Zedinjena Japon... pardon, Slovenija

Tak zemljevid Slovenije so na neki spletni strani objavili Japonci... očitno se imperij vzhajajočega sonca zavzema za Veliko Slovenijo. Ali pa Japonska ob trideseti obletnici Osimskih sporazumov predlagajo revizijo slovensko-italijanske meje.

Me zanima, če bo Farnesina poslala v Tokio protestno noto.

Dvatisočletna kontroverza o očetovstvu

V katalonskem mestu Sabadell so nedavno obnovili nekatere dotrajane table z imeni ulic. Kot je navada, so na table za ulice, ki se imenujejo po osebah, dodali kratko pojasnilo (podobno lahko vidimo tudi v Trstu; recimo: "Verdijeva ulica: skladatelj, 1813-1901")

Tako so na ulico v starem mestnem jedru postavili to tablo z napisom: "ULICA SVETEGA JOŽEFA: LEGALNI OČE JEZUSA IZ NAZARETA" ....

No comment

»O prohibiciji« ali »Žalostinka za vinom in kulturo«

Danes sem se udeležil prijateljeve podelitve diplome. V stavbi ljubljanske univerze je potekala slovestnost z (malce prismuknjenimi) nagovori in vsem kar spada zraven.

Po slovestnosti je sledila zakuska. Pričakoval sem tudi kakšen kozarček vina ali kupo šampanjca, človek mora vendar nazdraviti ob takšnih priložnosti. Toda nič: gostje so lahko zbirali le med mineralno vodo in tremi vrstami sokov. Seveda, sem pomislil: Kebrov zakon!! (alkohola se ne sme streči ob kulturnih prireditvah v javnih prostorih itd.)

Bil sem razočaran, priznati moram celo, da mi je bilo hudo pri srcu. Pa ne zaradi mene ali gostov, kje pa. Žaloval sem nad Gospodom vinom in Gospodom šampanjcem, ki so ju naši prohibicijski farizeji s tem ponižali in ju spravili na raven vsakdanjega, vulgarnega alkohola. Kje je namreč logika, da se na slavnostni podelitvi diplom ne sme nazdraviti z vinom? Mar bi vino s svojo prisotnostjo onečastilo to javno zgradbo? Kaj niso prav v isti stavbi pred 87 leti nazdravljali osvoboditvi izpod osovraženega avstrijskega jarma, mar niso prav v istem salonu, iz katerega so zdaj izgnali rujno kaplico, desetletja žvenketali kozarci ob imenovanjih novih rektorjev in dekanov, ob podelitvi diplom, obiskih tujih akademikov?

Ali pa so se morda bali, da se ga bodo gostje nekulturno napili in potem razgrajali po skrbno obnovljenih hodnikih Deželnega dvorca? Če je tako (in sam Bog ve, kako se pri nas znajo obnašati tudi odlični gostje v prisotnosti alkoholnih hlapov), mar ne bi raje vložili več truda v dvig kulture pitja? Naj bo namreč jasno: med tistim, ki se tudi na javni slovestnosti ne zna nadzorovati in se že po dveh kozarcih začne obnašati kot v vaški gostilni, in tistim, ki iz strahu pred podobnimi izgredi buteljke vina poskrije na varno, ni prav nobene razlike v kulturnosti. Oba sta neomikana bumbarja, siroti v rečeh dobre vzgoje.

A bistvo vse zagate je še drugje. Zakaj so namreč vse civilizacije razvile kulturo pitja alkohola (druge- kot v islamu- ki so ta razvoj zavrle, pa so alkohol nadomestile z drugimi opojnimi substancami)? Dejstvo je namreč, da je človek nadvse nenavadno bitje. Po eni strani potrebuje družbo in uživa v radostih, ki mu jo ta ponuja, obenem pa (če premore vsaj malo zdravega aristokratskega individualizma) mu gre sočlovek globoko na živce in gibanje v veliki skupini ljudi ga spravlja v nejevoljo. Prav zato, da bi omilili posledice te razdražljivosti, ki jo vsak pošten osebek po določenem času začuti v družbi z bližnjikom, je človek v svoji čudoviti modrosti iznašel- alkohol. Ta magična substanca mu v majhnih količinah sprošča občutke, ki ga sprostijo in ga s soljudmi zazibljejo v prijetno soobčestvenost.

Znano pa je, da je človek vse, kar danes pojmujemo pod besedo "dobro" (se pravi vse, kar spodbuja produktivnost, razvoj, napredek, obenem pa občutek lahkotnosti in vzvišene sproščenosti, ter seveda tudi strast in užitek), dobil od Hudiča. Tako tudi alkohol. Kaj hitro lahko ta substanca namreč povroči ravno nasprotne učinke od tistih, ki smo jih navedli v zgornjem odstavku, ter v občestvo prinesejo razdor, jezo in sovraštvo (zgodba o Noetu in njegovih sinovih).

