo poskušala spremeniti v priložnostne trojanske konje obnovljenega ruskega imperializma. Če se bo to zgodilo, bo hudo zamajana stabilnost baltskih držav; in velik del krivde bodo morale pripisati sebi.

Koliko nas je?

Danes je ETA razglasila, da se odpoveduje nasilju. Kaj naj rečem: lepo, ampak dvajset (ali pa vsaj deset) let prepozno. Spomnil sem se krasne pesmi baskovskega kantavtorja Benita Lertxundija. Upam le, da se bo zdaj končno uresničil njen končni verz. Poslušajte jo lahko tukaj.

Zenbat gera?

Zenbat gera?
Lau, bat,
hiru, bost, zazpi?

Zer egin degu?
Ezerrez.
Zer egiten degu?
Alkar jo.
Zer egingo degu?
Alkar hil?

Gure asmoak, esperantzak,
herria, askatasuna,
justizia, pakea,
egia, maitasuna...
mitoak, hitz utsak?

Zenbat gera?
Lau, bat,
hiru, bost, zazpi?

Zer egin degu?
Ezerrez.
Zer egiten degu?
Alkar jo.
Zer egingo degu?
Alkar hil?
Hori ez!, hori ez!, hori ez!


Koliko nas je?

Koliko nas je?
Štiri, eden,
tri, pet, sedem?

Kaj smo naredili?
Nič.
Kaj delamo?
Tepemo se med sabo.
Kaj bomo storili?
Se pobili?

Naši cilji, upi,
narod, svoboda,
pravica, mir,
resnica, ljubezen…
miti, zgolj besede?

Koliko nas je?
Štiri, eden,
tri, pet, sedem?

Kaj smo naredili?
Nič.
Kaj delamo?
Tepemo se med sabo.
Kaj bomo storili?
Se pobili? Tega ne! Tega ne! Tega ne!

Kako je torej s temi Mohamedovimi podobami?

Po domače povedano: zajebali so nas. Evropska javnost je slišala, da so užaljeni, ker se Preroka ne sme prikazovati. In je to verjela. Toda: ali je res točno tako? Tega pa ni preveril nihče.

Že ko se je začela ta nesrečna zgodba okoli karikatur iz Jyllands-Posten, sem bil nekoliko skeptičen. V spominu sem imel, da sem v neki knjigi videl reprodukcijo miniature, ki je upodabljala Mohameda – zavitega v sveti ogenj, kot vedno – vendar brez zakritega obraza. Ampak najdi potem eno sliko v vsej tej zmedi. Ko se je debata (če jo smemo tako imenovati) razvnela, sem si mislil: no, če pravijo, da se Mohameda ne sme upodabljati, bodo že vedeli. Kdo ve, čigavo upodobitev sem jaz v resnici videl…

A glej: danes brskam po arhivih vsevednega strica Interneta za nek podatek, ki ga rabim pri diplomi, in na kaj ti naletim? Na spletno stran ljubiteljev figurativne umetnosti, na njej pa reprodukcije perzijskih, indijskih (mogulskih, se pravi islamskih) in turških miniatur, ki – upodabljajo Mohameda. Tudi (kot lahko vidite na zgornji sliki, ki predstavlja njegov spust v pekel) brez zakritega obličja. Navajam:

»The Qur'an prohibits the use of human and animal forms as part of Islamic religious art, and therefore, paintings which show people are not found in mosques. However, some "miniature paintings" (small paintings used to illustrate books) show "religious" art and include paintings of the Prophets. Generally, these are from Turkey, Persia, and India and even today are not acceptable in some other Muslim cultures.«

»How can some cultures paint humans and the Prophets themselves when Muhammad was so against idolatry?«

»These religious paintings are from late in the Middle Ages - more than 700 years after Muhammad lived - and from cultures that already had a tradition with paintings. At that time, Islam was not controlled from a central authority, but reflected different views from diverse cultures that had become Muslim. Paintings were even encouraged by the sultans of the Ottoman Turks, Safavid Persia, and Mughal India as part of the court art and separated from the mosques. The illustrated books (…) were commissioned by the rulers, and were not "public" art. These illustrated books were used to tell the Story of the Prophet Muhammad and other Prophets to people who did not speak Arabic.«

