Znova o pokrajinah

Pred dnevi je Društvo humanistov Goriške na svojem blogu objavilo odgovor na anketo tednika Demokracija o zadnjem vladnem predlogu glede regionalizacije Slovenije. Društvo se je v preteklih letih že večkrat javno oglasilo glede te teme. Prejšnji teden je DHG na pobudo Foruma za Goriško in skupaj z drugimi sedmimi društvi, ki delujejo na območju Goriške, že drugič poslal odprto pismo predsedniku vlade, v katerem smo protestirali proti novemu predlogu ministrice za lokalno samoupravo Duše Trobec Bučan in proti načinu, kako je vlada zastavila projekt regionalizacije Slovenije.
Zaradi aktivnosti društva glede problematike regionalizacije je vodstvo društva kontaktirala novinarka Demokracije in zaprosila in zaprosila za sodelovanje pri anketi o tem vprašanju. S predsednico društva Marijano Koren sva oblikovala odgovore na vprašanja, ki jih je na društvo naslovil omenjeni tednik. Zdaj jih na svojem blogu objavljam še jaz.

1.)    Kaj bi predlagana rešitev ministrstva glede pokrajin konkretno pomenila za Goriško?

Predlagana rešitev bi bila zelo slaba tako za Goriško kot za celotno Primorsko. Enotna primorska pokrajina s sedežem v Kopru bi težko zaživela. Gre za dve precej različni geografski enoti. Obstaja sicer skupna primorska identiteta, a prometno, gospodarsko in tudi politično gre za bolj različni enoti kot sta recimo savinjski in podravski del Štajerske, ki bosta po tem predlogu tvorili vsaka svojo pokrajino. Ne moremo razumeti, zakaj vlada vsem argumentom navkljub vztraja pri enotni Primorski. Argumentov v prid tej rešitvi do sedaj še nismo slišali, zgolj nekatere čustvene izlive: iz izkušnje pa vemo, da se za spodbujanjem emocij pri tako praktičnih vprašanjih, kot je regionalizacija, po navadi skrivajo parcialni interesi. 

Za Goriško bi takšna predlagana pokrajina ne pomenila izboljšave, temveč kvečjemu poslabšanje položaja. Nova Gorica bi izgubila svojo naravno in zgodovinsko funkcijo regijskega središča; Koper pa to nikakor ne bi mogel postati, ker za to nima nikakršnih pogojev. Noben del Goriške nikoli ni in nikoli ne bo mogel gravitirati proti Kopru, poleg tega pa je v Kopru poznavanje goriških problematik še slabše kot v Ljubljani. To bo zato mrtvorojena pokrajina. Jasno nam mora biti, da se Novogoričani v nobenem primeru ne bodo sprijaznili s takšno pokrajino, zato se bo takoj po njeni morebitni ustanovitvi oblikoval nekakšen goriški »separatizem«, ki bo najbrž zbral dovolj moči, da bo blokiral učinkovito sprejemanje političnih odločitev. To bo v končni fazi škodovalo tako Obali kot Goriški.

Poudariti moramo, da bo ustanovitev enotne pokrajine privedla k neučinkovitim regijskim politikam na Goriškem: ker gre za strateško izjemno pomembno obmejno pokrajino, ima to lahko globoke daljnoročne posledice za celotno državo.

2.)    Katere rešitve zastopate in kaj naj bi doprinesle ljudem?

Zavzemamo se za takšno oblikovanje pokrajin, kjer se bo upoštevalo predvsem ekonomske, zgodovinske in prometne dejavnike, pri čemer je seveda zelo pomembna tudi identiteta prebivalstva. Pokrajina bo lahko zaživela in opravljala svojo institucionalno vlogo le, če se bodo državljani z njo identificirali.  V nasprotnem primeru bo mrtvorojena tvorba, ki bo prinesla samo dodatne težave. Način razprave o pokrajinah, kjer se išče nekakšno magično številko (šest, osem, dvanajst, štirinajst pokrajin), se nam zdi povsem brezpredmetna: o številu pokrajin lahko govorimo šele na koncu, po tehtni analizi na samem terenu. Zadnje čase pa izgleda, kot da vsi želijo iz klobuka potegniti številko, ki bo sama po sebi rešila vprašanje. Takšna ruleta ni samo neumna, temveč tudi škodljiva, ker nas odvrača od resničnih vprašanj pri regionalizaciji, ki je zapleten projekt. Pri oblikovanju pokrajin je potrebno izhajati iz konkretnih dejavnikov in interesov.