Toda človek se je sčasoma izkazal za bolj premetenega od Satana (čeravno ne tudi bolj modrega) in ob začudenju Hudiča in jezi Boga je razvil določene sposobnosti, ki so na koncu ubile Boga in zelo omejile moč Hudiča: ponavadi jih imenujemo z besedo kultura. Gre za celo vrsto nenapisanih pravil in norm, ki se prenašajo z dobro vzgoje neposredno od družine in (dobre) družbe na otroka. Če otrok zraste, ne da bi mu kdo vcepil osnovne norme civilnega obnašanja, pravimo da je "neotesanec", "kmetavz", "barbar". Ker pa so ti v vsaki družbi pravzaprav v večini, je civilizacija pred nekaj stoletji razvila še določene druge mehanizme za omikanje: "bonton", recimo, ki je nadomestek za tiste brez lastne dobre vzgoje, in "modo", ki je nadomestek za tiste brez lastnega dobrega okusa.

So pa družbe, ki so obupale nad neotesanostjo svojih članov in so, namesto da bi vztrajale na trdni in mučni poti postopne vzgoje, raje izbrale bližnjico: ta se imenuje "tiranija" v primerih zlorabe svobode, "cenzura" v primerih zlorabe govorice in pisanja, in "prohibicija" v primerih zlorabe alkohola. Te družbe imenujemo "neliberalne" družbe in jih imamo pravico zaničevati, njihove ukrepe pa z vsemi močmi zasmehovati in omalovaževati (kar seveda- to je menda jasno- ne pomeni, da se sami zavzemamo za zlorabo svobode, govora in rabe alkohola; pač pa se zavzemamo za kulturo in tradicionalne vzgojne ukrepe).

***
Ko sem zadevo kasneje podrobneje premislil, sem ugotovil, da najbrž tu t.i. "Kebrov zakon" (ki ga je sprejela prejšnja oblast, nova pa ga noče spremeniti iz strahu pred protestnimi kriki moralistov, svetohlincev, puritancev in drugih podležev) nima velike krivde. Ves ta čas so na številnih kulturnih prireditvah (otvoritvah razstav, gledaliških premierah itd.) namreč nazdravljali z vinom. Zato sumim, da je tu naša Sveta Mati Univerza bila bolj papeška od papeža in je primaknila svoj prispevek k splošni moralistični bebavosti.

Posledice so bile primerno klavrne: vzdušje v salonu je bilo žalostno vsakdanje in gostje so začeli odhajati že po nekaj minutah. Povabljenci moškega spola pa smo morali gledati, kako se gospodične v elegantnih kostimih bašejo s sendviči s šunko in sirom, namesto, da bi s kozarcem penečega vina v rokah lahkotno poplesavale od skupine do skupine. (pri čemer smo najbolj vehementni s stisnjenimi usti peli jeremijade: "Somrak vsega odličnega, propad kulture, ah Evropa kam ploveš itd.")

Po današnji izkušnji sem sklenil, da se podam v ljubljansko stolnico, tam prižgem svečo in zmolim molitev za zdravo pamet. Mogoče bo vsaj to kaj pomagalo...

Človek, ki je pogledal v tolmun

Danes popoldne sem v osrednji ljubljanski knjigarni kupil novo Jančarjevo knjigo: »Človek, ki je pogledal v tolmun«. Čeprav nisem kak strašno velik ljubitelj Jančarja kot prozaista (raje imam njegove drame in eseje), pa moram priznati, da sem nad nakupom navdušen! Vsem, ki radi v roke primejo knjigo, ki je zabavna, dobro napisana, obenem pa zahteva od bralca tudi razmislek, jo toplo priporočam.

Gre za zbirko devetih novel, ki se med sabo precej razlikujejo. Od možiclja, ki ga obsede televizijska kamera, prek skrivnostne prerokbe v stranišču stare jugoslovanske vojašnice, do nenavadne usode akademskega zapeljivca, nam Jančar niza zgodbe, ki so prav tako bizarne kot so vsakdanje. Skupno jim je le, da v njih človekovo usodo vedno znova potegne v vrtoglavi vrtinec življenja, pa naj gre za oči skrivnostnega umetnika, ki zasužnjijo mlado natakarico in jo za vedno vržejo nekam proti toku, ali spotikljiv pogovor, ki mu samotni potnik prisluškuje iz sosednjega kupeja.

