Goriški obrazi

Novogoričane plakati po mestu že več tednov »prisrčno vabijo« na razstavo s pomenljivim naslovom »Goriški obrazi«. Gre izbor fotografskih portretov, ki jo je pod pokroviteljstvom mestne občine in nekaterih podjetij pripravil Jani Batič.

Naj že na začetku povem, je razstava vsekakor vredna ogleda. Gre za izvirno idejo, ki jo moramo v času, ko marsikdaj slišimo jadikovanje, da se v Novi Gorici na kulturnem področju »nič ne dogaja«, prav gotovo pozdraviti. Pohvale je poleg nesporne kakovosti fotografij vredna tudi okusna in nevsiljiva, a vendar opazna promocija tega dogodka. Ker na Slovenskem velja običaj, da mora kulturni dogodek spremljati manjša zdraha, je pred kratkim znani lokalni politik- ki bi si po vseh objektivnih kriterijih zaslužil, da bi ga portretirali, saj je eden najbolj prepoznavnih obrazov tega mesta- razstavi baje očital, da so na njej fotografije predstavnikov zgolj ene politične opcije. Ta reakcija nam sicer nič ne pove o kakovosti razstave: priča kvečjemu, da je bil dogodek dovolj odmeven in privlačen, da bi ga hotel marsikdo izkoristiti za svojo promocijo. Problem je v tem, da izjava, ne glede na to, kaj si mislimo o njeni umestnosti, neizpodbitno drži. Že to, da so med 35-imi portretiranci kar štirje politiki, se mi zdi več kot sporno: navsezadnje politika le ne predstavlja tako širokega segmenta mestnega življenja. In če odmislimo, da razen sedanjega župana (čigar slika v taki razstavi vsekakor ne more manjkati, s tem se upam vsi strinjamo) nihče od njih ni ravno prisoten v vsakdanjem mestnem utripu, pa bi si avtor nikakor ne smel privoščiti tako očitnega spodrsljaja, da je predstavil le osebnosti z ene politične opcije: tiste, ki trenutno vlada v Novi Gorici, kajpada.

Ta spodrsljaj (ne verjamem, da gre za kaj drugega) je sicer vzbudil pozornost, toda žal ni edini. Pravzaprav je še najbolj nedolžen v vrsti mnogih, premnogih napak in nedoslednosti v izboru portretirancev, ki so nabrale do te mere, da so projektu odvzele večji del njegove umetniške vrednosti in ga spremenile v navadno in tudi precej ceneno lokalno samopromocijo brez presežne vrednosti. Kdo so, pravzaprav, ti »goriški obrazi«, po katerih se imenuje razstava? So to direktorji podjetij, ki so financirali projekt? So to zdravniki, poslovneži, profesorji, izbrani člani izbrane novogoriške družbe? So to novinarji, ki se pojavljajo v lokalnih in državnih medijih? Mislim, da je odgovor vsekakor pritrdilen: in vseh teh na razstavi ne manjka. Težava je v tem, da jih je toliko, da je za navadne ljudi- tiste, ki jih res vsak dan srečujemo na ulici- zmanjkalo prostora: njihovi obrazi se izgubijo v množici vsakovrstnih pomembnežev, da izgledajo kot odrinjeni gostje, ki so jih v izložbo izbrane družbe povabili le pomotoma.

Kje so slike branjevk, ki nam ob sobotah prodajajo solato, kje so vrtnarji, ki jih srečujemo vsako jutro na poti v službo, kje so vozniki javnega prometa, ki že generacije študentov vsak teden znova vozijo iz Ljubljane nazaj domov? Kje so pravzaprav sami študentje? Kot da »goriški obraz« nikakor ne more biti mlajši od 25 let! In nenazadnje: kje so vsi Neslovenci, ki tvorijo več kot desetino mestnega prebivalstva, njihovi obrazi pa že tri desetletja predstavljajo nepogrešljiv del naše človeške pokrajine, začenši s številnimi gostinskimi delavci, ki so se že zdavnaj vpisali v urbano legendo? Tu ne gre za vprašanje politične korektnosti in nekega kriterija izbire, ki bi onemogočil užaljenosti. Gre prej za samo podobo mesta, kot se kaže iz te razstave: mar srečujemo v Novi Gorici samo uglajene in skrbno nališpane »purgarje«, ali pa po naših ulicah hitijo tudi delavci, se sprehajajo zaljubljeni mladi pari, postopajo mestni pijančki? In nazadnje: bomo med to množico spoznali vedno le ene in iste znane obraze, ali bomo morebiti ugledali tudi kakšnega tujca ali vsaj popolnega anonimneža?