Poleg tega je potrebno skrbno pretehtati stroške dodatne birokracije, ki bi se vzpostavili pri regionalizaciji, in jih primerjati s koristmi, ki bi jih doprinesla decentralizacija Slovenije. Izogniti bi se morali situaciji, ko bi regionalni uradi prinesli preveč dodatnih delovnih mest v javnem sektorju, ki je v Sloveniji že tako preveč razraščen. Regionalizacija ima smisel, če jo bo spremljala reorganizacija javne uprave, kjer se bo del državnih uslužbencev »preselilo« na pokrajinske uprave. Skrben premislek o koristih in stroških utegne dvigniti debato o regijah iz dnevnopolitičnega kramljanja v trezen premislek o nacionalnem interesu.

Marsikateri državljani ne čutijo potrebe po ustanovitvi pokrajin, ker vprašanja regionalne politike ne občutijo kot pomembnega dejavnika v svojem vsakodnevnem življenju. Kljub temu pa se pomanjkanje učinkovite in konsistentne regionalne politike v Slovenije kaže na številnih področjih, ki posredno vplivajo na življenje ljudi, čeprav se tega mnogi ne povsem zavedajo. Tisti, ki delujemo v kulturni in društveni dejavnosti, smo dnevno soočeni s paradoksi, ki so posledica zastoja v procesu regionalizacije. Obstajajo številne institucije regionalnega značaja (gledališča, muzeji, knjižnice itd.), ki nimajo učinkovito urejenega financiranja. Ker nimamo pokrajin, ki bi bile ustrezne vmesne enote, ki bi se ukvarjale z ustanovami regionalnega značaja, so te institucije odvisne bodisi od oddaljenega centra bodisi bremenijo proračune občin: po navadi ene same občine, tiste, v kateri imajo te institucije sedež. Kot primer lahko vzamemo kar naše društvo: čeprav smo društvo regionalnega značaja in so naši projekti namenjeni prebivalcem celotne pokrajine, se naše financiranje napaja skoraj izključno iz sredstev, ki nam jih precej velikodušno namenja mestna občina Nova Gorica. Širše gledano to pomeni dvoje: da na številnih področjih sploh nimamo regionalne politike (ne obstaja regionalna politika za področje kulture, mladinskih dejavnosti, pa tudi turizma, prometa itd.) in da zato mestna občina prostovoljno prevzema nase nekatere obveznosti, ki bi jih po vsej logiki morale izvajati pokrajina. Njen proračun je zaradi tega neprimerljivo bolj obremenjen kot proračun drugih občin, ker poleg svojih občanov servisira tudi prebivalce širše regije. Za zdaj se lahko tolažimo, da to velja tudi za vsa ostala regijska središča. Če bo pa prišlo do ustanovitve pokrajin v skladu z vladnim predlogom, bomo priča nedopustni situaciji: mestna občina Nova Gorica bo še skoraj gotovo naprej vzdrževala večji del svoje regijske infrastrukture (preprosto zato, ker je in bo ostala regionalno središče: to je družbeno in geografsko dejstvo, ki ga noben zakon ne more spremeniti), nekatere druge mestne občine pa bodo tega razbremenjene, ker bo njihove pristojnosti prevzela pokrajina. To bo Novo Gorico (pa tudi Kranj, Slovenj Gradec in mogoče še kakšno drugo središče) postavilo v slabši položaj od ostalih mestnih občin in oslabilo njeno konkurenčnost in učinkovitost. Jasno je, da je za Novo Gorico in za celotno regijo takšna situacija dolgoročno pogubna.

3.)    Kako so Vaše pobude sprejeli na Vladi RS  in kako poteka dialog?

Kolikor nam je znano, se na vladi na našo pobudo do sedaj še niso odzvali.

4.)    Na predsednika vlade ste naslovili odprto pismo. Za kašne rešitve se v njem zavzemate? Kaj želite z odprtim pismom doseči?

V Društvu humanistov Goriške smo se pridružili odprtemu pismu, ki ga je oblikoval Forum za Goriško. V njem smo pozvali predsednika vlade, naj se aktivneje vključi v projekt regionalizacije in naj ga ne prepusti neodgovornim politikantom. Jasno smo se zavzeli za ustanovitev Goriške pokrajine: prepričani smo, da predsednik vlade kot domačin razume potrebo in smiselnost njene ustanovitve. Od njega pričakujemo, da se bo izpostavil za nekaj, za kar sam dobro ve, da je nujna in racionalna rešitev. Če tega ne bo storil, tega žal ne bomo mogli razumeti drugače, kot da je popustil lobijem in parcialnim interesom ali se uklonil kratkoročnim političnim kalkulacijam. S pismom smo ga hoteli opomniti, kaj velikanska večina ljudi, institucij in civilne družbe v njegovi regiji, ne glede na politično pripadnost, pričakuje od njega.

5.)    Se je predsednik vlade že odzval na Vaše odprto pismo in kaj od odziva pričakujete?

Zaenkrat odziva, kolikor nam je znano, ni bilo. Upamo, da bomo lahko s pismom končno spodbudili široko, poglobljeno in temeljito razpravo. Vemo, da so argumenti na naši strani, zato ne zahtevamo ničesar drugega od resne in utemeljene debate s tistimi, ki odločajo o regionalnih politikah.

6.)    Je možno, da se oblikovanje pokrajin spelje že v letošnjem letu, kot si to želi ministrica? Bodo pristojni dosegli konsenz z lokalno skupnostjo?

Predsednik vlade je pred kratkim dejal, da oblikovanje pokrajin ni prioriteta te vlade. Če upoštevamo hitrost, s katero vlada sprejema ukrepe, ki jih je označila za svojo prioriteto, mislimo, da regionalizacije v tem mandatu ni pričakovati. Poleg tega je za sprejetje pokrajinske zakonodaje potrebna dvotretjinska večina, do česar najbrž ne bo prišlo. V zadnjih dveh letih je projekt – tako se nam vsaj zdi – povsem zastal: težko je pričakovati, da bodo v naslednjem letu in pol uspeli nadomestiti zamujeni čas. Tako, kot je nova ministrica zastavila projekt, mislimo, da konsenz z lokalnimi skupnostmi ne bo mogoč. Predlog, ki smo ga videli, ne more biti izhodišče za resno razpravo. Mislimo, da ne govorimo samo v svojem imenu, ko rečemo, da se nam je za tistim, ki se ukvarjamo z vprašanjem regionalizacije, zadnji predlog ministrice Trobec Bučan zdel nesramno norčevanje iz zdrave pameti. Ne vemo, če smemo tolažiti z dejstvom, da ga nihče ni vzel resno: očitno tudi sama ministrica ne, saj se je od njega po nekaj tednih distancirala. Razumeli bi, če bi se vlada odločila, da projekt regionalizacije začasno zamrzne: tako pa enostavno in preprosto ne vemo, pri čem smo. Ne vemo, kateri predlog je mišljen resno in kateri je namenjen zgolj tolaženju javnosti, da projekt ni zastal in da ministrstvo dejansko nekaj počne. To ustvarja mnoge frustracije in oddaljuje možnost racionalnega soočenja mnenj. Nesprejemljivo pa se nam zdi, da se je k tako pomembnemu projektu pristopilo s takšno površnostjo in nonšalanco. Od vladajoče politike bi pričakovali več resnosti. 

Za božjo voljo, odidite!

Danes je nova ministrica za lokalno samoupravo Duša Trobec Bučan predstavila svoj novi "predlog" regionalizacije Slovenije, na katerem je trdo delala zadnji mesec. In rezultat tega vnetega razmišljanja? Slovenija naj se razdeli na šest pokrajin, ki naj ustrezajo šestim škofijam Rimokatoliške cerkve. 

Priznam, da sem za trenutek pomislil na prvoaprilsko šalo. Morda me je zavedel nenavadno topel februar; tukaj, ob Plečnikovih vrbah vzdolž Ljubljanice, že posedajo mladi pari in zjutraj lahko slišimo previdno žvrgolenje ptičkov. Nato sem se spomnil, da smo šele včeraj praznovali kulturni praznik in srce mi je zopet napolnil obup nad političnim stanjem pri nas.

