26 januar 2006

»Presenetljiva dežela, ta Amerika«


Nedavno mi je kot nalašč prišla v roko (no, ni kar sama prišla, nekdo mi jo je podaril in moram se ji zahvaliti) knjiga »Korenine multikulturalizma«. Gre za izjemno zanimivo študijo, ki jo je napisal ameriški profesor Dan Shiffman, ki je sodeč po tem, kar mi zna povedati vsevedni gospod Internet, kar uveljavljen učenjak. Knjiga je izšla leta 2000 pri ugledni založbi »Associated University Presses«, v slovenskem prevodu pa smo jo dobili iz enega samega razloga: gre za študijo o zdaj že precej pozabljenem, v svojem času pa znamenitem ameriškem pisatelju slovenskega rodu, Louisu Adamiču.

Ne bom se spuščal v vsebino knjige: naj povem le, da je izjemno zanimiva zaradi dveh stvari. Prvič, v njej se jasno vidi, kako je Adamičevo delo po pol stoletja znova postalo aktualno. Omenil sem že film »Crash«: teme, mojstrsko izpostavljene v tem filmu, so enake kot jih najdemo pri Adamiču. Predvsem pa je zanimiva za moje postdiplomske interese, saj odpira izjemno zanimiva vprašanja identitete, etnične, kulturne in politične. Navsezadnje iz slovenske zgodovine vemo, da je prav Adamičev obisk v domovini leta 1932 sprožil eno ključnih polemik o slovenski identiteti. Vrhunec te polemike je pomenil izid »Kulturnih problemov slovenstva«, verjetno najvplivnejše knjige na Slovenskem v 20. stoletju. Adamič za to najbrž sploh ni vedel. Vrnil se je v Ameriko in leta 1934 izdal »The Native's Return«, bestseller, ki ga je katapultiral v kulturno elito Rooseveltove Amerike.

Adamič je vso svoje življenje posvetil kritiki Amerike. Odkar se je kot mladenič leta 1913 iz rodne Kranjske preselil v New York, se mu je Amerika zdela »džungla«, dežela grotesk in iztirjenosti. Združene države so bile zanj »brezkončna procesija vladnih prevar, požrešnih trgovcev in prerezanih grl, teoloških neumnosti, zakonito prigoljufanega razvrata, estetskega kvantanja, lopovstva, imbecilnosti, grotesknosti in čudaštva.« V tem spektaklu je obenem užival, a je vanj tudi posegal. S kritiko, razpravo, s političnim angažmajem. Amerika ga je potegnila vase. Ko se je leta 1932 vrnil v Slovenijo, je spoznal, da se ne vrača domov:

»Sam sem slovenski Američan, »slovenski« pa je pri tem pridevnik, ki v ničemer ne slabi moje ameriškosti. Moja prva skrb je Amerika, zaradi nje same in zato, ker menim, da je od nje odvisna prihodnost sveta. Pridevnik samo pojasnjuje, da sem Američan, ki je bil po naključju rojen v Sloveniji in ki ga Slovenija zanima.«

Adamič je postal čistokrvni Američan. Ne tako, da bi se hotel asimilirati in zatajiti svojo neprijetno vzhodnoevropsko, slovansko poreklo - zatajitev izvora je vedno preziral in se silovito norčeval nad Oblaki, ki so postajali O'Blacki, in Ivančiči, ki so se prekrstili v Jonese. Američan je postal na z neprestano kritiko Amerike, z razkrivanjem njenih slabosti, od prvega dne, ko se je sprl z imigracijskim uradnikom na Ellis Island, do zadnjih let, ko se je boril z McCarthyjevo »Komisijo za neameriške aktivnosti«.

»Presenetljiva dežela, ta Amerika,« je zapisal. »Ni je mogoče ne ljubiti ne sovražiti. Strašna je in veličastna in čudna, nihajoča med vzvišenostjo in smešnostjo.«

Nikoli nisem bil v Ameriki in priznam, da me tja ne vleče. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki so jo obiskali. In ugotovil sem zanimiv vzorec: kdor se je odpravil s skepso ali z odkrito odklonilnostjo, je prišel nazaj z občudujočo fasciniranostjo; kdor je šel z navdušenjem, se je vrnil poln vzvišenega prezira.

Sam do Amerike nikoli nisem gojil prav nobene ljubezni. Niti sredi devetdesetih, ki so prekipevala od naklonjenosti do ameriškega; naklonjenosti, ki se je nekoliko mlajši od mene - tisti, ki so v adolescenco vstopili na pragu novega tisočletja - že ne morejo več spomniti. Vendar se mi je kljub temu od vedno zdela neznansko zanimiva, nerazumljiva, tuja. Skrivnostna v svoji totalni razgrnjenosti. Vedno me je bolj odbijala kot privlačila in tega občutka se nikoli nisem docela znebil. A sem se naučil ceniti, vedno znova in vedno bolj, njeno neverjetno sposobnost samokritike.