Kdo je »človek, ki je pogledal v tolmun«, po katerem se imenuje uvodna novela, ne bom razkril: to prepustim, da ugotovijo bralci. Lahko pa razkrijem, kaj je »nevidni prah«, po katerem se imenuje neka druga novela - tista, ki mi je bila med vsemi najbolj všeč. Dogaja se, kot takoj na začetku zapiše pisatelj, »v eni tistih velikih hiš v okolici Ljubljane, ki so tam zrastle v zadnjih letih z veselimi barvami na pročeljih, z barvami, ki hočejo povedati, da v njih živijo veseli in zadovoljni ljudje.« Zaključi pa se z besedami, ki nepričakovano razložijo skrivnostni naslov, ki z vsebino zgodbe sicer nima posebne zveze:

»Noč je, iz hladu Rimske ceste visoko na nebu se na zemljo usiplje zelo droben, človeškim očem neviden prah, ki lega na strehe, na drevesa, na ulice in trge mesta in prekriva vso lepo pokrajino, v kateri živijo njeni zadovoljni prebivalci. To je prah rahle bebavosti, ki pada vsako noč, podnevi pa ga veter raznese daleč naokoli.«

»Hope in the Prison of Despair«

Poezija za obupane, zaljubljene in vse tiste, ki se jim trenutno življenje zdi črno... in poezija za zgodnjo jutranjo uro.
Avtor je Francesc Vallverdú, katalonski pesnik, ki sem ga odkril pred kratkim in ki me je navdušil s svojimi preprostimi, asketskimi verzi. Se opravičujem, ker prevod ne dosega tiste strnjene in enostavne čistosti katalonskega originala.

Pečat

Ta pečat, ki nam v srce vtisne
vse naše najbolj globoke tesnobe,
ki nam šepeta s tisočerimi glasovi,
da bi nas zapeljal na pota brez izhoda,
ta pečat je kvas za našo obstojnost.

Tvoja bolest te zavija vase kot
globoko občutene sanje,
a naenkrat se boš zbudil in takrat se boš zavedal,
da to nisi ti, in začutil boš, da si
ponovno vstal v neskončno luč novega dneva.

»Neprestano odlagamo življenje«

Pa še ena poezija: te ni napisala mašina, ampak človek, katalonski pesnik Francesc Vallverdú. Zdi se mi, da odlično zadane zagato naše generacije.

Iz dneva v dan odlašamo užitek do življenja,

ker smo obsedeni od številnih požarov in od
uničevalskih vojsk, ki se sredi goste megle
vzdigujejo proti vsemu,
kar nam vzbuja radost.
Ne utrjujemo temeljev in ne vzdigujemo stabilnega zidovja:
hrupna in nepredvidljiva naglica je edina podoba,
ki usmerja naše zmedene bojazni.
Pijani od lepih in razgaljenih besed, od brezupnih luči, nesmiselnih svetlob in
brezštevilnih sanj, ki se nimajo kje udejaniti,
kje vzdigniti trdnjave neomejenih upov,
neprestano odlagamo življenje.

Poetry Machine (pt. 2)

Še ena Googlova (kot rečeno, sem si dovolil manjšo predelavo):


Love

love is love
love is the killer app
love is a rose
love is the salvation
love is a dog from hell personals
love is colder than death
love is the devil
love is to be happy with barry neil kaufman
love is the seventh tape
love is red love is when
love is energy love is in the air
love is selfish
love is suicide
love is this?
love is within
love is you
love is stronger than death
love is forever
love is so powerful
love is the message
love is holy
love is an action
love is a phwoarrr letter word
love is a drug
love is a top melody
love is all around
love is chemicals
love is a stranger
love is this

Poetry Machine (pt. 1)

Do zdaj je veljalo, da je poezija najbolj človeška od vseh aktivnosti. Še več: marsikdo je trdil, da je poezija tisti del človeške ustvarjalnosti, kjer lahko človek vstopi v sozvočje z bistvom sveta direktno skozi svojo kontingentno subjektivnost. Ali drugače: poezija je način, kako posameznik iz čisto osebne izkušnje ustvari nekaj, kar je najbolj univerzalno. Ali še drugače: poezija točka, kjer človek postane človek.

Zato je za marsikoga poezija najvišji dokaz človekove svobode. Tudi (in predvsem) proti prisili razuma, logike in tehnike. Kocbek je v svojem znamenitem dialogu z mikrofonom (»Mikrofon v zidu«) stroj obtožil, da ni sposoben ničesar ustvariti, da je »pošast zgolj z ušesi«, medtem ko je človek (in pesnik kot njegov najodličnejši predstavnik) »jezik-plamen/ ogenj, ki je zagorel/ in ne bo nehal goreti in žgati«. Sploh pa Kocbek ni imel pretirano rad tehnike in jo je obtožil, da je »največja sleparija vseh časov« in »obsedeno ponavljanje vrtežnega sveta, ujetega v smrt in temo« (Raketa).

