Irak in nesrečna slovenska barka...

Novica, da bo Slovenija v Irak poslala štiri vojake, je zunaj meja naše domovine že postala vic dneva. Prav neverjetno, koliko blogerjev, ki nasprotujejo vojni v Iraku (karkoli že to pomeni), jo je izkoristilo za sarkastične pripombe. »Usodni preobrat v vojni: Slovenija bo v Irak poslala štiri vojake.«

Že to nas lahko opomni, kako ni vladna odločitev pravzaprav nič posebnega. Poleg tega na realni ravni niti ne pomeni velikega odmika od sedanje slovenske zunanjepolitične usmeritve. Slovenija (kljub vilnski izjavi), ni sodelovala v vojni koaliciji, se pa je že takoj po resoluciji ZN vključila v NATO-ve projekte usposabljanja iraških varnostnih sil. Do sedaj je usposabljanje potekalo v Jordaniji. Hašemitska kraljevina je namreč takoj priskočila na pomoč pri tem projektu, saj je verjetno edina iraška soseda, ki ima interes za stabilnost v Iraku in je trenutno najiskrenejša prijateljica novega iraškega režima in (poleg libanonske opozicije) edini pravi zaveznik, ki ga ima Irak ima v arabskem svetu. Kakorkoli: izkazalo se je, da Jordanija kljub temu ni sposobna zagotoviti usposabljanja vojakov na svojem ozemlju, zato se je Slovenija svoje inštruktorje odločila poslati neposredno v Bagdad. Premik je v stvarnosti majhen (navsezadnje gre le za štiri inštruktorje), je pa res, da nosi v sebi večji simbolni premik. Prav tu pa so se stvari zapletle. Odprla se je politična konfrontacija, pri čemer sta vlada in predsednik republike strnila vrste v prid, opozicija pa proti tej odločitvi.

Sam sem na strani vlade in se z njeno odločitvijo v osnovi strinjam, zopet pa me je pozitivno presenetil tudi predsednik Drnovšek. Vedno bolj mi je simpatičen in če bo nadaljeval po tej poti, bom na naslednjih volitvah najbrž celo volil zanj. (Razen, če bo za predsednika kandidiral tudi Borut Pahor, v tem primeru bom iz lokalpatriotskih razlogov volil njega. V tem primeru bo res sublimni znak sprave, če bom glasoval za- kot radi rečemo mi zadrti desničarji- »predsednika bivše totalitarne stranke«!)

Toda kljub temu, da se z odločitvijo strinjam, mi prav nič ni všeč način argumentacije, ki si ga je vlada izbrala za utemeljitev svoje odločitve. Kadarkoli vidim ali slišim ministra za obrambo, kako razlaga, da »je to pač naša dolžnost kot članice NATA« in da gre za »konsekventno posledico mednarodnih obvez, ki smo jih sprejeli kot država«, bi najraje zalučal čevelj v ekran ali razbil radijski sprejemnik. Poznam kar nekaj držav, kjer bi povprečni volilec storil isto, če bi mu njegova vlada skušala dopovedati, da je tako pomembna simbolna odločitev v zunanjepolitični usmeritvi njegove države neobhodna posledica »zunanjih faktorjev«, »mednarodnih obveznosti« in podobnih fatalističnih jajc.

Problem je seveda v tem, da povprečnega slovenskega volilca prav s tem najbolje prepričaš. Človek kot jaz, ki so mu od rojstva vcepljali, da se mora znati postaviti zase, se izogibati čredam in krdelom, razmišljati s svojo glavo in podobne preživete doktrine stroge liberalne meščansko-kulaške vzgoje, bo presenečen, kako hitro je povprečni slovenski volilec (ne glede na inteligenco, izobrazbo ali socialni status!) pripravljen sprejeti nek ukrep, samo da se ga prepriča, da »je ta nujen«, da »sledi svetovnim trendom«. Enako je z gospodarskimi reformami. Prav zanimivo, kako nebogljena je moč argumentov, ki se vrtijo okoli »javnega dobrega« ali konkretne osebne in zasebne koristi predvidenih reform: ne z enim ne z drugim ne prepričaš povprečnega Slovenca. Kronski argument, tisti težki kaliber, ki podira vse miselne zidove je, »reforme so nujne« ali še bolje, »reforme so v skladu z duhom časa«, »tako teče svet«.

»Tako teče svet«. Naravnost osupljivo, kako hitro je povprečni Slovenec pripravljen slediti Duhu časa. Ko enkrat ugotoviš moč tega argumenta, je skoraj nujno, da ga uporabiš (saj le tako prideš do živega miselnim ogradam, ki jih vsak od nas postavi okoli svojih mnenj); in na ta način se ta »forma mentis« podaljšuje. Tudi sam uporabljam ta trik. Ko se na primer srečam s svojimi prijatelji koroškimi Slovenci, jih nagovarjam, naj le uporabljajo to argumentacijo. Noben poziv k identiteti, k pristnosti, k javnosti, k iskrenosti, ne bo slovenskega jezika na Koroškem rešil pred propadanjem tako učinkovito kot prepričevanje, da je zdaj v svetu »in« govoriti več jezikov, da si danes »na pravi strani zgodovine«, če poudarjaš svojo večjezičnost, multikulturnost. Manjšine so zadnjih 15 let v modi: in naravnost presenetljivo je, kako hitro so okrevale umirajoče slovenske skupnosti po vsem svetu, ko so zvedele, da so zopet »in«, da jim je zopet naklonjen »duh časa«.

