Volilni poziv

Že dolgo nisem objavil nobenega zapisa na tem blogu in ta molk se je razširil tudi na čas predvolilne kampanje, za katero sem - mislim, da je to jasno - zelo zadovoljen, da je prišlo. Ta moj dolgi volilni molk se bo morda komu zdel presenetljiv, a ni naključen. Tudi na socialnih omrežjih, na katerih sem bil v zadnjem času bolj aktiven (predvsem na twitterju), sem svoje komentarje omejil na kritično (pogosto ironično, mestoma sarkastično) spremljanje volilne kampanje in z njo povezanih kolobocij. Namenoma pa sem vzdržal kakršnegakoli agitiranja za določeno politično stranko. Tudi zato, ker so bile ob letošnjih volitvah moje simpatije enakomerno razdeljene med različne politične stranke (oh, nesrečna slovenščina, tvoja dvojina mi onemogoča, da bi bil povsem iskren in hkrati ohranil dvoumnost!) in sem se tudi sam precej časa odločal, kateri izmed njih (nazadnje sem se odločil za dvoumnost na škodo iskrenosti) naj zaupam svoj glas. Priznam, da sem v tej prednosti državljanske izbire, za katero sem bil ob vseh dosedanjih državnozborskih volitvah prikrajšan, zelo užival.

Dvoumnost ohranjam tudi v pričujočem zapisu. Ne želim agitirati za nobeno konkretno stranko. Kljub temu pa čutim, da se moram pred volitvami jasno izreči. S tistimi, ki dajo nekaj na moje mnenje, bi zato rad delil svojo zadnjo refleksijo pred začetkom volilnega molka. Bolj kot za refleksijo gre za skrb.

Mislim, da so v Sloveniji potrebne spremembe. Mislim, da je potrebna zamenjava na političnem vrhu. Zato upam, dragi prijatelji in drugi bralci, da boste tako kot jaz v nedeljo oddal glas za katero izmed strank, ki v zadnjih 3 letih niso bile v vladni koaliciji.

Seveda z dvema izjemama. O prvi (SNS) ne gre izgubljati besed; drugi pa jih je nekaj (žal) treba.

Menim, da bi morebitna relativna zmaga Zorana Jankovića na teh volitvah pomenila katastrofo za našo državo. Tudi kdor (za razliko od mene) ne dvomi o njegovih dobrih namenih, mora priznati, da gre za politika, ki ni dorasel vlogi predsednika vlade. Pri tem želim poudariti, da moja ocena ne temelji na a priori osebni antipatiji do njegove osebe ali na kritiki njegovih značajskih potezah ali drugih osebnih okoliščin (navsezadnje sem tudi sam večkrat pohvalil njegovo županovanje v Ljubljani).

Prepričan sem, da bi pomanjkanje konsistentne gospodarske in politične vizije, kadrovska šibkost njegove stranke in njena organska povezanost z vplivnimi skupinami, ki so v veliki meri sokrive za klavrno stanje slovenske stvarnosti, v teh kriznih časih pomenila zastoj vsakršnih resnih in premišljenih reformnih politik, ki jih potrebujemo za postopen izhod iz krize. Avtokratstvo, ekonomski populizem in nepotizem, ki ga je pokazal v upravljanju Ljubljane - skupaj z njegovim pomanjkanjem vsakršne evropske vizije (pri čemer je pomanjkljivo znanje tujih jezikov več kot le nevšečna osebna okoliščina!) so razlogi, na podlagi katerih ocenjujem njegov morebitni uspeh za nevarnega.

Glede na dosedanje izjave predsednika republike je jasno, da bi relativna zmaga Pozitivne Slovenije pomenila imenovanje Jankovića za mandatarja. S tem bi namesto razrešitve troletne politične agonije dobili samo še poslabšano verzijo t.i. "levega trojčka". Poslabšano, v kolikor bi ji bil dodan neodgovorni in programsko nekonsistentni avtokratski populizem. V trenutku, v katerem smo zdaj, si takšne zaostritev politične nestabilnosti ne moremo privoščiti.

Po zadnji anketi javnega mnenja, ki jo je danes objavila revija Mladina, se je razlika med obema največjima strankama zmanjšala na vsega 4%. Obenem je podpora dosedanji največji vladni stranki (verjetno zaradi pohvalne bojevitosti njenega predsednika ter njeni odločni in konsistentni obrambi svojih programskih izhodišč) znatno povečala. To pomeni, da je še vedno mogoče, da se sedanja politična elita, ki smo jo v preteklih mesecih imeli že za odpisano, znova vrne na oblast - čeprav v drugačni (po mojem mnenju mnogo slabši) preobleki.

V reviji so ta trend pospremili s komentarjem, da ne gre izključiti totalnega preobrata. Mišljen je seveda preobrat volilnega trenda zadnjih mesecev. Le kratkovidno politikantstvo, ki postavlja osebnostno antipatijo in malenkostne politične zamere nad resen premislek o tem, kaj je dobro za državo, se lahko takšnega preobrata veseli. Tudi tisti, ki se identificirajo z levo politično tradicijo in zagovarjajo progresivne vrednote, si takšnega preobrata ne morejo želeti - jasno je namreč, da tiste stranke, ki v Sloveniji predstavljajo politično levico, iz različnih razlogov niso zmožne konsistentne reformne politike. To nezmožnost so dodobra pokazale v zadnjih letih in zaradi te nezmožnosti bomo pojutrišnjem odšli na prve predčasne volitve pri nas.

Z nečem pa se z Mladininimi uredniki strinjam. Totalni preobrat ni nemogoč. Priča smo mu bili tako leta 2004 kot leta 2008, ko so o zmagovalcu volitev odločili zadnji dnevi in se je sprememba zgodila tako hitro, da so jo ankete komajda zaznale.

Zato pozivam vse tiste, ki razmišljajo podobno kot jaz in delijo podobne upe in bojazni o prihodnosti Slovenije, da se v nedeljo odpravijo na volitve ter glasujejo razumno in odgovorno. To pomeni bodisi za eno od treh strank "slovenske pomladi" (SDS, SLS, N.Si), za Državljansko listo Gregorja Viranta ali za stranko Trajnostni razvoj Slovenije. To so po mojem prepričanju edine politične sile, ki lahko (vsaka iz svojega programskega in vrednostnega vidika) pozitivno pripomorejo k razvoju Slovenije v naslednjih letih. Bodisi na vladi ali v opoziciji.

Predvsem pa naj se nihče - nihče! - ne vzdrži glasovanja z izgovorom, da je že vse odločeno ali da je zmagovalec že znan. Nič še ni odločeno. Kot je ob prvih demokratičnih volitvah v post-frankistični Španiji zapisal znani katalonski pesnik: Vse je za postoriti - in vse je mogoče!