Seveda gledam s simpatijo na protirežimske demonstracije v Egiptu. Z srcem in umom sem na strani protestnikov. A kljub temu sem skeptičen in nekoliko zaskrbljen. Egipt ni Tunizija, kjer je sekularizem globoko zakoreninjen (ali se je vsaj tako zdelo do zdaj): poleg tega pa niti za tunizijsko jasminovo revolucijo še ne vemo, kako se bo končala. Smo v trenutku, ko so vse možnosti odprte in to daje celotnemu dogajanju tisto intenzivnost, ki je značilna za prevrate. A tudi negotovost. Spomnimo se: tudi iranska revolucija (tista l. 1979) se je začela na podoben način in se iztekla v masovno tiranijo islamske republike.
Kar me skrbi glede Egipta, je, da se bo v obdobju brazvladja, ki utegne slediti Mubarakovemu padcu, izkazalo, da je edina organizirana politična sila, zmožna obvladovati položaj, islamistična Muslimanska bratovščina, ki je že desetletja največji trn v peti laično-avtokratskega režima. Prav lahko se zgodi, da bodo Muslimanski bratje edini pravi zmagovalci revolucije, pri kateri sami, kot vse kaže, niso odločilno sodelovali.
Možen je tudi tretji scenarij, da se bodo demonstracije končale enako kot iranska zelena revolucija pred dobrim letom: da bodo torej zatrte v krvi, režim pa se bo otresel še zadnjih demokratičnih kulis. Ampak kot kažejo zadnje novice, se je vojska postavila na stran ljudstva in zdi se, da je padec sedanjega režima neizogiben. Prihodnost je zato izjemno negotova. Ne pozabimo, da je Mubarak legitimni naslednik Sadata, ta pa Naserja: to pomeni, da je njegov režim zadnji člen v nepretrgani verigi, ki jo je vzpostavila revolucija 1952. Če bo Mubarak zares padel, bo s tem konec tiste politične kontinuitete, ki - ob številnih spremembah - traja vse od vzpostavitve republike pred šestdesetimi leti. Smo torej pred velikimi spremembami. Egipt namreč ni le najštevilčnejša, temveč v marsičem še vedno najpomembnejša arabska država, kljub gospodarski moči Savdske Arabije in zalivskih emiratov. Kar se zgodi v Egiptu, ima posledice v celotni regiji in odmeva tudi onkraj nje. Ne smemo pozabiti, da se je prav v Egiptu rodil tako arabski nacionalizem kot tudi moderni islamizem.
So trenutki v zgodovini, ko se zdi, da se čas razpre. Deterministično razumevanje, ki vidi zgodovino kot konglomerat neštetih socialnih procesov, se zlomi. Razpre se polje neštetih možnosti. V patosu revolucije se zdi vse mogoče.
Analogije, ki se ponujajo, niso spodbudne. Upam, da se ne bo ponovil iranski scenarij iz leta 1979, niti tisti iz 2009-10. Ravno tako upam, da se ne bo zgodilo kaj podobnega, kot v Alžiriji po letu 1991: permanentna državljanska vojna med skrajnimi skupinami in vojaškim režimom brez demokratične legitimacije. Toda v zadnjih dnevih mi prihaja na misel še ena, pozitivnejša analogija. Portugalska nageljna revolucija 1974: tedaj se je vojska postavila na stran ljudstva in strmoglavila avtoritarni režim, ki mu je dolgo služila kot glavni steber. Tistega daljnega aprila so se mnogi na Zahodu, vključno s State Departmentom in Belo hišo, bali, da se bo portugalski prevrat sprevrgel bodisi v revolucionarni kaos ali v komunistično diktaturo. A nič od tega se ni zgodilo: odprl je pot v uspešno demokratično tranzicijo.
Portugalska nageljna revolucija se je začela, ko je državni radio v zgodnjih jutranjih urah 25.4. 1974 predvajal prepovedano pesem kantavtorja Zece Afonsa Grândola, vila morena: to je bil dogovorjeni znak, da je vojska zasedla ulice in izvedla osvobodilni državni udar proti vladajočemu režimu. Izbira ne bi bila mogla biti bolj posrečena, njeno besedilo opisuje občutje vseh političnih revolucij:
Em cada esquina um amigo,
Em cada rosto igualdade,
O povo é quem mais ordena
Dentro de ti, ó cidade.
Na vsakem vogalu prijatelj,
na vsakem obrazu enakost,
ljudstvo najbolj ukazuje
v tebi, o mesto.
Grândola, vila morena
Terra da fraternidade
O povo é quem mais ordena
Dentro de ti, ó cidade
Dentro de ti, ó cidade
O povo é quem mais ordena
Terra da fraternidade
Grândola, vila morena
Em cada esquina um amigo
Em cada rosto igualdade
Grândola, vila morena
Terra da fraternidade
Terra da fraternidade
Grândola, vila morena
Em cada rosto igualdade
O povo é quem mais ordena
À sombra duma azinheira
Que já não sabia a idade
Jurei ter por companheira
Grândola a tua vontade
Grândola a tua vontade
Jurei ter por companheira
À sombra duma azinheira
Que já não sabia a idade
Grandola, zamorsko mesto,
dežela bratstva.