Vprašal sem se: zakaj vlada nadaljuje svojo agonijo, ko pa je vsem jasno, njej sami nemara še najbolj, da je vsega konec. Zadnjega pol leta je resigniranost preplavila samo koalicijo: zdi se, da nihče več ne dela resno: ne le, da se skuša zastaviti nobenega resnega političnega projekta, ampak nima niti toliko motivacije, da bi vzdrževala videz normalnosti in uspešnosti. Kot da bi se začelja valjati v blatu svojega lastnega neuspeha in v tem še uživala. Ministri sploh ne več utemeljujejo svojih potez, zakoni in ukrepi se sprejemajo z zdolgočasenim glasovanjem, kjer nimajo levičarski poslanci niti toliko moči, da bi na izviren in duhovit način zaničevali svoje nasprotnike. Ko politična garnitura izgubi celo voljo, da bi si izmišljevala verodostojne laži, je nedvoumen znak, da ji je odklenkalo.

Zakaj ne torej konča agonije? Z njenim podaljševanjem ne dela škode le državi, temveč tudi sama sebi. Kdo ve, kaj bo ostalo od leve politične opcije, če se takšno stanje političnega razsula nadaljuje še dve leti? To nikakor ni nedolžno vprašanje. Na pogorišču post-komunistične levice znajo vznikniti nevarni populizmi: ne le Popovičev Koper in Jankovićeva Ljubljana, tudi Poljska in Madžarska sta nam lahko glede tega v poduk! Obstoj odgovorne leve politične opcije je nujen le za stabilnost političnega sistema, temveč tudi za socialno kohezivnost. Še vedno sem prepričanja, da SD ima potenciale, da postane takšna stranka - mislim, da je njen vzpon na mesto, ki ga je prej zasedala LDS, eden izmed najbolj pozitivnih premikov zadnjih petih let. Toda če je že zdaj, po pičlih dveh letih vladanja, zdrsnila na borih 10% podpore, ji na naslednjih volitvah grozi polom zgodovinskih razsežnosti, primerljiv s porazom madžarskih ali katalonskih socialistov v zadnjem letu. 

Če bi Pahor, ki ga še vedno imam za častnega človeka, ki se je (ne povsem po svoji volji) znašel na mestu, ki mu kar najmanj pristoji, zbral pogum in storil to, kar mu svetuje mama, bi dokazal politično zrelost, kakršne v tej državi nismo videli vse od samo-razpusta DEMOS-a decembra leta 1991 na Dolskem pri Ljubljani. 

Kajti alternativa je zaskrbljujoča: nadaljevala se bo vampirska prilastitev vseh inštitucij s strani najbolj neprimernih nstavljencev vladajoče garniture, okrepil se bo verbalni napad na opozicijo in vse, ki mislijo drugače. V še zadnjih ostankih nekdaj mogočnega levičarskega medijskega aparata si skorajda ne morejo več izmisliti uspešnih metod za edino taktiko, ki jim še ostane: ustrahovanje pred desnico. Zdaj je postalo priljubljeno govoriti o "madžarskem scenariju", po katerem bo ena stranka prevzela totalni nadzor nad državo. Intonacijo za novo harmonijo kolektivne histerije je priskrbela notranja ministrica, ki si je privoščila ogabno manipulacijo, ko je dan spomina na holokavst izkoristila za ceneno strašenje pred "janševističnim" prevzemom države. Sledili so ji še zadnji intelektualni zavezniki te vlade, ki so preventivno opozorili na bližajočo se lustracijo. Strah pred Janšo je ostal edini zaveznik levice na oblasti. Leta 2008 je opravil svojo vlogo; na naslednjih volitvah je ne bo.

Ko so zahodni zavezniki leta 1940 izgubili bitko za Norveško, je poslanec Winston Churchill v enem svojih znamenitih govorov nesposobnega premiera Nevilla Chamberlaina rotil, naj odstopi in omogoči oblikovanje nove koalicijske vlade, ki bo kos vojnim razmeram. Ognjeviti govor je zaključil z znamenitim citatom, ki ga je leta 1653 Oliver Cromwell zabrusil nekdanjim zaveznikom, ki niso hoteli dopustiti razpustitve parlamenta:

You have sat too long here for any good you have been doing. Depart, I say, and let us have done with you. In the name of God, go!

