»O prohibiciji« ali »Žalostinka za vinom in kulturo«

Danes sem se udeležil prijateljeve podelitve diplome. V stavbi ljubljanske univerze je potekala slovestnost z (malce prismuknjenimi) nagovori in vsem kar spada zraven.

Po slovestnosti je sledila zakuska. Pričakoval sem tudi kakšen kozarček vina ali kupo šampanjca, človek mora vendar nazdraviti ob takšnih priložnosti. Toda nič: gostje so lahko zbirali le med mineralno vodo in tremi vrstami sokov. Seveda, sem pomislil: Kebrov zakon!! (alkohola se ne sme streči ob kulturnih prireditvah v javnih prostorih itd.)

Bil sem razočaran, priznati moram celo, da mi je bilo hudo pri srcu. Pa ne zaradi mene ali gostov, kje pa. Žaloval sem nad Gospodom vinom in Gospodom šampanjcem, ki so ju naši prohibicijski farizeji s tem ponižali in ju spravili na raven vsakdanjega, vulgarnega alkohola. Kje je namreč logika, da se na slavnostni podelitvi diplom ne sme nazdraviti z vinom? Mar bi vino s svojo prisotnostjo onečastilo to javno zgradbo? Kaj niso prav v isti stavbi pred 87 leti nazdravljali osvoboditvi izpod osovraženega avstrijskega jarma, mar niso prav v istem salonu, iz katerega so zdaj izgnali rujno kaplico, desetletja žvenketali kozarci ob imenovanjih novih rektorjev in dekanov, ob podelitvi diplom, obiskih tujih akademikov?

Ali pa so se morda bali, da se ga bodo gostje nekulturno napili in potem razgrajali po skrbno obnovljenih hodnikih Deželnega dvorca? Če je tako (in sam Bog ve, kako se pri nas znajo obnašati tudi odlični gostje v prisotnosti alkoholnih hlapov), mar ne bi raje vložili več truda v dvig kulture pitja? Naj bo namreč jasno: med tistim, ki se tudi na javni slovestnosti ne zna nadzorovati in se že po dveh kozarcih začne obnašati kot v vaški gostilni, in tistim, ki iz strahu pred podobnimi izgredi buteljke vina poskrije na varno, ni prav nobene razlike v kulturnosti. Oba sta neomikana bumbarja, siroti v rečeh dobre vzgoje.

A bistvo vse zagate je še drugje. Zakaj so namreč vse civilizacije razvile kulturo pitja alkohola (druge- kot v islamu- ki so ta razvoj zavrle, pa so alkohol nadomestile z drugimi opojnimi substancami)? Dejstvo je namreč, da je človek nadvse nenavadno bitje. Po eni strani potrebuje družbo in uživa v radostih, ki mu jo ta ponuja, obenem pa (če premore vsaj malo zdravega aristokratskega individualizma) mu gre sočlovek globoko na živce in gibanje v veliki skupini ljudi ga spravlja v nejevoljo. Prav zato, da bi omilili posledice te razdražljivosti, ki jo vsak pošten osebek po določenem času začuti v družbi z bližnjikom, je človek v svoji čudoviti modrosti iznašel- alkohol. Ta magična substanca mu v majhnih količinah sprošča občutke, ki ga sprostijo in ga s soljudmi zazibljejo v prijetno soobčestvenost.

Znano pa je, da je človek vse, kar danes pojmujemo pod besedo "dobro" (se pravi vse, kar spodbuja produktivnost, razvoj, napredek, obenem pa občutek lahkotnosti in vzvišene sproščenosti, ter seveda tudi strast in užitek), dobil od Hudiča. Tako tudi alkohol. Kaj hitro lahko ta substanca namreč povroči ravno nasprotne učinke od tistih, ki smo jih navedli v zgornjem odstavku, ter v občestvo prinesejo razdor, jezo in sovraštvo (zgodba o Noetu in njegovih sinovih).

Toda človek se je sčasoma izkazal za bolj premetenega od Satana (čeravno ne tudi bolj modrega) in ob začudenju Hudiča in jezi Boga je razvil določene sposobnosti, ki so na koncu ubile Boga in zelo omejile moč Hudiča: ponavadi jih imenujemo z besedo kultura. Gre za celo vrsto nenapisanih pravil in norm, ki se prenašajo z dobro vzgoje neposredno od družine in (dobre) družbe na otroka. Če otrok zraste, ne da bi mu kdo vcepil osnovne norme civilnega obnašanja, pravimo da je "neotesanec", "kmetavz", "barbar". Ker pa so ti v vsaki družbi pravzaprav v večini, je civilizacija pred nekaj stoletji razvila še določene druge mehanizme za omikanje: "bonton", recimo, ki je nadomestek za tiste brez lastne dobre vzgoje, in "modo", ki je nadomestek za tiste brez lastnega dobrega okusa.

So pa družbe, ki so obupale nad neotesanostjo svojih članov in so, namesto da bi vztrajale na trdni in mučni poti postopne vzgoje, raje izbrale bližnjico: ta se imenuje "tiranija" v primerih zlorabe svobode, "cenzura" v primerih zlorabe govorice in pisanja, in "prohibicija" v primerih zlorabe alkohola. Te družbe imenujemo "neliberalne" družbe in jih imamo pravico zaničevati, njihove ukrepe pa z vsemi močmi zasmehovati in omalovaževati (kar seveda- to je menda jasno- ne pomeni, da se sami zavzemamo za zlorabo svobode, govora in rabe alkohola; pač pa se zavzemamo za kulturo in tradicionalne vzgojne ukrepe).

***
Ko sem zadevo kasneje podrobneje premislil, sem ugotovil, da najbrž tu t.i. "Kebrov zakon" (ki ga je sprejela prejšnja oblast, nova pa ga noče spremeniti iz strahu pred protestnimi kriki moralistov, svetohlincev, puritancev in drugih podležev) nima velike krivde. Ves ta čas so na številnih kulturnih prireditvah (otvoritvah razstav, gledaliških premierah itd.) namreč nazdravljali z vinom. Zato sumim, da je tu naša Sveta Mati Univerza bila bolj papeška od papeža in je primaknila svoj prispevek k splošni moralistični bebavosti.

Posledice so bile primerno klavrne: vzdušje v salonu je bilo žalostno vsakdanje in gostje so začeli odhajati že po nekaj minutah. Povabljenci moškega spola pa smo morali gledati, kako se gospodične v elegantnih kostimih bašejo s sendviči s šunko in sirom, namesto, da bi s kozarcem penečega vina v rokah lahkotno poplesavale od skupine do skupine. (pri čemer smo najbolj vehementni s stisnjenimi usti peli jeremijade: "Somrak vsega odličnega, propad kulture, ah Evropa kam ploveš itd.")

Po današnji izkušnji sem sklenil, da se podam v ljubljansko stolnico, tam prižgem svečo in zmolim molitev za zdravo pamet. Mogoče bo vsaj to kaj pomagalo...