»Welcome to Oklahoma City«

Spomini iz Španije, januar-februar 2005

Včasih so govorili, da se Evropa konča na Pirenejih. Filozof Hegel je pred dvema stoletjema pisal, da je špansko pristanišče Cádiz v vseh pogledih bliže Ameriki kot osrednji Evropi. To so seveda pretiravanja: Španija je seveda tako geografsko kot kulturno evropska država. Kljub temu pa ni mogoče spregledati njene osupljive drugačnosti, ki jo radikalno loči od ostale celine.

Že prvi pogled iz letala na deželo, ki leži pod njim, tujca največkrat osupne: gola, siva, nedostopna pokrajina spominja bolj na severno Afriko ali na izsušene poljane bližnjega Vzhoda kot pa na to, kar si ponavadi predstavljamo pod označevalcem »Evropa«. Sam sem Španijo spoznal že pred leti in biblijska mogočnost kastiljske pokrajine me je povsem prevzela. A ko sem se tistega zadnjega januarskega dne natanko eno leto nazaj z vlakom peljal iz Madrida proti Ciudad Realu, kjer mi je bilo prihodnje štiri mesece študirati in živeti, si nisem mogel kaj, da ne bi vseeno pomislil: morda pa je imel prav Hegel in vsi tisti, ki so nekoč Španijo postavljali izven Evrope. Pusta zimska pokrajina, ki je bežala pred mojimi očmi, je namreč še najbolj spominjala na avstralske planjave ali na prizore iz ameriškega srednjega zahoda, kot smo jih vajeni iz filmov o kavbojih in Indijancih. Kako tudi ne: Ciudad Real je neuradna prestolnica Manče (La Mancha), pokrajine, ki je postala znana po prismuknjenemu vitezu iz Cervantesovega romana. Ime je arabskega izvora in pomeni nekaj takega kot (glej, kakšno presenečenje!) »suha zemlja brez vode«.

V slabi uri me je pregovorno hitra in udobna španska železnica iz Madrida pripeljala v Ciudad Real. To nikakor ni mišljeno ironično, če je kdo morda tako razumel. Marsikateri evropski železniški sistem se lahko skrije pred španskim (vključno, seveda, s slovenskim: o tem skorajda ne gre izgubljati besed). Poleg tega železniške postaje v Španiji niso le prehodna postajališča za turiste in dnevne migrante, temveč tudi kulturna in zabavna središča, ki v manjših mestih predstavljajo pravi motor družabnega življenja lokalne skupnosti. Ni čudno, da so se arabski teroristi odločili Španijo udariti prav na železniški postaji. Tudi če so to storili le iz »praktičnih« razlogov (tam je ob konicah pač največ ljudi), so dejansko udarili naravnost v simbol postfrankistične Španije: v simbol notranje moči, s katero se je španska nacija iz zaspanosti bebave provincialne diktature podala na pot modernizacije.

Zvečer sem bil že tam, kjer mi je v prihodnjem četrtletju bilo usojeno živeti. Sonce je ravnokar zašlo in ulice so osvetljevale le še neonske žarnice mestne razsvetljave. Ko sem se razgledoval po modernih predmestnih stavbah, za katere se je zdelo, kot bi rasle iz roba puščave, sem sam pri sebi sarkastično zamrmral: »Welcome to Oklahoma City«. Pobral sem svojo prtljago, kupil mestni zemljevid in se odpravil v noč.

»Presenetljiva dežela, ta Amerika«

Nedavno mi je kot nalašč prišla v roko (no, ni kar sama prišla, nekdo mi jo je podaril in moram se ji zahvaliti) knjiga »Korenine multikulturalizma«. Gre za izjemno zanimivo študijo, ki jo je napisal ameriški profesor Dan Shiffman, ki je sodeč po tem, kar mi zna povedati vsevedni gospod Internet, kar uveljavljen učenjak. Knjiga je izšla leta 2000 pri ugledni založbi »Associated University Presses«, v slovenskem prevodu pa smo jo dobili iz enega samega razloga: gre za študijo o zdaj že precej pozabljenem, v svojem času pa znamenitem ameriškem pisatelju slovenskega rodu, Louisu Adamiču.

Ne bom se spuščal v vsebino knjige: naj povem le, da je izjemno zanimiva zaradi dveh stvari. Prvič, v njej se jasno vidi, kako je Adamičevo delo po pol stoletja znova postalo aktualno. Omenil sem že film »Crash«: teme, mojstrsko izpostavljene v tem filmu, so enake kot jih najdemo pri Adamiču. Predvsem pa je zanimiva za moje postdiplomske interese, saj odpira izjemno zanimiva vprašanja identitete, etnične, kulturne in politične. Navsezadnje iz slovenske zgodovine vemo, da je prav Adamičev obisk v domovini leta 1932 sprožil eno ključnih polemik o slovenski identiteti. Vrhunec te polemike je pomenil izid »Kulturnih problemov slovenstva«, verjetno najvplivnejše knjige na Slovenskem v 20. stoletju. Adamič za to najbrž sploh ni vedel. Vrnil se je v Ameriko in leta 1934 izdal »The Native's Return«, bestseller, ki ga je katapultiral v kulturno elito Rooseveltove Amerike.

Adamič je vso svoje življenje posvetil kritiki Amerike. Odkar se je kot mladenič leta 1913 iz rodne Kranjske preselil v New York, se mu je Amerika zdela »džungla«, dežela grotesk in iztirjenosti. Združene države so bile zanj »brezkončna procesija vladnih prevar, požrešnih trgovcev in prerezanih grl, teoloških neumnosti, zakonito prigoljufanega razvrata, estetskega kvantanja, lopovstva, imbecilnosti, grotesknosti in čudaštva.« V tem spektaklu je obenem užival, a je vanj tudi posegal. S kritiko, razpravo, s političnim angažmajem. Amerika ga je potegnila vase. Ko se je leta 1932 vrnil v Slovenijo, je spoznal, da se ne vrača domov:

»Sam sem slovenski Američan, »slovenski« pa je pri tem pridevnik, ki v ničemer ne slabi moje ameriškosti. Moja prva skrb je Amerika, zaradi nje same in zato, ker menim, da je od nje odvisna prihodnost sveta. Pridevnik samo pojasnjuje, da sem Američan, ki je bil po naključju rojen v Sloveniji in ki ga Slovenija zanima.«

Adamič je postal čistokrvni Američan. Ne tako, da bi se hotel asimilirati in zatajiti svojo neprijetno vzhodnoevropsko, slovansko poreklo - zatajitev izvora je vedno preziral in se silovito norčeval nad Oblaki, ki so postajali O'Blacki, in Ivančiči, ki so se prekrstili v Jonese. Američan je postal na z neprestano kritiko Amerike, z razkrivanjem njenih slabosti, od prvega dne, ko se je sprl z imigracijskim uradnikom na Ellis Island, do zadnjih let, ko se je boril z McCarthyjevo »Komisijo za neameriške aktivnosti«.

