Pesem in svoboda

Pred natanko tridesetimi leti, 17. januarja 1976, se je v Barceloni pričel legendarni trodnevni koncert Lluísa Llacha. To najbrž malokomu kaj pove. Prav zaradi tega sem se v spomin na ta zgodovinski dogodek odločil objaviti ta post, v dveh delih.

Lluís Llach je zunaj Španije še vedno relativno slabo poznan: njegova popularnost seže kvečjemu še v bližnjo Francijo, kjer je več let živel in delal. Kljub relativni anonimnosti na širši evropski sceni, pa je Lluís Llach v Španiji (predvsem pa v svoji Kataloniji) prava legenda. Zaslovel je v poznih šestdesetih letih, ko so njegove oporečniške pesmi postale simbol odpora mladih generacij proti avtoritarnemu režimu generala Franca.

V Španiji je namreč skoraj 40 let vladal avtoritarni režim po fašističnem zgledu. Represija je najhuje prizadela prav narodne in jezikovne manjšine: Baskom in Kataloncem niso le ukinili politične avtonomije, ampak tudi povsem prepovedali javno rabo njihovih jezikov. Vsaki poskusi odpora so bili zatrti. Španija je bila 40 let dežela strahu, mučenj v zaporih, ustrahovanj in izsiljevanj.

20. novembra 1975 je Franco umrl. Začela se je pot k demokraciji in nacionalni emancipaciji Kataloncev. V tem napetem ozračju, ko nihče še ni vedel, kako se bodo stvari obrnile, je imel Lluís Llach svoj prvi legalni koncert, ki pa je bil obenem prva javna demonstracija v katalonskem jeziku po letu 1939. Koncerta se je udeležilo več kot pol milijona ljudi: da bi mu lahko prisostvovali vsi, je Llach nastop razširil na tri dni. Koncert se je razvil v množično miroljubno demonstracijo katalonske enotnosti in želje po svobodi.

Lluís Llach je tedaj imel 27 let. Kariero je začel leta 1968, ko je pridružil skupini kantavtorjev, ki so izvajali uporniške pesmi v katalonščini. Kmalu je postal osrednja figura nenasilnega odpora proti nasilju režima. V svojih pesmih je s preprostimi besedami povzel vso tesnobo in vso upanje svoje generacije.

V spomin na ta koncert bom objavil nekaj prevodov komadov, ki jih je izvedel na tem legendarnem barcelonskem koncertu. V oklepajih so naslovi v katalonščini, s povezavami do besedil v originalu.

Odgovori mi (Respon-me)

Prijatelj, ki tolikokrat mi govoriš,
ko tukaj sediš
s povešenimi očmi,
nikoli nisi znal izreči
prave besede
o našem absurdu.
In danes je moje telo
polno tesnobe,
moja kri,
moje roke,
moje muke
že vsa ta leta
kričijo:
Kdo je zmagal?
Kdo je iz železa, skovanega iz bomb,
ustvaril novo ljudstvo?
Kdo je zmagal?
Kdo je na vseh teh poteptanih truplih
postavil hišo za vse ljudi?
Kdo je zmagal?
Kdo lahko vstane iz postelje
in gre na ulico,
ne da bi ga bilo strah?
Mi lahko poveš ti?
Mi lahko poveš ti?
Dobro veš, da nihče.
Vsi smo premagani;
vsi smo izgubili.
In prijatelj,
z vso močjo boš preklel
to noč,
katere sinovi smo,
to usodo
naše preteklosti,
ki nas je izdala.
Toda, prijatelj,
pomembneje kot iskati odgovore
je pripraviti
ogenj, ognjišče,
povrniti moramo
vsa ta leta,
ki kričijo:
Kdo je zmagal?…

align="justify">

align="justify">

Pesem brez imena (Cançó sense nom)

