Next stop: nowhere

Oh, kako sovražim imeti vedno prav! V prihodnje bo seveda potrebno začeti temeljit razmislek o naši prihodnosti - ki je danes še bolj brezupna kot včeraj.

V vmesnem času predlagam v branje odličen komentar mladega intelektualca, s katerim delim le malo pogledov, a ki je eden redkih na levici, ki je zmožen jasne kritike jankovićevstva. Preberimo, kaj nam pravi:

»Zmagala je torej lista, ki ni klasična stranka. V programu že ima grandiozne gradbene projekte, dvomim pa, da bodo oživili gospodarstvo, prej javno-privatno partnerstvo oziroma korupcijo. Poskušali bodo omogočiti potrošnjo na kredit, kar pomeni zadolževanje, poglabljanje krize. Sem zelo pesimističen. Glavno mesto in država bosta šla po poti eksotičnih diktatorjev, ki izvajajo potrošnjo na kredit po principu igre in kruha, vendar brez kruha in na kredit. Ne bo blagostanja, niti dolgoročno. Računa se na potrošnike, ki ne obstajajo, ker nimajo kupne moči. Sodeč po predvolilnem programu iz krize še ne bomo prišli.«

Primož Kraševec, avtor teh vrstic, sicer dodaja pogojni razen (razen če se ne prebudi levica in ponudi alternativo menedžerskemu diskuzu). Nedvomno bo ponovno oblikovanje levice ena izmed nalog, ki čaka Slovence v težkih letih, ki so pred nami. Kajti je Janković je Frankenstein, ki ga je ustvarila prav ta levica (in tu ne mislim le na znamenito Ropovo "točno polit'ka te je nastav'la, jez sem te nastavil!"). Toda vsak bo moral delati iz svoje pozicije.

Volilni poziv

Že dolgo nisem objavil nobenega zapisa na tem blogu in ta molk se je razširil tudi na čas predvolilne kampanje, za katero sem - mislim, da je to jasno - zelo zadovoljen, da je prišlo. Ta moj dolgi volilni molk se bo morda komu zdel presenetljiv, a ni naključen. Tudi na socialnih omrežjih, na katerih sem bil v zadnjem času bolj aktiven (predvsem na twitterju), sem svoje komentarje omejil na kritično (pogosto ironično, mestoma sarkastično) spremljanje volilne kampanje in z njo povezanih kolobocij. Namenoma pa sem vzdržal kakršnegakoli agitiranja za določeno politično stranko. Tudi zato, ker so bile ob letošnjih volitvah moje simpatije enakomerno razdeljene med različne politične stranke (oh, nesrečna slovenščina, tvoja dvojina mi onemogoča, da bi bil povsem iskren in hkrati ohranil dvoumnost!) in sem se tudi sam precej časa odločal, kateri izmed njih (nazadnje sem se odločil za dvoumnost na škodo iskrenosti) naj zaupam svoj glas. Priznam, da sem v tej prednosti državljanske izbire, za katero sem bil ob vseh dosedanjih državnozborskih volitvah prikrajšan, zelo užival.

Dvoumnost ohranjam tudi v pričujočem zapisu. Ne želim agitirati za nobeno konkretno stranko. Kljub temu pa čutim, da se moram pred volitvami jasno izreči. S tistimi, ki dajo nekaj na moje mnenje, bi zato rad delil svojo zadnjo refleksijo pred začetkom volilnega molka. Bolj kot za refleksijo gre za skrb.

Mislim, da so v Sloveniji potrebne spremembe. Mislim, da je potrebna zamenjava na političnem vrhu. Zato upam, dragi prijatelji in drugi bralci, da boste tako kot jaz v nedeljo oddal glas za katero izmed strank, ki v zadnjih 3 letih niso bile v vladni koaliciji.

Seveda z dvema izjemama. O prvi (SNS) ne gre izgubljati besed; drugi pa jih je nekaj (žal) treba.