Od tedaj se je marsikaj spremenilo in danes si nihče več ne bi upal, kakor Kocbek, stroja obtožiti, da je človekov »nerodovitni bližnjik«. Danes poznamo celo vrsto strojev, ki so sposobni bolje delati, bolje računati in celo bolje misliti od človeka. Ampak poezija, oh poezija je ostala čisto človekova domena. Alojz Ihan je v nekem eseju zapisal, da »je ni matematične enačbe, je ni logike, iz katere bi iz treh Šalamunovih verzov lahko sklepali, kateri bo četrti.« Drži. Ampak: kaj če je iste subjektivne besedne ustvarjalnosti zmožen tudi stroj? Nemogoče, bo kdo rekel. Jaz pa si jemljem zaslugo, da sem ugotovil nasprotno.

Ne vem, če se je kdo, ki se rad igra z googlizmi, ugotovil, da ta sistem ustvarja pravcate moderne poezije. Ne verjamete? Poglejte recimo googlizmovo poezijo z naslovom »Slovenia«:


Slovenia

slovenia is preparing to establish a schengen border
slovenia is presiding over the security council
slovenia is quite a risk
slovenia is doing and what it seeks to achieve in the
slovenia is best qualified nato aspirant
slovenia is sharpening focus on investment
slovenia is here slovenia is a small country in size
slovenia is a small country
slovenia is still perfect


A ni to super (post)modernistična poezija? A ni to vredno kakšnega Šalamuna, Snoja ali celo še boljše. Ali pa recimo ta šaljiva poezija o Žižku:


Žižek

žižek is not alone in thinking that badiou's recent work
žižek is a senior researcher
žižek is just reacting
žižek is aligning himself with positions of power
žižek is keen to notice
žižek is asking us to think about in relation to all
žižek is right to
žižek is a fighter for what he calls “politics proper”
žižek is the theorist
žižek is the observation that even though we reject all the historical incarnations and crimes of totalitarianism
žižek is not alone in this
žižek is an example of how the left is often too ready to endorse cynicism and retreat
žižek is an intrinsic part of lacanian ink's theoretical project
žižek is precisely this


Super, a ne! V skladu z ugotovitvijo, da zna tudi Google pisati poezije, razglašam dokončni konec človekove hegemonije nad poetsko subjektivnostjo. Da bi svojo ugotovitev še bolj utemeljil, bom od zdaj naprej na tem blogu redno objavljal Googlove poezije. Seveda je stvar šele na začetku, zato je razumljivo, da mladi poet potrebuje mentorstvo in kakšen popravek sem pa tja. Zato sem se razglasil za njegovega ekskluzivnega menedžerja in vzamem nase dolžnost, da svetu posredujem njegove najboljše umetnine.
Do naslednjič se od bralcev poslavljam s to Googlovo simpatično poezijo o Laibachu:


Laibach

laibach is a frightening band
laibach is exploiting the repressive power of media information
laibach is a suggestion of the actual possibility of establishing a politicized
laibach is officially founded in trbovlje
laibach is the product
laibach is a part
laibach is the musical branch of a larger artistic and political movement called nsk
laibach is merely the musical arm of the greater movement 'neue slowenische kunst'
laibach is "are they serious?" do they really believe in their self
laibach is always a bit polemical
laibach is the best one in terms of techno/industrial
laibach is a band full of ironies
laibach is the only former yugoslav band that sells records in the us
laibach is the german form of Ljubljana
laibach is back

F.A.Q.: vse kar ste hoteli vedeti o koroških Slovencih, a se niste upali vprašati Haiderja

Film F.A.Q., ki so ga predvajali konec prejšnjega tedna v okviru ljubljanskega LIFFa, sem šel gledat iz čiste patriotske dolžnosti. Gre namreč za dokumentarec o koroških Slovencih, ki ga je z domačo kamero posnel nek domačin, ki študira filmsko režijo na Dunaju.

Prav zato, ker od filma nisem veliko pričakoval, sem bil še toliko bolj navdušen nad njim. Vsem, ki imajo možnost, priporočam, da si ga ogledajo. Pa brez strahu: v njem ni jokajočih seznamov krivic, socioloških razpredanj, političnih analiz. Gre za natanko to, kar piše v podnaslovu filma: pogled nove generacije na staro temo. Nenavaden pogled.

Že začetek dokumentarca je obetaven: skozi kratek animirani filmček zvemo, da se je študent Štefan Hafner pred dobrimi petimi leti odpravil na dunajski poštni urad, kjer je dvignil paket iz domače Bistrice. Ko je paket odprl je začudeno ugotovil, da ni dobil pričakovanih zimskih štumf in domače rožanske klobase, temveč komplet roza jaknic in dišečo kopalno gobo. Presenečenje se je spremenilo v paniko, ko je prebral priloženo pismo: na pošti so očitno zamenjali pakete in mladi Štefan je dobil v roke paket, ki ga je Claudia Haider, žena koroškega deželnega glavarja, poslala svoji hčerki. Pred mladeničevimi očmi se zavrti strašljiv film: »koroški Slovenec, provokacija, zapor….« »Stop«, nam reče, »vsa ta panika samo zaradi paketa? Ne, ne, za njo stoji cela zgodba, dolga zgodba, ki se začne 10. oktobra daljnega leta 1920.«