Velik narod - to je, narod, ki je velik po duhu - se zna kritizirati in se zna glorificirati. Meni je recimo všeč naša slovenska samokritičnost. Pogrešam pa sposobnost, da bi si znali peti hvalo, glorificirati svoje lastnosti. Zato še toliko bolj cenim Slovence, ki so znali in znajo početi oboje, temeljito in včasih hkrati: Prešerna, Cankarja (spomnimo se njegovih slavospevov slovenstvu v Kurentu in v Podobah iz sanj), Kocbek in njegove Lipicance, Jančarja.

To znajo zelo dobro početi tudi drugi. Španci, recimo. Pred kratkim sem prvič gledal znameniti film »Jamón, jamón«. V njem katalonski režiser Bigas Luna naredi pravi slavospev španskosti, ki pa je obenem najhujša kritika španskih lastnosti, slabosti, napak. Še večji mojstri glede tega so Italijani: odličen primer za to je film »I due marescialli«, klasična komedija s Totojem in De Sico v glavnih vlogah. Dve tretjini filma, ki se odvija neposredno po italijanski kapitulaciji v drugi svetovni vojni, so uničujoča kritika italijanskega oportunizma in prevarantstva - ki pa je prikazan na simpatičen in dobrohoten način. V zadnjem delu pa se prikaže, kako so prav lastnosti, ki so se zdele slabosti, pravzaprav pozitivne, saj afirmirajo italijanski humanizem v nasprotju z nemško kruto hladnostjo. Povsem enako je v znamenitem Monicellijevem filmu »La grande guerra« z legendarnima Sordijem in Gassmanom v glavnih vlogah. Toda tisto, kar ta filma zakrivata, je prav resnična italijanska vloga v obeh svetovnih vojnah, ki je bila daleč od dobrohotne in smešne nerodnosti in mi (zlasti mi Primorci) to vemo bolje od drugih.

Ameriko pa cenim, ker je vedno sposobna narediti uničujočo kritiko svojih dejanj. Američani so svojo travmo v Vietnamu razčistili sami. Sami so oprali svoje umazano perilo, sami vtikali igle v svoje gnojne bule: če ne bi bilo Coppolove »Apocalypse Now«, Stonovega »Platoona« in Kubrickovega »Full Metal Jacketa« in vse stotine ameriških filmov, ki jim sledili, bi danes zahodna javnost - bi ti bralec, ki to bereš - sploh ne imel pojma, kaj je to bila vojna v Vietnamu. Tako kot nima pojma, kaj je to bila bitka za Alžir, gibanje Mau mau, vojna v Angoli ali sovjetski poseg v Afganistanu.

Amerika je dežela neprestanih notranjih sporov: od zgodbe s suženjstvom, prek državljanske vojne, prohibicije, izolacionizma, gibanja za državljanske svoboščine, Vietnama. Kar ni nič neobičajnega. Neobičajen pa je način, kako te delitve presežejo. Ne tako, da poiščejo neko kompromisno rešitev, neko srednjo pot, s katero bi bili vsi zadovoljni. V secesijski vojni je zmagala Zveza. Pika. In je dala Jugu svojo zmago tudi drago, zelo drago plačati. V boju za državljanske pravice so zmagali duhovni sinovi Martina Luthra Kinga. Konec. Poti nazaj več ni, enakost pred zakonom je danes - kljub težavam - nesporni del ameriške stvarnosti. Toda kljub temu poražencev ni razglasila za izmečke, niso zmagovalci zgodovine »edini pravi Američani«, oni drugi pa »nepravi«, »lažni«, »izdajalski«. V vseh ameriških šolah (tudi na Jugu!) so vedno slavili Lincolna kot očeta naroda, ampak tisti kultni, nacionalni, tisti »the« film o secesijski vojni je pa »V vrtincu«, ki stvari dojema z izrazito južnjaške perspektive.

»Ameriškost« ni na eni ali drugi strani, »ameriškost« je namreč vedno prav v tem razcepu med dvema stranema, oziroma je ta sam razcep. Nacionalni mit ni vojska Zveze ali Konfederacije, nacionalni mit je sama secesijska vojna, ki je pokazala vse najboljše in vse najslabše obeh strani. Bistvo ameriškosti se vedno nahaja v tem razcepu, v tem breznu, ki loči posamezne dele obupno individualizirane ameriške družbe, ki jih je tako lepo znal opisati Louis Adamič. Prav zato, ker je patriotizem lahko vedno le v praznem prostoru, ki loči in povezuje ljudi, si »ameriškosti« nihče ne more prisvojiti, nihče ne more zahtevati monopola nad njo.

Ali povedano z ameriško preprostostjo: »Dissent is patriotic«. In da to ni le fraza, bo dovolj, če pomislimo na silovitost, s katero zna Američan raziskati svoje najgrše podrobnosti, ne da bi za trenutek podvomil, da s tem dela uslugo svoji naciji. Od kje Evropejcem sploh material, da kritično razmišljamo o Ameriki, če ne od Amerike same?

In tega Evropejci marsikdaj ne razumemo. Ko gledamo South Park, »25th Hour« ali Moorov »Bowling for Columbine«, v njih največkrat ne vidimo tistega, kar v resnici so: globoko patriotski filmi. Zato nam ostaja prikrita skrivnost Samsonove moči…

3 komentarji:

krakrarjev pravi ...

Kot vedno zelo zanimivo branje, se pa seveda (spet) ne strinjam z vsem napisanim. Posebej problematična se mi zdi tvoja omemba ameriških filmov o vojni v Vietnamu. Ti filmi so zelo dvoumni, posebej takrat, ko se jih predstavlja tako, kot si jih ti. Njihov namen je namreč dati vtis, da je vojna v Vietnamu interna ameriška zagata, nekakšna travma, s katero se mora soočiti ameriška zgodovinska zavest. Gre za travmo prvega poraza, za travmo življenja stotisočih ameriških mladeničev, ki so dali življenje za prazen nič. A dobro vemo, da vojna v Vietnamu ni zgolj ameriška zadeva, ni zgolj problem, ki bi pestil ZDA, temveč je ultimativni izraz ameriškega imperializma. Recimo, pomisli, kako bi odreagiral, če bi pogledal par sovjetskih filmov, v katerih se rusi "konstruktivno soočajo" s porazi svojega imperializma - kjer se boleče in otožno spominjajo padlih Rusov v agresijah nad Madžarsko, Čehoslovaško ali Afganistanom. To bi bilo zelo neoukusno. In isto neokusni se mi zdijo filmi, kot sta Apokalipsa zdaj in Lovec na jelene (ki sta, mimogrede, kot filma več kot vrhunska izdelka, a politično katastrofalna), ki napravijo iz agresorske politike psihološke epopeje.

Nek ameriški filmski kritik je razdelil filme z vsebino vojne v Vietnamu v tri epohe. Prva (Lovec na jelene, Apokalipsa zdaj) vojno v Vietnamu prikaže kot zgolj ozadje neke psihološke zgodbe, druga glorificira ameriške vojaške podvige (Rambo, Pogrešani v akciji), tretja se izteče v pacifizem (Vod smrti, Full Metal Jacket, delno tudi Lasje). A v vseh treh epohah (tukaj Kubrick ni nobena izjemi) izostane psihologizacija Vietnamca. Tudi v Vodu smrti je edina oblika Vietnamca, ki ga vidimo na platnu, tipizirana in desubjektivirana. Vidimo samo slepo zagnane fanatične vojake, kričeče ženske, begajoče otroke, nikjer pa ne zasledimo vietnamskega subjekta z lastno psihološko pripovedjo. In to vsaj zame predstavlja točko, v kateri ameriški film o Vietnamu ne more doseči prave etične katarze, temveč prav nasprotno tisti izolacionizem in "egocentrizem", ki sta pripeljal v najslabše strani ameriške zunanje politike.

Luka Lisjak pravi ...

S tem pa se popolno strinjam. Kar manjka, je "Dances with Wolves" vietnamske vojne.
Če česa ameriški politiki ni mogoče odpustiti, je način, kako je s svojim posredovanjem popolnoma uničila ravnovesje v Indokini. (Prav tako kot Sovjeti v Afganistanu).

Kljub temu se ne odrekam zapisanemu. Povprečni izobraženi Zahodnjak sploh ne bi vedel, kaj je to bil "Vietnam", če teh filmov ne bi bilo, tako kot ne ve, kaj je bil "Mau mau", alžirska osvobodilna vojna ali sovjetski "poseg" v Afganistanu.

Call me Slovenian Gypsy pravi ...

Ves, zdelo se mi je hecno kako si napisal "Adamic je postal cistokrvni American".
Zdi se mi da vsakdo, s katerim se pogovarjam, mi pravi "v moji krvi je ena osmina Japonca! in ena osmina Irca!"
Tudi jaz nisem avtohtoni Slovenec, ce se grem analizirat 4 generacij nazaj! Ampak zakaj bi se?
Americani pa so ponosni na svoje ne-ameriske korenine.
Toda dejstvo je, da je Ameriki "Melting pot". Tisti nepismen Vietnamec, ki prodaja toplo corbo iz svojega malega kioska na cesti in komaj govori anglesko, ima enak ameriski potni list kot pa George Bush.
Ima iste pravice.
To mi je vsec. Ne rabim se delati Americana, ne rabim se delati Slovenca; sem JAZ in vsak to spostuje. Lahko kritiziram vsakogar in nihce mi ne bo zameril.
(In ja, dokazal sem bistvo tvojega posta:-)