Glasnost ali puščoba

Spomini iz Španije, februar 2005


Pravijo, da je Španija dežela barv. Morda to velja za njen sredozemski pas, a bojim se, da kastiljsko notranjost prežema le ena barva, neka nedoločna mešanica sive in rumene. Prav gotovo pa velja drugi stereotip o Španiji: ja, res je glasna!

Že pred leti, ko sem prišel v Salamako, sem se moral navaditi na dejstvo, da so kategorije »normalne« glasnosti v Španiji precej drugačne kot pri nas. Hrup na cestah, kriki ljudi in predvsem: glasne zabave na obljudenih ulicah pozno v noč. Dodajmo, da so stene stanovanj nenormalno tanke, in dobili smo recept, kako spraviti v obup nekoga iz tihe podalpske deželice. Prve tri noči od vsega hrupa skorajda nisem mogel spati: a potem sem se navadil in se- tako kot domačini- nisem več vznemirjal. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem od same tišine skoraj začel bolehati za »postibersko« depresijo.

Očitno imajo ljudje v Španiji višji tolerančni prag glede hrupa. To je stvar navad: zdi se mi, da so tamkajšnje bolj primerne za sobivanje v urbanem okolju. Mesta so vedno bila kraj hrupa, otroškega vriskanja na ulicah, glasnih prepirov skozi okna, vpitja na tržnici… in seveda: praznikov, zabave, nočnega razvrata. Kdor je hotel živeti v mestu, se je moral privaditi na njegov ritem, na njegovo neustavljivo vitalnost.

Sprememba se je zgodila šele pred kratkim. Gledano - kot bi rekel francoski zgodovinar Braudel - skozi optiko dolgega trajanja, so se tako rekoč šele včeraj mesta spremenila v dolgočasna spalna naselja, iz katerih se prebivalci zjutraj selijo v okoliške tovarne ali pisarne v visokih nebotičnikih, popoldne pa v nakupovalna središča na robu mesta. In zvečer hočejo predvsem mirno spanje, da bodo lahko naslednjega dne nadaljevali z dolgočasnim ritmom svojega življenja.

So pa mesta, ki se tradiciji nočejo odpovedati. Med njimi - kakopak - večina španskih. Čeprav je Ciudad Real moderno mesto, je zgrajen v pravcati srednjeveški maniri, z ozkimi in prepletenimi ulicami, v katerih nočni lokali sobivajo z družinskim življenjem, ki se odvija nad njimi. Si je kaj takega mogoče misliti v Sloveniji?

V Novi Gorici, od koder prihajam, je za tistih nekaj redkih (v glavnem poletnih) zabav, ki bi morale narekovati utrip mesta, vedno toliko težav, da skoraj ne gre verjeti: v glavnem gre seveda za pritoževanje sosedov, ki ne prenesejo hrupa.

Pri nas marsikdo zavida Španiji njeno vitalnost, pa tudi njeno neupogljivo vztrajanje pri tradicijah. Vprašanje za nas Slovence je: smo pripravljeni vsaj malo popustiti pri naših togih ruralnih navadah, tvegati kakšno uro spanca ali par sto tolarjev za ušesne zamaške? V nasprotnem primeru bomo obsojeni na turobna, dolgočasna in pusta mesta brez hrupa in brez duše.