Več o filmu niti ne bom pisal, da ne bi komu pokvaril užitka. Naj povem le, da nas od tu naprej režiser popelje na poučen, zabaven in mestoma že čisto absurden potep po razmerah v tako imenovani »južni Koroški«: od merjenja meje na karavanških travnikih, prek freske, ki obeležuje »bistriško pljuvalno nedeljo«, pa vse do razprav o dvojezičnosti domačih živali. Ne manjka niti neobičajno tekmovanje v popularnosti med Jezusom in avstrijskim kanclerjem.

V filmu se politika neprestano meša s prizori iz vsakdanjega življenja, dokler gledalec ne ugotovi osnovnega dejstva, ki je tragično in absurdno obenem: na Koroškem najbolj vsakdanje stvari v življenju že SO politične, če si pripadnik slovenske manjšine. Politično dejanje postane že nakup vozovnice, prijava stalnega bivališča, celo igra v otroškem vrtcu lahko postane politično vprašanje. To je seveda neznosno stanje, ampak prav enostavno se mu je izogniti: razglasiš se za nemško govorečega in stvari postanejo naenkrat čisto preproste.

Dokumentarec na humoren način razgali absurdnost koroške manjšinske problematike: kar je drugod po Evropi že nekaj povsem vsakdanjega (pomislimo na Španijo, kjer 40% prebivalstva živi na uradno dvojezičnih ozemljih, ali celo na nekdaj tako zadrto Francijo), se na Koroškem spremeni v groteskni jezikovno-politični ringišpil. Vendar pa ima celotna zadeva tudi svojo pozitivno plat: mlada generacija se tega absurda vedno bolj zaveda in se iz njega zna tudi norčevati. Imamo že cele generacije novodobnih slovenskih donkihotov (od Rudija Vouka, Franca Smrtnika, do Janka Messnerja in drugih), ki dobro poznajo svet, v katerem živijo in znajo v svoj prid izkoristiti medije in vladajoči diskurz. Ljudje, ki iz svojega običajnega življenja ustvarjajo aktivizem, a se obenem povsem zavedajo smešnosti in absurdnosti svojega položaja. In upajo- tako kot mi vsi, ki jih spremljamo in podpiramo- da bo kmalu prišel čas, ko bodo lahko vsi zaživeli bolj normalno življenje in se ne bo vsako dejanje sprevrglo v izčrpajoč spopad z mlini na veter.

Pa še to: film je doživel premiero v Avstriji in občinstvo ga je zelo dobro sprejelo. Pri njegovem nastanku je pomagal tudi ORF, ki je avtorjema dovolil, da sta uporabila posnetke iz arhivov avstrijske državne televizije. Prošnjo za pomoč (niti ne za finančno podporo!) sta poslala tudi na slovenski RTV: od koder nista dobila nobenega odgovora. No, upamo da se bodo naši pametnjakoviči na RTV zganili vsaj zdaj in film kmalu uvrstili na svoj spored. Kar je glede na naravnost vzhičen odziv publike na LIFFu najbrž skoraj gotovo. Vsaj nekaj.

Za skrajneže in nostalgike vseh barv

20. november je poseben dan za španske nostalgike. Stari gospodi (doni in doñe) se pražnje oblečejo in se po kosilu odpravijo na madridski Plaza de Oriente. Tam vihrajo z zastavami in trasparenti, ki jim pomaga nositi tudi vedno več vnukov. Letos je še posebej živahno. Danes mineva namreč 30 let, odkar je umrl španski fašistični diktator Franco.

Saj jih razumem, po eni strani. Enkrat v letu imajo možnost, da se srečajo, obudijo stare čase, ko so skupaj hodili na sindikalne izlete, ko ni bilo brezposelnosti in črnuhov po ulicah. Skupaj pojamrajo nad sedanjimi časi, nad kriminalom, spolno razuzdanostjo, nad Katalonci in Baski. Potem v čustvenem navalu zapojejo kakšno staro in se vrnejo domov.

Razumem jih, da ne marajo poslušati o mučenjih v frankističnih zaporih, o nesvobodi, o lomljenju hrbtenic in o tistem ozračju pritlehne servilnosti, ki tako značilno zaznamuje vse tiranije. Tega morajo že čez leto preveč poslušati, vsakič ko izide kaka nova zgodovinska knjiga, ko ob gradnji železnice naletijo na novo množično grobišče, vsakič ko katalonska avtonomna vlada (ah, ti Katalonci) zahteva vrnitev kakšnega ukradenega arhiva. Enkrat na leto imajo priložnost, da se skupaj zgražajo nad odstranjevanjem spomenikov iz fašističnega obdobja, da izrečejo tisto, kar se zaradi politične korektnosti ne sme več izreči, a mnogi, premnogi v Španiji potiho še vedno verjamejo.

