Za božjo voljo, odidite!

Danes je nova ministrica za lokalno samoupravo Duša Trobec Bučan predstavila svoj novi "predlog" regionalizacije Slovenije, na katerem je trdo delala zadnji mesec. In rezultat tega vnetega razmišljanja? Slovenija naj se razdeli na šest pokrajin, ki naj ustrezajo šestim škofijam Rimokatoliške cerkve. 

Priznam, da sem za trenutek pomislil na prvoaprilsko šalo. Morda me je zavedel nenavadno topel februar; tukaj, ob Plečnikovih vrbah vzdolž Ljubljanice, že posedajo mladi pari in zjutraj lahko slišimo previdno žvrgolenje ptičkov. Nato sem se spomnil, da smo šele včeraj praznovali kulturni praznik in srce mi je zopet napolnil obup nad političnim stanjem pri nas.

Vprašal sem se: zakaj vlada nadaljuje svojo agonijo, ko pa je vsem jasno, njej sami nemara še najbolj, da je vsega konec. Zadnjega pol leta je resigniranost preplavila samo koalicijo: zdi se, da nihče več ne dela resno: ne le, da se skuša zastaviti nobenega resnega političnega projekta, ampak nima niti toliko motivacije, da bi vzdrževala videz normalnosti in uspešnosti. Kot da bi se začelja valjati v blatu svojega lastnega neuspeha in v tem še uživala. Ministri sploh ne več utemeljujejo svojih potez, zakoni in ukrepi se sprejemajo z zdolgočasenim glasovanjem, kjer nimajo levičarski poslanci niti toliko moči, da bi na izviren in duhovit način zaničevali svoje nasprotnike. Ko politična garnitura izgubi celo voljo, da bi si izmišljevala verodostojne laži, je nedvoumen znak, da ji je odklenkalo.

Zakaj ne torej konča agonije? Z njenim podaljševanjem ne dela škode le državi, temveč tudi sama sebi. Kdo ve, kaj bo ostalo od leve politične opcije, če se takšno stanje političnega razsula nadaljuje še dve leti? To nikakor ni nedolžno vprašanje. Na pogorišču post-komunistične levice znajo vznikniti nevarni populizmi: ne le Popovičev Koper in Jankovićeva Ljubljana, tudi Poljska in Madžarska sta nam lahko glede tega v poduk! Obstoj odgovorne leve politične opcije je nujen le za stabilnost političnega sistema, temveč tudi za socialno kohezivnost. Še vedno sem prepričanja, da SD ima potenciale, da postane takšna stranka - mislim, da je njen vzpon na mesto, ki ga je prej zasedala LDS, eden izmed najbolj pozitivnih premikov zadnjih petih let. Toda če je že zdaj, po pičlih dveh letih vladanja, zdrsnila na borih 10% podpore, ji na naslednjih volitvah grozi polom zgodovinskih razsežnosti, primerljiv s porazom madžarskih ali katalonskih socialistov v zadnjem letu. 

Če bi Pahor, ki ga še vedno imam za častnega človeka, ki se je (ne povsem po svoji volji) znašel na mestu, ki mu kar najmanj pristoji, zbral pogum in storil to, kar mu svetuje mama, bi dokazal politično zrelost, kakršne v tej državi nismo videli vse od samo-razpusta DEMOS-a decembra leta 1991 na Dolskem pri Ljubljani. 

Kajti alternativa je zaskrbljujoča: nadaljevala se bo vampirska prilastitev vseh inštitucij s strani najbolj neprimernih nstavljencev vladajoče garniture, okrepil se bo verbalni napad na opozicijo in vse, ki mislijo drugače. V še zadnjih ostankih nekdaj mogočnega levičarskega medijskega aparata si skorajda ne morejo več izmisliti uspešnih metod za edino taktiko, ki jim še ostane: ustrahovanje pred desnico. Zdaj je postalo priljubljeno govoriti o "madžarskem scenariju", po katerem bo ena stranka prevzela totalni nadzor nad državo. Intonacijo za novo harmonijo kolektivne histerije je priskrbela notranja ministrica, ki si je privoščila ogabno manipulacijo, ko je dan spomina na holokavst izkoristila za ceneno strašenje pred "janševističnim" prevzemom države. Sledili so ji še zadnji intelektualni zavezniki te vlade, ki so preventivno opozorili na bližajočo se lustracijo. Strah pred Janšo je ostal edini zaveznik levice na oblasti. Leta 2008 je opravil svojo vlogo; na naslednjih volitvah je ne bo.

Ko so zahodni zavezniki leta 1940 izgubili bitko za Norveško, je poslanec Winston Churchill v enem svojih znamenitih govorov nesposobnega premiera Nevilla Chamberlaina rotil, naj odstopi in omogoči oblikovanje nove koalicijske vlade, ki bo kos vojnim razmeram. Ognjeviti govor je zaključil z znamenitim citatom, ki ga je leta 1653 Oliver Cromwell zabrusil nekdanjim zaveznikom, ki niso hoteli dopustiti razpustitve parlamenta:

You have sat too long here for any good you have been doing. Depart, I say, and let us have done with you. In the name of God, go!

Chamberlain ga ni poslušal. Vztrajal je na svojem položaju in skušal braniti nebranljivo delovanje svoje vlade z neuspešnimi dovtipi. Kmalu zatem so ga k odstopu prisilili nezadovoljni člani lastne stranke (ki so nato izbrali Churchilla za svojega voditelja). Tudi ni moglo biti drugače. Chamberlain, "pošteni mož iz Birminghama", je tako izgubil še zadnjo priložnost, da bi se v zgodovino zapisal še kako drugače kot najbolj neuspešni ministrski predsednik Velike Britanije.