Menim, da bi morebitna relativna zmaga Zorana Jankovića na teh volitvah pomenila katastrofo za našo državo. Tudi kdor (za razliko od mene) ne dvomi o njegovih dobrih namenih, mora priznati, da gre za politika, ki ni dorasel vlogi predsednika vlade. Pri tem želim poudariti, da moja ocena ne temelji na a priori osebni antipatiji do njegove osebe ali na kritiki njegovih značajskih potezah ali drugih osebnih okoliščin (navsezadnje sem tudi sam večkrat pohvalil njegovo županovanje v Ljubljani).

Prepričan sem, da bi pomanjkanje konsistentne gospodarske in politične vizije, kadrovska šibkost njegove stranke in njena organska povezanost z vplivnimi skupinami, ki so v veliki meri sokrive za klavrno stanje slovenske stvarnosti, v teh kriznih časih pomenila zastoj vsakršnih resnih in premišljenih reformnih politik, ki jih potrebujemo za postopen izhod iz krize. Avtokratstvo, ekonomski populizem in nepotizem, ki ga je pokazal v upravljanju Ljubljane - skupaj z njegovim pomanjkanjem vsakršne evropske vizije (pri čemer je pomanjkljivo znanje tujih jezikov več kot le nevšečna osebna okoliščina!) so razlogi, na podlagi katerih ocenjujem njegov morebitni uspeh za nevarnega.

Glede na dosedanje izjave predsednika republike je jasno, da bi relativna zmaga Pozitivne Slovenije pomenila imenovanje Jankovića za mandatarja. S tem bi namesto razrešitve troletne politične agonije dobili samo še poslabšano verzijo t.i. "levega trojčka". Poslabšano, v kolikor bi ji bil dodan neodgovorni in programsko nekonsistentni avtokratski populizem. V trenutku, v katerem smo zdaj, si takšne zaostritev politične nestabilnosti ne moremo privoščiti.

Po zadnji anketi javnega mnenja, ki jo je danes objavila revija Mladina, se je razlika med obema največjima strankama zmanjšala na vsega 4%. Obenem je podpora dosedanji največji vladni stranki (verjetno zaradi pohvalne bojevitosti njenega predsednika ter njeni odločni in konsistentni obrambi svojih programskih izhodišč) znatno povečala. To pomeni, da je še vedno mogoče, da se sedanja politična elita, ki smo jo v preteklih mesecih imeli že za odpisano, znova vrne na oblast - čeprav v drugačni (po mojem mnenju mnogo slabši) preobleki.

V reviji so ta trend pospremili s komentarjem, da ne gre izključiti totalnega preobrata. Mišljen je seveda preobrat volilnega trenda zadnjih mesecev. Le kratkovidno politikantstvo, ki postavlja osebnostno antipatijo in malenkostne politične zamere nad resen premislek o tem, kaj je dobro za državo, se lahko takšnega preobrata veseli. Tudi tisti, ki se identificirajo z levo politično tradicijo in zagovarjajo progresivne vrednote, si takšnega preobrata ne morejo želeti - jasno je namreč, da tiste stranke, ki v Sloveniji predstavljajo politično levico, iz različnih razlogov niso zmožne konsistentne reformne politike. To nezmožnost so dodobra pokazale v zadnjih letih in zaradi te nezmožnosti bomo pojutrišnjem odšli na prve predčasne volitve pri nas.

Z nečem pa se z Mladininimi uredniki strinjam. Totalni preobrat ni nemogoč. Priča smo mu bili tako leta 2004 kot leta 2008, ko so o zmagovalcu volitev odločili zadnji dnevi in se je sprememba zgodila tako hitro, da so jo ankete komajda zaznale.

Zato pozivam vse tiste, ki razmišljajo podobno kot jaz in delijo podobne upe in bojazni o prihodnosti Slovenije, da se v nedeljo odpravijo na volitve ter glasujejo razumno in odgovorno. To pomeni bodisi za eno od treh strank "slovenske pomladi" (SDS, SLS, N.Si), za Državljansko listo Gregorja Viranta ali za stranko Trajnostni razvoj Slovenije. To so po mojem prepričanju edine politične sile, ki lahko (vsaka iz svojega programskega in vrednostnega vidika) pozitivno pripomorejo k razvoju Slovenije v naslednjih letih. Bodisi na vladi ali v opoziciji.

Predvsem pa naj se nihče - nihče! - ne vzdrži glasovanja z izgovorom, da je že vse odločeno ali da je zmagovalec že znan. Nič še ni odločeno. Kot je ob prvih demokratičnih volitvah v post-frankistični Španiji zapisal znani katalonski pesnik: Vse je za postoriti - in vse je mogoče!

Volilna napoved

Dan pred ameriškimi volitvami napovedujemo: zmaga Obame s približno 52% podporo volilcev in med 320 in 365 elektorji.

Zmagovalci in poraženci

Velázquez je eden tistih slikarjev, čigar dela je potrebno videti v živo, da lahko pravilno ceniš njegov genij. Predaja Brede oziroma Las lanzas je mojstrovina, ki v sebi skriva mnogo več od zgolj klasicistične in tehnične dovršenosti, zaradi katere si je utrla pot v šolske kurikulume. Ko sem pred dobrimi tremi leti obiskal madridski Prado, sem se vsedel na klop pred to velikansko sliko in si vzel čas, da sem si podrobno ogledal njene detajle, ne da bi se pustil motiti od valov turistov, ki so se v ne prepogostih intervalih ustavljali pred njo.

Kot je znano, Predaja Brede upodablja zmago španskih sil nad holandskimi uporniki v nizozemski vojni za neodvisnost leta 1590. Jan Morris jo je označila za »eno najbolj španskih slik vseh časov« in v veliki meri jo lahko razumemo kot sad politične propagande: nastala je namreč sredi tridesetletne vojne (slabega pol stoletja po dogodkih, ki jih upodablja), da bi uvekovečila špansko slavo in zlato dobo španskega imperija, ki je bila tedaj že v zatonu. Velázquez je v njej z naivnostjo, ki si jo lahko privošči le velik umetnik, upodobil španske in katoliške ideale: viteštvo, pogum, milostnost.

A Velázquezova slika ni le upodobitev zmagoslavja. V njej je nekaj, kar presega politično propagando 17. stoletja, nekaj, kar ima občečloveško sporočilo. Predaja Brede je slika o zmagovalcih in poražencih. To je, kot zna povedati že vsak srednješolski učitelj likovne vzgoje, očitno že iz kompozicije. A tudi – in to nas na tem mestu najbolj zanima – iz upodobitve posameznih likov. Poleg obeh glavnih figur, nizozemskega voditelja vojvode Nassauskega in španskega vojskovodje markiza Spinole, o katerih bi lahko napisali celo razpravo, imamo celo vrsto drugih likov, ki skupaj ustvarjajo eno najbolj vseobsežnih in psihološko dognanih upodobitev dveh univerzalnih skupin, ki sta obstajali od stvaritve sveta in bosta obstajali do konca časov: zmagovalcev in poražencev. Iz prve gledajo zmagoslavni, zadovljni, samovšečni obrazi; iz druge potrta, zaprepadena, zmedena obličja.

Ko sem imel priložnost sliko videti v živo, sem kmalu opazil, da poleg obeh vojskovodij izrazito izstopa en sam lik in sicer na strani poražencev. To je lik mladeniča v beli opravi in sklonjeno glavo, ki nekaj vneto razlaga. Že tedaj mi je bilo takoj jasno, kdo je ta mladenič: on je tisti, ki strastno išče vzroke za poraz, je svojemu taboru zvesti, a neizprosni iskalec razlogov, ki so pripeljali do neželenega izida. Je pravzaprav intelektualec med vojaki.

V liku belega mladeniča iz poraženega tabora mi ni bilo težko prepoznati velikih sodobnih španskih in katalonskih avtorjev, ki sem jih ravno tedaj prebiral. Mislim recimo na Joana Fusterja ali Javiera Tusella, torej na ljudi, ki so izhajali iz demokratičnih okolij in so kot mladi morali trpeti posledice zmage frankizma v španski državljanski vojni. Prav ta izkušnja poraza in posledične izločenosti iz glavnega toka splošnih mnenj in prepričanj, izkušnja potisnjenosti na intelektuano obrobje jih je spodbudila k temeljitemu intelektualnemu in političnemu delu, iz katerega so v končni fazi izšli kot zmagovalci.

