Pa še ena poezija: te ni napisala mašina, ampak človek, katalonski pesnik Francesc Vallverdú. Zdi se mi, da odlično zadane zagato naše generacije.
Iz dneva v dan odlašamo užitek do življenja,
uničevalskih vojsk, ki se sredi goste megle
vzdigujejo proti vsemu,
kar nam vzbuja radost.
Ne utrjujemo temeljev in ne vzdigujemo stabilnega zidovja:
hrupna in nepredvidljiva naglica je edina podoba,
ki usmerja naše zmedene bojazni.
Pijani od lepih in razgaljenih besed, od brezupnih luči, nesmiselnih svetlob in
brezštevilnih sanj, ki se nimajo kje udejaniti,
kje vzdigniti trdnjave neomejenih upov,
neprestano odlagamo življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar