Šest kratkih refleksij o bolezni in trpljenju

• Nauk tradicionalne, konformistične, na krščanstvu temelječe buržoazne morale, ki uči solidarnost do bednih in nesrečnih, vsebuje implicitni argument kalkulacije in povračila: »Do nesrečnih ravnaj lepo, saj utegne nekoč nesreča doleteti tudi tebe.« Nietzsche je takšno moralo zato upravičeno obtoževal, da temelji na ustrahovanju. Do slabotnejših se ne vedem lepo iz pristne naklonjenosti do njih, temveč zato, ker se bojim, da bom tudi sam nekoč slaboten. V duhu nietzschejanske kritike je mogoča tudi nekoliko drugačna interpretacija: do slabotnejših se vedem lepo iz vraževerja, iz akta religiozne hvaležnosti, da nisem na njihovem mestu. Solidarnost je v tem pogledu magični ritual, ki trpečega Drugega obdrži na varni razdalji. Toda ali je mogoča drugačna različica iste zapovedi, ki bi se glasila: »Nesrečne in bedne spoštuj zato, ker si tudi sam nekoč bil nesrečen in beden«? Tako formulirana zapoved bi res bila nekoliko manj univerzalna – iz njenega primeža bi začasno izpadli tisti nadvse redki srečneži, kot mladi princ Siddhartha Gautama, ki še niso spoznali nesreče in trpljenja –, a bi bila manj preračunljiva, bolj velikodušna in iskrena. Etika, ki bi temeljila na takšni zapovedi, bi imela to edinstveno prednost, da bi trpljenje dobilo jasen smisel, saj bi odpiralo dimenzijo etičnega oziroma predstavljalo edini dostop do njega.

• Tako kot siti ne razume lačnega in zdravi ne bolnega, tako človek v zdravem stanju ne razume občutij, dejanj in motivov, ki so ga gnali tedaj, ko je bil bolan. Ko je srečen in zdrav, se le s težavo spominja časov nesreče in bolezni in se sprašuje: sem to res bil jaz? Gleda nazaj in se ne spozna. Nerazumevanje med zdravimi in bolnimi, med sitimi in lačnimi, med srečnimi in nesrečnimi, med uspešnimi in bednimi, je pravzaprav družbena posledica tega primarnega nagona po samoohranitvi: nagona, ki nas sili v pozabo našega lastnega trpljenja.

• Spomin na trpljenje – še zlasti na fizično trpljenje – je le bled odsev dejanskega trpljenja. Trpljenje je predvsem prisotnost bolečine, spomin pa miselna obnova nečesa odsotnega. Spomin lahko prikliče vse razsežnosti minulega pojava, ne more pa obnoviti njegove prisotnosti, ker je ta po definiciji časovno določena in torej neponovljiva. Zato so stigme v krščanstvu pojmovane kot najvišja stopnja podoživljanja Kristusovega trpljenja: imajo namreč to sposobnost, da prikličejo njegovo samo prisotnost. Toda prav zaradi tega jih katolištvo pojmuje kot nekaj izrednega, nekaj, kar presega meje običajne religioznosti, kot poseben dar, ki je omogočen (in dopuščen!) le zelo redkim, nikakor pa ne more služiti kot paradigma ali vezivo občestvenega življenja, kakor npr. govorjenje jezikov v karizmatičnih protestantskih sektah.

• Spomin na trpljenje je oblika njegove pozabe.

• Pristna etika ne temelji na spominu na trpljenje ali na obsesivnem strahu pred njegovo bližino – ki se odraža tako v magičnem zaklinjanju kot v stoičnem poskusu njegovega premagovanja –, temveč na gotovosti njegove končne zmage. Zapoved se tu torej ne glasi, »spoštuj trpeče, ker bi lahko tudi ti bil med njimi,« niti »spoštuj jih, ker si bil tudi ti med njimi,« temveč »spoštuj jih, ker boš tudi ti med njimi«.

• Za krščanstvo je zmagoslavje trpljenja pred-končno, a predstavlja poslednjo resnico tega sveta. Ortodoksno krščanstvo uči, da pot v onostranstvo vodi prek smrti, torej prek največjega trpljenja, trpljenja ločitve od sebe in od sveta. Stoična ideja lepe smrti, eu-thanatos ali evtanazija, je zato radikalno tuja krščanstvu. Zanikuje namreč tisto gotovost, ki odpira polje krščanske etike: gotovost trpljenja, ki ni hipotetična ali pretekla, temveč prihodnja. Trpljenje je človekova poslednja resničnost na tem svetu, končni cilj njegovega zemeljskega potovanja, preden vstopi na področje, kjer je izničena njegova svetnost – in z njo svobodna volja, njena najgloblja manifestacija – in je popolnoma ter skrivnostno prepuščen Božji milosti.