Veliki zgodovinar in politični teoretik Reinhart Koselleck, ki je kot Nemec o porazu nekaj vedel, je nekoč zapisal:

»Osnovna izkušnja poražencev je, da se je vse zgodilo drugače kakor so upali ali
načrtovali. Zato imajo večjo potrebo, da razložijo, zakaj se je vse izteklo v
nekaj drugega od tega, kar so upali, da se bo zgodilo. To lahko spodbudi iskanje
srednje in dolgoročnih razlogov, ki bi razložili nepričakovan razvoj dogodkov,
in s tem ustvari trajnejše uvide, ki imajo močnejšo razlagalno moč kot razlage
zmagovalcev, ki so pogosto le interpretacija kratkoročnih uspehov skozi optiko
dolgoročne vzvratne teleologije.«

Velázquez je kot intelektualec in strastni bralec Cervantesa nedvomno slutil resnico, ki jo je dobrih tristo let kasneje formuliral Koselleck. Predvsem pa se je kot dober in iskren opazovalec zavedal absolutne intelektualne, umetniške, gospodarske in sploh vsakršne premoči male in vitalne Nizozemske nad veliko in okorno Španijo njegovega časa. Videl je, kako se je v tistih nekaj desetletjih, ki so minila od bitke pri Bredi, španska monarhija zadušila v lastnih nerešenih protislovjih. Naslikal je idealizirano hvalnico aristokratskim vrednotam, a se je moral zavedati, da so prav tiste prednosti, ki so izbojevale špansko zmago pri Bredi – izropano bogastvo ameriških rudnikov zlata, plemiški privilegiji, zapletena družinska zavezništva habsburške dinastije – postajale iz dneva v dan bolj nemočne proti republikanskemu zanosu in protestantski gorečnosti Nizozemcev.

Predaja Brede je bila naslikana le slabo desetletje pred popolnim in dokončnim bankrotom taiste imperialne in aristokratske Španije, ki naj bi jo slika slavila. Kdo ve, če ni Velázquez morda hotel v belem mladeniču upodobiti mladostne izkušnje tistih izkušenih voditeljev, ki so prav v času, ko je slika nastajala v madridskem ateljeju, na bojnih poljih severne in srednje Evrope zadajali smrtne udarce španski armadi? Kot globok kristjan je vedel, da se lahko samo iz poraza rodi končna zmaga. Morda je uvidel, da se je začetek konca španskega imperialnega gospostva začel prav v tisti težko izbojevani zmagi pri Bredi, ko se je zmagovita stran zazibala v sladko zmagoslavje, razboriti poraženci pa so v naporu zbrali dovolj moči za nov vzpon. In kot kristjan je razumel, da vsaka premoč v sredstvih prinese kvečjemu začasno zmago, da je edina prava moč moč duha in da se je z njeno pomočjo mogoče, kot je zapisal katalonski pesnik, »naučiti boriti brez vsakršnega orodja«.

Navsezadnje je bila bitka pri Bredi zadnji pomembni spopad, v katerem je špansko orožje slavilo zmago.

Faktor Lidija Hren ali zakaj se Janezu Janši na bližajočih volitvah nasmiha zmaga

Kot ve že vesoljna Slovenija, sta se pred dnevi na oddaji Tarča prvič uradno soočila favorita za zmago na septembrskih volitvah, Janez Janša in Borut Pahor. Po mnenju Mira Klineta je bil izid soočenja »ena nula v prid Pahorja«. Kako je veleslavni analitik prišel do tega rezultata, mi ni jasno. Kot mi ni jasno še mnogo stvari v naši Sloveniji, začenši s tem, zakaj omenjenega gospoda vedno in povsod sprašujejo za mnenje. Osebno sem drugačnega mnenja – po vseh kriterijih se mi zdi, da je bil zmagovalec Janša in iz od ljudi, ki so mu blizu, sem slišal, da se je podobno zdelo tudi Pahorju samemu –, a vendar dopuščam možnost, da je kdo drugi zadevo videl drugače. Navsezadnje je dobršen del ocene odvisen od političnih stališč vsakega posameznika, od tega, kaj hoče kdo slišati od kandidatov. Sam sem bil po eni strani zadovoljen z nastopom predsednika vlade, to, kar sem jaz slišal od Pahorja, pa me je potrdilo v prepričanju, da ta človek ne more voditi slovenske vlade. Če sem pred meseci mislil, da ne bi bila nobena večja katastrofa, četudi bi na volitvah zmagala SD, sem zdaj nasprotnega mnenja.