Chamberlain ga ni poslušal. Vztrajal je na svojem položaju in skušal braniti nebranljivo delovanje svoje vlade z neuspešnimi dovtipi. Kmalu zatem so ga k odstopu prisilili nezadovoljni člani lastne stranke (ki so nato izbrali Churchilla za svojega voditelja). Tudi ni moglo biti drugače. Chamberlain, "pošteni mož iz Birminghama", je tako izgubil še zadnjo priložnost, da bi se v zgodovino zapisal še kako drugače kot najbolj neuspešni ministrski predsednik Velike Britanije.

Padec pokrajinske zakonodaje ali kaj je narobe s slovensko levico

V petek je bil žalosten dan za našo republiko. V Državnem zboru so opozicijski poslanci (s častno izjemo poslanca SD Bojana Kontiča) onemogočili sprejem zakona o ustanovitvi pokrajin. Za sprejetje zakona bi bila potrebna dvotretjinska večina, se pravi vsaj 60 glasov od 90-ih: 50 poslancev je glasovalo za zakon, 27 proti. Dva poslanca Nove Slovenije (Anton Kokalj in, seveda, še vedno užaljeni Janez Drobnič) sta se vzdržala in se tako de facto pridružila glasovom proti. S Vse kaže, da je s tem (vsaj začasno) propadla ena najpomembnejših institucionalnih reform v Sloveniji v zadnjem desetletju, in to še preden se je dodobra začela.

Ustanovitev pokrajin bi pomenila izjemen premik v upravnem in institucionalnem ustroju naše države. O tem, da bi bil takšen korak potreben, že skoraj petnajst let opozarjajo številni posamezniki, med drugim vsi resni strokovnjaki na področju javne uprave in prostorskega urejanja. Da je trenutno stanje na dolgi rok nevzdržno, je lahko jasno vsakomur, ki se vsaj malo zanima za vprašanje lokalne samouprave. Ni čudno, da so se že sredi devetdesetih let pojavili zelo resni predlogi za regionalizacijo Slovenije. Takrat je bil med najodločnejšimi zagovorniki razdelitve Slovenje v pokrajine nihče drug kot Ciril Ribičič, prvi predsednik Združene liste socialnih demokratov: v devetdesetih letih je napisal kar tri monografije glede tega vprašanja. Tudi sicer je bila zahteva po regionalizaciji v devetdestih letih domena Združene liste; a bolj na besedni ravni, saj konkretnih predlogov nikoli ni formulirala. Izgovor je bil, da ustava tako rekoč prepoveduje ustanovitev pokrajin s strani države. To bilo sicer res: a sklicevanje na pomanjkanje politične volje za spremembo ustave je bil le izgovor, da se te volje sploh ni iskalo, medtem pa je lahko regionalizacija ostajala prazna fraza za predvolilno propagando.

Slovenska desnica regionalizacije nikoli ni imela med svojimi prioritetami. Tudi SDS ne. Kljub temu pa jo je med sprejemanjem alternativnega vladnega programa l. 2004, pri katerem sem s skromnim prispevkom sodeloval tudi sam, vključila v svoj program. In jo z zgledno speljanim postopkom, v katerega je bila vključena vsa zaiteresirana javnost in lokalne skupnosti, tudi pripeljala skozi zakonodajalno proceduro. Kadarkoli so prišle razumne pripombe, jih je vladna stran pretehtala in marsikdaj tudi vključila v končni predlog. Z druge strani resnih in koherentnih kritik ni bilo slišati. To lahko zatrdim z vso odgovornostjo, ker sem proces pozorno spremljal. Do pred nekaj tedni sploh ni kazalo, da bo levica predlog zavrnila. Ni šlo za predlog, ki bi mu opozicija - bodisi iz načelnih razlogov bodisi iz politične preračunljivosti - ves čas ostro nasprotovala in ga nato uspela zaustaviti. Levica pokrajinske zakonodaje ni premagala na odprtem boju politične konfrontacije, temveč jo je sabotirala. Regionalizacija ni padla v dvoboju, temveč je dobila nož v hrbet.