Mohameda torej SO upodabljali. In to še ni vse. Malo se pozanimam in kaže, da je stvar taka: Koran izrecno prepoveduje karkoli, kar bi lahko zapeljalo k malikovanju (kar niti ni tako neumna zapoved, če pomislimo na razsežnost katoliškega Marijinega kulta, ki marsikdaj že krepko smrdi po poganstvu), zato prepoveduje vsako upodabljanje živih bitij (z izjemo, kot kaže, rastlin) v religiozni umetnosti. Jasno je, da Mohamed spada v to kategorijo. Toda: izrecna prepoved upodabljanja Mohameda pa naj sploh ne bi izhajala iz Korana, temveč je nastala šele po Mohamedovi smrti, iz strahu, da se ne bi visoko spoštovanje do Preroka sprevrglo v malikovanje (že spet spomnimo na čaščenje svetnikov v katoliški veri). Torej naj bi neupodabljanje Mohameda sploh ne izhajalo iz neposredne Božje sankcije, temveč naj bi bila zgolj zgodnjeislamska fatwa! (Moram pa povedati, sem to izvedel iz vira, ki ga kljub verodostojnosti ne moremo vzeti za suho zlato. Zato bom glede tega še povprašal svojega osebnega strokovnjaka za islam, mladega muslimanskega prijatelja iz francoskega Besançona, ki bo prav gotovo rade volje potešil moje zanimanje.)

Ta primer jasno kaže, kako pomembno je poznavanje islamske vere in muslimanske kulturne tradicije. Tu se jaz jasno oddaljujem od Oriane Fallaci. Ne, ne smemo pristati na tezo, da je ves islam nekompaktibilen z vrednotami zahodne civilizacije. Res je sicer, da je islamizem (se pravi islam kot politična ideologija) v vzponu in da je njegova prevlada v muslimanskem svetu nedvomna. A kot ugotavlja Salman Rushdie, se največja nevarnost skriva prav v skušnjavi, da voditeljem »realno obstoječega islama«, kot jim pravi sam, prepustimo izključno interpretacijo islamske vere. Tukaj je Rushdijevo mnenje zelo zanimivo, saj pravi dve stvari: NE, »realno obstoječega islama« ni mogoče reformirati, proti njemu se je potrebno boriti, ker predstavlja popolno negacijo človeške svobode. Vendar, dodaja, prav zaradi tega mu ne smemo prepustiti ekskluzivne pravice, da prosto mešetari s Koranom, s Prerokom, z vero, za svoje taktične koristi. Kajti muslimani niso le ajatole, ki so nad izdale fatwo nad Rushdijem, musliman je tudi sam Rushdie; musliman je bil njegov kordovski soimenjak Ibn Rushd (Averroës), ki je že v 12. stoletju zagovarjal tezo, da Korana ne smemo interpretirati dobesedno, kadar se izkaže, da je v nasprotju z zahtevami razuma; muslimani so bili damaščanski in bagdadski učenjaki, ki so v času zadrtega krščanskega fanatizma s prevodi Evropi reševali spise njenih poganskih utemeljiteljev, Aristotela, Platona, Arhimeda.

Prav iz zgornjega primera glede Mohamedovih upodobitev se jasno pokaže, kako sodobni, moderni, množični in ideološki islamizem nima prav nobene zveze z zaščito »kulturnih vrednot« ali »civilizacijskih značilnosti« muslimanskih družb. V državah kot so Iran, Pakistan, Indija, Indonezija, Malezija, tradicionalne kulture nikakor ne moremo zreducirati le na islamsko izročilo; to bi bilo enako, kot bi iz tradicije evropske kulture hoteli izločiti grške filozofe, keltske mite in rimsko pravo. Vendar so v teh državah velikanske družbene spremembe (to je tisti znameniti kapitalizem, »ki ruši vse, kar je starega in trdnega«) spodjedle to tradicionalno kulturo in edina avtoriteta, ki je ostala sredi te splošne množične puščobe, ki jo tako dobro poznamo iz evropske zgodovine, je surovi glas frustriranih imamov in njihova prostaška, nekulturna, simplicistična interpretacija islama.

O karikaturah

Karikatura iz France Soir: "Ne razburjaj se, Mohamed, saj so nas že vse tako karikirali."

Enkrat toliko sem v polemiki med novinarskim svetom in svetom politike popolnoma na strani novinarjev. Urednik dnevnika France Soir, ki se je pridružil solidarnostni akciji z danskim Jillander Posten:

"Uredniku so predložili nekaj karikatur. Nobena ni imela namena, da bi bila rasistična, ksenofobna ali da bi žalila verska čustva. Nekatere so bile smešne, druge manj. Urednik se je po svoji presoji odločil za objavo. (...) Pri vsem tem gre prav za vprašanje novinarske svobode in za nič drugega: ali ima časnik v sekularni državi pravico, da objavi karikature božanstev ali je nima. Mi mislimo, da jo ima. In pri tem ne moremo in ne smemo popustiti."