Kam greš z zastavami in letali
in z vsem tem zborom topov,
ki ga uperjaš proti mojemu ljudstvu?
Kam greš s sramoto na našitkih
in na puškah nosiš strah,
ki ga uperjaš proti mojemu ljudstvu?
Kam greš, ko pa se otrok več noče igrati,
ker je ulica polna krvi
in ti si tisti, ki jo prelivaš.
Kam greš, ko pa otrok ne more več gledati
modrine morja, niti tega jasnega obzorja
in ti si tisti, ki ga zakrivaš.
Kam greš z zastavami,
kam greš z letali,
kam greš, kam greš?
Kam greš s puškami,
kam greš s topovi?
Kam greš, kam greš…

align="justify">

align="justify">

Molk (Silenci)

Če me morate utišati,
me dajte zdaj, me dajte zdaj,
zdaj, ko vam lahko rečem ne
in nimate ničesar, da bi me kupili.
Nočem čakati.
Dajte me zdaj, dajte me zdaj!
Zdaj, ko lahko čutim
težo vse te groze.

In ne bo mi hudo,
če ostanem z zaprtimi usti,
vi ste tisti,
ki ste iz molka ustvarili besede.

Nočem čakati, da od časa zarjavi orožje,
nočem, da ima strah več časa,
da me premaga.
Če me morate utišati,
me dajte zdaj, me dajte zdaj,
zdaj, ko imam roke,
da zamenjam kitaro.

align="justify">

align="justify">

»Ich bin ein ... Katalane«

Danes sem pri obrednem »predspalnem« surfanju naletel na spletno akcijo, ki me je nasmejala do solz. Gre za internetno stran, ki so jo postavili mladi katalonski aktivisti.

Potrebna bo kratka razlaga: že pred lanskimi španskimi volitvami (marca 2004) je socialist Zapatero Kataloncem obljubil, da bo sprejel vsakršen predlog za povečanje katalonske avtonomije, če bo za njim stala vsaj dvotretjinska večina v katalonskem parlamentu. Katalonci so Zapatera vzeli zares in pred nekaj meseci sprejeli reformo avtonomnega statuta. Če bo Zapatero držal obljubo in bo parlament v Madridu potrdil to reformo, bo Španija dejansko postala neke vrste »asimetrična konfederacija«. V Barceloni bodo odločali tako rekoč o vsem: o davkih, sodnem sistemu, celo o zunanji politiki. Le vojska bi ostala skupna. Poleg tega dopušča nov statut tudi rešitve nekaterih prestižnih vprašanj: če bodo hoteli, bodo Katalonci lahko dobili svojo lastno reprezentanco (podobno kot Škotska, Wales ali Ferski otoki) in celo lastno internetno domeno. Poleg tega bi taka »reforma avtonomije«, kot pravijo v Španiji, odprla možnost za dokončno odcepitev, saj bo Katalonija po novem definirana kot »nacija« (to pa je status, ki je po ustavi do zdaj pripadal le španski državi).

Razumljivo je, da so se španski centralisti močno razpizdili. Skrajni desničarski krogi so pozvali k bojkotu katalonskih proizvodov in se akcije lotili z vso resnostjo in vnemo. Tu pa nastopi naša zgodba. Katalonci namreč niso ostali križem rok. Tako so se lotili nenavadne akcije – samobojkota.

Kaj to pomeni: postavili so spletno stran, ki služi kot »prostovoljna pomoč španskim centralistom«: vsak, ki čuti, da si zasluži bojkot, se vpiše na »črno listo katalonskih nacionalistov in secesionistov«. Pristopijo lahko podjetja, spletne strani in posamezniki. Vsak napiše, zakaj čuti, da si zasluži bojkot: »Smo podjetje iz Barcelone. Poslujemo v katalonščini, samo zato da bi jezili naše španske komitente. V nobeni pisarni nimamo portreta španskega kralja. Nekoč je nekdo prišel na delo oblečen v katalonsko zastavo in nismo ga odpustili.«. Ali pa: »Mislim, da sem katalonski nacionalist. Nekoč sem navijal proti španski reprezentanci.« In še: »Prepričan sem, da si zaslužim, da me bojkotirajo. Imam baskovski priimek. Prebral sem predlog statuta in ne zdi se mi popolnoma slab.« Na spletni strani je tudi rubrika »prijateljske spletne strani«: v njej pa je le povezava na stran, ki se zavzema za bojkot. S pripisom: »naša stran je nastala z namenom, da vam pomaga pri zbiranju podatkov za vašo plemenito pobudo.«

