07 februar 2006

Glasnost ali puščoba


Spomini iz Španije, februar 2005


Pravijo, da je Španija dežela barv. Morda to velja za njen sredozemski pas, a bojim se, da kastiljsko notranjost prežema le ena barva, neka nedoločna mešanica sive in rumene. Prav gotovo pa velja drugi stereotip o Španiji: ja, res je glasna!

Že pred leti, ko sem prišel v Salamako, sem se moral navaditi na dejstvo, da so kategorije »normalne« glasnosti v Španiji precej drugačne kot pri nas. Hrup na cestah, kriki ljudi in predvsem: glasne zabave na obljudenih ulicah pozno v noč. Dodajmo, da so stene stanovanj nenormalno tanke, in dobili smo recept, kako spraviti v obup nekoga iz tihe podalpske deželice. Prve tri noči od vsega hrupa skorajda nisem mogel spati: a potem sem se navadil in se- tako kot domačini- nisem več vznemirjal. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem od same tišine skoraj začel bolehati za »postibersko« depresijo.

Očitno imajo ljudje v Španiji višji tolerančni prag glede hrupa. To je stvar navad: zdi se mi, da so tamkajšnje bolj primerne za sobivanje v urbanem okolju. Mesta so vedno bila kraj hrupa, otroškega vriskanja na ulicah, glasnih prepirov skozi okna, vpitja na tržnici… in seveda: praznikov, zabave, nočnega razvrata. Kdor je hotel živeti v mestu, se je moral privaditi na njegov ritem, na njegovo neustavljivo vitalnost.

Sprememba se je zgodila šele pred kratkim. Gledano - kot bi rekel francoski zgodovinar Braudel - skozi optiko dolgega trajanja, so se tako rekoč šele včeraj mesta spremenila v dolgočasna spalna naselja, iz katerih se prebivalci zjutraj selijo v okoliške tovarne ali pisarne v visokih nebotičnikih, popoldne pa v nakupovalna središča na robu mesta. In zvečer hočejo predvsem mirno spanje, da bodo lahko naslednjega dne nadaljevali z dolgočasnim ritmom svojega življenja.

So pa mesta, ki se tradiciji nočejo odpovedati. Med njimi - kakopak - večina španskih. Čeprav je Ciudad Real moderno mesto, je zgrajen v pravcati srednjeveški maniri, z ozkimi in prepletenimi ulicami, v katerih nočni lokali sobivajo z družinskim življenjem, ki se odvija nad njimi. Si je kaj takega mogoče misliti v Sloveniji?

V Novi Gorici, od koder prihajam, je za tistih nekaj redkih (v glavnem poletnih) zabav, ki bi morale narekovati utrip mesta, vedno toliko težav, da skoraj ne gre verjeti: v glavnem gre seveda za pritoževanje sosedov, ki ne prenesejo hrupa.

Pri nas marsikdo zavida Španiji njeno vitalnost, pa tudi njeno neupogljivo vztrajanje pri tradicijah. Vprašanje za nas Slovence je: smo pripravljeni vsaj malo popustiti pri naših togih ruralnih navadah, tvegati kakšno uro spanca ali par sto tolarjev za ušesne zamaške? V nasprotnem primeru bomo obsojeni na turobna, dolgočasna in pusta mesta brez hrupa in brez duše.

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Spostovani g. Lisjak,
sklepam, da niste se imeli tezav zaradi hrupa v vasi neposredni okolici.
Osebno imam problem, ker v neposredni blizini moje pisarne vadijo bobne, pa se "dirkalisce" hocejo narediti.
Sam sem ze poskusil usesne zamaske. Moram reci, da so res zelo dober izum in mi zelo pomagajo, ko delam za racunalnikom. Problem je le, ko imam telefone in ali ce imam kas sestanek.

Spostujem vase mnenje in ce vas zanima konstruktivna debata, si lahko pogledate moj pisni prispevek glede "cepkov" na strani http://protihrupu.si

Lep pozdrav,
Marijan