»Presenetljiva dežela, ta Amerika,« je zapisal. »Ni je mogoče ne ljubiti ne sovražiti. Strašna je in veličastna in čudna, nihajoča med vzvišenostjo in smešnostjo.«

Nikoli nisem bil v Ameriki in priznam, da me tja ne vleče. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki so jo obiskali. In ugotovil sem zanimiv vzorec: kdor se je odpravil s skepso ali z odkrito odklonilnostjo, je prišel nazaj z občudujočo fasciniranostjo; kdor je šel z navdušenjem, se je vrnil poln vzvišenega prezira.

Sam do Amerike nikoli nisem gojil prav nobene ljubezni. Niti sredi devetdesetih, ki so prekipevala od naklonjenosti do ameriškega; naklonjenosti, ki se je nekoliko mlajši od mene - tisti, ki so v adolescenco vstopili na pragu novega tisočletja - že ne morejo več spomniti. Vendar se mi je kljub temu od vedno zdela neznansko zanimiva, nerazumljiva, tuja. Skrivnostna v svoji totalni razgrnjenosti. Vedno me je bolj odbijala kot privlačila in tega občutka se nikoli nisem docela znebil. A sem se naučil ceniti, vedno znova in vedno bolj, njeno neverjetno sposobnost samokritike.

Velik narod - to je, narod, ki je velik po duhu - se zna kritizirati in se zna glorificirati. Meni je recimo všeč naša slovenska samokritičnost. Pogrešam pa sposobnost, da bi si znali peti hvalo, glorificirati svoje lastnosti. Zato še toliko bolj cenim Slovence, ki so znali in znajo početi oboje, temeljito in včasih hkrati: Prešerna, Cankarja (spomnimo se njegovih slavospevov slovenstvu v Kurentu in v Podobah iz sanj), Kocbek in njegove Lipicance, Jančarja.

To znajo zelo dobro početi tudi drugi. Španci, recimo. Pred kratkim sem prvič gledal znameniti film »Jamón, jamón«. V njem katalonski režiser Bigas Luna naredi pravi slavospev španskosti, ki pa je obenem najhujša kritika španskih lastnosti, slabosti, napak. Še večji mojstri glede tega so Italijani: odličen primer za to je film »I due marescialli«, klasična komedija s Totojem in De Sico v glavnih vlogah. Dve tretjini filma, ki se odvija neposredno po italijanski kapitulaciji v drugi svetovni vojni, so uničujoča kritika italijanskega oportunizma in prevarantstva - ki pa je prikazan na simpatičen in dobrohoten način. V zadnjem delu pa se prikaže, kako so prav lastnosti, ki so se zdele slabosti, pravzaprav pozitivne, saj afirmirajo italijanski humanizem v nasprotju z nemško kruto hladnostjo. Povsem enako je v znamenitem Monicellijevem filmu »La grande guerra« z legendarnima Sordijem in Gassmanom v glavnih vlogah. Toda tisto, kar ta filma zakrivata, je prav resnična italijanska vloga v obeh svetovnih vojnah, ki je bila daleč od dobrohotne in smešne nerodnosti in mi (zlasti mi Primorci) to vemo bolje od drugih.

Ameriko pa cenim, ker je vedno sposobna narediti uničujočo kritiko svojih dejanj. Američani so svojo travmo v Vietnamu razčistili sami. Sami so oprali svoje umazano perilo, sami vtikali igle v svoje gnojne bule: če ne bi bilo Coppolove »Apocalypse Now«, Stonovega »Platoona« in Kubrickovega »Full Metal Jacketa« in vse stotine ameriških filmov, ki jim sledili, bi danes zahodna javnost - bi ti bralec, ki to bereš - sploh ne imel pojma, kaj je to bila vojna v Vietnamu. Tako kot nima pojma, kaj je to bila bitka za Alžir, gibanje Mau mau, vojna v Angoli ali sovjetski poseg v Afganistanu.

Amerika je dežela neprestanih notranjih sporov: od zgodbe s suženjstvom, prek državljanske vojne, prohibicije, izolacionizma, gibanja za državljanske svoboščine, Vietnama. Kar ni nič neobičajnega. Neobičajen pa je način, kako te delitve presežejo. Ne tako, da poiščejo neko kompromisno rešitev, neko srednjo pot, s katero bi bili vsi zadovoljni. V secesijski vojni je zmagala Zveza. Pika. In je dala Jugu svojo zmago tudi drago, zelo drago plačati. V boju za državljanske pravice so zmagali duhovni sinovi Martina Luthra Kinga. Konec. Poti nazaj več ni, enakost pred zakonom je danes - kljub težavam - nesporni del ameriške stvarnosti. Toda kljub temu poražencev ni razglasila za izmečke, niso zmagovalci zgodovine »edini pravi Američani«, oni drugi pa »nepravi«, »lažni«, »izdajalski«. V vseh ameriških šolah (tudi na Jugu!) so vedno slavili Lincolna kot očeta naroda, ampak tisti kultni, nacionalni, tisti »the« film o secesijski vojni je pa »V vrtincu«, ki stvari dojema z izrazito južnjaške perspektive.

»Ameriškost« ni na eni ali drugi strani, »ameriškost« je namreč vedno prav v tem razcepu med dvema stranema, oziroma je ta sam razcep. Nacionalni mit ni vojska Zveze ali Konfederacije, nacionalni mit je sama secesijska vojna, ki je pokazala vse najboljše in vse najslabše obeh strani. Bistvo ameriškosti se vedno nahaja v tem razcepu, v tem breznu, ki loči posamezne dele obupno individualizirane ameriške družbe, ki jih je tako lepo znal opisati Louis Adamič. Prav zato, ker je patriotizem lahko vedno le v praznem prostoru, ki loči in povezuje ljudi, si »ameriškosti« nihče ne more prisvojiti, nihče ne more zahtevati monopola nad njo.

Ali povedano z ameriško preprostostjo: »Dissent is patriotic«. In da to ni le fraza, bo dovolj, če pomislimo na silovitost, s katero zna Američan raziskati svoje najgrše podrobnosti, ne da bi za trenutek podvomil, da s tem dela uslugo svoji naciji. Od kje Evropejcem sploh material, da kritično razmišljamo o Ameriki, če ne od Amerike same?