Zmaga levice, ki se trenutno ne zdi ravno verjetna, bi pomenila velik korak v napačno smer. Kontra-reforme, ki jih je Pahor napovedal na področju šolstva, zdravstva in predvsem organizacije boja proti gospodarskemu kriminalu, bi nas ponovno vrnile v devetdeseta leta, v letargijo in neučinkovitost ključnih javnih sistemov. Nikakor ne mislim, da je stanje na področju šolstva, zdarvstva in boja proti organiziranemu kriminalu in korupciji, idealno. Prepričan sem, da bi se dalo mnogo stvari urejati bolje in predvsem hitreje. Očitno pa se mi zdi dvoje: da je situacija mnogo boljša kot pred leti in da opozicija nima nobene alternativne vizije; vse, kar bi storila, je, da bi zavrla že začete reforme in nas vrnila nazaj v situacijo, iz katere smo se komajda izkopali. Alternativa, ki se postavlja pred volilce, torej ni, kot so to poskušali prikazati opoziciji prijazni komentatorji, med Janšo, ki predstavlja obstoječe stanje, in Pahorjem, ki predstavlja spremembe. Alternativa je med Janšo, ki predstavlja nadaljevanje določenega modela sprememb, in Pahorjem, ki predstavlja končanje vsakršnih sprememb in vrnitev na prejšnje stanje. Pahor ni nič drugega kot Rop s človeškim obrazom, poskus žametne restavracije vladavine LDS in njenih najbolj nesrečnih politik na vseh področjih. To je zdaj jasno tudi najbolj dobronamernim naivnežem in če bo SDS uspela alternativo na takšen način predstaviti volilcem, bo na dobri poti, da ponovi zmago izpred štirih let in celo poveča svoj volilni uspeh.

A vendar je tema mojega tokratnega zapisa drugačna.

Ena izmed stvari, ki jo je kritični gledalec lahko opazil na omenjenem soočenju na Tarči, je bilo nekoliko presenetljivo ravnanje voditeljice Lidije Hren. Nedvomno je bilo namreč, da izrazito favorizira Janšo. Tu ne mislim le na dejstvo, da ga nikoli ni prekinila (Pahorja pa kar nekajkrat) in da mu je postavljala precej manj neprijetna vprašanja kot njegovemu sogovorniku. Mislim predvsem na to, da je izpostavljala ravno tista vprašanja, ki so ustrezala Janši: v prvi vrsti boj proti tajkunom in gospodarskemu kriminalu. Vprašanja so bila postavljena tako neuravnovešeno, da sem se moral na neki točki prav na glas nasmejati in v mislih Lidijo Hren s prešerno dobrohotnostjo pokarati, da bo kmalu postala podobna berlusconijevskim televizijskim voditeljem v Italiji. A šalo na stran. Ne verjamem, da je Lidija Hren to počela zavestno in tudi ne mislim, da je bila Janši naklonjena. Prepričan sem, da ga je favorizirala, ne da bi se tega v resnici zavedala.

