Nevarna igra užaljenosti

Od stvari, ki mi gredo pri sonarodnjakih najbolj na živce, je to, kako zlahka Slovenca užališ. To velja, če se smem poslužiti malo Völkerpsychologie, zlasti za slovenska plemena na drugi, jugoslovanski strani nekdanje rapalske meje. Vsaj med nami, Goričani, se je težje delati užaljenega: neznosno mora biti živeti med Goričani, če se ne moreš privaditi grobega in neusmiljenega humorja, ki vlada v teh krajih in ki dela naše ozračje krepkejše in znosnejše kot marsikje drugod. Od lastnosti svojega sodeželana Boruta Pahorja najbolj cenim ravno to, da ni v njem niti kančka kranjske zamerljivosti in užaljenosti.

To žal ne velja ne za našega predsednika republike, ki se večkrat obnaša kot navadna mila jera, ne za vodjo opozicije, čigar zamerljivost je že pregovorna in jo lahko upravičeno imamo za eno izmed zgodovinskih silnic sodobne slovenske politične zgodovine. Kot Ahilova jeza, je Janezova zamerljivost junaška lastnost epskih razsežnosti, vredna - morda ne ravno opevanja, gotovo pa upoštevanja ob razmišljanju o toku slovenske politične zgodovine v zadnjih petindvajsetih letih. In tega ne mislim nujno slabo in sploh ne sarkastično.

V zadnjih dnevih se je med največjo opozicijsko stranko in predsednikom republike vnel nov spor (pravilneje bi se mu reklo obračunavanje), o katerem bomo nemara še spregovorili. Na vrhuncu polemike se je oglasil predsednik Türk in v intervjuju za Mladino predsednika največje opozicijske stranke razglasil za "premetenca, čigar politiko je potrebno odločno zavrniti", saj da gre za nekaj podobnega ameriški Tea Party. V plemeniti skrbi, da bi to globoko sporočilo doseglo vesoljno slovensko progresivno javnost, je uredništvo Mladine (tega vztrajnega in častivrednega trobila sodobnega slovenskega naprednjaštva, čigar zvestoba sedanji oblasti je že skoraj ganljiva) te Turkove izjave z mastnimi črkami objavilo na naslovnici.

Janšizem in türkizem

Že dlje časa pozorno spremljam izjave predsednika Türka. Kot zgodovinarja politične misli me zanimajo ideološke in strateške motivacije, ki se skrivajo za pragmatičnimi in taktičnimi potezami političnih akterjev. Türkovega nasprotnika v tej tretjerazredni telenoveli, ki smo ji priča zadnje dni, sem že spregledal. Po letih temeljitega razmišljanja, branja in študiranja, mislim, da sem zapopadel - ne osebne mentalitete, temveč prav politično misel Janeza Janše. Mislim, da lahko govorimo o janšizmu kot o koherentem sistemu politične misli; ob priliki bom napisal kratko študijo o tem, a to bo na drugem času in kraju in v drugačnem registru. Za zdaj preizkušam svoj model tako, da napovedujem njegove reakcije: zaenkrat se še nisem zmotil in če me kdaj nekoliko preseneti (kot pri celotni zgodbi okoli druge republike), se kmalu izkaže, da je stvar mnogo bližja mojim začetnim napovedim. 

Predsednika Türka še nisem povsem zapopadel. Zdi pa se mi, da sem razumel njegovo pojmovanje inštitucij: izhajajoč iz govorov, omemb, pripomb, intervjujev, ki jih je podal v zadnjih dveh letih. In moram priznati, da mi slika, ki se mi izrisuje pred očmi, ni niti malo všeč. 

Türk kot slovenski Viktor Orbán?

V zadnjih tednih je postalo priljubljeno, med zadnjimi preživelimi na levičarskem medijskem in intelektualnem Titaniku, Janšo in njegovo stranko primerjati z madžarskim Fidesz-om. Takšna manipulacija se mi zdi povsem legitimna in se nad njo ne mislim zgražati: v trenutnih razmerah se mi zdi razumljivo, da skuša levica v strahu pred svojo usodo nasprotnika prikazati kot nekoga, ki utegne v primeru zmage prevzeti vse vzvode oblasti in tako ogroziti politično pluralnost v državi, kot je to storila (tako gre levo-liberalna mantra, ki tokrat ni daleč od resnice) madžarska desnica po zadnjih volitvah. Vsekakor je bolje, da SDS primerjajo s Fideszom (ki je navsezadnje prav tako član Evropske ljudske stranke) kot z nacisti (kot si je pred dobrim letom prvi privoščil minister za visoko šolstvo, pred dvema tednoma pa še ministrica za notranje zadeve). Toda če dejansko obstaja politik v Sloveniji, ki po svojem miselnem ustroju spominja na madžarski Fidesz, je to prav Danilo Türk. 