Vsa čast, monsieur l'éditeur, zadeli ste žebljico na glavico! Vsa afera (ki bi bila smešna, če ne bi bila tragična) je že zdavnaj presegla domnevno žaljivost teh objav, če je sploh kdaj šlo za to. Vprašanje zdaj je, kako lahko Evropejci dovolimo, da nam javno mnenje (če lahko to "wilde exuberance of a swinish mob"- kot bi rekel veliki Edmund Burke- sploh imenujemo s tem imenom), muslimanskih dežel diktira, kaj smemo in česa ne smemo objavljati v svojih časopisih. Kot dobri Evropejci bi se morali temu umirjeno, argumentirano, vendar odločno upreti. To da "razumemo bes muslimanskih množic" nam ne sme preprečiti, da zavrnemo njegove argumente. Kajti v nasprotnem primeru bi zavrgli vso našo tradicijo svobode, do katere se nismo lahko dokopali. Tega pa ne moremo in ne smemo storiti.

Zato smo danes vsi svobodni ljudje državljani Kraljevine Danske.

Pa še nekaj, kar priča predvsem o moji neumnosti, naivnosti in neskončni veri v poštenost ljudi. Ko sem prvič slišal za to "afero", sem bil PREPRIČAN, da smo končno prišli do točke, ko se bo lahko večina poštenih konservativcev in levičarjev združila okoli iste stvari. Neskončno sem bil razočaran, ko sem videl, koliko levičarjev je pristalo na tezo politične elite, češ da se je potrebno opravičiti in karikature umakniti. To ima v mojem besednjaku eno samo ime: nizkotna strahopetnost. Intelektualna poštenost pa sedi pred vrati in se bridko joče.

Dixi et animam meam salvavi.

Short Reflection on the Origions of Violence (pt. 2)

Ese texto es para vos, Damián. No tenía ninguna intención de traducirlo: tenés que decirle gracias a Anja si al final lo he hecho. Lo he traducido en inglés porque todavía no sé escribir en castellano. (La semana pasada tuve que escribir nada más que tres frases a mis tíos en Argentina - felicitaciones de Navidad y tal. ¡Me duró una media jodida hora!) Y que lo sepas: eso vale un favor :) ¡Hasta pronto!


A definite sign of a good movie (besides of not leaving you cold when you get out of the theater) is that your mind keeps going back to it, even after a lot of time. On Saturday evening I came across an interesting experience that made me recall the movie “Crash”, which I saw on the Ljubljana Film Festival (LIFFE). It’s about racism in the USA; although the topic sounds worn out and boring, I can assure you the movie is (at least according to my criteria, which I believe a lot of people would be prepared to question) just excellent! And to those who find it hard to stand the moralism which is usually stuck to the subject: don’t worry, there isn’t any (and where there is, it’s very discrete).

So, what happened to me? Nothing particularly unusual, actually. In the late evening hours, me, my friend and her Argentine boyfriend /yes, that’s you/ were coming home from Orto Bar where (this data is not unimportant for the understanding of the future developments of the story) I’d got involved in a - let’s say so - minor misunderstanding with the doorman. Before splitting away, we decided to pay reverence to the old Ljubljana habit, stopping for a late-hour burek. The soon we entered we got the confirmation that something strange was in the air that night (this was, by the way, the night in which 17% of all Slovenes took part of the final voting for the winner of “Bar”). The burek-keeper /whose English denomination I’ve just now invented to match the ironic charge of the Serbian word “burekindžija” used in the original text/ gave us a suspiciously bad look; he’d soon uncover that what was bothering him was the fact that we- Slovenians- would talk Spanish among ourselves. “Couldn’t ya teach ya frend some Slovene”, he finally uttered in his typically burek-like Slovene while getting our orders. Me and my friend tried to explain to him, as kindly and cheerfully as we could, that the chap was from a distant land and could thus not speak our language. “Not true! I remember you people well. You were here also last month.” I certainly found the man’s memory suspicious, because it clearly showed we had in some way offended him, although I didn’t have the slightest clue, how. While he continued grumbling something as to “how are we Slovenians like, requesting from the southerners to learn Slovenian, yet bowing submissively to westerners”, I caught, with a glimpse, two guys not much older than us (which means in their early twenties), entering the place and greeting our burek-keeper in broken Serbo-Croatian, as if they had known each other well.