Že ko sem prvič obiskal Barcelono, sem vzljubil domoljubje Kataloncev. Spomnim se, da je bilo 23. aprila in zvečer sem šel na koncert katalonskega rocka v Palau San Jordi. Nisem mogel verjeti svojim očem: polno je bilo mladine, ki je ponosno mahala s katalonskimi zastavami. Na rock koncertu! Kaj takega verjetno doživiš redkokje v Evropi. No, mogoče na koncertu kakšnega hrvaškega Tomsona. Ampak ravno tu je razlika: mladi, ki v Barceloni ponosno mahajo s svojimi »senyerami« in »esteladami« niso nobeni šovinisti. So pravi domoljubi, ki svojega patriotizma ne izkazujejo tako, da posedajo pred televizijo, poslušajo turbo folk ali v zakotnih ulicah pretepajo »čefurje«.

Neverjetno so dejavni, polni pozitivnega entuziazma: ne hodijo le na rock koncerte oblečeni v katalonsko zastavo, temveč- to mi je bilo pri njih najbolj všeč- privrženost domovini izkazujejo predvsem s političnim udejstvovanjem. Ne le, da so v zadnjih letih zasedli spletni prostor z najrazličnejšimi akcijami; ogromno je organizacij civilne družbe, ki se ukvarjajo z vsakovrstnimi aktualnimi vprašanji. Neverjetno je videti, koliko mladine je vključeno v aktivno politiko: podmladki političnih strank so izjemno močne organizacije- mladi demokrati, socialisti, republikanci in krščanski demokrati med sabo naravnost tekmujejo, kdo bo z originalno akcijo bolj izkazal svojo ljubezen do domovine. Da ne govorim o vseh peticijah, protestih in demonstracijah. Od varstva okolja pa do pobud za obnovo zgodovinskih spomenikov, ena sama vodilna beseda: delovanje, delovanje, delovanje… Prav nedavno sem se pogovarjal z neko svojo znanko, ki je bila dolgo aktivna na novogoriški študentski sceni. Tudi ona je nekaj časa preživela v Barceloni in bila je naravnost ganjena nad to »katalonskostjo«. Čeprav ni vedela, kako bi to imenovala, je zaslutila, da gre za natanko isto stvar, ki nam Slovencem tako krvavo manjka. Jaz bi to poimenoval »državljanska zavest«. Ali pa »republikanski duh«. Mogoče to niti ni pravi izraz; navsezadnje to ni pomembno. Pomembno je, da se katalonska mladina z vsem svojim srcem zaveda, da je prihodnost njihove domovine odvisna od njih samih.

Stvar je najbolj preprosto povzel John F. Kennedy: »Ask not what your country can do for you, but what you can do for your country.« Zdi se mi, da so Katalonci razumeli smisel teh besed. Tako kot mnogo drugih malih narodov. Upam, da bomo te besede enkrat razumeli tudi Slovenci. Čeprav nisem prevelik optimist. Pa vendar: najlažje se je zaviti v pesimistično objokovanje naše stvarnosti (češ »itak se nič ne da spremeniti«); s tem se najlažje izogneš odgovornosti za skupno stvar.

Prav Kennedy je sredi zasužnjene vzhodne Evrope izustil tisti znameniti stavek, »vsi svobodni ljudje- ne glede na to, kje živijo- so meščani Berlina«. Tako se meni zdi, da smo vsi tisti, ki gojimo to, recimo tako, »civilno ljubezen« do svoje domovine, po duhu Katalonci. Če naj parafraziram znameniti Kennedyjev krik: »I take pride in the words: Jo sóc català!«

Jasno je torej, da sem začutil, da si tudi jaz zaslužim bojkot in zato spokorno vpisal naslov tega bloga na črno listo »catalan-loversov«.