Zanimivo, kako je v delu slovenske izobraženske javnosti zasidrano prepričanje, da so Slovenci konservativno ljudstvo, ki se trdno oklepa preživelih praks. Kakšna zmota! Kakšna slepota! Ravno nasprotno: Slovenci so narod, ki je bil vedno pripravljen na vsakršne radikalne spremembe. Držal se je starega, dokler je bil prepričan, »da plove v pravo smer«, a se ga je tudi takoj odkrižal, ko je ugotovil, da ladja »ne sledi več trendom«, da je zašla s »smeri, v katero teče svet«. In to tako v politiki kot v družbi.

V politiki, recimo. Poglejmo v »duhovno zgodovino Slovencev« in preglejmo naše intelektualce, naše velike pisce. Takoj bomo odkrili: Slovenci v svoji zgodovini sploh nismo imeli pravih konservativcev! Ne med politiki, ne med pisatelji, ne med intelektualci. Razen v kratkem obdobju, ko je kazalo, da je usoda sveta vezana na Metternichovo konservativno ideologijo. Toda prav nobenega avtorja ne bomo našli (morda s častno izjemo Alojza Gradnika), ki bi svojo politično-etično vizijo utemeljil na izročilu in njegovi previdni nadgradnji, kar je srž vsega političnega konservatizma, od Burka naprej. Tudi naši ideologi političnega katolicizma, od Mahniča do Kreka in Ušeničnika, so bili- če jih beremo količkaj pozorno- pravzaprav revolucionarji in politični radikalci. Celo Andrej Gosar, ki je bil med vso to sodrgo najbližji nekemu zmernemu demokratičnemu katolicizmu, je bil v bistvu socialni revolucionar. Konec 19. stoletja se je namreč med Slovenci razširila novica, ki jo je iz Dunaja prinesel Janez Evangelist Krek, namreč da so liberalizem, kapitalizem in parlamentarizem dolgoročno mrtvi in da se svet obrača drugam. Od takrat se je ves politični spor vrtel le okoli tega, kaj pomeni ta »drugam«.

Tudi v družbenih vprašanjih ni mnogo drugače. Poglejmo ljudske tradicije. Slovenci so bili eden prvih narodov srednje Evrope, ki so se tako hitro in učinkovito znebili tradicionalne kulture: od glasbe, oblačil, navad. Na začetku 19. stoletja so vrli možje s histerično vnemo zbirali »ljudsko blago«, ki je izginjalo s tako hitrostjo, da bi danes sploh ničesar ne vedeli o starodavnih ljudskih pravljicah, napevih, oblačilih, navadah, če ne bi »nacionalni romantiki« z njimi polnili svoje zvezke. In to se nadaljuje do danes. Dovolj je, da gremo na slovensko podeželje in videli bomo, s kakšno vnemo se uničuje vse ostaline stare podeželske bivanjske kulture. Reci podeželanu, da je nekaj »moderno« in takoj bo zavrgel staro za novo, pri čemer bo seveda to prilagodil svojemu (ne)okusu. Kajti tu je trik: sentimentalizem je ključni spremljevalec iztrganosti, izkoreninjenosti. Uničenje tradicije skoraj vedno spremlja rast kiča v družbi in nostalgije v politiki. Gostilna pri Jožovcu in Titovi spominki kot simptom slovenske stvarnosti?

Drago Jančar je v nekem svojem eseju lepo postavil znano pesmico »Barčica po morju plava« v jedro te slovenske miselnosti. Pridejo trenutki (kot ob izbruhu druge svetovne vojne ali ob propadu komunizma), ko se zdi, da se je svet, kot so ga ljudje poznali, porušil. Ladja, na katero so se navdušeno vkrcali, ker so mislili, da jih pelje v »pravo smer«, je potonila. Takrat nastane prazen prostor, kratko obdobje čistega obupa in prepuščenosti, ko vsi le čakajo, kje se bo pojavila nova ladja, ki bo pobrala brodolomce zgodovine in jih popeljala s sabo v svetlo prihodnost. Mislim, da ni potrebno pojasniti metafore: leta 1941 je to bil komunizem, leta 1990 pa »demokracija«, »kapitalizem« in »Evropa«.

Čas bo že, da počasi prekinemo s to nesrečno »Črtomirovo« tradicijo konvertitstva, za katero stoji strah pred neznanim in nemoč, da bi se sami spopadli z izzivi, ki jih prenaša popolna neznanka prihodnosti. Morda je na nas, mladih generacijah, da se naučimo misliti brez ideološkosti, da se spopademo s problemi brez lahkih pomagal, ki razložijo vse izzive sedanjosti skozi eno besedo, pa naj bo to »kapitalizem«, »imperializem« ali »demokracija«. Predvsem pa, da se otresemo tega res hlapčevskega sklicevanja na »duh časa« in se naučimo po moško stati za svojimi odločitvami, ne pa da jih vedno prelagamo na nevidnega gospodarja, ki visoko nad nami pelje ladjo v pravo smer, nam pa ne ostane drugega kot da dvigujemo sidro, napenjamo vrvi in čistimo palubo.