In tega Evropejci marsikdaj ne razumemo. Ko gledamo South Park, »25th Hour« ali Moorov »Bowling for Columbine«, v njih največkrat ne vidimo tistega, kar v resnici so: globoko patriotski filmi. Zato nam ostaja prikrita skrivnost Samsonove moči…

Apologija večjezičnosti

Nekoč sem se pogovarjal z znancem iz Liverpoola, ki je obiskal Ljubljano. Zmotilo ga je, da je po mestu toliko imen lokalov in reklamnih sloganov v angleščini. To se mu je zdelo nepotrebno. Nisem se strinjal z njim. Tudi mene recimo strašansko moti, kako govori ljubljanska mladina: kadar gre kdo vpričo mene »doga walkat« ali »kruzat s karom«, bi mu najraje razbil gobec. Ampak z imeni in slogani je le drugače. Zakaj?

Priznam, da imam strast do jezikov. Sploh ne vem, kako je, če znaš en sam jezik. Te izkušnje nimam, ker- tako kot večina Novogoričanov moje generacije- govorim italijansko vse od malega. Zato sem šele pri pogovoru z nekaterimi kolegi iz tujih držav, zlasti Angleži in Španci, videl, kaj pomeni, če govoriš en sam jezik. Razumeti recimo ne moreš zanimivega fenomena: ne gre namreč za to, da lahko isto realnost podaš z dvema različnima sistemoma znakov; samo dojemanje realnosti se spremeni, če spremeniš jezik. To zelo dobro vedo vsi, ki govorijo več kot en jezik, čeprav se mnogi tega sploh ne zavedajo. Oziroma se zavejo šele takrat, ko hočejo kaj prevesti in ugotovijo, da ne morejo. Ker drugi jezik neke besede enostavno in preprosto ne pozna.

Tu mislim na nekaj čisto drugega od tiste znamenite zgodbe o Eskimih, ki da imajo 17-ali-koliko-že izrazov za sneg, Pigmejci pa nobenega, ker snega niso nikoli videli. Tu gre za pojme, za katere je dovolj, da jih poimenuješ: v nekem jeziku obstajajo, v drugem ne. Ti pa sploh ne pomisliš, da ti manjka beseda. Vsak jezik zato deluje kot nove oči, s katerimi lahko zaznaš stvari, ki so bile skrite.

Nekaj primerov. V španščini obstaja pojem »ciudadanía«, ki ga ni najti v nobenem drugem jeziku, in ne pomeni samo »meščanstvo« ali »državljanstvo«, kot nas skuša prepričati Gradov špansko-slovenski slovar, temveč tudi neko vrednoto, etično držo, navsezadnje tudi stanje stvari. Katalonci poznajo pojem »seny«, ki obenem označuje toliko različnih lastnosti, da ga je skoraj nemogoče prevesti. Oziroma, takoj ko ga prevedeš, ga razbiješ na sto različnih besed, in pojem, ki je vsem tem različnim pojavom dajal enotnost (in s tem nek novi vpogled), izgine. Enako je s slovensko besedico »pač«. Večimoma se je niti ne zavedamo (se je pač ne zavedamo), ker je zgolj slovnični pripomoček: ampak kakšen! Skušaj ga prevesti v angleščino: pomeni lahko »of course«, »unfortunately«, »just«, »indeed«, »things are just like this«, vse v eni sami besedici, ki jo lahko brez težav pritakneš kamorkoli.

Prav zgornji primer najbolje prikaže bistvo zadeve. Naloga jezika je, da obenem razkriva in zakriva. Da razjasnjuje in ustvarja dvoumnosti. In vsak jezik ima čisto svoj lasten… hhm… »set« (= »neko število enakih oseb, stvari, ki spadajo skupaj, tvorijo celoto«) prijemov, kako to doseči. To je tisto znamenito »izgubljeno v prevodu«: nek slovnični prijem, ki preveden razbije štos, uniči vic, izbriše dvoumnost, zamegli jasnost, otopi ostrino povedanega. Zato se ti z vsakim novim jezikom odprejo nova obzorja, novi načini, kako z besedami zagrabiti realnost ali pa lahkotno zaplavati po njenem površju. (In seveda- tu smo že na polju filozofije in besedne umetnosti- kako novo realnost ustvariti.)

Ljubim vsakega izmed jezikov, ki jih- bolje ali slabše- poznam (ki jih le ni tako dosti, da ne bo kdo mislil). Španščino zaradi njene neverjetne možnosti ustvarjanja večpomenskosti. (Samo poskušajte v katerikoli drug jezik prevesti ta stavek iz Orteginega predgovora k »Uporu množic«: »El inglés tiene empeño en hacernos constar que su pasado, precisamente porque ha pasado, porque le ha pasado a él, sigue existiendo para él.« Ali pa znamenito Unamunovo maksimo, »Dios existe si lo queremos«. Nemogoče.) Angleščino zaradi njene vitalne ekspresivnosti, italijanščino zaradi bogatega besednega zaklada, latinščino zaradi njene konciznosti (»Omnium consensu capax imperii, nisi imperasset«), francoščino zaradi elegance. In tako naprej.

To pa še ni vse. Vsak jezik ima še svoj tempo, svojo hitrost, svoj izbor pogostejših besed. In seveda- kar je najvažnejše- cel niz citatov, pregovorov, navezav na živo kulturno stvarnost nekega naroda. Lahko rečeš, da znaš angleško, če nisi gledal nobenega hollywoodskega filma? I don’t think so. Zato so tudi- naj bodi potoženo!- slovenski podnapisi italijanskih filmov tako klavrni kot so. Italijanščina je jezik, ki naravnost prekipeva od tovrstnih citatov, navezav, besednih iger in aluzij, in če vsega tega ne poznaš, potem italijanščine pač ne znaš dovolj dobro, da bi jo prevajal. Zato je nujno, da si z jezikom vedno v stiku. Kajti jezik je živ organizem in če ga ne gojiš, umre. Umre tvoje znanje, če ga ne obnavljaš, in umre jezik, če ga nihče ne hrani.

A glavna prednost večjezičnosti se mi zdi vendarle ta: tudi svoj jezik dodobra spoznaš, šele ko ga primerjaš z drugimi. Šele takrat vidiš, kakšne možnosti ponuja, kje je bogat, kje reven. In šele takrat lahko vidiš, kako ga je mogoče do polnosti uporabiti in se naučiš občudovati mojstre, žive in mrtve, ki so to dosegli: Jančarja, Cankarja, Kocbeka, Prešerna.

Sem kaj spustil? Mar ni glavni cilj jezika, da komuniciraš z drugimi. Morda. Vendar se pravo spoznavanje vedno začne šele tam, ko jezik več ni potreben, ko v igro stopijo druge, subtilnejše oblike sporazumevanja, ki so univerzalne in rušijo vse ograde, ki jih postavljajo jeziki in kulture. Takrat je potrebno utihniti in se jim prepustiti…

Pesem in svoboda (pt.2)

Najbolj znana pesem Lluísa Llacha je prav gotovo »L'estaca«. Zaradi nje je zaslovel po celi Španiji. »Estaca« pomeni tako v katalonščini kot v španščini dobesedno »kol« oziroma pranger, torej steber, na katerem so v srednjem veku privezovali zapornike. Simbolika je preprosta: »estaca« je avtoritarni vojaški režim, na katerega so vsi pripeti. Ni čudno, da je pesem postala prava himna protifrankističnega odpora: njen refren in glasbo še danes prepozna vsak Katalonec, pesem pa poznajo tudi vsi Španci, ki se vsaj malo spoznajo na sodobno glasbeno zgodovino. Na internetu žal nisem dobil originalnega posnetka iz koncerta: nekaj čisto posebnega je slišati, ko znameniti refren pesmi (»Če povlečemo vsi, bo padel…«) skupaj z Llachom zapoje več sto tisoč ljudi. Zato pa lahko tukaj poslušate originalno verzijo. Pesem je namreč od svojega nastanka leta 1969 doživela ogromno remakov, tako s strani samega Llacha kot drugih. Najbolj zanimiva od vseh pa je nemara priredba poljskega kantavtorja Jaceka Kaczmarskega: njegova priredba z naslovom Mury postala simbol poljskega odpora proti komunizmu. Če vas zanima originalno besedilo, kliknite na naslov v oklepaju.

Zapah (L'estaca)

Dedek Sizèt mi je govoril
zgodaj zjutraj na pragu vrat,
medtem ko sva čakala sonce
in gledala vozove voziti mimo.

Sizet, kaj ne vidiš zapaha,
na katerega smo vsi privezani?
Če se ga ne bomo uspeli rešiti,
ne bomo nikoli mogli shoditi!

Če povlečemo vsi, bo padel,
in dolgo ne bo vzdržal!
Gotovo bo padel, padel, padel;
gotovo je že dodobra načet.
Če ga ti močno povlečeš sèm
in ga jaz močno povlečem tja,
bo gotovo padel, padel, padel;
in lahko se bomo osvobodili.

Ampak, Sizet, kako dolgo že traja!
Roke se mi počasi utrujajo.
In ko me moči zapuščajo,
je zapah še večji in mogočnejši.

Dobro vem, da je že trhel,
a, Sizet, tako zelo težek je,
moči me počasi zapuščajo.
Daj, ponovno mi zapoj:

Če povlečemo vsi, bo padel…

Stari Sizet je obmolknill:
zlobni veter ga je odnesel,
le on sam ve, kam.
In jaz pod podbojem vrat.

In ko bodo mimo prišli novi fantje,
bom iztegnil vrat, da zapojem
zadnjo Sizetovo pesem,
zadnjo, ki me jo je naučil.
Če povlečemo vsi, bo padel…

Druga pesem, ki je postala simbol katalonskega odpora proti frankističnemu zatiranju, je »April 1974«, znana tudi pod imenom »La lluna blanca« in »Si un trist atzar«, po prvem verzu in po začetku refrena. Originalni naslov se namreč nanaša na praznovanje 35 obletnice konca španske državljanske vojne, ki jo je režim izkoristil za zadnjo veliko profašistično manifestacijo v Španiji. Pesem lahko poslušate v originalnem posnetku iz omenjenega koncerta, in sicer tukaj. Če vas zanima originalno besedilo, kliknite na naslov v oklepaju.

April 1974 (Abril 1974)

Tovariši, če veste, kje spi bela luna,

povejte ji, da si je želim,

a ne morem k njej, da bi jo ljubil.

Saj še vedno smo v boju.

Tovariši, če poznate dom sirene,

tam, sredi morja,

bi jo rad šel iskat.

A še vedno smo v boju.

In če me zaustavi nesrečno naključje in padem na tla,

ponesite vse moje pesmi

in vejo rdečih cvetov,

njej, ki sem jo tako ljubil.

Če bomo zmagali v boju.

Tovariši, če iščete svobodne pomladi,

z vami hočem iti,

saj sem zato, da bi jih lahko živel,

postal vojak.

In če me zaustavi nesrečno naključje in padem na tla,

ponesite vse moje pesmi

njej, ki sem jo tako ljubil.

Ko bomo zmagali v boju.

Pesem in svoboda (pt. 1)

Pred natanko tridesetimi leti, 17. januarja 1976, se je v Barceloni pričel legendarni trodnevni koncert Lluísa Llacha. To najbrž malokomu kaj pove. Prav zaradi tega sem se v spomin na ta zgodovinski dogodek odločil objaviti ta post, v dveh delih.

Lluís Llach je zunaj Španije še vedno relativno slabo poznan: njegova popularnost seže kvečjemu še v bližnjo Francijo, kjer je več let živel in delal. Kljub relativni anonimnosti na širši evropski sceni, pa je Lluís Llach v Španiji (predvsem pa v svoji Kataloniji) prava legenda. Zaslovel je v poznih šestdesetih letih, ko so njegove oporečniške pesmi postale simbol odpora mladih generacij proti avtoritarnemu režimu generala Franca.

V Španiji je namreč skoraj 40 let vladal avtoritarni režim po fašističnem zgledu. Represija je najhuje prizadela prav narodne in jezikovne manjšine: Baskom in Kataloncem niso le ukinili politične avtonomije, ampak tudi povsem prepovedali javno rabo njihovih jezikov. Vsaki poskusi odpora so bili zatrti. Španija je bila 40 let dežela strahu, mučenj v zaporih, ustrahovanj in izsiljevanj.

20. novembra 1975 je Franco umrl. Začela se je pot k demokraciji in nacionalni emancipaciji Kataloncev. V tem napetem ozračju, ko nihče še ni vedel, kako se bodo stvari obrnile, je imel Lluís Llach svoj prvi legalni koncert, ki pa je bil obenem prva javna demonstracija v katalonskem jeziku po letu 1939. Koncerta se je udeležilo več kot pol milijona ljudi: da bi mu lahko prisostvovali vsi, je Llach nastop razširil na tri dni. Koncert se je razvil v množično miroljubno demonstracijo katalonske enotnosti in želje po svobodi.

Lluís Llach je tedaj imel 27 let. Kariero je začel leta 1968, ko je pridružil skupini kantavtorjev, ki so izvajali uporniške pesmi v katalonščini. Kmalu je postal osrednja figura nenasilnega odpora proti nasilju režima. V svojih pesmih je s preprostimi besedami povzel vso tesnobo in vso upanje svoje generacije.

V spomin na ta koncert bom objavil nekaj prevodov komadov, ki jih je izvedel na tem legendarnem barcelonskem koncertu. V oklepajih so naslovi v katalonščini, s povezavami do besedil v originalu. Žal nisem dobil povezav na zvočne posnetke: kljub temu lahko krajše izseke izvedenih komadov poslušate a na tej strani.

Odgovori mi (Respon-me)

Prijatelj, ki tolikokrat mi govoriš,
ko tukaj sediš
s povešenimi očmi,
nikoli nisi znal izreči
prave besede
o našem absurdu.
In danes je moje telo
polno tesnobe,
moja kri,
moje roke,
moje muke
že vsa ta leta
kričijo:
Kdo je zmagal?
Kdo je iz železa, skovanega iz bomb,
ustvaril novo ljudstvo?
Kdo je zmagal?
Kdo je na vseh teh poteptanih truplih
postavil hišo za vse ljudi?
Kdo je zmagal?
Kdo lahko vstane iz postelje
in gre na ulico,
ne da bi ga bilo strah?
Mi lahko poveš ti?
Mi lahko poveš ti?
Dobro veš, da nihče.
Vsi smo premagani;
vsi smo izgubili.
In prijatelj,
z vso močjo boš preklel
to noč,
katere sinovi smo,
to usodo
naše preteklosti,
ki nas je izdala.
Toda, prijatelj,
pomembneje kot iskati odgovore
je pripraviti
ogenj, ognjišče,
povrniti moramo
vsa ta leta,
ki kričijo:
Kdo je zmagal?…


Pesem brez imena (Cançó sense nom)

Kam greš z zastavami in letali
in z vsem tem zborom topov,
ki ga uperjaš proti mojemu ljudstvu?
Kam greš s sramoto na našitkih
in na puškah nosiš strah,
ki ga uperjaš proti mojemu ljudstvu?
Kam greš, ko pa se otrok več noče igrati,
ker je ulica polna krvi
in ti si tisti, ki jo prelivaš.
Kam greš, ko pa otrok ne more več gledati
modrine morja, niti tega jasnega obzorja
in ti si tisti, ki ga zakrivaš.
Kam greš z zastavami,
kam greš z letali,
kam greš, kam greš?
Kam greš s puškami,
kam greš s topovi?
Kam greš, kam greš…


Molk (Silenci)

Če me morate utišati,
me dajte zdaj, me dajte zdaj,
zdaj, ko vam lahko rečem ne
in nimate ničesar, da bi me kupili.
Nočem čakati.
Dajte me zdaj, dajte me zdaj!
Zdaj, ko lahko čutim
težo vse te groze.

In ne bo mi hudo,
če ostanem z zaprtimi usti,
vi ste tisti,
ki ste iz molka ustvarili besede.

Nočem čakati, da od časa zarjavi orožje,
nočem, da ima strah več časa,
da me premaga.
Če me morate utišati,
me dajte zdaj, me dajte zdaj,
zdaj, ko imam roke,
da zamenjam kitaro.

Irak in nesrečna slovenska barka...

Novica, da bo Slovenija v Irak poslala štiri vojake, je zunaj meja naše domovine že postala vic dneva. Prav neverjetno, koliko blogerjev, ki nasprotujejo vojni v Iraku (karkoli že to pomeni), jo je izkoristilo za sarkastične pripombe. »Usodni preobrat v vojni: Slovenija bo v Irak poslala štiri vojake.«

Že to nas lahko opomni, kako ni vladna odločitev pravzaprav nič posebnega. Poleg tega na realni ravni niti ne pomeni velikega odmika od sedanje slovenske zunanjepolitične usmeritve. Slovenija (kljub vilnski izjavi), ni sodelovala v vojni koaliciji, se pa je že takoj po resoluciji ZN vključila v NATO-ve projekte usposabljanja iraških varnostnih sil. Do sedaj je usposabljanje potekalo v Jordaniji. Hašemitska kraljevina je namreč takoj priskočila na pomoč pri tem projektu, saj je verjetno edina iraška soseda, ki ima interes za stabilnost v Iraku in je trenutno najiskrenejša prijateljica novega iraškega režima in (poleg libanonske opozicije) edini pravi zaveznik, ki ga ima Irak ima v arabskem svetu. Kakorkoli: izkazalo se je, da Jordanija kljub temu ni sposobna zagotoviti usposabljanja vojakov na svojem ozemlju, zato se je Slovenija svoje inštruktorje odločila poslati neposredno v Bagdad. Premik je v stvarnosti majhen (navsezadnje gre le za štiri inštruktorje), je pa res, da nosi v sebi večji simbolni premik. Prav tu pa so se stvari zapletle. Odprla se je politična konfrontacija, pri čemer sta vlada in predsednik republike strnila vrste v prid, opozicija pa proti tej odločitvi.

Sam sem na strani vlade in se z njeno odločitvijo v osnovi strinjam, zopet pa me je pozitivno presenetil tudi predsednik Drnovšek. Vedno bolj mi je simpatičen in če bo nadaljeval po tej poti, bom na naslednjih volitvah najbrž celo volil zanj. (Razen, če bo za predsednika kandidiral tudi Borut Pahor, v tem primeru bom iz lokalpatriotskih razlogov volil njega. V tem primeru bo res sublimni znak sprave, če bom glasoval za- kot radi rečemo mi zadrti desničarji- »predsednika bivše totalitarne stranke«!)

Toda kljub temu, da se z odločitvijo strinjam, mi prav nič ni všeč način argumentacije, ki si ga je vlada izbrala za utemeljitev svoje odločitve. Kadarkoli vidim ali slišim ministra za obrambo, kako razlaga, da »je to pač naša dolžnost kot članice NATA« in da gre za »konsekventno posledico mednarodnih obvez, ki smo jih sprejeli kot država«, bi najraje zalučal čevelj v ekran ali razbil radijski sprejemnik. Poznam kar nekaj držav, kjer bi povprečni volilec storil isto, če bi mu njegova vlada skušala dopovedati, da je tako pomembna simbolna odločitev v zunanjepolitični usmeritvi njegove države neobhodna posledica »zunanjih faktorjev«, »mednarodnih obveznosti« in podobnih fatalističnih jajc.

Problem je seveda v tem, da povprečnega slovenskega volilca prav s tem najbolje prepričaš. Človek kot jaz, ki so mu od rojstva vcepljali, da se mora znati postaviti zase, se izogibati čredam in krdelom, razmišljati s svojo glavo in podobne preživete doktrine stroge liberalne meščansko-kulaške vzgoje, bo presenečen, kako hitro je povprečni slovenski volilec (ne glede na inteligenco, izobrazbo ali socialni status!) pripravljen sprejeti nek ukrep, samo da se ga prepriča, da »je ta nujen«, da »sledi svetovnim trendom«. Enako je z gospodarskimi reformami. Prav zanimivo, kako nebogljena je moč argumentov, ki se vrtijo okoli »javnega dobrega« ali konkretne osebne in zasebne koristi predvidenih reform: ne z enim ne z drugim ne prepričaš povprečnega Slovenca. Kronski argument, tisti težki kaliber, ki podira vse miselne zidove je, »reforme so nujne« ali še bolje, »reforme so v skladu z duhom časa«, »tako teče svet«.

»Tako teče svet«. Naravnost osupljivo, kako hitro je povprečni Slovenec pripravljen slediti Duhu časa. Ko enkrat ugotoviš moč tega argumenta, je skoraj nujno, da ga uporabiš (saj le tako prideš do živega miselnim ogradam, ki jih vsak od nas postavi okoli svojih mnenj); in na ta način se ta »forma mentis« podaljšuje. Tudi sam uporabljam ta trik. Ko se na primer srečam s svojimi prijatelji koroškimi Slovenci, jih nagovarjam, naj le uporabljajo to argumentacijo. Noben poziv k identiteti, k pristnosti, k javnosti, k iskrenosti, ne bo slovenskega jezika na Koroškem rešil pred propadanjem tako učinkovito kot prepričevanje, da je zdaj v svetu »in« govoriti več jezikov, da si danes »na pravi strani zgodovine«, če poudarjaš svojo večjezičnost, multikulturnost. Manjšine so zadnjih 15 let v modi: in naravnost presenetljivo je, kako hitro so okrevale umirajoče slovenske skupnosti po vsem svetu, ko so zvedele, da so zopet »in«, da jim je zopet naklonjen »duh časa«.

Zanimivo, kako je v delu slovenske izobraženske javnosti zasidrano prepričanje, da so Slovenci konservativno ljudstvo, ki se trdno oklepa preživelih praks. Kakšna zmota! Kakšna slepota! Ravno nasprotno: Slovenci so narod, ki je bil vedno pripravljen na vsakršne radikalne spremembe. Držal se je starega, dokler je bil prepričan, »da plove v pravo smer«, a se ga je tudi takoj odkrižal, ko je ugotovil, da ladja »ne sledi več trendom«, da je zašla s »smeri, v katero teče svet«. In to tako v politiki kot v družbi.

V politiki, recimo. Poglejmo v »duhovno zgodovino Slovencev« in preglejmo naše intelektualce, naše velike pisce. Takoj bomo odkrili: Slovenci v svoji zgodovini sploh nismo imeli pravih konservativcev! Ne med politiki, ne med pisatelji, ne med intelektualci. Razen v kratkem obdobju, ko je kazalo, da je usoda sveta vezana na Metternichovo konservativno ideologijo. Toda prav nobenega avtorja ne bomo našli (morda s častno izjemo Alojza Gradnika), ki bi svojo politično-etično vizijo utemeljil na izročilu in njegovi previdni nadgradnji, kar je srž vsega političnega konservatizma, od Burka naprej. Tudi naši ideologi političnega katolicizma, od Mahniča do Kreka in Ušeničnika, so bili- če jih beremo količkaj pozorno- pravzaprav revolucionarji in politični radikalci. Celo Andrej Gosar, ki je bil med vso to sodrgo najbližji nekemu zmernemu demokratičnemu katolicizmu, je bil v bistvu socialni revolucionar. Konec 19. stoletja se je namreč med Slovenci razširila novica, ki jo je iz Dunaja prinesel Janez Evangelist Krek, namreč da so liberalizem, kapitalizem in parlamentarizem dolgoročno mrtvi in da se svet obrača drugam. Od takrat se je ves politični spor vrtel le okoli tega, kaj pomeni ta »drugam«.

Tudi v družbenih vprašanjih ni mnogo drugače. Poglejmo ljudske tradicije. Slovenci so bili eden prvih narodov srednje Evrope, ki so se tako hitro in učinkovito znebili tradicionalne kulture: od glasbe, oblačil, navad. Na začetku 19. stoletja so vrli možje s histerično vnemo zbirali »ljudsko blago«, ki je izginjalo s tako hitrostjo, da bi danes sploh ničesar ne vedeli o starodavnih ljudskih pravljicah, napevih, oblačilih, navadah, če ne bi »nacionalni romantiki« z njimi polnili svoje zvezke. In to se nadaljuje do danes. Dovolj je, da gremo na slovensko podeželje in videli bomo, s kakšno vnemo se uničuje vse ostaline stare podeželske bivanjske kulture. Reci podeželanu, da je nekaj »moderno« in takoj bo zavrgel staro za novo, pri čemer bo seveda to prilagodil svojemu (ne)okusu. Kajti tu je trik: sentimentalizem je ključni spremljevalec iztrganosti, izkoreninjenosti. Uničenje tradicije skoraj vedno spremlja rast kiča v družbi in nostalgije v politiki. Gostilna pri Jožovcu in Titovi spominki kot simptom slovenske stvarnosti?

Drago Jančar je v nekem svojem eseju lepo postavil znano pesmico »Barčica po morju plava« v jedro te slovenske miselnosti. Pridejo trenutki (kot ob izbruhu druge svetovne vojne ali ob propadu komunizma), ko se zdi, da se je svet, kot so ga ljudje poznali, porušil. Ladja, na katero so se navdušeno vkrcali, ker so mislili, da jih pelje v »pravo smer«, je potonila. Takrat nastane prazen prostor, kratko obdobje čistega obupa in prepuščenosti, ko vsi le čakajo, kje se bo pojavila nova ladja, ki bo pobrala brodolomce zgodovine in jih popeljala s sabo v svetlo prihodnost. Mislim, da ni potrebno pojasniti metafore: leta 1941 je to bil komunizem, leta 1990 pa »demokracija«, »kapitalizem« in »Evropa«.

Čas bo že, da počasi prekinemo s to nesrečno »Črtomirovo« tradicijo konvertitstva, za katero stoji strah pred neznanim in nemoč, da bi se sami spopadli z izzivi, ki jih prenaša popolna neznanka prihodnosti. Morda je na nas, mladih generacijah, da se naučimo misliti brez ideološkosti, da se spopademo s problemi brez lahkih pomagal, ki razložijo vse izzive sedanjosti skozi eno besedo, pa naj bo to »kapitalizem«, »imperializem« ali »demokracija«. Predvsem pa, da se otresemo tega res hlapčevskega sklicevanja na »duh časa« in se naučimo po moško stati za svojimi odločitvami, ne pa da jih vedno prelagamo na nevidnega gospodarja, ki visoko nad nami pelje ladjo v pravo smer, nam pa ne ostane drugega kot da dvigujemo sidro, napenjamo vrvi in čistimo palubo.

