Nek poseben užitek je v tem, da vstaneš zgodaj. Danes sem se zbudil že ob peti zjutraj. To mi je dalo dovolj časa za vsa tista majhna opravila, za katere ponavadi nimam časa. V času študija v Španiji sem se recimo nalezel tiste lepe buržujske navade, ki se ji reče jutranja kava s časopisom v roki. Ko sem se vrnil v domovino, sem se temu užitku pač moral odreči. Ne zaradi kave, ki je pri nas boljša kot v Španiji in tudi izbira je večja. Problem je v tem, da v Sloveniji ne poznamo časopisov, čeprav po trafikah menda prodajajo neke kompendije vsakodnevnih novic, ki jih novinarji poberejo od tujih agencij, jim dodajo svoje pritlehne komentarje, pritaknejo še nekaj domačih zdrah in tako prežvečeno servirajo bralcem. Ta podalpska brozga je neprimerljiva s profesionalnostjo pravih evropskih dnevnikov, tistih gospodov Časopisov, ki znajo skoraj stoično strogost pri poročanju o dogodkih povezati s prefinjeno eleganco mnenj, ki vsakemu časopisu dajejo njegov prepoznavni politični odtenek.
Kakorkoli. Danes sem si le privoščil nadomestek tega metropolitanskega užitka, časopisno instant kavo, tako rekoč. Skočil sem na internet in prelistal (OK, skrolal) svojo priljubljeno barcelonsko Vanguardio. In na njenih straneh naletel na tako zanimivo presenečenje, da sem si rekel: to pa spada v moj prvi blog. Ko sem bral komentar, sem namreč zvedel, da je v katalonski (in tudi širši španski) politiki naša ljuba Slovenija (ki je v svetu nihče ne pozna, smrk, smrk) že skoraj cel teden pravi »issue of the day«. No, pravzaprav ne država »iz mesa in kosti«, ampak le njeno ime.
Katalonske stranke so letos namreč predlagale spremembo državne ureditve, tako da bi se Španija dejansko preoblikovala v federacijo. Debata je seveda vroča in kot je znano, v vroči debati vsaka beseda zacvrči, ko pade vanjo.
Že aprila meseca je Jordi Pujol (človek, ki je 23 let nepretrgoma vodil katalonsko avtonomno vlado, zdaj pa v penziji piše članke in deli nasvete) aktivistom stranke CDC (ki je trenutno druga najmočnejša stranka v Kataloniji) poslal dopis, kjer jih poziva, naj si prizadevajo, da »se (španska) država preoblikuje tako, da bo Katalonija lahko podobna Sloveniji«. Zdaj je to prišlo v javnost in že cel teden se komentatorji po španskih časopisih dajejo, kaj je stari Pujol s tem mislil: bi rad, da se Katalonija odcepi od Španije, kot se je Slovenija odcepila od Jugoslavije? Nekaj dni nazaj je torej gospod Pujol v madridskem dnevniku ABC objavil članek, v katerem pojasnjuje: »Nočem, da Španija razpade kot bivša Jugoslavija, kljub temu pa bi rad videl, da bi Katalonija imela skoraj tak položaj kot Slovenija.«
Tako: na sredi ene najbogatejše in najrazvitejše zahodnoevropske regije bi nekdo (ne nekdo: Nekdo) rad bil skoraj tak kot Slovenija. Lepo slišati. Vsekakor dovolj redka zgodba, da je lahko moj prvi blog.
Pa še nauk zgodbe: lepo bi bilo, da bi se zavedali, kakšen privilegij je imeti svojo lastno državo. Katalonci, ki je nimajo- pa jih je vsaj trikrat več od nas- se tega še kako zavedajo. In nas jemljejo za svetel zgled. Mi sicer od tega nimamo kakšne velike koristi. Razen tega seveda, da vsi španski mediji že cel teden opletajo z imenom naše države: mogoče pa se bo v vsem tem kdo le vprašal, kdo zaboga je ta Slovenija, ki bi ji hotel biti podoben Jordi Pujol...
Ni komentarjev:
Objavite komentar