Nevzdržni centralizem

Trenutno je Slovenija razdeljena na več kot 200 občin, ki so edina oblika lokalne samouprave. Obstaja sicer 60-ali-koliko-že upravnih enot, ki pa so le lokalne ekspoziture državne uprave. Med državo in občinami tako ni nobene vmesne stopnje. Ne le, da ni nobene vmesne resnično politično avtonomne stopnje: nimamo niti institucionaliziranega sistema medobčinskega sodelovanja niti integriranega sistema upravnih pokrajin (prefektur), prek katerih bi država izvajala lokalno politko.

Takšno stanje je edinstveno. Kolikor mi je znano, je Slovenija edina država v Evropi (morda z izjemo Malte), ki ima enostopenjski sistem lokalne samouprave z zgolj občinami: celo Luksemburg in Ciper imata vmesno stopnjo. Poudariti pa je potrebno, da ta naša posebnost ni nekaj, kar bi izviralo iz naše tradicije, nekaj, kar bi se skozi dolgo delovanje izkazalo kot dobro. Ravno nasprotno: takšno stanje obstaja šele štirinajst let in se je v tem času izkazalo kot zelo slabo. Slovenija je izjemno raznolika dežela, z zakoreninjenimi pokrajinskimi identitetami in različnimi stopnjami razvoja med posameznimi regijami. Vsaka izmed njih ima specifične težave in zato potrebujejo različne odgovore nanje.

Če za trenutek pustimo ob strani problem zelo slabo zamišljene razdelitve na občine, je glavna težava trenutne ureditve dvojna. Na eni strani imamo občine, ki so premajhne in premalo samostojne, da bi lahko vplivale na pomembnejše regionalne politike, na drugi strani pa državno upravo, ki se mora ukvarjati s kopico čisto partikularnih problemov. Posledica je jasna: država je preobremenjena z reševanjem čisto partikularnih problemov, ki jih marsikdaj ne zadostno pozna. Na ministrstvih se morajo ukvarjati z nešteto vprašanji regionalnega ali celo golega medobčinskega značaja. Zardi tega trpi delo in se izgublja pregled nad celoto. Poleg tega poteka to odločanje pogosto v senci javnosti, daleč od prizadetega prebivalstva, kar vzbuja občutek sumničanja in odtujenosti, predvsem pa povzroča manko političnega soodločanja. Nič čudnega ni, če se je v zadnjem desetletju v Sloveniji začel nevarno širiti pojav, značilen za centralistične države: razrast regionalnih lobijev, ki se borijo za vpliv v prestolnici, pomanjkanje solidarnosti med posameznimi lokalnimi skupnostmi, vse večja zaprtost v provincialno mentaliteto, malenkostnost in vrtičkanje, bolestna zavist proti glavnemu mestu. Kot je na primeru stare španske ureditve brilijantno ugotovil Joan Fuster, sta centralizem in provincialna mentaliteta strogo povezana pojava.

To potem ustvarja klimo, v kateri lahko uspevajo vsakršni »proti-ljubljanski« populizmi. Tisti, ki nasprotujejo regionalizaciji z argumentom, ki sliši na ime »že tako smo mali, zakaj bi se še naprej delili«, se očitno ne zavedajo, da je ustanovitev pokrajin neponovljiva priložnost, da se izognemo nevarnosti popolnega povrtičkanja Slovenije (vsaj kar se lokalne samouprave tiče).

Kraljica populizmov: »pokrajin je preveč«

Toda kot kaže, to zdaj ni problem. Zdaj se načeloma vsi strinjajo, da so pokrajine koristne, če že ne potrebne. Celo pri LDS in N.Si, dveh glavnih zagovornic centralizma pri nas (ne pozabimo, da je ravno gnil kompromis med LDS in SKD v devetdesetih letih pripeljal do današnjega stanja) se zdi, da ustanovitev pokrajin ni več sporna. Težava naj bi bila v njihovem številu in velikosti.