Žižek in res publica

Zadnjič sem po čistem naključju ugotovil, da LDS na svoji spletni strani gosti tudi bloge nekaterih svojih eminentnih članov. Med njimi je (bil, saj je očitno že usahnil) tudi blog poluradnega ideologa naše največje opozicijske stranke (God, do I love saying that!). Mislim seveda na Slavoja Žižka.

Pravzaprav sem na Žižkovem eldeesovskem blogu prebral en sam post. Star je skoraj natanko eno leto, v njem pa veliki filozof (to sem zapisal brez najmanjše ironije, da bo jasno!) analizira rezultat oktobrskih volitev, na katerih je »njegova« stranka doživela svoj prvi poraz v zgodovini.

Vedno se strašno zabavam, kadar se Žižek brani. Takrat poskuša vzpostaviti neko moralistično držo, njegove besede pa se napolnijo s svečano patetiko: ker tega stila ni ravno vešč, izpade vse skupaj neznansko smešno. Najbolj pa je zabaven, kadar hoče igrati užaljenost. Tako je tudi v omenjenem postu. Če mu smemo verjeti, ga je prizadel Janšev govor na Kongresnem trgu; takratni vodja opozicije se je namreč na sklepnem zborovanju Zbora za republiko obregnil ob Žižkovo izjavo, da mu »tri minute dobrega filma pomenijo več kot usoda Slovenije«.

Ta izjava (ki jo je, resnici na ljubo, filozof kasneje preklical), je pojasnil Žižek, ne pomeni nič drugega kot afirmacijo normalnosti: »Živeti hočem v državi, kjer se lahko ukvarjam z minutami dobrega filma, ne z usodo Naroda – in v državi, za katero bom več naredil tako, da se bom ukvarjal z dobrimi filmi, kot pa tako, da se grem poceni predvolilnega patriota. V tujini sem za prepoznavnost Slovenije naredil več kot Janša…« (itd., itd.; sledi daljša lajna v tistem patetičnem slogu, ki se mu tako slabo poda).

Stvar je v resnici še bolj preprosta. Nobeno poglobljeno razumevanje heglovske dialektike ni potrebno, da bi videli, kako zelo preprosta je.

Vsak državljan ima pravico, da se požvižga za svojo državo in reče, da mu »tri (pardon: dve) minuti dobrega filma pomenijo več od usode Domovine«. To pravzaprav spada v okvir zadnje od tistih treh znamenitih »neodtujljivih pravic«, s katerimi je po preambuli ameriške ustave Stvarnik obdaril slehernega človeka: »Life, Liberty and the Pursuit of Hapiness«. Vendar pa s tako izjavo (in z ravnanjem, ki izhaja iz nje) pač izgubi pravico, da se njegov glas o javnih zadevah jemlje resno. Kakšno težo ima lahko v politiki mnenje nekoga, ki trdi, da mu ni mar za usodo države? Najbrž ne ravno velike.

Stvar je, kot rečeno, nadvse preprosta. O njej skoraj ne bi imelo smisla izgubljati besed, če ne bi marsikoga tako pogosto zmedla. Stari Grki so se ujeli v isti precep: ljubili so umetnost in modrost, obenem pa so (kot veliki prijatelji politike) sovražili prezir, ki so ga umetniki in filozofi tako pogosto namenjali političnim vprašanjem.

Seveda ni nobene potrebe, da bi Žižka zaničevali zaradi te nedolžne in simpatične izjave. Še manj, da bi mu (kot to počno nekateri) zaradi nje odrekali veljavo kot mislecu. Le preslišati se ga bomo morali naučiti, vsakič ko bo svojo pozornost od načelnih vprašanj resnice preusmeril h konkretnim dilemam naše skupne prihodnosti. V takih primerih je namreč ključna prav lastnost, v kateri se veliki filozof iz Ljubljane v svoji karieri ni ravno najbolj proslavil: to pa ni nič drugega kot »zanimanje za usodo Naroda«, če si smem sposoditi njegove lastne sarkastične besede.

»Ich bin ein ... Katalane«

Danes sem pri obrednem »predspalnem« surfanju naletel na spletno akcijo, ki me je nasmejala do solz. Gre za internetno stran, ki so jo postavili mladi katalonski aktivisti.

Potrebna bo kratka razlaga: že pred lanskimi španskimi volitvami (marca 2004) je socialist Zapatero Kataloncem obljubil, da bo sprejel vsakršen predlog za povečanje katalonske avtonomije, če bo za njim stala vsaj dvotretjinska večina v katalonskem parlamentu. Katalonci so Zapatera vzeli zares in pred nekaj meseci sprejeli reformo avtonomnega statuta. Če bo Zapatero držal obljubo in bo parlament v Madridu potrdil to reformo, bo Španija dejansko postala neke vrste »asimetrična konfederacija«. V Barceloni bodo odločali tako rekoč o vsem: o davkih, sodnem sistemu, celo o zunanji politiki. Le vojska bi ostala skupna. Poleg tega dopušča nov statut tudi rešitve nekaterih prestižnih vprašanj: če bodo hoteli, bodo Katalonci lahko dobili svojo lastno reprezentanco (podobno kot Škotska, Wales ali Ferski otoki) in celo lastno internetno domeno. Poleg tega bi taka »reforma avtonomije«, kot pravijo v Španiji, odprla možnost za dokončno odcepitev, saj bo Katalonija po novem definirana kot »nacija« (to pa je status, ki je po ustavi do zdaj pripadal le španski državi).

Razumljivo je, da so se španski centralisti močno razpizdili. Skrajni desničarski krogi so pozvali k bojkotu katalonskih proizvodov in se akcije lotili z vso resnostjo in vnemo. Tu pa nastopi naša zgodba. Katalonci namreč niso ostali križem rok. Tako so se lotili nenavadne akcije – samobojkota.