Ljudstvo je tisto, ki vlada
v tebi, o mesto.
V tebi, o mesto,
ljudstvo vlada,
dežela bratstva,
Grandola, zamorsko mesto.
Na vsakem vogalu prijatelj,
na vsakem obrazu enakost.
Grandola, zamorsko mesto,
dežela bratstva.
Dežela bratstva!
Grandola, zamorsko mesto,
na vsakem obrazu enakost,
ljudstvo tukaj vlada.
V senci mogočnega hrasta,
ki mu nihče ne ve starosti,
sem prisegel, Grandola,
zvestobo tvoji volji.
Grandola, tvoji volji
sem prisegel zvestobo.
V senci mogočnega hrasta,
ki mu nihče ne ve starosti.
5 komentarjev:
Zelo lepa pesem.
Glede Muslimanske bratovščine. Problem vidim v tem, da se zatira vso opozicijo, tudi takšno, ki bi lahko Egipt popeljala po poteh zahodne demokracije. V takšnem položaju imajo bolj radikalne, militantne in dobro organizirane skupine večjo moč in v časih krize lažje organizirajo svoje privržence, potem pa prevzamejo oblast. V Egiptu se je tega zelo bati.
Do zdaj smo videli velike proteste, ki se jih udeležujejo drugačni ljudje, ampak bolj se bo vleklo, bolj bo nek liberalni posameznik, brez očitnega vodstva, postajal apatičen, bolj bodo bolj radikalni pripadniki Muslimanske bratovščine stopali v ospredje. No, to samo predvidevam, ampak bi kar rekel, da bo tako.
Jaz samo upam, da se bo na koncu dobro izteklo, da bo prišlo do neke prehodne vlade in da se bodo formirale politične stranke in nastopile na svobodnih volitvah, potem pa bo Muslimanska bratovščina končala pri 25% in ne bo mogla zavladati. Ampak mogoče je to samo wishfull thinking.
Se bi kar strinjal s tvojo analizo, Jin.
Tukaj pa še ne sme pozabiti na véliko mater vseh herezij, zahodno realpolitiko, posebno tisto EUja, ki ima polna usta človekovih pravic, ampak ko se kaj zgodi, zmeraj izberejo raje poznanega diktatorja (s sicer nekaterimi popravki) na mesto da bi dodobra pomislili, kako naj se EU vključi, da bi nekemu procesu pomagali se kar najbolje izvršiti. EU (in to mi je grozno reči, saj sem veilk evrofil) vedno misli zelo kratkoročno, pragmatično in hinavsko. Zdaj smo videli Berlusconijevo izjavo, jutri bo še kak velikaš, potem bo ljudstvo ugotovilo, da EU v bistvu podpira Mubaraka in se bo zradikaliziralo in se začelo pridruževati islamistom. In potem bomo rekli, da tretji svet je preneumen za demokracijo (ali je kulturno drugačen - bulšit)
Problem Evropske unije je, da ni brala Žižka. Žižek je nekje zapisal:
"naiven ni tisti, ki razmišlja o utopičnih rešitvah, in ne vidi sveta, 'takega, kot je'; naiven je tisti, ki ne vidi kontingence 'sveta, takega kot je', ki ne spozna potencialov za radikalne spremembe, ki ždijo v vsaki realnosti". Ali nekaj takega, žal ne znam tako natančno povedat kot on.
Prav tega EU ne razume. V svojem "pragmatičnem realizmu" se zato vedno postavi na najmanj realistično pozicijo. Tako kot v bivši Jugoslaviji, ko je do zadnjega podpirala edino rešitev, ki je bila nemogoča, namreč ohranitev Jugoslavije. In potem, ko se je zgodilo, kar se je, je z očitajočim zadovoljstvom kimala, češ "sem vam rekla!" In ni razumela, da je prav ona, s svojim trmastim podpiranjem ohranitve Jugoslavije za vsako ceno, ves čas igrala Miloševićevo igro in s tem odločilno pripomogla k izbruhu vojne. In nato, kar je še mnogo huje, k spremembi vojne v čisti genocid, s svojim vztrajanjem, "da so vse strani v boju enake".
Tako je, če politiko vodijo birokrati brez vsakršne domišljije. Vedno bolj se strinjam T.G. Ashem, ki je pred dobrim desetletjem predlagal, da bi poleg ostalih kvalifikacij od naših voditeljev zahtevat tudi, da povejo, kaj so brali v svojem življenju. Nekomu, ki od srednje šole ni prebral nobenega romana, enostavno in preprosto ne bi smeli dovoliti, da vodi državo, kaj šele njeno zunanjo politiko! ... Vsaj Agato Christie in kakšnega južnoameriškega magičnega realista bi morali prebrati; ali pa kakšen Chestertonov detektivski roman.
In iz istega razloga, če smem dodati, tudi noben od visoko plačanih "think tankov" ni napovedal dogodkov v Tuniziji in Egiptu. Tako kot ni nihče na uradnem Zahodu znal napovedati vzhodnoevropskih demokratičnih revolucij l. 1989, vsemu intelektualnemu arzenalu ameriške "sovietologije" navkljub.
Objavite komentar