We had already sat down, and while my friend and her Argentine boyfriend were absorbed in the food and romantic flirting, I realized things were taking a clearly negative road. The guys placed themselves standing next to our table, giving the impression it was more of a strategic positioning than a casual queueing up for a burek. After a minute or so of silence, they addressed our Argentine guy in English: “Where are you from?” Clearly I was not the only one who found the whole thing suspicious and thought fight was in the air, since my friend carefully answered: “From Bolivia.” (Here an explanation would of course be needed, but I lack the time and I guess you lack the patience. Let me only say that a couple of hours before, we had been talking about the unpopularity of Slovenian tourists in the Balkans, and he replied in a joke that, when abroad, he likes presenting himself as a Bolivian: they are apparently the only Nation that nobody seems to hate.) Anyway: guessing that Bolivia wasn’t going to do any good here in Slovenia, I already started checking our strategic chances. I soon realized the two guys weren’t particularly strong /here I could in no way find the proper English counterpart to the nice and slightly rurally flavoured Slovene word postaven which means “straight”, “well-shaped” and “strong” all in one/, but from their approach I assumed they were quite proficient in the matter of fighting. The main problem, of course, was that they had an absolute logistic superiority: they were standing, in full state of preparation, while me and the Argentine were sitting; and besides this, we had a woman to take care of, if we can say so. /I swear: the phrase doesn’t sound half as sexist in Slovene/

And then one of the guys says: “I bet the girl ain’t no stranger. Only Slovenian girls are so beautiful.” Very well, I said to myself, so we’re having a fight. Two Neanderthals have seen a Slovenian woman with a foreigner (and a latino, in addition) and they can’t figure it out. Ok, I said to myself, if it must be a fight, it must be a fight. I actually sincerely hate violence, but if these two mongoloids attack us, we will defend ourselves. /in the original, I used the small, blessed Slovene word pač, which is so small and so often (mis)used, that most native speakers don’t even realize how terribly absent it is in all other languages; it means something as “of course”, “unfortunately”, “just”, “indeed”, “things are just like this” all in one: “we will pač defend ourselves”/. I calmly put my gloves on, waiting for the first blow to come.

In the meantime, I thought the whole thing through: since I’m an extremely clumsy person, they’d probably quickly put me out of action, especially since I was sited. Therefore I quickly realized I’d have to count on the only weapon I possess: my raw and brutal force, which can be (so I’ve been told) pretty destructive. In the moment our friends would had moved, I would have picked up the chair and smashed it up with all my force on one of them.

Then the unexpected happened: they got their burek, kindly bided us farewell and left. I was completely chocked: after all, they actually wanted only a nice chat and had no bad intention whatsoever. I couldn’t come to my senses for a couple more minutes: how could have I made such a mistake in my judgment? The next morning I thought the whole thing over again. What could have happened if, when I was in my full war readiness (and with a somewhat limited capacity of judgment), one of them had given me a pat on the shoulder (maybe asking me for a cigarette or something)? A catastrophe!

The lesson I got on my personal account on Saturday, is very similar to the lesson of the film “Crash”. From all sites we hear about assaults that take place in our cities, of attacks with a crazy and stupid dynamics, so we slowly start to foster the conviction that danger in disguise waits for us everywhere we go. We see a potential threat in every fellow human being and act accordingly. Sometimes it happens that we completely misinterpret a completely innocent situation. Reality gets colored by fear, prejudice, and of course, negative experience, and suddenly we are prepared to hit, to defend ourselves, and even worse: to strike the first blow, preventively. In such cases, all the importance of Government policy towards arm control comes to light: if you are unarmed, in the worst of cases someone will end in up in the hospital, but if you carry- for personal protection, of course!- a gun with you …

Anyway, if you see the movie anywhere around, don’t miss the chance to watch it. Until then, try to enjoy the magic moments when a fellow person, who you were sure to hide an enemy, suddenly appears to you as an innocent and maybe even good-meaning neighbour.

Kratko razmišljanje o izvoru nasilja

Poleg tega, da te ne pusti hladnega, ko zapuščaš kinodvorano, je znak dobrega filma vsekakor tudi v tem, da se še mnogo kasneje z mislimi vračaš k njemu. V soboto zvečer sem doživel nenavadno izkušnjo, ki me je zopet spomnila na film z naslovom »Crash«, ki sem ga imel priložnost gledati na letošnjem LIFF-u, govori pa rasizmu v Ameriki. Čeprav se tema sliši oguljena in dolgočasna, zagotavljam, je film (pač po mojih kriterijih, za katere verjamem, da mi jih je marsikdo pripravljen oporekati) naravnost odličen. In kdor težko prenaša moralizem, ki je ponavadi prilepljen k tej temi: brez skrbi, ga skoraj ni (kjer pa je, je zelo diskreten).

Kaj se mi je torej zgodilo? Pravzaprav nič posebnega. V poznih nočnih urah sem se s prijateljico in njenim argentinskim fantom vračal iz Orta, kjer sem pred tem (podatek ni nepomemben za razumevanje nadaljnjega poteka zgodbe) zapletel v- recimo temu tako- manjši nesporazum z vratarjem. Preden smo torej šli vsak po svoje, smo po stari ljubljanski navadi skupaj zavili še na en burek. Da je bilo tistega večera v ozračju nekaj nenavadnega (to je bil, čisto mimogrede, isti večer, ko je 17% vseh Slovencev sodelovalo pri glasovanju za finalni izbor »Bara«), se je potrdilo takoj, ko smo vstopili. Burekindžija nas je gledal sumljivo postrani; kmalu je izdal, da ga je zmotilo, ker smo se med sabo- Slovenci- pogovarjali v španščini. »A ne bi mogli tega vašega prijatla navadit slovenščine,« je končno zinil v značilni burekovski slovenščini, ko nam je postregel. S prijateljico sva mu, skušajoč biti čimbolj prijazna in vedra, razložila, da je fant pač iz daljne dežele in slovenščine ne obvlada. »Lahko bi se naučil.« Ko sem vztrajal, da je v Sloveniji vendar šele kratek čas, me je prekinil z »Ni res! Dobro se vas spomnim: tu ste bili že en mesec nazaj.« Ta natakarjev spomin se mi je vsekakor zdel sumljiv, ker je kazal na to, da smo se mu že pred tem z nečim zamerili, čeprav pri najboljši volji nisem mogel ugotoviti, s čim. Medtem ko je on nadaljeval z nekim jamranjem, češ kakšni da smo Slovenci, »ki od južnjakov zahtevamo, da se navadijo slovenščine, zahodnjakom pa se ponižno prilagajamo«, sem s konico očesa ujel, kako sta v lokal stopila dva mladeniča, morda leto ali dve mlajša od nas (se pravi, okoli dvajsetletna), in v polomljeni srbohrvaščini pozdravila našega burekindžijo, kakor da bi se z njim že dobro poznali.

Medtem smo se že posedli in dočim sta bila moja prijateljica in njen argentinski fant zatopljena v jed in romantična spogledovanja, sem jaz zaslutil, da se stvari obračajo v izrazito negativno smer. Fanta sta se postavila k naši mizi na zelo nenavaden način, ki je dajal slutiti, da gre bolj za strateško postavitev kot pa običajno čakanje na burek. Po slabi minuti molka, sta v angleščini nagovorila našega Argentinca: »Where are you from?« Da se je vse skupaj zdelo zelo sumljivo in da je situacija dišala po pretepu, se očitno ni zdelo samo meni, kajti prijatelj je previdno odgovoril: »From Bolivia.« (Tu bi seveda potrebovali pojasnilo, za kar pa ni dovolj prostora. Naj ostane pri tem, da smo se ravno nekaj ur pred tem pogovarjali o nepopularnosti slovenskih turistov na Balkanu, on pa je v šali odvrnil, da se v tujini najraje izdaja za Bolivijca: so namreč edini narod, ki ga menda nihče ne sovraži.) Kakorkoli: meni je bilo jasno, da Bolivija tu v Sloveniji ne bo dosti pomagala, in sem že začel meriti naše strateške možnosti. Ugotovil sem, da fanta nista pretirano postavna, najbrž pa- glede na nastop- precej izvežbana v pretepih. Največja težava je bila seveda v tem, da sta imela absolutno logistično prednost: onadva sta stala, v polni pripravljenosti, midva z Argentincem pa sva sedela; pa še žensko sva imela načez, če smemo tako reči.