Kaj to pomeni: postavili so spletno stran, ki služi kot »prostovoljna pomoč španskim centralistom«: vsak, ki čuti, da si zasluži bojkot, se vpiše na »črno listo katalonskih nacionalistov in secesionistov«. Pristopijo lahko podjetja, spletne strani in posamezniki. Vsak napiše, zakaj čuti, da si zasluži bojkot: »Smo podjetje iz Barcelone. Poslujemo v katalonščini, samo zato da bi jezili naše španske komitente. V nobeni pisarni nimamo portreta španskega kralja. Nekoč je nekdo prišel na delo oblečen v katalonsko zastavo in nismo ga odpustili.«. Ali pa: »Mislim, da sem katalonski nacionalist. Nekoč sem navijal proti španski reprezentanci.« In še: »Prepričan sem, da si zaslužim, da me bojkotirajo. Imam baskovski priimek. Prebral sem predlog statuta in ne zdi se mi popolnoma slab.« Na spletni strani je tudi rubrika »prijateljske spletne strani«: v njej pa je le povezava na stran, ki se zavzema za bojkot. S pripisom: »naša stran je nastala z namenom, da vam pomaga pri zbiranju podatkov za vašo plemenito pobudo.«

Že ko sem prvič obiskal Barcelono, sem vzljubil domoljubje Kataloncev. Spomnim se, da je bilo 23. aprila in zvečer sem šel na koncert katalonskega rocka v Palau San Jordi. Nisem mogel verjeti svojim očem: polno je bilo mladine, ki je ponosno mahala s katalonskimi zastavami. Na rock koncertu! Kaj takega verjetno doživiš redkokje v Evropi. No, mogoče na koncertu kakšnega hrvaškega Tomsona. Ampak ravno tu je razlika: mladi, ki v Barceloni ponosno mahajo s svojimi »senyerami« in »esteladami« niso nobeni šovinisti. So pravi domoljubi, ki svojega patriotizma ne izkazujejo tako, da posedajo pred televizijo, poslušajo turbo folk ali v zakotnih ulicah pretepajo »čefurje«.

Neverjetno so dejavni, polni pozitivnega entuziazma: ne hodijo le na rock koncerte oblečeni v katalonsko zastavo, temveč- to mi je bilo pri njih najbolj všeč- privrženost domovini izkazujejo predvsem s političnim udejstvovanjem. Ne le, da so v zadnjih letih zasedli spletni prostor z najrazličnejšimi akcijami; ogromno je organizacij civilne družbe, ki se ukvarjajo z vsakovrstnimi aktualnimi vprašanji. Neverjetno je videti, koliko mladine je vključeno v aktivno politiko: podmladki političnih strank so izjemno močne organizacije- mladi demokrati, socialisti, republikanci in krščanski demokrati med sabo naravnost tekmujejo, kdo bo z originalno akcijo bolj izkazal svojo ljubezen do domovine. Da ne govorim o vseh peticijah, protestih in demonstracijah. Od varstva okolja pa do pobud za obnovo zgodovinskih spomenikov, ena sama vodilna beseda: delovanje, delovanje, delovanje… Prav nedavno sem se pogovarjal z neko svojo znanko, ki je bila dolgo aktivna na novogoriški študentski sceni. Tudi ona je nekaj časa preživela v Barceloni in bila je naravnost ganjena nad to »katalonskostjo«. Čeprav ni vedela, kako bi to imenovala, je zaslutila, da gre za natanko isto stvar, ki nam Slovencem tako krvavo manjka. Jaz bi to poimenoval »državljanska zavest«. Ali pa »republikanski duh«. Mogoče to niti ni pravi izraz; navsezadnje to ni pomembno. Pomembno je, da se katalonska mladina z vsem svojim srcem zaveda, da je prihodnost njihove domovine odvisna od njih samih.

Stvar je najbolj preprosto povzel John F. Kennedy: »Ask not what your country can do for you, but what you can do for your country.« Zdi se mi, da so Katalonci razumeli smisel teh besed. Tako kot mnogo drugih malih narodov. Upam, da bomo te besede enkrat razumeli tudi Slovenci. Čeprav nisem prevelik optimist. Pa vendar: najlažje se je zaviti v pesimistično objokovanje naše stvarnosti (češ »itak se nič ne da spremeniti«); s tem se najlažje izogneš odgovornosti za skupno stvar.

Prav Kennedy je sredi zasužnjene vzhodne Evrope izustil tisti znameniti stavek, »vsi svobodni ljudje- ne glede na to, kje živijo- so meščani Berlina«. Tako se meni zdi, da smo vsi tisti, ki gojimo to, recimo tako, »civilno ljubezen« do svoje domovine, po duhu Katalonci. Če naj parafraziram znameniti Kennedyjev krik: »I take pride in the words: Jo sóc català!«

Jasno je torej, da sem začutil, da si tudi jaz zaslužim bojkot in zato spokorno vpisal naslov tega bloga na črno listo »catalan-loversov«.

Iz skrajnosti v skrajnost

Ko sem se danes vozil v Ljubljano, sem po radiu slišal, da je tudi Španija uvedla protikadilski zakon z izjemno strogimi restrikcijami.

Spomnim se, kako sem se med svojim polletnim bivanjem v Španiji čudil nad španskimi »kadilskimi« navadami. Ljudje so kadili tako rekoč povsod. Kadilo se ni le v barih in restavracijah; kadili so vozniki avtobusov, profesorji med predavanji, kadili so starši na tribunah v športni dvorani med šolsko rokometno tekmo. Med vsemi mi je v spominu najbolj ostal uslužbenec, ki je kadil za bančnim okencem, pepel pa s čisto špansko nonšalanco posipal kar na tla.

Ko sem slišal, da se je tudi Španija pridružila v Sveti protikadilski aliansi, sem si skušal predstavljati, kako bodo od zdaj naprej izgledali značilni »tapas bari« brez gostega dima, ki je uživaško večerno druščino zavijal v skoraj mistično meglo. Najbrž se bo tudi napis na cigaretnih ovitkih, ki je Špance opozarjal, da »kajenje lahko ubija«, zdaj uskladil z napisi v sosednjih državah, kjer »kajenje ubija« brez vsakršnega pogojnika.

Škoda. Zaradi napisa mislim. Tisti »fumar puede matar« se mi je vedno zdel prav prijetno korekten v nasprotju z žugajočim zatrjevanjem da »kajenje ubija«, brez dvomov in brez pogojnika.

Jaz ne kadim. Cigaretni dim me marsikdaj moti; edino pravilno se mi zdi, da kajenje ni dovoljeno v restavracijah, v čakalnicah in v bolnicah. Nikakor pa ne morem razumeti tega protikadilske histerije, zaradi katere se celo v legendarnih irskih pubih ne sme več prižgati cigareta. In zdaj tudi v »tapas barih« očitno ne več.

Španija je odličen primer, kako lahko je skočiti iz ene skrajnosti v drugo. Namesto, da bi kajenje omejili tam, kjer ni primerno, so šli v popolno prepoved. Verjamem, da je bilo zakonodajalcu mnogo lažje kar počez prepovedati, kot pa previdno in potrpežljivo iskati ravnovesje med pravico kadilca do svojega cigareta in pravico nekadilca do svojega miru. Pravijo tudi, da ljudje lažje sprejmejo enkraten radikalni preobrat kot pa postopne reforme. Naj bo kakorkoli: radikalno permisivnost in radikalno prohibicijo trdno povezuje skupna značilnost – neumnost.