Na vseh volilnih soočenjih pred letom 2004 smo bili priča ozračju, ki je bilo izrazito nenaklonjeno desnici. Voditelji oddaj so namreč praviloma forsirali debate o zadevah, ki so po naravi stvari same favorizirale levico. Politična vprašanja namreč niso strukturirana kot nevtralno polje, na katerem se spopadajo različni odgovori. Glavni boj poteka okoli samih vprašanj: okoli tega, katere bodo tiste teme, o katerih bo tekla razprava, kateri problemi se bodo uveljavili kot realni in pomembni, katero izrazoslovje se bo uporabljalo za njihovo označitev, katere dileme bodo izpostavljene kot ključne. Ko je Lidija Hren vztrajala, da se ji zdijo vprašanja boja proti gospodarskemu kriminalu in nelegalni koncentraciji kapitala (na kratko, boja proti tajkunom) ključna za našo prihodnost, je s tem avtomatično pošiljala vodo na Janšev mlin: ne le, da je razpravo razpravo usmerila na teme, ki bolj ustrezajo Janši kot Pahorju; kot splošno veljaven je sprejela določen pogled na stvarnost, v okviru katerega so Janševi argumenti logični in smiselni, Pahorjevi pa pravzaprav niti ne. Pahor ne more podati verodostojnega odgovora na problem »tajkunizacije« – ki je uspešen catch-phrase za zapleteno anomalijo našega gospodarskega in političnega prostora –, ker ta problem zanjga sploh ne obstaja; oziroma vsaj ne obstaja kot političen problem. Njegova velika napaka je bila v tem, da ni imel poguma, da bi to jasno povedal. Namesto tega je raje slepomišil in se zapletal v razna protislovja. Tako je na primer zatrjeval, da se bo proti gospodarskemu kriminalu in korupciji spopadel z vso odločnostjo, v isti sapi pa obljubil, da bo v primeru zmage organe pregona, ki se ukvarjajo s temi kaznivimi dejanji, predal pod pristojnost Banke Slovenije. Če pustimo ob strani, da je predlog prvovrstna neumnost, se postavlja vprašanje, kako se bo lahko odločno lotil nečesa, kar sploh ne bo več v njegovi pristojnosti.

Mislim, da je napačno obtoževati Lidijo Hren servilnosti do vlade in njenega predsednika. Če bi šlo samo za to, bi se levici pisalo mnogo bolje, kot se ji. Gre namreč za mnogo globokosežnejši pojav. Očitno je namreč, da se je slovenski liberalni in konservativni desnici v zadnjih letih vendarle posrečilo obrniti polje javnega diskurza v svoj prid. Percepcija realnosti, kot je prisotna v medijih in med ljudmi (zlasti mlajšimi) se je v zadnjih letih znatno spremenila. Vse več je tistih, ki vidijo probleme tam, kjer jih vidi tudi desnica. Mnogi od njih seveda še vedno dvomijo, ali jih bo Janševa koalicija te probleme tudi sposobna rešiti ali pa bo iz njih le kovala politično korist. Naj bo kakorkoli, ta sprememba – ki jo lahko imenujemo tudi faktor Lidija Hren – bo odigrala pomembno vlogo na bližajočih se volitvah. V ospredje nič več ne prihajajo zgodbe o partizanih in domobrancih, s katerimi se je v preteklosti pošiljajo meglo, da bi se zakrilo mnogo bližje in stvarnejše probleme naše države.

Odpadli omet iz šentviškega predora, ki je zadnje tedne zaposloval slovensko javnost, je razkril tesno povezanost med določenimipolitičnimi leitami in predstavniki gospodarskih monopolov; povezanost, na katero so nekateri dolgo opozarjali in za katero se je zdaj izkazalo, da predstavlja eno največjih nevarnosti za bodoči razvoj našega gospodarskega in političnega okolja, kakor tudi za stanje svobode v tej državi. Jasno je postalo, da glavna politična ločnica v Sloveniji v veliki meri poteka med tistimi, ki ta problem vidijo, in tistimi, ki pred njim zapirajo oči. Na bližajočih se volitvah se bomo morali odločati, katerim izmed obeh bomo podelili mandat za vodenje države. Kar se mene tiče, dileme tukaj ni. Tako kot je verjetno ni za vse tiste, ki se jim je zdelo, da so vprašanja, ki jih je Lidija Hren vztrajno postavljala kandidatoma na Tarči, več kot relevantna in da je od ljudi, ki se potegujejo za vodenje te republike potrebno z vso odločnostjo zahtevati, da nanje podajo nedvoumen odgovor.