Umrl France Tomšič, slovenski Lech Wałęsa

Danes nas je dosegla žalostna vest, da je v 73. letu umrl France Tomšič, ustanovitelj Socialdemokratske zveze Slovenije in eden najbolj zaslužnih za demokratizacijo Slovenije konec osemdesetih let. O njem je dr. Rosvita Pesek napisala sledeče:

Rojen leta 1937 v Šmarci pri Kamniku. Leta 1963 je diplomiral iz letalstva na Fakulteti za strojništvo. Kmalu je odšel v Nemčijo, po desetih letih zdomstva se je vrnil v Ljubljano in v Litostorju postal vodja projekta na Inštitutu za raziskave, razvoj in projektiranje. Spodbujen z zgledi s Poljske je stopil na čelo Litostrojske prekinitve dela, ki se je začela, zaradi visoke inflacije in plač, ki so bile že celo leto enake, 9. septembra 1987. Iz prvotne namere, da odidejo pred občino Šiška, se je štrajk nadaljeval tako, da so odšli pred republiško skupščino, zatem pa še v Cankarjev dom, kjer so izglasovali nezaupnico režimskim sindikatom in izvolili tudi prvi uradni stavkovni odbor v Jugoslaviji. 15. decembra so na izrednem zboru s 4500 delavci z aklamacijo podprli ustanovitev Iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije, na čelu katerega je znova stal Tomšič. Ko so predsednika CK ZKS Milana Kučana tik pred prvimi volitvami l. 1990 spraševali, kako je nastalo strankarstvo na Slovenskem, je izjavil, da je bil prav France Tomšič tisti meteor, ki je prebil atmosfero razpravljanj o obliki političnega pluralizma v Sloveniji in Jugoslaviji, ker je »preprosto ustanovil Socialdemokratsko stranko. In strankarstvo se je zgodilo.«

Slovenski Lech Wałęsa, bi lahko rekli. Po letu 1991 se je umaknil iz aktivne politike, čeprav je ostal član SDS(S) in se občasno oglašal kot kritični opazovalec slovenske politike. Morda je zaradi svoje odsotnosti od vsakodnevnih žarometov javnosti izginil iz javne zavesti.

Tomšič je ves čas upravičeno opozarjal, da je litostrojska stavka leta 1987 skoraj povsem izginila iz slovenskega zgodovinskega spomina. Neupravičeno; saj je predstavljala enega najpomembnejših dogodkov v razkroju monopola Komunistične partije na Slovenskem in je pomenila uvod v začetek slovenske pomladi, ki je dobila zagon spomladi naslednjega leta, najprej z ustanovitvijo Kmečke zveze in nato z aretacijo četverice, afero JBTZ in ustanovitvijo Odbora za varstvo človekovih pravic. Vsi ti dogodki - tega ne bi smeli pozabiti - so se odvili več kot eno leto pred podobnim razvojom drugod v vzhodni Evropi. Litostrojska stavka se je zgodila dve leti pred padcem berlinskega zidu, množične demonstracije ob aretaciji četverice več kot eno leto pred "poljskimi dogodki". V času, ko se začele kazati prve razpoke v komunističnih sistemih sovjetskega bloka (spomladi-poleti 1989), je bil naš proces demokratizacije že na vrhuncu in ko je izbruhnila žametna revolucija na Češkoslovaškem smo v Sloveniji imeli že delujoč večstrankarski pluralizem (čeprav so bile prve volitve šele aprila 1990).

Naš avantgardni položaj, kakršnih smo v zgodovini imeli le malo, je zasenčilo dejstvo, da smo bili še vedno del bivše Jugoslavije. Danes, ob poskusih, ki prihajajo s strani etatistične levice, da bi slovensko demokratično revolucijo (kakor jo je posrečeno poimenoval Milan Balažic) razvrednotili v imenu nekakšnega "nacionalnega solidarizma", moramo še posebej vztrajati pri pozabljenem zgodovinskem pomenu slovenske pomladi: slovenska država se je osamosvojila zato, da bi lahko ohranila demokracijo in ne obratno. Demokratična revolucija je bila tukaj prva in slovenska osamosvojitev je bila njena nenačrtovana in nepričakovana (čeprav, vzvratno gledano, povsem logična) posledica. Nekateri hočejo danes to zamegliti z izmišljeno teleologijo nacionalne osvoboditve, v kateri naj bi z roko v roko sodelovali komunisti in ne-komunisti. S tem uničujejo zgodovinsko zavest o demokratičnih temeljih slovenske države in nam namesto etosa demokratičnega patriotizma ponujajo nesprejemljivo nacional-komunistično interpretacijo naše zgodovine.

Vedno znova, predvsem pa v trenutkih, kot je današnji, moramo zavrniti takšne poskuse s sklicevanjem na izvorni pomen slovenske pomladi, ki je bil v odločni zahtevi po prelomu s starim nedemokratičnim sistemom v imenu pristnih vrednot osebne in politične svobode. In to v času, ko je berlinski zid še vedno stal in ni še nič kazalo, da se bo zamajal. V času, ko je nek znani madžarski disident govoril, da demokratične evolucije komunističnega sistema "ni pričakovati v tem stoletju", so možje, kot je bil France Tomšič, pogumno in dostojanstveno zahtevali nemogoče in tem usodno spremenili same koordinate mogočega. Zato jih lahko upravičeno imenujemo za founding fathers, ustanovne očete naše svobode.

Pred zadnjimi volitvami je na enem izmed predvolilnih soočenj novinar povprašal predsednike parlamentarnih strank po njihovih političnih vzornikih. Sedanji premier Borut Pahor je tedaj odgovoril, da bi morali vsi Slovenci, kot politična skupnost, začeti bolj poudarjati pomen naših founding fathers (uporabil je, če se ne motim, natanko ta izraz). Dovolj časa je minilo od slovenske demokratizacije in osamosvojitve, je poudaril Pahor, da lahko začnemo pravilno ovrednotiti temeljno zgodovinsko vlogo teh oseb in jih na primeren način počastimo.

Žal smo izgubili priložnost, da bi se Francetu Tomšiču primerno poklonili že za časa življenja, kot so to pred leti storili Španci z Adolfom Suárezom, ostarelim in že hudo bolnim tvorcem španske demokratične tranzicije. Prav zato tokrat ne bi smeli izgubiti priložnosti, da to dolžnost opravimo vsaj ob žalostnem trenutku Tomšičeve smrte.

Naj mu bo lahka slovenska zemlja.