Türkov problem je, da demokracije ne razume kot sistema uteži in protiuteži (checks and balances), kjer vsakdor opravlja svojo nalogo v skladu z institucionalno vlogo, ki jo zaseda, temveč razmišlja v kontekstu nekakšne "institucionalne sinergije", kjer bi morali vsi težiti k istemu cilju. Pri tem lahko seveda jasno prepoznamo Kučanov vpliv, a to je obenem natanko tisto, kar Orbánov Fidesz pojmuje pod znamenito krilatico nemzeti együttműködés ali nacionalno sodelovanje. 

Janši lahko očitamo marsikaj; a ne tega, da ne razume vloge institucij v igri uteži in protiuteži. Ko je predsednik vlade, se obnaša kot predsednik vlade; ko je v opoziciji, se povsem identificira z vlogo vodje opozicije; ko je minister, zvesto opravlja vlogo ministra (nič čudnega, če ga je Janez Drnovšek nekoč, tik pred volitvami 2004, označil za "enega najboljših ministrov, kar sem jih imel v svojih vladah"). Lahko bi šli še nazaj: ko je bil v partiji, se je vedel kot zvesti komsomolec; ko je bil disident, je z vso svojo bitjo prevzel vlogo družbenega izobčenca in političnega kritika; ko je pisal članke proti JLA, je bil prepričan pacifist (to so bili časi, ko je Žižek javno hvalil njegove intelektualne sposobnosti, Niko Kavčič pa je v njem videl bodočega rešitelja slovenske reformistične levice); ko je postal minister za obrambo, je zgledno opravil svojo zgodovinsko vlogo. Njegovo "kameleonstvo", ki preseneča mnoge, ni nič drugega kot sposobnost v celoti prevzeti nase družbeno in politično pozicijo, ki jo zaseda. Ta njegova lastnost, iz katere se mnogi tako radi norčujejo, bi v resnici morala postati norma političnega obnašanja! V nasprotnem primeru dobimo predsednika vlade, ki se obnaša kot predsednik republike,  ministra za visoko šolstvo, ki se ima za vodjo opozicijske stranke, predsednika protikorupcijske komisije, ki je prepričan, da je Antonio Di Pietro, ombudsmana, ki misli, da je moralna vest naroda, in predsednika republike, ki misli, da je moralna vest sveta. 

Ko vsak misli, da je nekaj drugega, kot je, se kaj hitro zgodi, da nihče ne dela tistega, kar bi moral. Predsednik vlade se igra velikega državnika in poziva nacijo k enotnosti, namesto, da bi se ukvarjal s stvarnimi problemi v svoji vladi in, navsezadnje, tudi v svoji stranki (ki mu že polzi iz rok). Namesto njega se nato v polemiko z opozicijo spušča predsednik republike, ki bi moral početi in govoriti, kar počne in govori premier.

V čem je sploh problem?

V tem, da nima predsednik republike kaj kritizirati opozicije! Ko to počne, grobo zlorablja svoj položaj.

Vendar, ali je naloga opozicije, da kritizira (da, celo napada) predsednika republike? Načeloma ne. Se pa lahko zgodi. Tako je recimo v devetdesetih letih v Italiji takratna desna opozicija besno napadala predsednika Scalfara, ker se ni strinjala z njegovim posredovanjem v prid medijskega zakona, ki bi omejil Berlusconijevo medijsko premoč. Pred tem je bil njegov predhodnik Cossiga na udaru levice, sedanji predsednik Napolitano pa je pod stalnim napadom proti-berlusconijevske stranke Italija vrednot. Nobenemu od njih ni prišlo na pamet, da bi se lotil kritikom odgovarjati na njihovi ravni. 

Odnos med opozicijo in predsednikom republike je asimetričen; slednji bi smel kvečjemu previdno odgovoriti, če bi ga napadala vladna, ne opozicijska stranka. In še to le, če bi presodil, da gre gre za napad na institucijo kot tako (torej na njegove pristojnosti), ne pa na njegovo osebno vodenje le-te.

Ali morda trdim, da Janša lahko kritizira Türka, ta pa se ne sme braniti!? V bistvu ja, nekaj takega. 

