Prejšnji teden sem se v Gorici (v
stari Gorici, kot pravimo Primorci) udeležil zgodovinskega seminarja z naslovom »
Volilni sistemi in politično predstavništvo na večjezičnih področjih Srednje Evrope na prehodu iz 19. v 20. stoletje«. Čeprav verjamem, da se to zdi skoraj nemogoče, je bil sam seminar še bolj dolgočasen od naslova. Dobra stran so bili, kot vedno, udeleženci: najlepše pri teh seminarjih je, da lahko spoznavaš zanimive ljudi, skleneš nova in obnoviš stara prijateljstva, dobiš vpogled v možnosti, ki jih nudi akademska sfera, itd. Skratka, povedano v vulgarni amerikanščini:
networking.
Ko sem torej tako kramljal z novim zagrebškim prijateljem, je pogovor (skoraj) po naključju nanesel na -
Slavoja Žižka. Že pred časom sem ugotovil, da v evropskih akademskih in intelektualnih krogih tako rekoč ni več človeka, ki ne bi vedel, kdo je Slavoj Žižek. Problem je v tem, da je prav tako malo tistih, ki ga jemljejo resno. Žižek je postal sinonim za
potujočega klovna-filozofa, dvornega norca vladajoče ideologije. Seveda si je za to kriv v prvi vrsti sam (o čemer se lahko prepričate
na tem linku, v posegu, ki sledi za prvimi tremi minutami glasbe… če boste poslušali še dlje, vas čaka še najzanimivejši del tega predavanja, ki se je vpisalo v urbano legendo intelektualne Ljubljane).
Osebno sem vedno rahlo preziral spektakel in sceno. Žižka sem od prve njegove knjige, ki sem jo prebral, doživljal kot izjemno relevantnega filozofa; na njegova predavanja, s katerimi približno enkrat letno počasti svojo rodno deželo, ne hodim, da bi smejal njegovim (mimogrede rečeno, precej prostaškim) šalam, ampak zato, ker pričakujem, da bo razvil kakšno pomembno poanto. Moram priznati, da me že rahlo moti
show, ki se redno zgodi okoli teh njegovih vsakoletnih slovenskih javnih predavanj, in razumem tiste, ki se jim na široko izogibajo. Po pričevanjih prijateljev, se je namreč
lansko predavanje na Filozofski fakulteti izrodilo v odurno predstavo, ki je še najbolj spominjala na
stand-up comedy. Očitno je tudi sam Žižek opazil, da se je vsa stvar izrodila in da večina ljudi hodi na njegova predavanja, kakor da bi si šli ogledati novo pridobitev živalskega vrta.
Letos je
predavanje potekalo v atriju Mestnega muzeja v Ljubljani. Bilo je lepo ponedeljkovo popoldne in vsa ljubljanska srenja se je zbrala na tem, res zelo
ljubljanskem dogodku. Izjemno zabavno je bilo opazovati množico fotografov, kameramenov in znanih novinarskih obrazov, po katerih bi človek sodil, da se je v stari Turjaški palači mudil kakšen hollywoodski zvezdnik, ne pa avtor dolgočasnih filozofskih knjig.
Ker zadnje čase pozorno sledim razvoju Žižkove filozofije, sem prijatelje že pred predavanjem preroško opozoril, naj pričakujejo precej »dolgočasen« nastop. Kar nekako intuitivno sem domneval, da bo letošnje predavanje po lanskem debaklu zasnovano zelo resno, z le malo humorističnih intermezzov in z jasnim in previdno izpeljanim sporočilom. Nisem se motil. Predavanje je bilo premočrtno, tako rekoč brez nepotrebnih zastranitev, in njegovo poanto so lahko razumeli le tisti, ki so pozorno sledili predavateljevemu izvajanju. Ti pa so bili – bi si upal trditi – v manjšini. Večina, ki je prišla na
show, se je morala zadovoljiti z nekaj postranskega sarkazma.
Tu ne bom povzemal vsebine Žižkovega predavanja: dejansko ni povedal nič radikalno novega (še najbolj presenetljivo je bilo neprestano – implicitno in tudi eksplicitno – sklicevanje na Heideggra, ki Žižka očitno vedno bolj muči), je pa na zelo jasen in pregleden način povzel svoje dosedanje teze. Če se bo, tako kot zadnji dve leti, iz tega predavanja izcimila posebna knjiga, bo to najbrž najboljši uvod v Žižkovo (politično) filozofijo.
