Danes popoldne sem v osrednji ljubljanski knjigarni kupil novo Jančarjevo knjigo: »Človek, ki je pogledal v tolmun«. Čeprav nisem kak strašno velik ljubitelj Jančarja kot prozaista (raje imam njegove drame in eseje), pa moram priznati, da sem nad nakupom navdušen! Vsem, ki radi v roke primejo knjigo, ki je zabavna, dobro napisana, obenem pa zahteva od bralca tudi razmislek, jo toplo priporočam.Gre za zbirko devetih novel, ki se med sabo precej razlikujejo. Od možiclja, ki ga obsede televizijska kamera, prek skrivnostne prerokbe v stranišču stare jugoslovanske vojašnice, do nenavadne usode akademskega zapeljivca, nam Jančar niza zgodbe, ki so prav tako bizarne kot so vsakdanje. Skupno jim je le, da v njih človekovo usodo vedno znova potegne v vrtoglavi vrtinec življenja, pa naj gre za oči skrivnostnega umetnika, ki zasužnjijo mlado natakarico in jo za vedno vržejo nekam proti toku, ali spotikljiv pogovor, ki mu samotni potnik prisluškuje iz sosednjega kupeja.
Kdo je »človek, ki je pogledal v tolmun«, po katerem se imenuje uvodna novela, ne bom razkril: to prepustim, da ugotovijo bralci. Lahko pa razkrijem, kaj je »nevidni prah«, po katerem se imenuje neka druga novela - tista, ki mi je bila med vsemi najbolj všeč. Dogaja se, kot takoj na začetku zapiše pisatelj, »v eni tistih velikih hiš v okolici Ljubljane, ki so tam zrastle v zadnjih letih z veselimi barvami na pročeljih, z barvami, ki hočejo povedati, da v njih živijo veseli in zadovoljni ljudje.« Zaključi pa se z besedami, ki nepričakovano razložijo skrivnostni naslov, ki z vsebino zgodbe sicer nima posebne zveze:
»Noč je, iz hladu Rimske ceste visoko na nebu se na zemljo usiplje zelo droben, človeškim očem neviden prah, ki lega na strehe, na drevesa, na ulice in trge mesta in prekriva vso lepo pokrajino, v kateri živijo njeni zadovoljni prebivalci. To je prah rahle bebavosti, ki pada vsako noč, podnevi pa ga veter raznese daleč naokoli.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar