Kratko razmišljanje o izvoru nasilja

Poleg tega, da te ne pusti hladnega, ko zapuščaš kinodvorano, je znak dobrega filma vsekakor tudi v tem, da se še mnogo kasneje z mislimi vračaš k njemu. V soboto zvečer sem doživel nenavadno izkušnjo, ki me je zopet spomnila na film z naslovom »Crash«, ki sem ga imel priložnost gledati na letošnjem LIFF-u, govori pa rasizmu v Ameriki. Čeprav se tema sliši oguljena in dolgočasna, zagotavljam, je film (pač po mojih kriterijih, za katere verjamem, da mi jih je marsikdo pripravljen oporekati) naravnost odličen. In kdor težko prenaša moralizem, ki je ponavadi prilepljen k tej temi: brez skrbi, ga skoraj ni (kjer pa je, je zelo diskreten).

Kaj se mi je torej zgodilo? Pravzaprav nič posebnega. V poznih nočnih urah sem se s prijateljico in njenim argentinskim fantom vračal iz Orta, kjer sem pred tem (podatek ni nepomemben za razumevanje nadaljnjega poteka zgodbe) zapletel v- recimo temu tako- manjši nesporazum z vratarjem. Preden smo torej šli vsak po svoje, smo po stari ljubljanski navadi skupaj zavili še na en burek. Da je bilo tistega večera v ozračju nekaj nenavadnega (to je bil, čisto mimogrede, isti večer, ko je 17% vseh Slovencev sodelovalo pri glasovanju za finalni izbor »Bara«), se je potrdilo takoj, ko smo vstopili. Burekindžija nas je gledal sumljivo postrani; kmalu je izdal, da ga je zmotilo, ker smo se med sabo- Slovenci- pogovarjali v španščini. »A ne bi mogli tega vašega prijatla navadit slovenščine,« je končno zinil v značilni burekovski slovenščini, ko nam je postregel. S prijateljico sva mu, skušajoč biti čimbolj prijazna in vedra, razložila, da je fant pač iz daljne dežele in slovenščine ne obvlada. »Lahko bi se naučil.« Ko sem vztrajal, da je v Sloveniji vendar šele kratek čas, me je prekinil z »Ni res! Dobro se vas spomnim: tu ste bili že en mesec nazaj.« Ta natakarjev spomin se mi je vsekakor zdel sumljiv, ker je kazal na to, da smo se mu že pred tem z nečim zamerili, čeprav pri najboljši volji nisem mogel ugotoviti, s čim. Medtem ko je on nadaljeval z nekim jamranjem, češ kakšni da smo Slovenci, »ki od južnjakov zahtevamo, da se navadijo slovenščine, zahodnjakom pa se ponižno prilagajamo«, sem s konico očesa ujel, kako sta v lokal stopila dva mladeniča, morda leto ali dve mlajša od nas (se pravi, okoli dvajsetletna), in v polomljeni srbohrvaščini pozdravila našega burekindžijo, kakor da bi se z njim že dobro poznali.

Medtem smo se že posedli in dočim sta bila moja prijateljica in njen argentinski fant zatopljena v jed in romantična spogledovanja, sem jaz zaslutil, da se stvari obračajo v izrazito negativno smer. Fanta sta se postavila k naši mizi na zelo nenavaden način, ki je dajal slutiti, da gre bolj za strateško postavitev kot pa običajno čakanje na burek. Po slabi minuti molka, sta v angleščini nagovorila našega Argentinca: »Where are you from?« Da se je vse skupaj zdelo zelo sumljivo in da je situacija dišala po pretepu, se očitno ni zdelo samo meni, kajti prijatelj je previdno odgovoril: »From Bolivia.« (Tu bi seveda potrebovali pojasnilo, za kar pa ni dovolj prostora. Naj ostane pri tem, da smo se ravno nekaj ur pred tem pogovarjali o nepopularnosti slovenskih turistov na Balkanu, on pa je v šali odvrnil, da se v tujini najraje izdaja za Bolivijca: so namreč edini narod, ki ga menda nihče ne sovraži.) Kakorkoli: meni je bilo jasno, da Bolivija tu v Sloveniji ne bo dosti pomagala, in sem že začel meriti naše strateške možnosti. Ugotovil sem, da fanta nista pretirano postavna, najbrž pa- glede na nastop- precej izvežbana v pretepih. Največja težava je bila seveda v tem, da sta imela absolutno logistično prednost: onadva sta stala, v polni pripravljenosti, midva z Argentincem pa sva sedela; pa še žensko sva imela načez, če smemo tako reči.

Nakar eden od mladeničev reče: »Punca pa gotovo ni tujka. Tako lepe ženske so samo Slovenke.« Aha, sem si rekel, očitno bodo res batine. Dva neandertalca sta videla Slovenko s tujcem (še nekim »latinosom«, povrh vsega) in jima ne more iti v račun. Ok, sem si rekel, če bo fight, bo pač fight. Sicer iskreno sovražim nasilje, ampak če nas bodo ti mongoloidi napadli, se bomo pač branili. Mirno sem si nadel svoje rokavice in čakal na prvi udarec. Medtem sem stvar dodobra premislil: ker sem nadvse neroden človek, bi me verjetno hitro onesposobili, še zlasti ker sem sedel. Zato sem hitro ugotovil, da lahko računam na edino orožje, ki ga premorem: svojo surovo brutalno silo, ki zna biti (baje) precej uničevalna. V trenutku, ko bi se naša »prijatelja« zganila, bi pobral stol in z vso močjo mahnil po enem izmed njiju.

Nato se je zgodilo nenavadno: dobila sta burek, prijazno pozdravila in odšla. Bil sem povsem šokiran: navsezadnje sta očitno res hotela samo malo poklepetati in nista imela prav nobenega slabega namena. Še nekaj minut skoraj nisem mogel priti k sebi: kako sem se lahko tako zmotil v oceni? Naslednji dan sem stvar znova premislil: kaj bi se zgodilo, če bi me, ko sem bil v polni bojni pripravljenosti (in z nekoliko omejeno sposobnostjo presoje), eden od njiju potrepljal po ramenu (recimo, da bi me hotel prositi za cigaret). Katastrofa!

Nauk, ki sem ga na lastni koži fasal v soboto, je zelo podoben nauku iz filma »Crash«. Od vseh strani slišimo o napadih, ki se dogajajo v naših mestih, o pretepih z noro in neumno dinamiko, da se nam pod kožo zarine prepričanje, da od povsod preti nevarnost. Sočloveka dojemamo kot potencialno grožnjo in temu primerno ravnamo. Včasih se nam zgodi, da povsem nedolžno situacijo povsem napačno interpretiramo. Resničnost obarvajo strah, predsodki in- seveda- slabe izkušnje, in naenkrat smo pripravljeni udariti, se braniti ali celo še huje: udariti prvi, preventivno. V takih slučajih se pokaže ves pomen državne politike do nošenja orožja: če si neoborožen, se bo v najslabšem primeru končalo z obiskom urgence, če pa imaš- zaradi varnosti, seveda!- pri sebi pištolo …

Kakorkoli: če boste kje zasledili omenjeni film, si ga poglejte. Do takrat pa skušajte čimbolj uživati v čudežnih trenutkih, ko se vam bo sočlovek, za katerega ste bili prepričani, da se v njem skriva sovražnik, nenadoma prikazal kot nedolžen in morda celo dobronameren bližnjik.