Toda najbolj pomenljiva stvar se je po mojem zgodila po koncu predavanja, ko so prišla na vrsto vprašanja občinstva, ta nesrečni in tako globoko
neslovenski prispevek k »demokratičnosti akademskega diskurza«. Na poseg nekega gospoda, ki očitno ni razumel niti besedice iz Žižkovega izvajanja, se je filozof nekoliko melanholično odzval nekako takole: »Zanimivo, da tu v Sloveniji veljam tako rekoč za zadnjega grešnika, za ateističnega bavbava, v Ameriki pa recimo sodelujem s krščanskimi skupinami; v Angliji pa je k neki moji knjigi predgovor napisal sam canterburyski nadškof.«
Nisem sicer prav dobro razumel, ali je bila ta izjava o poglavarju anglikanske cerkve, ki piše predgovore k Žižkovim knjigam, mišljena resno; a se ne bi prav nič čudil, če bi bila resnična. Žižek je namreč objavil že vrsto izjemno pomembnih razmišljanj o krščanstvu in judovstvu, s katerimi se je postavil ob bok najpomembnejšim teologom naše dobe; in ti so ga že zdavnaj sprejeli za enakovrednega sogovornika. Le znotraj naše »intelektualne elite«, kjer se vse začne in konča v liberalno-klerikalni mlakuži, se zdi, da vsak skrbno obdeluje svoje male vrtičke in se ne potrudi niti toliko, da bi se pozanimal, kaj drugi sploh pišejo, kako razmišljajo in kaj zagovarjajo. Če samo pomislim, kako butasto in nizkotno recenzijo je k Žižkovi knjigi »Krhki absolut« pred leti spisal Gorazd Kocijančič (po Hribarjevih besedah »največji živeči slovenski filozof«)!
Seveda nočem reči, da je Žižka zaradi njegove svetovne slave potrebno obravnavati kot nacionalno svetinjo. Ravno nasprotno. Tudi sam sem marsikdaj zelo
kritičen do njegovih tez, zlasti tistih, ki se pojavijo v dnevnem časopisju. A vendar: mislim, da nam
show, ki ga mediji (z njegovo znatno pomočjo) ustvarjajo okoli njegove osebnosti, zakriva dejstvo, da imamo med nami izjemnega misleca, čigar filozofijo je potrebno vzeti resno v ozir in se z njo spoprijeti. Seveda, lahko jo tudi ignoriramo. Česar pa si v nobenem primeru ne bi smeli dovoliti, je, da se v naši intelektualni in novinarski srenji razpase prepričanje, da ima vsakdo pravico, da vehementno razpravlja o stvareh, v katere se ni niti malo poglobil. In če preberete odzive slovenskih medijev na Žižkovo predavanje, boste zlahka videli, da se dogaja prav to.
A to je postranski problem, če je sploh problem. Kar je po mojem najbolj škodljivo, je prav tista intelektualna segregacija, na podlagi katere se je slovenska »razumniška elita« prostovoljno razdelila na zaprte in medsebojno sovražne republike, ki med seboj sploh ne znajo več komunicirati. Ampak ravno pri omenjeni Kocijančičevi kritiki Žižka se je pokazal najbolj žalostni vidik te zgodbe: če je kdo, ki bi v slovenskem prostoru od te knjige moral kaj odnesti, je prav Gorazd Kocijančič! In vendar se je po nepotrebnem zapičil v površinske stvari in zaradi neke čisto osebne nekompaktibilnosti zavrgel knjigo kot celoto - in to prav tisto knjigo, ki je med vsemi najbrž najbližja njegovi filozofiji.
To pa je že vsa slovenska duhovna zgodovina: neprestano govorjenje eden mimo drugega.
Da pa naj zaključim z bolj optimističnim obetom, naj omenim še nasprotni primer naše druščine, ki je po predavanju zavila na nasprotni breg Ljubljanice in v prijetnem zavetju Ribjega trga po nekaj pivih ugotovila, da Slavoju v bistvu prav malo manjka, da bi bil
naš, se pravi konservativni mislec. Ampak to je že druga zgodba.
P.S. predavanje lahko poslušate na
tem linku.
