Pahor, Obama in zaporniki: zgodba o izsiljevanju in mizernosti.

Globalni škandal o razkritju ameriške diplomatske korespondence je pljusknil tudi v dolino šentflorjansko. 

Včeraj so nekateri svetovni mediji (Spiegel, Le Monde, New York Times in El País) začeli ekskluzivno objavljati prve podrobnosti iz več kot 250,000 zaupnih ameriških diplomatskih dokumentov, ki jih je v javnost spustil Wikileaks. Med povzetki se je pojavilo tudi ime Slovenije. Omenjeni mediji so izkoristili depešo o pogovoru med ameriškim veleposlanikom v Ljubljani in premierom Borutom Pahorjem, do katerega je prišlo januarja letos (mislim, da ni nobene potrebe, da uporabljamo pogojnik: dokumenti so zelo očitno pristni), kot primer, kako ameriška diplomacija pritiska na male države. V pogovoru naj bi State Department - tako pišeta Guardian in El País (ta je v prvem članku celo zamešal Slovenijo in Estonijo) - obisk visokih slovenskih predstavnikov v Beli hiši pogojeval s tem, da Slovenija sprejme simbolično število zapornikov iz zapora v Guantanamu: pravzaprav naj bi bilo govora o enem samem zaporniku.

O tem so takoj začeli poročati slovenski mediji in že danes dopoldne sta se na trditve odzvala tako premier kot zunanje ministrstvo. Milan Balažic, predstavnik ministrastva, je zagotovil: "Z ameriške strani ni bilo nobenih pritiskov v smislu povezovanja obiska predsednika vlade v ZDA in sprejema zapornika iz Guantanama." Enako je trdi tudi Pahor, ki je sporočil, da v pogovorih "niti predsednik Obama, niti predstavniki ZDA niso nikoli povezali sprejema zapornikov iz zapora v Guantanamu z obiskom pri njem, niti z nobenim drugim vprašanjem."

Postavlja se torej vprašanje, kdo laže: depeša ameriške ambasade ali slovenska vlada? Za vsakega razumnega opazovalca je odgovor pravzaprav na dlani: zakaj naj bi Američani lagali sami sebi, da so pritiskali na Slovenijo? Očitno je, da laže slovenska vlada.

Tako bi sklepal vsak, ki je prebral Guardian ali El País. Če pa pogledamo uradni dokument, ki je medtem že integralno prišel v javnost, nas čaka presenečenje. Ne: ne premier ne zunanje ministrstvo pri svojih izjavah nista lagala. Predstavniki ZDA obiska Pahorja pri Obami nikoli niso pogojevali s tem, da Slovenija sprejme zapornika iz Guantanama. Bilo je ravno obratno: Pahor je bil tisti, ki je sprejem zapornikov pogojeval s tem, da mu omogočijo obisk pri Obami.

Dopis je glede tega nedvoumen: 

In response to CDA's /chargé d'affaires/ request for assistance in closing Guantanamo, Pahor said that he would ask the government (GoS) to take detainees as long as "political" and "financial" obligations were considered separately. In a one-on-one pull-aside with CDA, Pahor linked acceptance of detainees to "a 20-minute meeting" with POTUS /President of the United States/.

Oziroma po naše:

Pahor je v zaupnem pogovoru z odpravnikom poslov /na ameriškem veleposlaništvu/ sprejem zapornikov pogojeval z "dvajsetminutnim srečanjem" s predsednikom Združenih držav.

Da bi bila stvar še hujša, je Milan Balažic, predstavnik slovenskega ministrstva za zunanje zadeve, prav v današnjem sporočilu za javnost izjavil, "da so na ministrstvu preverili vse pravne možnosti za sprejem zapornikov in da v Sloveniji teh pravnih možnosti nimamo." Še en dokaz, da ima naša trenutna vlada izjemno sposobnost, da sama sebe potunka v drek. Če Balažicevo izjavo namreč povežemo z razkritjem iz dopeše, pridemo do zaključka, ki je milo rečeno neprijeten: je bil predsednik vlade pripravljen poteptati slovenski pravni red zaradi kratkega srečanja z Obamo?

Diplomacija je zapletena zadeva. Lahko si predstavljam, da je Slovenija bila (in še bo) pod pritiskom močnejših držav, da se ukloni njihovim interesom. Takšni pritiski, ki jih (na podlagi površnega ali namenoma pristranskega branja dotične depeše) omenjata Guardian in El País bi se mi zdeli nekaj običajnega. Motila bi me le nizka pričakovanja, ki jih o naših voditeljih goji ameriška diplomacija: da bi se bili pripravljeni prodati že za kratko srečanje z Obamo! Če bi do takšnih pritiskov res prišlo, bi od naše diplomacije in politike pričakoval bodisi to, da se jim upre, če misli, da je sprejem zapornikov proti slovenskim interesom ali v neskladju s pravnim redom naše države, bodisi da se jim ukloni, če misli, da bi to ne povzročilo pretirane škode, vendar v zameno za določene stvarne diplomatske ali politične prednosti. Dejanski tekst depeše pa razkriva cinično mešanico mizernih osebnih ali dnevnopolitičnih ambicij (kaj drugega pa je Pahorjeva želja po srečanju z Obamo?) in diplomatskih in strateških interesov države. Da skromnost ni največja vrlina našega premiera, nam je bilo že nekako jasno. Da pa je njegova samovšečnost tako bolestna, da se je zaradi cenene promocije (beri: zaradi stiska roke in fotografije s popularnim ameriškim predsednikom) pripravljen igrati s slovenskimi zunanjepolitičnimi interesi in celo s pravnim redom naše države: ne, tega si nismo predstavljali.

Dejansko je celotna zgodba precej smešna. Glede na vse, kar se dogaja v naši državi, ni vredna zgražanja. Služila bi lahko kvečjemu kot dragocena iztočnica za kvalitetno politično satiro, če bi jo imeli. A je nimamo. Tako kot očitno nimamo ravno bistrega novinarstva. Do zdaj vsi slovenski mediji še vedno povzemajo zgodbo po opisih tujih medijskih hiš, čeprav je originalni dokument prosto dostopen:

http://www.elpais.com/articulo/internacional/Cable/acogida/presos/Estonia/elpepuint/20101129elpepuint_39/Tes

Pravzaprav smo lahko kot Slovenci hvaležni škodoželjnosti evropskih levosredinskih dnevnikov, ki so na vsak način hoteli izpostaviti dvomljive metode ameriške zunanje politike: Slovenijo so pokazali kot nebogljeno malo državo, izpostavljeno absurdnim pritiskom samovoljne velesile. To gotovo ni laskava podoba, a je vsekakor boljša od dejanske slike, ki jo razkriva depeša. To je slika države, ki ni majhna le zaradi svoje velikosti in diplomatske šibkosti, ki iz tega izhaja, ampak predvsem zaradi majhnosti njenih voditeljev: zaradi omejenosti njihovih obzorij in pritlehnosti njihovih ambicij. Z drugimi besedami: banana republika. Oziroma, kot je pred kratkim posrečeno zapisal Newsweek: olive republics.