O tem je seveda mogoče razpravljati. Še več, razprava bi bila ne le dobrodošla, temveč nujna. Toda razpravljati ne pomeni metati v zrak pavšalnih ocen, češ da je pokrajin preveč, temveč pristopiti k vprašanju od primera do primera. Alternativnega predloga opozicijskih strank nisem videl. Domnevam, da se bi tudi v primeru, ko bi tak predlog obstajal, z njim ne strinjal: toda možna bi bila argumentirana razprava, z argumenti in protiargumenti, ja, tudi s kakšno populistično potezo sem pa tja. Opozicija misli, da je pokrajin preveč? Odlično: poglejmo, katero od predlaganih bi ukinili ali združili s sosednjo in nato o tem razpravljajmo, povprašamo lokalno prebivalstvo itd.

Toda tega nismo videli. Seveda, če rečeš Korošcem, da bi njihovo pokrajini priključil Mariboru (kar je sicer možen, čeprav po mojem mnenju zelo nespameten predlog) ali Posavcem, da bi jih priključil k Dolenjsko-Belokranjski pokrajini (kar bi bilo sprejemljivo, če bi se prebivalci strinjali) ali Goričanom, da jih priključiš Kopru (kar bi bila katastrofalna odločitev), si v nevarnosti, da si nakoplješ zamero lokalnega prebivalstva. Tako je lažje počez govoričiti, da je pokrajin preveč. To je namreč splošno javno mnenje (morda bi moral reči splošno gostilniško mnejne). Težava nastane, ko je potrebno na konkretnem primeru povedati, katera pokrajina je preveč: tedaj se namreč javno mnenje obrne. V vsakem lokalnem okolju mislijo, da je pokrajin načeloma preveč, a njihova bi si prav gotovo zaslužila samostojnost. Enak vzorec smo videli že pri občinah: rezultat vseh javnomnenjkih anket pred referendumi o ustanovitvi novih občin je, da je občin pri nas preveč. Nato pa je na referendumih ogromna večina novih občin potrjena.

Ravno zaradi tega je regionalizacija zapleten in nevaren proces, pri katerem je potrebno na eni strani paziti, da se ne podleže pritiskom iz lokalnih lobijev, po drugi strani pa je potrebno najti rešitev, ki bo v praksi delovala, s katero bodo ljudje zadovoljni in se bo sčasoma razvila v integriran sistem lokalne samouprave.

Ruleta številk

Opozicija pa se je, namesto da bi k temu prispevala s konkretnimi predlogi, po večmesečni relativni tišini v zadnjih nekaj tednih pognala v stampedo številk. Pokrajin je preveč, smo slišali. Ne bi jih smelo biti več kot 6. Oziroma 7. Oziroma 9. Oziroma 3... Kot da bi šlo za nekakšno ruleto, kjer moraš uganiti pravo številko. Namesto, da bi izhajala iz konkretnih okoliščin, se je opozicija obnašala, kot da bi šlo za številke, ki bi jih izračunali na podlagi nekega abstraktnega modela in jih potem aplicirali na stvarnost. Razumem, da se komu zdi 14 pokrajin preveč. Predlog, kot ga je pripravila vlada, gotovo ni edina možnost. Število pokrajin se lahko oklesti tudi na 9, v skrajnem primeru tudi na 6 (slednjemu sicer ostro nasprotujem, a bi šlo za koherentno razdelitev): a ko izrekamo te številke, moramo točno vedeti, katero stvarnost imamo pred očmi. Devet pomeni lahko samo: Koper, Gorica, Kranj, Ljubljana, Novo mesto, Celje, Slovenj Gradec, Maribor, Murska Sobota in 6 lahko pomeni samo: Koper, Kranj, Ljubljana, Novo mesto, Celje, Maribor. V tem primeru so številke le povzetek za jasno izdelano zamisel konkretne razdelitve; opozicija pa številke uporablja kot nadomestek zanjo.