»Sva kot dve vzporedni reki«

Màrius Torres je neke vrste katalonski Srečko Kosovel. Umrl je mlad, star komaj 32 let. Dolga leta je bolehal za težko boleznijo, dokler ni leta 1942 umrl sredi najhujšega povojnega pomanjkanja. Njegove pesmi, odraz globokega osebnega trpljenja in hrepenenja, so v petdesetih letih prejšnjega stoletja zrasle v simbol trpljenja in hrepenenja celotnega katalonskega naroda, poraženega in zatiranega. Ena Torresovih najlepših pesmi je »Pesem za Mahalto«. In je tudi ena mojih najljubših poezij sploh. Govori o njegovi žalosti, ker se, bolan in na pragu smrti, ne more združiti s svojo ljubljeno. »Sva kot dve vzporedni reki«, piše.

Katalonski original in moj slovenski prevod, kot vedno:


PESEM ZA MAHALTO

Najini duši tečeta kot dve vzporedni reki.
Po isti poti greva, pod istimi oblaki.

Ne moreva približati najinih mirnih življenj:
med njima se razteza zemlja, polna cipres in palm.

V okljukih, med rumenimi lokvanji, med zelenim mirom,
čutim, kot bi mi sledil, tvoj nežni utrip.

In poslušam tvojo drhtečo in prijazno vodo,
od izvira do morja, našega starodavnega domovja.

/

CANÇÓ A MAHALTA

Corren les nostres ànimes com dos rius paral•lels.
Fem el mateix camí sota els mateixos cels.

No podem acostar les nostres vides calmes:
entre els dos hi ha una terra de xiprers i de palmes.

En els meandres grocs de lliris, verds de pau,
sento, com si em seguís, el teu batec suau.

I escolto la teva aigua tremolosa i amiga,
de la font a la mar, la nostra pàtria antiga.

Bob Dylan z obal Mediterana

Skoraj bi pozabil... Te dni Raimon praznuje svoj 65. rojstni dan. "Who the f... is Raimon", boste (upravičeno) vprašali? Eden mojih najljubših izvajalcev. Komur tudi ta informacija ne pove veliko, bi lahko povedal, da je Raimon neke vrste katalonski Bob Dylan. No, pravzaprav bi lahko stvar obrnil in rekel, da je Bob Dylan neke vrste ameriški Raimon. Kako, boste rekli potem, da ga nihče ne pozna? Preprosto: Raimon poje izključno v jeziku, ki ne more prinesti ravno velike slave izven ozkih meja njegove domovine: v valencijski varianti katalonščine.

Raimon (s pravim imenom Ramon Pelegro Sanchis) se je, kot rečeno, rodil v teh dneh pred 65. leti v mestecu Xàtiva v španski provinci València. To so bili grdi časi za tiste, ki so- kot Raimon- izhajali iz katalonsko govorečih družin. Profašistični režim generala Franca je prepovedal jezik in neusmiljeno preganjal kulturo katalonskega ljudstva. V šestdesetih letih so se katalonski študentje začeli postavljati po robu zatiranju. Jasno je, da je postala glasba eden ključnih katalizatorjev upora. Raimon je začel svojo kariero v teh težkih časih. Vsak nastop je pomenil nevarnost: zapor, policijsko nasilje, "sovražnik ljudstva in države". Toda Raimon je- tako kot mnogo drugih- vztrajal. S preprostimi besedami je v še bolj preprostih akordih ubesedil jezo, razočaranje, upanje, tesnobo mlade katalonske generacije. Katalonski Bob Dylan: z manj slave, manj denarja, manj ekscesov. A z več duše in več pristnosti.

Žal večina ljudi izven meja Katalonije nikoli ne bo vedela, kdo je Raimon. Večine najbrž niti ne zanima. Toliko slabše zanje. Za tiste druge, ki radi kdaj pa kdaj zvejo kaj novega, pa še besedilo ene njegovih najbolj znanih pesmi (v originalu in v mojem skromnem in nerodnem prevodu). Poslušate ga lahko tukaj.