Vse to razumem. Manj pa razumem njihove vnuke. Te mlade obritoglavce, ali še huje, te mlade ugledne profesionalce s kravatami, ki znajo v modernem slogu povedati, da »sicer poznajo zgodovinska dejstva«, ampak da je »potrebno pokazati tudi na pozitivne plati generalisima Franca«. »To je del naše zgodovine«, pravijo. In ko jih vprašaš, zakaj so prišli na to manifestacijo, to bodo odgovorili: »Iz spoštovanja do tradicije, do zgodovinskega izročila.«

Očitno so prepričani, da je zgodovino mogoče tehtati kot krompir na tržnici. Reči: preganjanja so res slaba, ampak vsaj vlaki so prihajali točno. In če pustimo ob strani dejstvo, da so vlaki v resnici zamujali, še bolj kot zdaj, se postavi vprašanje, kak sistem vrednot ima človek, ki si upa vozni red primerjati s človeškim življenjem, šolsko disciplino s človekovim dostojanstvom, in navsezadnje: stopnjo brezposelnosti in gospodarske rasti s svobodo nekega ljudstva?

A gospodje na madridski Plaza de Oriente se s tem ne ubadajo, kot se s tem ne ubadajo nobeni nostalgiki, ne v Španiji, ne v Čilu, ne v Rusiji in ne pri nas. Mladi pa so očitno najbolj zadovoljni, ko lahko vihrajo zastave in si mislijo, da so »drugačni«, »pogumni«, »uporni«, da »imajo ideje«. Toda v resnici imajo le prazno glavo, ki jo nosijo okoli v upanju, da jim jo bo kdo napolnil s tujimi mislimi in tujimi besedami.

Španski aristokrat in slovensko smetišče besed

Tokrat se moram strinjati z varuhom človekovih pravic, ki je izjavil, da v "Sloveniji manjka etika javne besede".

V Sloveniji smo že dolgo, predolgo priča splošni razširjenosti verbalnega nasilja, zaradi katerega lahko uživamo v neobičajnem privilegiju, da imamo med vsemi deželami na svetu najbrž največjo gostoto osebnih žaljivk na kvadratni meter. Pomembna vprašanja, ki bi zahtevala poglobljen premislek in argumentirano debato, naši »mnenjski voditelji« odpravijo s površnimi izjavami, za katere se zdi, da so priplavale iz njihovih ust direktno iz pljuč, ne da bi se za sam trenutek pomudile v možganih. Da ne izgubljam besed o našem psevdonovinarstvu, ki nastavlja nizkotne provokacije, odpira umetne polemike in podžiga neproduktivne konflikte. Diskusije, ki jih beremo in poslušamo v nekaterih medijih, nimajo nobene veze s poslanstvom novinarstva; pač pa imajo dosti veze s sumljivimi interesi, ki bi morali biti tuji pravemu novinarskemu poklicu. Nekateri so žalitve povzdignili v pravcati literarni žanr.

Tudi moj ljubi don José Ortega y Gasset, filozof, novinar in humanist (1883-1955), se je njega dni ukvarjal s podobnimi vprašanji. Glede svojih španskih sodobnikov je zapisal: »Revščina naše intelektualne kulture ni v tem, da bi bila manj sposobna, temveč v splošnem pomanjkanju tiste pazljive in previdne pozornosti do resničnosti, ki bi jo morali kazati tisti, ki govorijo in pišejo. Tu ne gre za pravilnost presoje - resnica pač ni v našem dosegu-, temveč za pomanjkanje tankovestnosti, zaradi katerega ne dosežemo osnovnih kriterijev, nujnih za pravilno presojo. Še vedno smo podobni vaškemu župniku, ki zmagoslavno odgovarja heretiku, ne bi se prej blagovolil pozanimati, kaj heretik pravzaprav zagovarja.«

Se še komu dozdeva, da se te besede nanašajo na Slovenijo leta 2005?

Upor (francoskih) množic

Zgleda, da se nasilje v Franciji počasi umirja. Sarkozy je predvčerajšnjim izjavil, da je bilo prejšnjo noč požganih samo ok. 250 avtomobilov: »situacija je torej skoraj v mejah normale.« (sic!)

Prah na ulicah se je polegel in zavrtel se je začarani krog interpretacij in mnenj o vsem tem divjanju. Nekatera so bolj, druge pač manj relevantna; a morebiti bi morali iz starih knjižnih polic potegniti knjigo, ki je leta 1931 izšla v Madridu pod naslovom »Upor množic«. Njen avtor je danes že skoraj pozabljeni José Ortega y Gasset.