Zadeva je dosegla tragikomični vrhunec v izjavi nepovezanega poslanca Pavla Gantarja, da je zanje (za nepovezane) najvišje sprejemljivo število pokrajin osem. V ruleti števil je torej stavil na tisto, ki ne obstaja. Naj se namreč še tako trudimo pri sestavi logičnega zemljevida regionalizirane Slovenije, do števila osem ne pridemo v nobenem primeru. Razen seveda, če štejemo po stari eldeesovski maniri, se pravi na hitro, šlampasto in nepošteno. Na ta način morda res pridemo do števila 8, a dobimo tudi take nesmisle, da bi recimo Goriška ostala brez lastne pokrajine, Koroška pa bi jo imela, ali pa da bi Pomurje imelo pokrajino, Koroška pa ne. Težava seveda ni v tem, kaj pravi nek poslanec. Če bi sodili stranke po izjavah vsakega od njihovih predstavnikov v parlamentu, bi lahko že zdavnaj obupali nad demokracijo v naši državi. Vendar Gantar ni navaden poslanec: v Zares velja za strokovnjaka za prostorsko politiko in regionalni razvoj. To pa je že nevarno. Če se nam po jesenskih volitvah zgodi koalicija SD + Zares (Bog nas obvari!), nam namreč grozi, da bomo dobili ministra za lokalno samoupravo, ki ne zna prešteti, koliko regionalnih središč ima Slovenija. Ali pa, kar je druga možnost, da jih sicer zna prešteti, a se očitno zavzema za enotno Primorsko pokrajino s sedežem v Kopru oziroma za vključitev Koroške v Mariborsko pokrajino. Kar seveda ni zločin, a Korošce in Goričane bi tedaj veljalo pozvati, naj dvakrat premislijo, koga bodo volili na prihajajočih volitvah.

Kaj je torej narobe s slovensko levico?

A to najbrž ne bo potrebno. Dvomim namreč, da za številkami, ki jih trosijo Gantar in njegovi, obstaja kakšna vizija regionalizacije. Kvečjemu stara LDS-ovska strategija: improvizacija, instant fraze in razpihovanje megle, da bi skrili lastno programsko praznino. Napak bi bilo namreč misliti, da smo glede regionalizacije doživeli spopad dveh konceptov. Kar smo doživeli, je propad nekega koncepta na čereh politikanstva in populizma. Iz razlogov, ki mi niso povsem jasni, a mislim, da imajo opraviti s precej cenenimi in kratkovidnimi političnimi računicami, se je opozicija odločila, da ne bo sodelovala pri pripravi pomembnega projekta institucionalne reforme. To je na kratko vse, kar se je zgodilo v petek, pa čeprav sem prepričan, da bodo v mainstream medijih nadvse potrudili, da to preprosto dejstvo skrijejo za umetelnimi in visokoletečimi analizami.

In tako smo prišli do odgovora na naslovno vprašanje: kaj je narobe s slovensko levico? Odsotnost vsakršnega alternativnega programa, pomanjkanje čuta za institucionalna vprašanja in – kar je najhuje – nepripravljenost za angažiranje v skupnih nadstrankarskih projektih.

In zdaj?

Vprašanje se postavlja, kako naprej. Od LDS in Zares je bilo kaj takega seveda pričakovati. Bolj sem razočaran nad SD. Mislim, da je naredila zelo slabo potezo; in vem, da je s tem povzročila veliko nejevolje med bazo (za LDS in Zares to ne predstavlja problema: prva je klasična parti de notables, stranka funkcionarjev brez članstva, druga pa je odličen primer tega, čemur Italijani pravijo partito di palazzo, stranka brez članstva in brez funkcionarjev, ki obstaja le v parlamentu; ima pa v zameno zelo dobro delujoč fan club). V bazi SD-ja iz sovraštva do vlade in iz refleksnega zaupanja v odločitve vodstva, brez katerega nobena politična skupina ne more obstajati, najbrž verjamejo, da je imela stranka dobre razloge, da zavrne predlagano zakonodajo. Upam, da jim bo kdo »od znotraj« povedal, da jih ni bilo (iz mainstream medijev tega gotovo ne bodo zvedeli). Še je čas za še en krog pogajanj; škoda bi bilo, če bi ga zapravili.

In če ne? Verjetno bo do regionalizacije prej ali slej prišlo, ker je zdaj že vsem pametnim ljudem jasno, da je trenutno stanje nevzdržno. Vprašanje pa je, kako bo izvedena. V vsakem primeru pa je nekaj jasno: institucionalne reforme takega dosega je potrebno delati skupaj, v sodelovanju med vlado in opozicijo. Skrajni čas bi bil že, da bi se levica tega zavedala. Nekateri smo se namreč že naveličali gledati vedno isto reprizo iz časov osamosvojitve:

Prosim, bodite pozorni na datum tega prispevka!!