Nakar eden od mladeničev reče: »Punca pa gotovo ni tujka. Tako lepe ženske so samo Slovenke.« Aha, sem si rekel, očitno bodo res batine. Dva neandertalca sta videla Slovenko s tujcem (še nekim »latinosom«, povrh vsega) in jima ne more iti v račun. Ok, sem si rekel, če bo fight, bo pač fight. Sicer iskreno sovražim nasilje, ampak če nas bodo ti mongoloidi napadli, se bomo pač branili. Mirno sem si nadel svoje rokavice in čakal na prvi udarec. Medtem sem stvar dodobra premislil: ker sem nadvse neroden človek, bi me verjetno hitro onesposobili, še zlasti ker sem sedel. Zato sem hitro ugotovil, da lahko računam na edino orožje, ki ga premorem: svojo surovo brutalno silo, ki zna biti (baje) precej uničevalna. V trenutku, ko bi se naša »prijatelja« zganila, bi pobral stol in z vso močjo mahnil po enem izmed njiju.

Nato se je zgodilo nenavadno: dobila sta burek, prijazno pozdravila in odšla. Bil sem povsem šokiran: navsezadnje sta očitno res hotela samo malo poklepetati in nista imela prav nobenega slabega namena. Še nekaj minut skoraj nisem mogel priti k sebi: kako sem se lahko tako zmotil v oceni? Naslednji dan sem stvar znova premislil: kaj bi se zgodilo, če bi me, ko sem bil v polni bojni pripravljenosti (in z nekoliko omejeno sposobnostjo presoje), eden od njiju potrepljal po ramenu (recimo, da bi me hotel prositi za cigaret). Katastrofa!

Nauk, ki sem ga na lastni koži fasal v soboto, je zelo podoben nauku iz filma »Crash«. Od vseh strani slišimo o napadih, ki se dogajajo v naših mestih, o pretepih z noro in neumno dinamiko, da se nam pod kožo zarine prepričanje, da od povsod preti nevarnost. Sočloveka dojemamo kot potencialno grožnjo in temu primerno ravnamo. Včasih se nam zgodi, da povsem nedolžno situacijo povsem napačno interpretiramo. Resničnost obarvajo strah, predsodki in- seveda- slabe izkušnje, in naenkrat smo pripravljeni udariti, se braniti ali celo še huje: udariti prvi, preventivno. V takih slučajih se pokaže ves pomen državne politike do nošenja orožja: če si neoborožen, se bo v najslabšem primeru končalo z obiskom urgence, če pa imaš- zaradi varnosti, seveda!- pri sebi pištolo …

Kakorkoli: če boste kje zasledili omenjeni film, si ga poglejte. Do takrat pa skušajte čimbolj uživati v čudežnih trenutkih, ko se vam bo sočlovek, za katerega ste bili prepričani, da se v njem skriva sovražnik, nenadoma prikazal kot nedolžen in morda celo dobronameren bližnjik.

Upor (francoskih) množic

Zgleda, da se nasilje v Franciji počasi umirja. Sarkozy je predvčerajšnjim izjavil, da je bilo prejšnjo noč požganih samo ok. 250 avtomobilov: »situacija je torej skoraj v mejah normale.« (sic!)

Prah na ulicah se je polegel in zavrtel se je začarani krog interpretacij in mnenj o vsem tem divjanju. Nekatera so bolj, druge pač manj relevantna; a morebiti bi morali iz starih knjižnih polic potegniti knjigo, ki je leta 1931 izšla v Madridu pod naslovom »Upor množic«. Njen avtor je danes že skoraj pozabljeni José Ortega y Gasset.

Čeprav od avtorjeve smrti letos mineva 50 let, pa se nam ob branju njegovega najbolj znanega dela (ki ga lahko dobimo tudi v- žal dokaj slabem- slovenskem prevodu) pogosto zazdi, da je vsebina te knjige nenavadno, celo tesnobno aktualna. Recimo poglavje s pomenljivim naslovom »Zakaj množice posegajo na vsa področja in zakaj znajo posegati samo nasilno«: španski filozof in humanist v njem ugotavlja, da novorojeni evropski »množični človek zaničuje vsako diskusijo in sovraži vsako obliko sobivanja, ki izhaja iz objektivnih norm, in se zateka v način sobivanja, značilen za barbarske družbe. Najraje bi ukinil vse običajne posrednike, ki mu onemogočajo, da bi na neposreden način dosegel, kar si želi. Duhovna omejenost (…), ki množice sili, da v vsem in povsod intervenirajo v javno življenje, jih neizogibno vodi do edine intervencije, ki so je sploh zmožne: nasilja.«

Zveni domače?...