Čeprav od avtorjeve smrti letos mineva 50 let, pa se nam ob branju njegovega najbolj znanega dela (ki ga lahko dobimo tudi v- žal dokaj slabem- slovenskem prevodu) pogosto zazdi, da je vsebina te knjige nenavadno, celo tesnobno aktualna. Recimo poglavje s pomenljivim naslovom »Zakaj množice posegajo na vsa področja in zakaj znajo posegati samo nasilno«: španski filozof in humanist v njem ugotavlja, da novorojeni evropski »množični človek zaničuje vsako diskusijo in sovraži vsako obliko sobivanja, ki izhaja iz objektivnih norm, in se zateka v način sobivanja, značilen za barbarske družbe. Najraje bi ukinil vse običajne posrednike, ki mu onemogočajo, da bi na neposreden način dosegel, kar si želi. Duhovna omejenost (…), ki množice sili, da v vsem in povsod intervenirajo v javno življenje, jih neizogibno vodi do edine intervencije, ki so je sploh zmožne: nasilja.«

Zveni domače?...

Goriški obrazi

Novogoričane plakati po mestu že več tednov »prisrčno vabijo« na razstavo s pomenljivim naslovom »Goriški obrazi«. Gre izbor fotografskih portretov, ki jo je pod pokroviteljstvom mestne občine in nekaterih podjetij pripravil Jani Batič.

Naj že na začetku povem, je razstava vsekakor vredna ogleda. Gre za izvirno idejo, ki jo moramo v času, ko marsikdaj slišimo jadikovanje, da se v Novi Gorici na kulturnem področju »nič ne dogaja«, prav gotovo pozdraviti. Pohvale je poleg nesporne kakovosti fotografij vredna tudi okusna in nevsiljiva, a vendar opazna promocija tega dogodka. Ker na Slovenskem velja običaj, da mora kulturni dogodek spremljati manjša zdraha, je pred kratkim znani lokalni politik- ki bi si po vseh objektivnih kriterijih zaslužil, da bi ga portretirali, saj je eden najbolj prepoznavnih obrazov tega mesta- razstavi baje očital, da so na njej fotografije predstavnikov zgolj ene politične opcije. Ta reakcija nam sicer nič ne pove o kakovosti razstave: priča kvečjemu, da je bil dogodek dovolj odmeven in privlačen, da bi ga hotel marsikdo izkoristiti za svojo promocijo. Problem je v tem, da izjava, ne glede na to, kaj si mislimo o njeni umestnosti, neizpodbitno drži. Že to, da so med 35-imi portretiranci kar štirje politiki, se mi zdi več kot sporno: navsezadnje politika le ne predstavlja tako širokega segmenta mestnega življenja. In če odmislimo, da razen sedanjega župana (čigar slika v taki razstavi vsekakor ne more manjkati, s tem se upam vsi strinjamo) nihče od njih ni ravno prisoten v vsakdanjem mestnem utripu, pa bi si avtor nikakor ne smel privoščiti tako očitnega spodrsljaja, da je predstavil le osebnosti z ene politične opcije: tiste, ki trenutno vlada v Novi Gorici, kajpada.

Ta spodrsljaj (ne verjamem, da gre za kaj drugega) je sicer vzbudil pozornost, toda žal ni edini. Pravzaprav je še najbolj nedolžen v vrsti mnogih, premnogih napak in nedoslednosti v izboru portretirancev, ki so nabrale do te mere, da so projektu odvzele večji del njegove umetniške vrednosti in ga spremenile v navadno in tudi precej ceneno lokalno samopromocijo brez presežne vrednosti. Kdo so, pravzaprav, ti »goriški obrazi«, po katerih se imenuje razstava? So to direktorji podjetij, ki so financirali projekt? So to zdravniki, poslovneži, profesorji, izbrani člani izbrane novogoriške družbe? So to novinarji, ki se pojavljajo v lokalnih in državnih medijih? Mislim, da je odgovor vsekakor pritrdilen: in vseh teh na razstavi ne manjka. Težava je v tem, da jih je toliko, da je za navadne ljudi- tiste, ki jih res vsak dan srečujemo na ulici- zmanjkalo prostora: njihovi obrazi se izgubijo v množici vsakovrstnih pomembnežev, da izgledajo kot odrinjeni gostje, ki so jih v izložbo izbrane družbe povabili le pomotoma.

Kje so slike branjevk, ki nam ob sobotah prodajajo solato, kje so vrtnarji, ki jih srečujemo vsako jutro na poti v službo, kje so vozniki javnega prometa, ki že generacije študentov vsak teden znova vozijo iz Ljubljane nazaj domov? Kje so pravzaprav sami študentje? Kot da »goriški obraz« nikakor ne more biti mlajši od 25 let! In nenazadnje: kje so vsi Neslovenci, ki tvorijo več kot desetino mestnega prebivalstva, njihovi obrazi pa že tri desetletja predstavljajo nepogrešljiv del naše človeške pokrajine, začenši s številnimi gostinskimi delavci, ki so se že zdavnaj vpisali v urbano legendo? Tu ne gre za vprašanje politične korektnosti in nekega kriterija izbire, ki bi onemogočil užaljenosti. Gre prej za samo podobo mesta, kot se kaže iz te razstave: mar srečujemo v Novi Gorici samo uglajene in skrbno nališpane »purgarje«, ali pa po naših ulicah hitijo tudi delavci, se sprehajajo zaljubljeni mladi pari, postopajo mestni pijančki? In nazadnje: bomo med to množico spoznali vedno le ene in iste znane obraze, ali bomo morebiti ugledali tudi kakšnega tujca ali vsaj popolnega anonimneža?

Kdo se hoče zgledovati po Sloveniji?

Nek poseben užitek je v tem, da vstaneš zgodaj. Danes sem se zbudil že ob peti zjutraj. To mi je dalo dovolj časa za vsa tista majhna opravila, za katere ponavadi nimam časa. V času študija v Španiji sem se recimo nalezel tiste lepe buržujske navade, ki se ji reče jutranja kava s časopisom v roki. Ko sem se vrnil v domovino, sem se temu užitku pač moral odreči. Ne zaradi kave, ki je pri nas boljša kot v Španiji in tudi izbira je večja. Problem je v tem, da v Sloveniji ne poznamo časopisov, čeprav po trafikah menda prodajajo neke kompendije vsakodnevnih novic, ki jih novinarji poberejo od tujih agencij, jim dodajo svoje pritlehne komentarje, pritaknejo še nekaj domačih zdrah in tako prežvečeno servirajo bralcem. Ta podalpska brozga je neprimerljiva s profesionalnostjo pravih evropskih dnevnikov, tistih gospodov Časopisov, ki znajo skoraj stoično strogost pri poročanju o dogodkih povezati s prefinjeno eleganco mnenj, ki vsakemu časopisu dajejo njegov prepoznavni politični odtenek.

Kakorkoli. Danes sem si le privoščil nadomestek tega metropolitanskega užitka, časopisno instant kavo, tako rekoč. Skočil sem na internet in prelistal (OK, skrolal) svojo priljubljeno barcelonsko Vanguardio. In na njenih straneh naletel na tako zanimivo presenečenje, da sem si rekel: to pa spada v moj prvi blog. Ko sem bral komentar, sem namreč zvedel, da je v katalonski (in tudi širši španski) politiki naša ljuba Slovenija (ki je v svetu nihče ne pozna, smrk, smrk) že skoraj cel teden pravi »issue of the day«. No, pravzaprav ne država »iz mesa in kosti«, ampak le njeno ime.

Katalonske stranke so letos namreč predlagale spremembo državne ureditve, tako da bi se Španija dejansko preoblikovala v federacijo. Debata je seveda vroča in kot je znano, v vroči debati vsaka beseda zacvrči, ko pade vanjo.

Že aprila meseca je Jordi Pujol (človek, ki je 23 let nepretrgoma vodil katalonsko avtonomno vlado, zdaj pa v penziji piše članke in deli nasvete) aktivistom stranke CDC (ki je trenutno druga najmočnejša stranka v Kataloniji) poslal dopis, kjer jih poziva, naj si prizadevajo, da »se (španska) država preoblikuje tako, da bo Katalonija lahko podobna Sloveniji«. Zdaj je to prišlo v javnost in že cel teden se komentatorji po španskih časopisih dajejo, kaj je stari Pujol s tem mislil: bi rad, da se Katalonija odcepi od Španije, kot se je Slovenija odcepila od Jugoslavije? Nekaj dni nazaj je torej gospod Pujol v madridskem dnevniku ABC objavil članek, v katerem pojasnjuje: »Nočem, da Španija razpade kot bivša Jugoslavija, kljub temu pa bi rad videl, da bi Katalonija imela skoraj tak položaj kot Slovenija.«

Tako: na sredi ene najbogatejše in najrazvitejše zahodnoevropske regije bi nekdo (ne nekdo: Nekdo) rad bil skoraj tak kot Slovenija. Lepo slišati. Vsekakor dovolj redka zgodba, da je lahko moj prvi blog.

Pa še nauk zgodbe: lepo bi bilo, da bi se zavedali, kakšen privilegij je imeti svojo lastno državo. Katalonci, ki je nimajo- pa jih je vsaj trikrat več od nas- se tega še kako zavedajo. In nas jemljejo za svetel zgled. Mi sicer od tega nimamo kakšne velike koristi. Razen tega seveda, da vsi španski mediji že cel teden opletajo z imenom naše države: mogoče pa se bo v vsem tem kdo le vprašal, kdo zaboga je ta Slovenija, ki bi ji hotel biti podoben Jordi Pujol...