T'adones amic? (Se zavedaš, prijatelj?)

T'adones company
que a poc a poc ens van posant del futur
a l'esquena;
t'adones, amic?
T'adones, company
que ens el van robant cada dia que passa;
t'adones, amic?
T'adones company,
que fa ja molts anys que ens amaguen la història
i ens diuen que no en tenim;
que la nostra és la d'ells;
t'adones, amic?
T'adones company,
que ara volen el futur
a poc a poc, dia a dia,
nit a nit;
t'adones, amic?
T'adones company,
no volen arguments, usen la força,
t'adones, amic?
T'adones company,
que hem de sortir al carrer
junts, molts, quants més millor,
si no volem perdre-ho tot,
t'adones, amic!
T'adones, company,
t'adones, amic?

/

Se zavedaš, tovariš,
da počasi puščamo bodočnost za nami;
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
da nam jo kradejo vsak dan znova;
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
da nam že vsa ta leta zakrivajo našo zgodovino
in trdijo, da je nimamo;
da je naša ista kot njihova;
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
da zdaj hočejo od nas prihodnost,
malo po malo, dan za dnem,
noč za nočjo;
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
nočejo argumentov, uporabljajo silo,
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
da moramo na ulico,
skupaj, v mnogih, čim številčnejši,
če nočemo zgubiti vsega,
se zavedaš, prijatelj!
Se zavedaš, tovariš,
se zavedaš, prijatelj?


Bon aniversari, Raimon!

Dvatisočletna kontroverza o očetovstvu

V katalonskem mestu Sabadell so nedavno obnovili nekatere dotrajane table z imeni ulic. Kot je navada, so na table za ulice, ki se imenujejo po osebah, dodali kratko pojasnilo (podobno lahko vidimo tudi v Trstu; recimo: "Verdijeva ulica: skladatelj, 1813-1901")

Tako so na ulico v starem mestnem jedru postavili to tablo z napisom: "ULICA SVETEGA JOŽEFA: LEGALNI OČE JEZUSA IZ NAZARETA" ....

No comment

»Hope in the Prison of Despair«

Poezija za obupane, zaljubljene in vse tiste, ki se jim trenutno življenje zdi črno... in poezija za zgodnjo jutranjo uro.
Avtor je Francesc Vallverdú, katalonski pesnik, ki sem ga odkril pred kratkim in ki me je navdušil s svojimi preprostimi, asketskimi verzi. Se opravičujem, ker prevod ne dosega tiste strnjene in enostavne čistosti katalonskega originala.

Pečat

Ta pečat, ki nam v srce vtisne
vse naše najbolj globoke tesnobe,
ki nam šepeta s tisočerimi glasovi,
da bi nas zapeljal na pota brez izhoda,
ta pečat je kvas za našo obstojnost.

Tvoja bolest te zavija vase kot
globoko občutene sanje,
a naenkrat se boš zbudil in takrat se boš zavedal,
da to nisi ti, in začutil boš, da si
ponovno vstal v neskončno luč novega dneva.

»Neprestano odlagamo življenje«

Pa še ena poezija: te ni napisala mašina, ampak človek, katalonski pesnik Francesc Vallverdú. Zdi se mi, da odlično zadane zagato naše generacije.

Iz dneva v dan odlašamo užitek do življenja,

ker smo obsedeni od številnih požarov in od
uničevalskih vojsk, ki se sredi goste megle
vzdigujejo proti vsemu,
kar nam vzbuja radost.
Ne utrjujemo temeljev in ne vzdigujemo stabilnega zidovja:
hrupna in nepredvidljiva naglica je edina podoba,
ki usmerja naše zmedene bojazni.
Pijani od lepih in razgaljenih besed, od brezupnih luči, nesmiselnih svetlob in
brezštevilnih sanj, ki se nimajo kje udejaniti,
kje vzdigniti trdnjave neomejenih upov,
neprestano odlagamo življenje.

Kdo se hoče zgledovati po Sloveniji?

