Zadnjič sem po čistem naključju ugotovil, da LDS na svoji spletni strani gosti tudi bloge nekaterih svojih eminentnih članov. Med njimi je (bil, saj je očitno že usahnil) tudi blog poluradnega ideologa naše največje opozicijske stranke (God, do I love saying that!). Mislim seveda na Slavoja Žižka.Pravzaprav sem na Žižkovem eldeesovskem blogu prebral en sam post. Star je skoraj natanko eno leto, v njem pa veliki filozof (to sem zapisal brez najmanjše ironije, da bo jasno!) analizira rezultat oktobrskih volitev, na katerih je »njegova« stranka doživela svoj prvi poraz v zgodovini.
Vedno se strašno zabavam, kadar se Žižek brani. Takrat poskuša vzpostaviti neko moralistično držo, njegove besede pa se napolnijo s svečano patetiko: ker tega stila ni ravno vešč, izpade vse skupaj neznansko smešno. Najbolj pa je zabaven, kadar hoče igrati užaljenost. Tako je tudi v omenjenem postu. Če mu smemo verjeti, ga je prizadel Janšev govor na Kongresnem trgu; takratni vodja opozicije se je namreč na sklepnem zborovanju Zbora za republiko obregnil ob Žižkovo izjavo, da mu »tri minute dobrega filma pomenijo več kot usoda Slovenije«.
Ta izjava (ki jo je, resnici na ljubo, filozof kasneje preklical), je pojasnil Žižek, ne pomeni nič drugega kot afirmacijo normalnosti: »Živeti hočem v državi, kjer se lahko ukvarjam z minutami dobrega filma, ne z usodo Naroda – in v državi, za katero bom več naredil tako, da se bom ukvarjal z dobrimi filmi, kot pa tako, da se grem poceni predvolilnega patriota. V tujini sem za prepoznavnost Slovenije naredil več kot Janša…« (itd., itd.; sledi daljša lajna v tistem patetičnem slogu, ki se mu tako slabo poda).
Stvar je v resnici še bolj preprosta. Nobeno poglobljeno razumevanje heglovske dialektike ni potrebno, da bi videli, kako zelo preprosta je.
Vsak državljan ima pravico, da se požvižga za svojo državo in reče, da mu »tri (pardon: dve) minuti dobrega filma pomenijo več od usode Domovine«. To pravzaprav spada v okvir zadnje od tistih treh znamenitih »neodtujljivih pravic«, s katerimi je po preambuli ameriške ustave Stvarnik obdaril slehernega človeka: »Life, Liberty and the Pursuit of Hapiness«. Vendar pa s tako izjavo (in z ravnanjem, ki izhaja iz nje) pač izgubi pravico, da se njegov glas o javnih zadevah jemlje resno. Kakšno težo ima lahko v politiki mnenje nekoga, ki trdi, da mu ni mar za usodo države? Najbrž ne ravno velike.
Stvar je, kot rečeno, nadvse preprosta. O njej skoraj ne bi imelo smisla izgubljati besed, če ne bi marsikoga tako pogosto zmedla. Stari Grki so se ujeli v isti precep: ljubili so umetnost in modrost, obenem pa so (kot veliki prijatelji politike) sovražili prezir, ki so ga umetniki in filozofi tako pogosto namenjali političnim vprašanjem.
Seveda ni nobene potrebe, da bi Žižka zaničevali zaradi te nedolžne in simpatične izjave. Še manj, da bi mu (kot to počno nekateri) zaradi nje odrekali veljavo kot mislecu. Le preslišati se ga bomo morali naučiti, vsakič ko bo svojo pozornost od načelnih vprašanj resnice preusmeril h konkretnim dilemam naše skupne prihodnosti. V takih primerih je namreč ključna prav lastnost, v kateri se veliki filozof iz Ljubljane v svoji karieri ni ravno najbolj proslavil: to pa ni nič drugega kot »zanimanje za usodo Naroda«, če si smem sposoditi njegove lastne sarkastične besede.
Ni komentarjev:
Objavite komentar