O načinu, kako se je opozicija lotila predsednika, si lahko vsak misli svoje. Ne smemo pa pozabiti - in mislim, da glede tega ne more biti protislovnih interpretacij -, da je spor med sabo in opozicijo začel Türk sam. Najprej s svojimi, milo rečeno, neposrečenimi izjavami glede Hude jame, nato z odlikovanjem Tomaža Ertla in nazadnje z neprimerno reakcijo na ustavno obtožbo (Igor Omerza, do nedavnega eden najvplivnejših članov "desnega" krila LDS, je Türkovo reakcijo na obtožbo označil kot "katastrofo", njegov zagovor v Državnem zboru pa za "enega najslabših političnih govorov v samostojni Sloveniji"). Kot politik bi moral vedeti, v kaj se spušča. Reakcija je bila predvsem predvidljiva in ni mogla biti drugačna. Če je ni predvidel, je kriv politične nevednosti, nevredne predsednika republike; če jo je, je "ustvarjanja izrednega stanja", ki ga očita opoziciji, kriv prav sam. Kot pijani slon je zalomastil na minsko polje najbolj kočljivega političnega vprašanja v post-komunistični Sloveniji - vprašanja kontinuitete s prejšnjim sistemom - in se nato čudil reakciji, ki jo je povzročil. 

Ko je SDS nadaljevala s svojo ofenzivo, ki jo je sam sprožil, je kot užaljena mila jera začel vračati milo za drago, ne da bi pomislil na svojo institucionalno vlogo. 

Nevarna razmerja

Že nekaj časa se predsednik republike ne vede kot predsednik vseh državljanov, temveč kot predsednik vladajoče garniture. S svojimi površnimi kritikami opozicije ni razžalil le opozicijskih politikov, temveč tudi vse državljane, ki smo (in po vsej verjetnosti bomo tudi v prihodnosti, ker kot kaže, nimamo druge izbire) volili za desnosredinske stranke, v tem primeru za SDS. 

Njegova oznaka Janše kot "premetenca" je nemara plod nesporazuma ali površnega znanja angleščine: pojem survivor, na katerega se je bojda nanašal, v ameriškem političnem žargonu pomeni nekaj drugega, predvsem pa nima negativne osebnostne konotacije, ki jo ima slovenska beseda "premetenec". 

Problem je v drugih dveh izjavah: iz katere pozicije govori Türk, ko pravi, da je "treba Janševi politiki reči ne"? Kdo je on, da odloča, komu je treba reči ne in komu je treba reči da? Zadnjič, ko sem bral ustavo, je ta pristojnost bila še v rokah volivcev. Ne izključujem možnosti, da jo kani vlada, v duhu zakonskih sprememb, ki smo jim priča v zadnjih mesecih, v kratkem prenesti na predsednika republike. A dokler je še v rokah volilcev, nima predsednik republike prav nobene moralne in institucionalne pravice, da se izreka o tem, komu dajo volilci podporo! In mogoče bi se lahko tudi spomnil, da sta SDS in njen trenutni predsednik politična akterja, ki sta - za razliko od njega - v slovenskem političnem prostoru prisotna od samih začetkov in da sta - zopet za razliko od njega - ključno pripomogla tako k demokratizaciji kot k osamosvojitvi Slovenije. Ključno sta soustvarjala slovenski politični prostor. Zato bi si upal trditi, da imajo njihova stališča - pa naj se z njimi strinjamo ali ne! - večjo politično težo od stališč nekoga, ki je na politični prostor vstopil šele pred kratkim in se v tem kratkem času izkazal predvsem s spodkopavanjem ugleda politične institucije, ki jo začasno zastopa. 

Zares deplasirana pa se mi zdi njegova oznaka SDS-a kot stranke, podobne ameriškemu Tea Partyju. Naj bo jasno: če bi to izrekel kdorkoli drug, vključno s predsednikom vlade, bi jo lahko imeli za nedolžno (bolj ali manj ponesrečeno) domislico. Iz ust predsednika republike, ki naj bi zastopal vse državljane, pa je to nedopustna diskvalifikacija ene največjih političnih sil v tej državi, ki ima široko družbeno podporo in predstavlja legitimne interese.

"To ni moj predsednik!"

Mislim, da reakcija liberalno-konservativne in krščansko demokratske civilne družbe ne bi smela podaljševati spirale užaljenosti in zamere. Potrebno pa je, po mojem, predsednika republike opomniti na njegovo institucionalno vlogo. Naj se neha obnašati kot dobrohotni dvorni svetovalec trenutne vlade (za kar ga verjetno nihče ni niti prosil) in naj vsaj v času, ki mu ostane do konca mandata, skuša spodobno opravljati vlogo, ki mu pritiče. 

V nasprotnem primeru mnogim ne bo ostalo drugega, kot da javno razglasijo, kar verjetno že dolgo čutijo: "Ne, to ni moj predsednik!"

Vendar se mora Türk zavedati, da kljub temu ostaja predsednik in ima ustavno dolžnost, da do konca predstavlja državljane kot celoto. V španščini bi se reklo, la ciudadanía: državljane kot politično telo. To je pravzaprav edina funkcija, ki mu jo slovenska ustava pripisuje. Spodobilo bi se, da zna vsaj to opraviti.