Nek poseben užitek je v tem, da vstaneš zgodaj. Danes sem se zbudil že ob peti zjutraj. To mi je dalo dovolj časa za vsa tista majhna opravila, za katere ponavadi nimam časa. V času študija v Španiji sem se recimo nalezel tiste lepe buržujske navade, ki se ji reče jutranja kava s časopisom v roki. Ko sem se vrnil v domovino, sem se temu užitku pač moral odreči. Ne zaradi kave, ki je pri nas boljša kot v Španiji in tudi izbira je večja. Problem je v tem, da v Sloveniji ne poznamo časopisov, čeprav po trafikah menda prodajajo neke kompendije vsakodnevnih novic, ki jih novinarji poberejo od tujih agencij, jim dodajo svoje pritlehne komentarje, pritaknejo še nekaj domačih zdrah in tako prežvečeno servirajo bralcem. Ta podalpska brozga je neprimerljiva s profesionalnostjo pravih evropskih dnevnikov, tistih gospodov Časopisov, ki znajo skoraj stoično strogost pri poročanju o dogodkih povezati s prefinjeno eleganco mnenj, ki vsakemu časopisu dajejo njegov prepoznavni politični odtenek.

Kakorkoli. Danes sem si le privoščil nadomestek tega metropolitanskega užitka, časopisno instant kavo, tako rekoč. Skočil sem na internet in prelistal (OK, skrolal) svojo priljubljeno barcelonsko Vanguardio. In na njenih straneh naletel na tako zanimivo presenečenje, da sem si rekel: to pa spada v moj prvi blog. Ko sem bral komentar, sem namreč zvedel, da je v katalonski (in tudi širši španski) politiki naša ljuba Slovenija (ki je v svetu nihče ne pozna, smrk, smrk) že skoraj cel teden pravi »issue of the day«. No, pravzaprav ne država »iz mesa in kosti«, ampak le njeno ime.

Katalonske stranke so letos namreč predlagale spremembo državne ureditve, tako da bi se Španija dejansko preoblikovala v federacijo. Debata je seveda vroča in kot je znano, v vroči debati vsaka beseda zacvrči, ko pade vanjo.

Že aprila meseca je Jordi Pujol (človek, ki je 23 let nepretrgoma vodil katalonsko avtonomno vlado, zdaj pa v penziji piše članke in deli nasvete) aktivistom stranke CDC (ki je trenutno druga najmočnejša stranka v Kataloniji) poslal dopis, kjer jih poziva, naj si prizadevajo, da »se (španska) država preoblikuje tako, da bo Katalonija lahko podobna Sloveniji«. Zdaj je to prišlo v javnost in že cel teden se komentatorji po španskih časopisih dajejo, kaj je stari Pujol s tem mislil: bi rad, da se Katalonija odcepi od Španije, kot se je Slovenija odcepila od Jugoslavije? Nekaj dni nazaj je torej gospod Pujol v madridskem dnevniku ABC objavil članek, v katerem pojasnjuje: »Nočem, da Španija razpade kot bivša Jugoslavija, kljub temu pa bi rad videl, da bi Katalonija imela skoraj tak položaj kot Slovenija.«

Tako: na sredi ene najbogatejše in najrazvitejše zahodnoevropske regije bi nekdo (ne nekdo: Nekdo) rad bil skoraj tak kot Slovenija. Lepo slišati. Vsekakor dovolj redka zgodba, da je lahko moj prvi blog.

Pa še nauk zgodbe: lepo bi bilo, da bi se zavedali, kakšen privilegij je imeti svojo lastno državo. Katalonci, ki je nimajo- pa jih je vsaj trikrat več od nas- se tega še kako zavedajo. In nas jemljejo za svetel zgled. Mi sicer od tega nimamo kakšne velike koristi. Razen tega seveda, da vsi španski mediji že cel teden opletajo z imenom naše države: mogoče pa se bo v vsem tem kdo le vprašal, kdo zaboga je ta Slovenija, ki bi ji hotel biti podoben Jordi Pujol...